(Marec 2022)

Zadnjič sem nekje prebrala, da avtoimunskih bolezni sploh ni. Da pravzaprav sploh ne obstajajo. Da je tudi to nateg, tako kot (skoraj) vse, s čimer nas pitajo kot s splošno sprejetimi in uzakonjenimi ‘dejstvi’. Saj vemo: bolezen je v bistvu samo ena. Toksemija telesa, po domače zastrupljenost. Ko ta doseže zgornjo tolerančno mejo, izbruhnejo simptomi bolezni. Ti se kažejo na tisoč in en način, zato se zdi, kot da gre za različne bolezni. V resnici pa so temelji povsod in vedno enaki.

Za kaj naj bi šlo pri avtoimunskih obolenjih? Pri teh boleznih naj bi telo delalo proti sebi. Dobesedno naj bi se borilo proti samemu sebi. Od tod tudi takšno ime. Telo naj bi napadalo sebe in se skušalo na ta način pozdraviti.

What the f...? Ampak res: zakaj bi telo napadalo sebe? Telo vendar nikoli ne bi delalo proti sebi, to je dejansko neumnost. Naše telo je pameten mehanizem, vedno deluje v smeri čim manjšega povzročanja škode, vselej teži k svojemu najbolj naravnemu stanju: zdravju. Nikoli ne bi uničevalo lastnih celic, to je bedarija. (Ne zdravih celic. Uničuje pa bolne, če ima pogoje za to. Hopla: so bile v mojih laseh in dlakah bolne celice??)

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez)