Tokrat pa malce drugačna tema. Napisati želim nekaj v spomin osebe, ki sem jo poznala, in sem šele pred kratkim izvedela, da je ni več med nami. Tukaj ji želim posvetiti še nekaj zadnjih besed, predvsem zato, ker me že nekaj časa ob misli nanjo spremlja rahel občutek krivde. Bilo je namreč kar dolgo obdobje, ko sem vsake toliko pomislila, da bi jo morala poklicati, pa tega nisem storila. Potem pa je bilo prepozno.
Nedolgo tega sem izvedela, da je umrla Marja Božič, pisateljica, ustvarjalka božanskih veganskih sladic, motivatorka in vsestranska, čudovita oseba. Lahko rečem tudi moja prijateljica, čeprav sva se poznali le kratek čas in čeprav je bila od mene starejša približno 40 let. (Sicer pa, so leta res pomembna?) Bila je bolna in odkar sem izvedela za njeno bolezen - to je bilo nekako pred letom in pol - sem si večkrat rekla, da bi jo morala poklicati in jo vprašati, kako je. Večkrat me je prešinila ta misel, a namere nisem uresničila. Sicer sem ji poslala mail, a to ni isto. Neštetokrat sem si rekla, da bi jo morala poklicati, pa sem kar odlašala in odlašala, prelagala klic v nedogled. Zakaj?! Tako dolgo sem odlašala, da je bilo nazadnje prepozno. Umrla je že v začetku lanskega decembra, jaz pa sem to izvedela šele pred kratkim.
Spoznali sva se leta 2013, ko sem še načrtovala samostojno podjetniško pot na področju zdrave prehrane in ustvarjanja lastnih zdravih sladic. Le kdo bi mi lahko bolje svetoval glede teh stvari kot ona. Res mi je dala veliko dobrih nasvetov, čeprav sem te svoje načrte potem opustila in se obrnila k drugim stvarem, k tistim, ki me zares veselijo in osrečujejo. (Saj kuha in peka in ustvarjanje zdravih presnih sladic me tudi veselijo, a ne tako, da bi temu posvetila večino svojega časa in energije.) Odkar sva se spoznali, sva se večkrat slišali, tudi videli. Leta 2014 sta z možem prišla na Petjev rojstni dan, k nama domov. Nazadnje smo se videli pred dvema letoma, poleti 2016, ko sem se skupaj s Petjo in najinim sinom na poti z morja ustavila pri njej in njenem možu blizu Kozine, kjer sta imela hišo. Vedno sta nas prijazno in skrajno gostoljubno postregla, s Petjo sva bila večkrat pri njima tudi na kosilu. Po tistem se nismo več videli. Poznala sem jo relativno malo časa, a vseeno se je nekako vtisnila vame in je ne bom nikoli pozabila. Zaznamovala me je že preden sem jo spoznala osebno: takrat, ko sem si kupila in skoraj cele dneve prebirala njeno knjigo Božanske sladice. Posebej velik vtis je name naredila s svojo odkritostjo in neposrednostjo. Bila je ena tistih ljudi, ki rečejo bobu bob, ki ne olepšujejo in ne zavijajo besed v celofan, ampak udarijo naravnost in izrečejo tisto, kar mislijo. Seveda je to nekaj, kar zna biti marsikdaj boleče. Nekateri tega sploh ne prenesejo. Mnoge resnica o njih samih boli bolj kot karkoli drugega. Meni pa je pri ljudeh prav to všeč. Ni vedno prijetno, če te nekdo takole butne, je pa izredno koristno, in tako vsaj veš, da imaš opraviti s človekom, na katerega se lahko zaneseš. Ker ti bo ta človek vedno povedal resnico, ne bo se pretvarjal pred tabo in igral nekoga drugega, ampak bo vedno le to, kar je, takšen, kot je. In takšne ljudi izredno cenim.
Potem pa njena nadarjenost za peko in ustvarjanje slastnih, zdravih in povrhu še lepih veganskih sladic ... Marsičesa sem se naučila od nje, še posebno iz njene že omenjene knjige. In ne bom pozabila, kako me je bodrila takrat, ko sem izvedela, da sem noseča, in je bil to zame na začetku šok, nekaj, česar nisem načrtovala in sem zato potrebovala nekaj časa, da sem se sprijaznila ... Poklicala sem jo, ji to povedala, in morda so tudi njene pomirjujoče in spodbudne besede pripomogle k temu, da sem se z novo situacijo lažje sprijaznila, pogledala nanjo z drugačnimi očmi in se je začela celo iskreno veseliti. Ko sem dobila čudovitega sina, ki je absolutno nekaj najlepšega in najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo, pa tako ali tako ni bilo več nobene dileme ... Ja, Marja je bila ena redkih oseb, ki so vedele za mojo začetno krizo v nosečnosti, pa me zaradi tega nikoli ni obsojala.
