Predgovor k romanu Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika

Danes delam še malo reklame za knjigo mojega dragega, ki je izšla pred dvema tednoma :). Objavljam predgovor, ki sem ga napisala sama.

* * *

Predgovor

  

            V življenju imamo vsi vzpone in padce, boljše in slabše trenutke, dobra in slaba obdobja. Naše poti so tako različne, kot smo različni med seboj. Življenje nekaterih se zdi, kot da bi jim ga nekdo obložil s puhastimi oblački, da se ne bi slučajno udarili ob kak kamen ali kako drugače poškodovali na svoji poti. Nasprotno pa je življenje drugih vijugasto, neizprosno in prav nič oblazinjeno. Življenje nekaterih se zdi kot en sam velik padec v globino, ki ga ne zmorejo ustaviti, in vsakomur, ki to življenje pogleda, se zdi, da tu ni rešitve. Da bo človek, ki ga živi – ki ga skoraj ne živi več – vsak čas zdrsnil v pogubo, ker se ne zna rešiti sam niti ga ne znajo rešiti drugi. In vendar se celo v takih primerih lahko zgodi čudež.

            Življenje Petje Kužela je bilo do leta 2008 podobno življenju slednjih. Dolga leta je bil ujet v jeklenem primežu drog in alkohola, iz katerega ni več videl izhoda. Dokler se ni nekega dne, natančneje neke noči, zgodilo nekaj, kar ga je brcnilo in za vekomaj streznilo. Kot da bi usodna nesreča trajno poškodovala center za odvisnost v njegovih možganih. No, ne za vse oblike odvisnosti – a pustimo to. Bistveno je, da se je rešil droge in zaživel povsem novo življenje, o katerem je prej lahko le sanjal. Postavil se je na noge in zaživel samostojno, kar mu prej, v vseh letih njegovega življenja, nikoli ni uspelo. Dobil je zaposlitev in si ustvaril družino. Še prej pa je napisal knjigo. Prva leta rehabilitacije je preživel ob obračunavanju s svojim »prejšnjim« življenjem, tako da je pisal o njem. Enkrat tej, drugič drugi osebi. Tako so nastala e-pisma, ki se jih je nabralo dovolj za knjigo. Ko je končal, je vedel, da je za vedno opravil s svojo preteklostjo in da šele zdaj lahko resnično začne na novo. Doživel je katarzo, duhovno očiščenje, ki mu je dokončno odprlo vrata v lepote treznosti. Začel je spoznavati nov svet, ki ga prej nikoli ni zares poznal.

            Naslov knjige si lahko razlagamo na dva načina. Lahko ga razumemo kot »vrnitev odpisanega«, ki se je vrnil v življenje takrat, ko so ga že vsi odpisali in ni več nihče verjel, da se bo kdaj izmazal. Lahko pa ga razumemo tudi kot vračanje v preteklost, česar je v tej knjigi res veliko – avtor se praktično v vsakem svojem pismu v večji ali manjši meri vrača v preteklost. Opisuje svoje dogodivščine in doživetja v življenju, ki ga je zaznamovala odvisnost od prepovedanih (in manj prepovedanih) drog, pri tem pa poudarja, da se je vse, o čemer piše, zares zgodilo. Vzporedno s »skoki« v preteklost pa opisuje tudi svojo sedanjost. Priča smo njegovemu vsakdanjiku v stanovanjski skupnosti in drobnim vsakodnevnim dogodkom, spremljamo tudi ljubezenske zaplete njegovega življenja in opazujemo, kako se med dopisovanjem z Nastjo med njima vse bolj iskri, dokler se ne predata odkritim ljubezenskim čustvom. Njegovi niti pripovedi je včasih mogoče malo težko slediti, saj ima »hibo«, ki se je tudi sam zaveda: med pripovedovanjem ga miselni tok zanese drugam, tako da na koncu včasih pozabi, kaj je sploh hotel povedati. A ne glede na to gre za branje, ki je nadvse zanimivo in privlačno, mogoče terja le malce več zbranosti in pozornosti. To pa itak ni odveč pri katerem koli branju.

            Knjiga je torej končno ugledala luč sveta, s čimer se je izpolnila avtorjeva srčna želja. Njegovo pohajkovanje po planetu čistih in treznih se medtem nadaljuje, a na poti ni sam – z najinim sinom mu bova vedno stala ob strani.

Sara Zupan, univ. dipl. literarna komparativistka,

soavtorica in lektorica knjige, življenjska sopotnica