Transurfing realnosti - drugič

Po absolutno predolgem premoru se vračam z nadaljevanjem. Tokrat o drugi knjigi iz serije Transurfing realnosti avtorja Vadima Zelanda: Šelestenje jutranjih zvezd.

V tej knjigi se avtor najprej posveti sanjam. Izvemo, da ta tako skrivnostni pojav v spanju, ki nas velikokrat bega, navdušuje, včasih tudi prestraši, pojav, brez katerega človek ne more živeti - da to sploh ni iluzija. Sanje niso iluzija, niso nekaj, kar bi si razum izmislil, ampak so realne slike, ki jih duša posreduje razumu, ta pa jih zgolj sprejema in opazuje. Sanje so virtualno potovanje duše v prostoru različic. S sanjami lahko celo upravljamo: če nam uspe, da se v sanjah zavedamo, da so to sanje, lahko nadzorujemo scenarij igre - potek sanj. Vendar moramo biti pri tem pazljivi; če duša zleti v nerealiziran sektor prostora različic, se lahko zgodi, da se ne vrne več. (S tem bi se dalo razložiti nekatera nepojasnjena izginotja določenih ljudi.)

Nikoli se ne realizira želja, temveč namera - odločnost, da imamo in delujemo. Želja je osredotočanje na sam cilj. Notranja namera je osredotočanje na proces premikanja proti cilju. Zunanja namera je osredotočanje na to, kako se cilj realizira sam od sebe. Z notranjo namero cilj dosežemo, z zunanjo namero pa si ga izberemo. 

Zunanja namera je enost duše in razuma. Če sta si duša in razum enotna v negativnih pričakovanjih, se ta z lahkoto uresničijo. Isto velja za pozitivna pričakovanja. Le da smo ljudje (žal) nagnjeni k temu, da lažje verjamemo v negativne scenarije kot v pozitivne. In v kar verjamemo, to dobimo.

Ne spimo le ponoči, ko spimo, ampak se spanec v določeni meri nadaljuje tudi v budnosti - v tem smislu, da imamo prenizko raven zavedanja. Da bi pridobili nadzor nad zunanjo namero, se moramo prebuditi. Dokler se realnosti ne zavedamo, je ne nadzorujemo, ampak se nam preprosto "dogaja". 

V vsaki igri življenja je treba sodelovati nepristransko, kot nastopajoči igralec - šele s tem lahko dosežemo zavedanje. Zavedanje ni nadzor, ampak opazovanje. 

Da lahko izberemo potreben scenarij, si moramo predstavljati, da točno tako tudi bo. Da lahko znižamo pomembnost cilja, se moramo že vnaprej sprijazniti z neuspehom. Ko to storimo, ne razmišljamo več o njem, temveč preprosto gremo proti cilju.

Iluzije niso plod domišljije, ampak so videnje druge realnosti. Psihični bolniki se tako od "normalnih" ljudi razlikujejo po tem, da imajo vpogled v drugo, nematerialno realnost - nikakor pa to niso samo izrodki njihove domišljije. Vsak človek, ki živi v materialnem svetu, lahko zaznava drugo realnost. 

Pomembno je, da se prenehamo bojevati s samim seboj in svojo pozornost iz negativnega preusmerimo na pozitivno. Ustvarimo si pozitiven "diapozitiv" - sliko oziroma film, ki prikazuje točno tisto, kar si želimo doseči ali imeti. Pogosto si ogledujmo ta diapozitiv in mu dodajajmo vedno nove podrobnosti. Nikoli ne prerisujmo oblik diapozitivov drugih ljudi; osredotočimo se na tisto, po čemer hrepeni naša duša. Dovolimo si razkošje, da si zaslužimo vse najboljše. Diapozitiva ne glejmo, kot da bi bil slika - živeti moramo v njem, vsaj virtualno. Samo razmišljanje o rezultatu nas ne bo pripeljalo k cilju. Vizualizacija procesa premikanja k cilju nas bo.
Razum ima voljo, vendar ni sposoben začutiti zunanje namere. Duša je sposobna začutiti zunanjo namero, vendar nima volje. Enost duše in razuma zunanjo namero podredi naši volji. Dovolimo si biti drzni in začnimo verjeti v neomejene zmožnosti svoje duše.
Ničemur ne pripisujmo pretiranega pomena. Pomembnost ne koristi nam, temveč nihalom.
Osnovni pogoj za izpolnitev naših želja je, da si dovolimo imeti. Ne verjemimo tistim, ki nam govorijo, da se moramo spremeniti. Ko odločnost, da imamo, ne vsebuje želje, da bi imeli, se nas nihalo ne more za nič okleniti. Mirno in brez sile si vzemimo, kar nam pripada.
Ko iščemo svoj cilj, bodimo pozorni na to, ali je to res naš cilj. Tuj cilj vedno predstavlja obveznost in prisilo. Silimo se početi nekaj, česar nočemo. Tuj cilj služi izboljšanju počutja in blaginje drugih. Ko dosežemo svoj cilj, se nam izpolnijo tudi vse preostale želje. Nujno je, da se vprašamo: k čemu stremi moja duša? Zaradi česa bo moje življenje bolj veselo in srečno? Duša vedno natanko ve, česa noče.
Naša vrata so tista pot, ki nas bo privedla do našega cilja. Če poti ne poznamo, si v mislih predvajajmo diapozitiv svojega cilja. Zunanja namera nam bo na življenjski liniji do našega cilja odprla naša vrata. Če na poti do cilja občutimo navdih, pomeni, da so vrata prava.
Vse, kar človek počne samoumevno, z veseljem in brez prisile, je pomembno in dragoceno - ne glede na to, kaj to je. Ne smemo se podvreči tujim vplivom; najti moramo pot svoje duše. Verjemimo vase!

Naslednjič: tretja knjiga iz serije z naslovom Naprej v preteklost.