Zdaj je, kar je, zavedam se, da je prepozno, Marja je zapustila ta svet. Pa se vseeno še kar ne morem znebiti občutka krivde, ker je nisem poklicala, ko bi še lahko govorila z njo, in to kljub temu, da mi je nekaj neštetokrat reklo daj, pokliči jo. Nekaj v meni, kar je očitno vedelo, da ne bo več dolgo tu. Pa sem vedno preložila to na jutri ali pač enkrat drugič. Če vedno takole prelagaš, je nekega dne prepozno. In potem, nekaj res zanimivega: mislim, da je bilo enkrat prejšnji mesec, ko se mi je neko noč sanjalo o njej. Ne spomnim se, kaj točno, vem le, da se je pojavila v mojih sanjah. In nato, še istega dne dopoldne, me pokliče mama in mi pove, da je Marja Božič pravkar na našem lokalnem radiu, ali jo poslušam. Nisem mogla verjeti. Tisto noč sem sanjala o njej!! Prej pa o njej tako dolgo nisem ničesar slišala! Prižgala sem radio in res je bila ona, predvajali so posnetek, na katerem je govorila nekaj o kuhanju domačih marmelad. Po tistem sem bila prepričana, da je z njo vse v redu, da še vedno živi. Zakaj bi jo sicer zdaj slišala po radiu? Pomislila sem celo, da bi jo zdaj pa res lahko poklicala, ji povedala, da sem jo slišala na našem radiu ... Ja, ja, prav gotovo. Sicer pa je bilo itak prepozno ... Kmalu po tistem sva se s Petjo spet spomnila nanjo in poskusil jo je poklicati. "Številka ne obstaja," se je oglasilo iz telefona. To se mi ni zdel dober znak. Potem je poklical njenega moža, ki je povedal, da je umrla, že decembra lani.
Kar nekaj časa nisem mogla nehati misliti nanjo in na to, zakaj je nisem poklicala, dokler je bil še čas. In nekako v tistem času - to je bilo v zadnjih tednih - sta pri nas doma crknila radio in televizija. Pa še dve žarnici sta pregoreli. Naključje? Ne verjamem v naključja. Zakaj prav zdaj? Radio je sicer že dolgo delal bolj slabo, a je delal - in zakaj je ravno v tem času popolnoma prenehal delati? Televizija pa - ni mi jasno, res ne. Nekega večera je še normalno delala, naslednje jutro pa sploh ne več. In nikakor, na noben način se je ni dalo več usposobiti. Romala je na smetišče, enako kot radio. (Od znanca smo zelo hitro dobili drugo, še boljšo televizijo, česar je bil še posebno vesel sinček, ki nekako ne more brez risank. Kar se mene in Petje tiče, pa bi bila lahko gladko brez nje.) Skratka, v vsem tem sem videla nekakšno znamenje. Pomislila sem, da se mi je mogoče Marja hotela oglasiti, že ko sem v zadnjem času toliko mislila nanjo in se krivila, ker je nisem poklicala in vprašala, kako je, spregovorila še nekaj zadnjih besed z njo. Pravzaprav sem prepričana, da so bila to njena znamenja. (Ja, verjamem v posmrtno življenje, itak.) In hvaležna sem za to. Mogoče me je hotela potolažiti, mi povedati, naj se ne krivim več. Mogoče, da je bilo dovolj že to, da sem se pogosto spomnila nanjo ...
Lahko pa se iz tega nekaj naučim. Lahko si zdaj končno že enkrat zapišem v srce, da ne smem več odlašati, kadar čutim, da nekaj moram storiti. Nikoli več ne smem ignorirati svojega notranjega glasu, ker se ta nikoli, nikoli ne zmoti. Če čutim, da je nekaj treba storiti, če mi nekaj globoko v meni to govori, potem moram temu slediti. Prej ali slej se pokaže, da obstaja razlog za to, da sem tako čutila.
To si bom zapomnila. Žal mi je le, ker Marja nikoli ne bo videla in prebrala moje in Petjeve knjige. Kako bi bila vesela in počaščena, če bi prebrala vsaj mojo prvo knjigo, da ne govorim tudi o vseh naslednjih, ki jih bom napisala ... A nič ne de, njen čas na tem svetu se je iztekel, in tam, kjer je zdaj, tako ali tako vse vidi in vse ve. Ve zagotovo tudi to, da je ne bom nikoli pozabila. V kratkem času mi je veliko dala, znanstvo z njo me je obogatilo na različne načine. Hvala ti in počivaj v miru, draga Marja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar