Roman Kronika napovedane ljubezni Azre Širovnik je mogoče prebrati na dušek. Pripovedna moč avtorice bralca priklene k branju in ga ne izpusti vse dokler ne pride do zadnje strani. Kljub nekaj slovničnim in predvsem tiskarskim napakam v knjigi gre za izredno berljivo pripoved.
V začetku junakinja, ki je že štirinajst let vdova, v sanjah dobi napoved, da bo spet doživela "pravo" ljubezen. Kasneje se znajde v svetu, v katerem jo začne, preoblečena v "pravljično ljubezen", preizkušati najtemnejša, najbolj lažniva, manipulativna in prevarantska plat ljubezni, ki to ni. Ta "ljubezen" v podobi najlepših moških poskuša prodreti v njeno dušo in si jo prisvojiti, jo izkoristiti za nizkotne namene in uničiti, kot to počne z drugimi ženskami; a z junakinjo romana ji to ne uspe, saj gre za žensko, ki ima izkušnjo "prave ljubezni", ki jo je doživela s svojim pokojnim možem; zelo dobro pozna značaj in lastnosti čiste ljubezni, zato se ne ujame v pasti ljubezni, ki to ni, kljub temu, da se veliko na prvi pogled lepih, čudovitih, nežnih in občudujočih moških skuša na prefinjen način polastiti njenega telesa in možganov. Pri tem prvo sploh ni v tolikšni nevarnosti kot predvsem drugo. Kot pravi avtorica: "Časi so se spremenili. / Nekoč so nas mame opozarjale: Ne dovolite moškim, da si lastijo vaše telo, to je sramota, ki pelje v pogubo. / Danes velja novo opozorilo. Ženske, pozor: Pirati, ki vam kradejo možgane, so na pohodu. Lahko jim daste telo, a le, če možgane zadržite v svoji lasti! / Le ženska z možgani v svoji lasti je rešena ženska!"
Junakinja korak za korakom, moškega za moškim odkriva ščit razvpitih ženskarjev, lepotcev, ki se pretvarjajo, da ljubijo ženske, a jim le "izsesavajo dušo". V resnici jim ženske služijo za kamuflažo, njihove žene in otroci so ščit, njihov sloves ženskarjev in njihove ljubice pa zgolj zavajajo v smer, ki ni prava. V resnici je njihova "ljubezen" namenjena moškim. Njihove žene, ki jim jih je uspelo dodobra zmanipulirati in uničiti njihovo samozavest, samospoštovanje in zdrav razum, trpijo zaradi občutka neljubljenosti, manjvrednosti, spolne zanemarjenosti, spuščajo se celo v skoke čez plot, da bi dokazale njim in same sebi, da so za nekoga še vedno dovolj dobre; oni pa se medtem lahko v miru predajajo svojim pravim strastem.
Mogoče najpomembnejše sporočilo, ki nam ga predaja roman Kronika napovedane ljubezni, je sprejemanje samega sebe in ljubezen do sebe. Navsezadnje, vsega tega gorja mogoče sploh ne bi bilo, če bi moški, ki so drugačni, v polnosti sprejeli sebe in svojo drugačnost, in če bi to storila tudi družba, v kateri živijo. Homoseksualci in biseksualci so vedno bili in bodo, to je dejstvo, ki ga nima smisla zanikati niti si zatiskati oči pred njim. Če bi družba to dejstvo sprejela in ga poskušala tudi globlje razumeti, se tudi tem ljudem ne bi bilo treba skrivati in bi lažje priznali in sprejeli svojo drugačnost. Mnogokrat gre v teh primerih tudi za spolno zlorabo v otroštvu; marsikdaj je prav ta tista, ki človeka zaznamuje za vse življenje in nekako zapečati njegovo spolno usmerjenost. Vse to so stvari, ki zahtevajo poglobljeno razumevanje vzrokov in posledic, ne pa obsodbe.
Druga plat tega sporočila - ljubezni do sebe - pa se dotika predvsem žensk. Kot pravi avtorica: "Pomislim: moja stara mati je vedno govorila, če hočeš moškega zadržati, bodi razumna in hladna, če se ga hočeš znebiti, mu povej, da ne moreš živeti brez njega, pa bo zbežal. [...] Moje srce naj tudi v najgloblji predaji ljubezenskemu čutenju vodi nepodkupljivi razum, ki naj se hitro odziva še na najmanjši premik k nezadovoljstvu. Tudi če srce še tako krvavi v trpljenju, možgani naj odvlečejo mene kot človeka, osebo in telo, stran, ven iz situacije, ki ni zdrava ali srečna zame. Izogniti se je treba vsem vrstam odvisnosti, učiti se da tudi na tujih napakah, ne le na svojih. Cena izkušenj se zniža, če jih ne plačuješ samo z lastnimi." In drugje: "Če bi se ženska vedla enako z moškim, ki ga ljubi, kot se vede z moškim, ki ga ne ljubi, bi on ljubil njo."
Najpomembnejša stvar v življenju ženske je neomejena ljubezen do sebe in visoka zavest o sami sebi, o njeni vrednosti, ki ni odvisna od nikogar zunaj nje; o njeni svobodi, ki si jo lahko da le sama, o njenem samospoštovanju, ki ga lahko pridobi le sama. Ženska, ki se ima rada, ne bo nikomur dovolila, da ji kakorkoli škoduje, jo ponižuje, izkorišča. K sebi ne bo spustila nikogar, ki se do nje ne bo vedel enako ljubeče, kot se vede sama do sebe. Ženska, ki se ljubi, točno ve, kaj je ljubezen, v sebi ima nezmotljiv senzor za razločevanje prave ljubezni od lažne. Ženska, ki se ljubi, bo vedno takoj prepoznala lažno ljubezen in ji ne bo dovolila, da vstopi v njen življenjski prostor, kaj šele v njeno srce in možgane. Ženska z visoko zavestjo o sebi je rešena ženska.
Ni komentarjev:
Objavite komentar