PRESNA PREHRANA IN POČUTJE ... 1. DEL

Obljuba dela dolg ... In obljubila sem - na Facebooku 😉 -, da bom napisala kaj več o tem. Ker se mi zdi prav, da delimo svoje izkušnje, tisti, ki jih imamo, sploh, če so pozitivne. Sicer gre za področje, o katerem bi lahko napisala cel roman - in sem dejansko tudi že pisala o njem v knjigi (Zgoraj brez; založba Sanje), ker pa ta ni priročnik, ampak leposlovje, delno avtobiografski roman, je presna prehrana le ena od tematik v njem 😉. In prav zato, ker je tema tako obširna in imam o njej toliko za povedati, bom vse skupaj razdelila na več delov, ker verjamem, da se nikomur ne da brati tako dolgih objav 😅

S presno prehrano sem se prvič srečala pred 20 leti. Takrat se je zame, za moje zdravje in počutje, zgodila prava revolucija. Potem ko sem se dobro podučila, kako in kaj (s pomočjo nekaj predavanj, potem pa predvsem preko enega najboljših priročnikov s tega področja - Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem! avtorja Helmuta Wandmakerja), sem ta način prehranjevanja prvič preizkusila za slabe tri mesece. Po kakem mesecu precej neprijetnega razstrupljanja se je moje počutje tako spremenilo, da bi težko verjela, če ne bi izkusila na lastni koži. Prej vedno napihnjen trebuh je uplahnil, počutila sem se lahkotno kot peresce, prebava se je iz polžje spremenila v ekspresno, vse je bilo hitrejše in lažje. Praktično odkar pomnim, me je krasil 'bojlerček', v najstniških letih pa sem imela tudi konkretne težave s počasno prebavo in zaprtjem. Po več dni skupaj sploh nisem šla na veliko potrebo. Prehranjevala sem se obupno, samo kuhana hrana, sadja skoraj nič, rada sem imela sladkarije ... Potem pa, kar na lepem - 100 % sadje in zelenjava, prava revolucija za telo. In ne le telo! Spremenilo se je VSE. To se je dogajalo ob koncu 4. letnika gimnazije, prav takrat sem se učila za maturo. Dobro se spomnim, kako gladko mi je šlo učenje od rok, še nikoli ni bilo tako lahko. Najbolj fascinantno pa je bilo, kar se je zgodilo z matematiko. S tem predmetom sem imela vedno težave, nikoli mi ni šla, v prvem in drugem letniku sem imela popravce. V tretjem - komaj da sem izdelala 🙈. No, potem pa pride zadnji letnik in z njim matura, jaz pa na presni. In kaj se je zgodilo? Matematiko sem na maturi naredila s 4!!! Nikoli v vseh letih gimnazije nisem dobila štirice pri matematiki 😛. Je bila tega 'kriva' presna prehrana? Kdo bi vedel, a težko verjamem, da je šlo samo za naključje. (V slednja itak ne verjamem.) Skratka, dobila sem potrditev, da presna prehrana izredno pozitivno in blagodejno vpliva ne le na telesne vidike zdravja in počutja, temveč tudi na tiste druge - intelektualne, psihične, duševne.

Takrat, pred 20 leti, sem po slabih treh mesecih s presnim prehranjevanjem prekinila, ker je moje bližnje preveč skrbelo, da bom shirala 😝. In sem pač popustila pod pritiskom. Res sem močno shujšala (že prej sem bila vitka), a počutila sem se fantastično. Kasneje sem tudi veliko brala o tem, da je izguba teže (tudi drastična) na začetku nekaj povsem normalnega, ker se mora telo znebiti odvečne vode, toksinov itd., in da se sčasoma teža uravna. Saj potem mi je bilo tudi žal, zakaj nisem vztrajala, kljub zunanjim pritiskom, a je bilo že prav tako. Ta tako pozitivna izkušnja se je za vselej usidrala vame, nikoli nisem pozabila tistega fenomenalnega počutja. Počutje na 100 % presni prehrani (še posebej na 100 % sadni) je dejansko takšno, da si nekdo, ki tega ni izkusil, sploh ne more predstavljati, kako je. To je popolnoma drugačno življenje, popolnoma drugačna izkušnja življenja in bivanja v celoti. Res je težko opisati, najbolje je izkusiti na lastni koži 😉.

Od takrat sem torej spremenila svojo prehrano tako, da dajem absolutno prednost presni, čez poletje pa težim k 100 % presni (čeprav mi zaenkrat še ne uspeva zares 100 %). Po prvi izkušnji s presno hrano pred 20 leti sem uvedla sadni zajtrk - do 12. ure dopoldan nič drugega kot sadje (telo se namreč med 4. in 12. uro zjutraj intenzivneje razstruplja, in če takrat ne jemo ničesar ali samo sadje, mu s tem maksimalno pomagamo), potem pa sem pred cca. 5 leti to še 'zaostrila': prvi kuhan obrok šele pozno popoldne, kot pozno kosilo ali zgodnja večerja. Čez poletje pa se poskušam kuhani hrani povsem izogibati in jesti predvsem sadje. Zakaj?

Zgodba je še dolga, več v naslednjem delu 😊.

 

Banane in mango.

Pomarančni sok - že leta obvezen zajtrk vsako jutro.

Presne palačinke.

Sladoled iz zmrznjenih banan in malin.

Presni krekerji.

Smuti iz banan in malin.

(December 2019)

 

Doživela sem zelo prijetno presenečenje, ki me je močno vzradostilo. Neznana gospa, ime ji je Bojana, mi je v klepetalnik poslala zasebno sporočilo: »Joj, Lejla, tvoja knjiga …« in dodala tri srčke. Bila sem tako presenečena in zmedena, da sem pozabila, da moja druga knjiga sploh še ni izšla, in sem jo vprašala, katero knjigo misli. V odgovoru se mi je najprej opravičila za tikanje (ki me ni niti najmanj zmotilo) in omenila mojo prvo knjigo. (Seveda, katero pa?!) »Takooo dobra zgodba, počutila sem se, kot bi brala svoje že izgubljene dnevnike,« je pisala. »Sicer sem se skozi knjigo prebijala bolj počasi, ker sem si ob branju delala seznam literature, ki je notri omenjena, in bi jo rada prebrala.« Napisala je še, da jo čudi, da so izvodi moje knjige v knjižnici videti tako novi, kot da bi bila knjiga še povsem neodkrita, tudi na spletu se o njej nič ne govori. »Ko pa se kakšen bizgec spomni nekaj naumiti in naredi dobro reklamo, je pa takoj bestseller.« Odgovorila sem ji, da je res ogromno odvisno od tega, kdo je knjigo napisal. Dokler si bolj ko ne neznan avtor, te skoraj nihče ne povoha. Na koncu je napisala še: »Samo eno napako ima vaš roman … zahteva nadaljevanje.« Odgovorila sem ji, da nadaljevanje prihaja, da je drugi del že napisan, le da še ne vem, kdaj izide. »Super, Lejla, kar tako naprej, z veseljem vas bomo brali.« Zahvalila sem se ji in poudarila, koliko mi pomenijo takšni odzivi, kot je njen. Zaradi tega konec koncev pišem. Najprej zase, a v enaki meri tudi za bralce. 

[...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Januar 2019)

 

Oni dan sem imela s homeopatinjo dolg klepet v spletnem klepetalniku. Postavila sem ji veliko vprašanj o tej bolezni, o možnih vzrokih zanjo in o tem, kako se jo zdravi. Bila je zelo prijazna, njeni odgovori so bili hitri in točni. Najin klepet je trajal kar nekaj časa, vmes pa sem počela še kup drugih stvari.

[...] na kratko sem ji opisala svoj način prehranjevanja in jo vprašala, ali je možno, da bi bila ta bolezen pri meni posledica pomanjkanja kakšnih ključnih hranil v prehrani. Poudarila sem, da v to sicer ne verjamem, ker se večino časa počutim zelo dobro; mesa ne jem že od pubertete; odkar sem skoraj povsem črtala predelan sladkor in gluten ter pojem le malo kuhane hrane (presna prehrana sestavlja vsaj dobro polovico, če ne tri četrtine mojega jedilnika), pa opažam, da imam tudi znatno več energije. Dobro je vedeti, kaj lahko rečem drugim, če me kdaj kdo vpraša, sem ji napisala. Njen odgovor je bil kratek in jedrnat: »Če imate pomanjkanje kakšnih hranilnih snovi, se to lahko potrdi izključno s testiranjem. Vendar je alopecija avtoimuna bolezen, te pa izvirajo iz oslabljenega črevesja in so v skoraj vseh primerih povzročene s cepivi.« [...]

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2023)

Ponovno se mi je sanjalo o laseh. Spet sem jih imela. Te sanje so že kot jebena lajna in v njih sem vedno tako srečna, tako nepopisno hvaležna, da imam lase, predvsem pa je to vselej nekaj izjemno naravnega. Tako zelo naravno in tako neverjetno resnično. Tista sanjska realnost, kjer imam lase, se mi zmeraj zdi neprimerno bolj resnična kot ta tukaj, v ‘budnem’ stanju, kjer sem brez njih.

Zakaj ‘budno’ v narekovajih? Zato, ker dejansko ne vem, katero je v resnici  budno stanje: tole zdaj, ko ne spim, ali tisto v sanjah, ko spim.

Nekaj sem brala, nekaj o laseh. “Britje glave znotraj določenih asketskih linij je simbolično predstavljalo ločitev od predvidenega življenja na tem svetu in nevtraliziranje karmičnih vplivov iz preteklosti.”

