(Julij 2021)

[...] Niti en mesec še ni, odkar sem stoodstotno na sadju, pa že opažam nemajhne spremembe. To, da imam glavo še bolj bistro kot prej in da potrebujem veliko manj spanja, je le ena od njih. Recimo, da grem spat ob dveh. A to ne pomeni, da bom spala do desetih dopoldan. Kje pa! Še do osmih ne. Še do sedmih ne! Zbudim se obvezno pred sedmo uro in takoj z lahkoto vstanem, popolnoma čila in naspana. Povsem jasno mi je – dovolj se poznam, da to vem –, da ob kuhani hrani ne bi bilo tako. Če ne drugega, bi me zjutraj krasili veličastni podočnjaki in zabuhel obraz. Zdaj pa niti sledu o čem takem ali podobnem. Po nekaj urah spanja švignem pokonci in sem kot roža – sveža, z lepo, napeto kožo na obrazu.

Ja, to je druga stvar: koža. Predvsem obraz. Ampak tudi povsod drugje. Čvrsta, napeta, sijoča. Stegna imam takšna, ko sem jih imela pri osemnajstih. In podočnjaki ... Mislim, da se sploh nisem zavedala, da imam konstantno vsaj rahle, četudi komaj opazne podočnjake. Dokler mi niso na stoodstotno sadni prehrani izginili. Docela. Prej sem imela zjutraj rahlo zabuhel obraz tudi po osmih urah spanja. Zdaj je tudi po pičlih štirih uricah spanca moja faca kot rožica. Torej to pomeni, da ti tudi dovolj spanja ne pomaga, če prehrana ni ‘ta prava’?

Tretja stvar: lasje. In ne samo lasje, tudi obrvi in trepalnice. Nekaj se dogaja, opažam majhne poganjke. Kar dokazuje, da sem imela prav: tiste luknjice na koži, ki se mi je olupila z glave, so bile na mestih, kjer so folikli. Saj komaj lahko verjamem. Res deluje tako hitro?? Približno tri tedne na sadju plus veliko sonca od začetka pomladi naprej. Očitno je to že dovolj. Kaj šele bo?!

[...]

 

***

(iz romana Zgoraj brez)