(December 2021)

[...]

“Res je lepo brat tvoje zapise, ker definitivno znaš pisat. Všeč mi je tvoje opisovanje občutkov in notranjih bojev. In, joj, ha ha, škoda, da se ne da posameznih stavkov ali odstavkov lajkat ali se smejat. Takoooo bi se smejal (smeh). Ful dobro.”

[...]

Čeprav je bilo že pozno, je rekel, da bo branje nadaljeval še isto noč.

“Tako sočno pišeš. Tako zanimivo. Torej znaš.”

To je letelo na njegovo občasno nezadovoljstvo, kar se tiče mojega dela pri reviji –pritoževal se je, da je v mojih člankih premalo sočnosti.

“Seveda znam,” sem odgovorila. “Vprašanje je samo, na kakšen način. Dejstvo je, da sem pisateljica, ne pa senzacionalistična novinarka.”

Naslednjega dopoldneva mi je sporočil, da je sinoči prišel do 92. strani. Kar zazijala sem. Sama sem bolj počasna bralka in bi težko prebrala toliko samo v enem večeru. Za nekoga, ki ni vajen brati knjig, pa se mi to sploh zdi veliko.

“Med branjem sem večkrat pomislil – če si vse to res pisala pri triindvajsetih, si bila hudo zrela. Vsa čast. Pri triindvajsetih si bila bolj zrela kot jaz pri sedemintridesetih, ko sem bil navadna pijana gnida.”

[...]

***

(iz romana Zgoraj brez)