Kot bi mi nekaj prižgalo luč v možganih. Kot da sem zdaj za nekaj težkih kilogramov lažja. Morda se mi je pa to preprosto moralo zgoditi! Prav zato – da se je na ta način presekala moja negativna karma. In to na širšem nivoju, na ravni družinske karme, celih rodov – ženskih prednic. Morebiti so se lahko le na ta način dokončno pretrgali določeni toksični vzorci, ki so se že dolgo vlekli, iz generacije v generacijo.

[...] V teh zadnjih sanjah sem imela moške lase. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, niti v čem so bili tako zelo različni od ženskih, vem samo, da so bili moški. Je bil mogoče tudi to nekakšen simboličen namig na presek z ‘žensko karmo’?  

***

(iz romana Zgoraj brez)

(November 2022)

Kar se mene tiče, mi ne gre za to, da bi uspela jaz kot oseba, da bi bila ‘slavna’, ne gre za moj ego. Ne, bolj kot karkoli drugega si želim zgolj to, da bi ljudje brali moje knjige. To je vse, zato sem tukaj, zato sploh pišem. Vendar je ta svet že zdavnaj prezasičen z vsem. Tudi s knjigami, tudi z avtorji, takšnimi in drugačnimi. Piše že vsak drugi, svet je preplavljen s pisanjem, ni več neke selekcije, kaj je resnično kvalitetno pisanje in kaj ne. Medtem ko eni uspevajo in žanjejo ‘milijone’ s plehkimi, trivialnimi ljubezenskimi romančki, pa drugi, ki pišejo povsem drugače (morda manj všečno, kar se tiče vsebine, manj lahkotno?), ne pridejo nikamor in živ krst ne ve, da sploh pišejo. Je res problem samo v tem, da se ne znajo promovirati? Ker ne znajo/ne morejo tega početi sami in nimajo nikogar, ki bi to počel zanje (po možnosti brezplačno)? Ampak, hudiča, pisatelj je pisatelj, ni promotor, ni prodajalec, on piše!! So se morali tudi Dostojevski, Tolstoj, Balzac, Zola, Proust ubijati s samopromocijo?? Ob tem, ko so pisali špehe s po petsto in tisoč stranmi?!

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Marec 2022)

Zadnjič sem nekje prebrala, da avtoimunskih bolezni sploh ni. Da pravzaprav sploh ne obstajajo. Da je tudi to nateg, tako kot (skoraj) vse, s čimer nas pitajo kot s splošno sprejetimi in uzakonjenimi ‘dejstvi’. Saj vemo: bolezen je v bistvu samo ena. Toksemija telesa, po domače zastrupljenost. Ko ta doseže zgornjo tolerančno mejo, izbruhnejo simptomi bolezni. Ti se kažejo na tisoč in en način, zato se zdi, kot da gre za različne bolezni. V resnici pa so temelji povsod in vedno enaki.

Za kaj naj bi šlo pri avtoimunskih obolenjih? Pri teh boleznih naj bi telo delalo proti sebi. Dobesedno naj bi se borilo proti samemu sebi. Od tod tudi takšno ime. Telo naj bi napadalo sebe in se skušalo na ta način pozdraviti.

What the f...? Ampak res: zakaj bi telo napadalo sebe? Telo vendar nikoli ne bi delalo proti sebi, to je dejansko neumnost. Naše telo je pameten mehanizem, vedno deluje v smeri čim manjšega povzročanja škode, vselej teži k svojemu najbolj naravnemu stanju: zdravju. Nikoli ne bi uničevalo lastnih celic, to je bedarija. (Ne zdravih celic. Uničuje pa bolne, če ima pogoje za to. Hopla: so bile v mojih laseh in dlakah bolne celice??)

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2022)

Novo leto sem krstila s skokom v morje. Na prvi dan leta smo šli na izlet do obale in medtem ko je bilo pri nas precej lepo, sončno vreme, je bilo na obali megleno, mrzlo in zoprno. Kljub temu sem se slekla do kopalk in zakorakala v morje. Temperatura vode je bila 11,8 stopinj. Kar me je presenetilo najbolj od vsega, je bilo, da sem šla v vodo kar tako, brez vseh ceremonij. Poleti, ko je bistveno topleje, tako v vodi kot zunaj nje, se obiram in obiram, preden se upam zmočiti. Stojim v vodi do kolen in zbiram pogum, celo večnost. Pripravljam se ‘kot bolan srat’. Če bi lahko, bi samo sebe brcnila, da bi končno že enkrat pristala v vodi. Zdaj pa nič od tega. Šla sem pač noter, po hitrem postopku. Vse je bilo drugače kot poleti, predvsem je bilo veliko hladneje, vedela sem, da moram zadevo opraviti hitro ali pa je sploh ne bom. In sploh ni bilo tako strašno mrzlo. V bistvu je bilo prav zanimivo in poživljajoče, tako da sem sklenila, da obvezno ponovim.

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez)