1984 - kultni antiutopični roman 20. stoletja

Tako, zdaj pa še nekaj malo drugačnega ... Roman, ki sem ga nazadnje prebrala, je Orwellov 1984. Kultni antiutopični roman 20. stoletja, kot piše na vrhu naslovnice izdaje MK v obliki žepnice, ki jo imam doma. Že dolgo sem imela ta roman na seznamu must read knjig, res dolgo. Georga Orwella sicer poznam že vse odkar sem v srednji šoli, torej res že dolgo nazaj, prebrala njegov roman Živalska farma, ki me je navdušil. 1984 pa je čakal na svoj trenutek vse do prejšnjega vikenda, ko sem se končno potopila še vanj. In ko sem se enkrat potopila, nisem več izplavala, dokler nisem prišla do konca. Ja, knjiga te povleče vase, zgodba te že na prvih straneh tako zainteresira, da je ne moreš več izpustiti iz rok. Kar hitro sem jo pogoltnila, v štirih dneh. (To je zame res hitro.)

Roman je bil prvič izdan leta 1949 in zato opisuje namišljeni prihodnji svet, kot si ga je takrat zamislil Orwell. Mnogi ta roman označujejo kot preroško videnje totalitarizma. Svet, ki ga avtor opisuje v tej knjigi, je še bolj mrk in grozljiv, kot je danes v resnici. V marsičem pa je neverjetno zadel in dobesedno preroško napovedal prihodnje dogodke. S tem še najbolj mislim na skoraj popolno ukinitev/izginitev zasebnosti v sodobni družbi in na "Velikega brata", ki nas podobno kot v Orwellovem romanu tudi v našem današnjem resničnem svetu nenehno opazuje in nadzira, sicer na nekoliko drugačen način, a bistvo je enako. 

V romanu je Veliki brat nekakšna absolutna, vseprežemajoča figura, ki lebdi in vlada nad vsem in vsemi, čeprav ga nikoli nihče ne vidi in ni prav gotovo, ali v resnici obstaja. Svet v romanu je razdeljen na tri velike države, ki so med seboj zapletene v večno vojno: Evrazijo, Eastazijo in Oceanijo. Winston Smith, glavni protagonist romana, živi v Oceaniji, kjer vlada Partija, na njenem čelu pa je Veliki brat. Winstonova naloga je, da na Ministrstvu resnice, kjer dela, preteklost prilagaja sedanjosti. To je eno temeljnih gonil in opravil te družbe in vladajoče Partije: preteklost je treba nenehno spreminjati, jo prilagajati tako, da ustreza sedanjosti. Vsi dokumenti, ki so pričali o preteklosti, kot se je res zgodila, morajo biti uničeni in izbrisani, in preteklost popravljena tako, da ustreza sedanjosti, v obeh pa ima vedno prav večno nezmotljiva Partija. Oceanija ima tudi svoj uradni jezik - Novorek, v katerem so napisane vse parole, in ki naj bi do leta 2050 spodrinil Starorek in onemogočil vse druge načine mišljenja. Po domovih ljudi in povsod drugje so nameščeni telekrani, ki hkrati sprejemajo in oddajajo, in preko katerih so ljudje pod nenehnim nadzorom. Opazujejo se vsa njihova dejanja, besede, opažena je vsaka kretnja, pogled, vzdihljaj, sumljiv izraz na obrazu. Najhujši zločin je miselni zločin. Te vedno in povsod izsledi Miselna policija in prestopniki, ki so prepoznani za miselne zločince, preprosto izginejo. Ni jih več, izbrisani so z obličja zemlje kot da niso nikoli živeli. Kljub vsesplošnemu nadzoru in pomanjkanju zasebnosti (s telekrani ni mogoče opazovati samo v temi), se Winston zateče v svoj notranji svet in začne pisati dnevnik. Tako se spusti v skrajno nespametno in nevarno početje in se že vnaprej obsodi na propad. A si ne more pomagati, ker se globoko v njem nabira vse hujši odpor zoper način življenja in delovanja, ki mu je podvržen in drugačnega sploh ne pozna. Nenehno mora paziti, da se kako ne izda. Dovolj je že drobna kretnja, trzljaj, hipen izraz nezadovoljstva, ki huškne čez obraz. Že to je dovolj, da te vzamejo na piko. Winston se pogosto sprašuje, ali je bilo življenje vedno takšno. Je bilo kdaj bolje? Drugega kot tega se ne spomni, razen včasih, ko ga za delček sekunde preplavijo medli, skoraj nerazpoznavni spomini na otroštvo. Globoko v sebi občuti vse večji odpor in stud do Velikega brata, Partije in načina življenja, kot ga je prisiljen živeti; življenja, v katerem vladajoča elita postopno vse bolj ukinja mišljenje in zavedanje. Partijske parole se glasijo:

VOJNA JE MIR

SVOBODA JE SUŽENJSTVO

NEVEDNOST JE MOČ

V tem vse bolj mrtvem svetu uniformiranih človeških lutk se vseeno po nekem čudežu zgodi, da se Winston zaljubi. Pravzaprav se najprej dekle zagleda vanj. Ko mu to na skriven način sporoči, se začneta skrivaj sestajati. Pri tem uživata vse, česar ne bi smela, in za kratke trenutke živita tako, kot ljudje ne smejo več živeti - srečno. V svetu Partije in Velikega brata je namreč prepovedana tudi spolnost - razen kolikor je nujno potrebno, da se zaplodijo otroci, ki jih Partija takoj vzame pod svoje okrilje in jih uči izdajati lastne starše. Seveda je strogo prepovedano tudi uživanje v spolnosti. Winston in Julija tvegata in pozabita na vse. Ko sta skupaj, sta v drugem svetu, v katerem ni Partije, ki jo oba sovražita, in ni Velikega brata, ki bi ju nenehno opazoval. Prepustita se, čeprav oba vesta, da sta že vnaprej mrtva. Nato se nekega dne razkrije, da ju že dolgo opazujejo. In čeprav sta vedela, da bo prej ali slej prišlo do tega, ju šok in kruta realnost vseeno trdo zadeneta ... Enako kot noben drug prestopnik tudi onadva ne uideta mučenju, hudemu, komaj predstavljivemu telesnemu in psihološkemu mučenju. Zločince zadržujejo, ironično, na Ministrstvu ljubezni. Čeprav jih tam mučijo, to počnejo zato, da bi jih spreobrnili oziroma, kot pravijo oni, ozdravili. Vsi prestopniki, vsi, ki sovražijo Partijo in Velikega brata, so duševno bolni. Oni jih naredijo spet zdrave. Na koncu jih tako ali tako ustrelijo, a pomembno je, da s tega sveta odidejo ozdravljeni - z ljubeznijo do Partije in Velikega brata v srcu.

Podobnost sveta v tem romanu s svetom totalitarizma, v marsikateri potezi pa tudi z današnjim svetom je očitna. Kaj pravzaprav pomenijo tiste tri partijske parole? Zelo dobro se jih da preslikati na današnji čas. Vojna je mir - če vojna traja nenehno in neprestano, potem ni več nobene razlike med vojno in mirom, potem je isto, kot če bi bil ves čas mir. Svoboda je suženjstvo - tudi to je še kako res, sploh v sodobnem svetu. Kadar mislimo, da smo povsem svobodni, smo najbolj zasužnjeni. Smo sploh še lahko svobodni? Neprestano nam drugi diktirajo, kaj moramo kupiti, kaj moramo jesti, kaj moramo obleči, kako moramo izgledati, kaj moramo misliti in kaj govoriti, kam moramo iti na počitnice in kaj moramo delati. In delati moramo tisto, kar nas niti najmanj ne veseli - ker je pač treba, če hočemo sploh živeti. Znotraj lastnih življenj se počutimo svobodni, a v resnici živimo v popolnem suženjstvu. In še nevednost je moč - ne bi mogli najti primernejše parole za današnji čas. V nevednosti množic je moč vladajoče peščice. Ljudje, ki spijo in se ne zbudijo iz svojega omrtvičenega spanca, dajejo moč peščici ljudi, ki ima vse niti v rokah, ki se vsega zaveda in lahko ob tem, ko drugi spijo, še naprej kroji usodo vseh po svoji volji. Ni si mogoče zamisliti, kako bi se svet spremenil, če bi se v trenutku vsi ljudje zbudili. Spremembe bi bile morebiti tako korenite, tako vseobsežne, da svet tega mogoče ne bi prenesel. A dejstvo je, da tudi tega statusa quo, ki vlada zdaj, ne bo več dolgo prenašal. Na primer, utapljamo se v plastiki, pa jo še kar proizvajamo in kupujemo. Zrak, ki ga dihamo, je že skoraj povsem strupen, pa ga še kar onesnažujemo. Hrana, ki jo jemo, in voda, ki jo pijemo, sta že resno zastrupljeni, pa ju še kar ne prenehamo kontaminirati. Skoraj se že utapljamo v krvi in truplih živali, pa jih še kar ne prenehamo klati, ker mislimo, da meso pač potrebujemo, čeprav zbolevamo in umiramo od bolezni, katerih glavni vzrok je prenažrtost z mesom in zastrupljenost s hormoni in vsem drugim, kar to vsebuje. Pravzaprav nič ne mislimo. Sploh ne mislimo. Če bi karkoli mislili, bi se že kam premaknili. Eden ali dva prebujena tu in tam ni dovolj. Prebuditi se morajo MNOŽICE. In to hitro, hitro, hitro, dokler je še čas. Če ni že prepozno ...

Zanimivo, kam sem zašla od Georga Orwella ... Toda ne, sploh nisem tako zašla. Vse to je povezano. Orwellov roman 1984 nam kaže, kam gremo. Svari nas, da slepo korakamo v pogubo, v smer, iz katere ni vrnitve. Nam je vseeno, da se bomo uničili, sebe, svoje otroke, ta planet in življenje na njem? Kdaj nam bo prenehalo biti vseeno?!

Berite to in podobne knjige. Zbudite se. Čim prej. Prosim vas.

Odlična knjiga o vzgoji

Čas je, da spet ocenim, pokomentiram kakšno v zadnjem času prebrano knjigo. Danes bo to najprej knjiga o vzgoji, natančneje, o učinkoviti vzgoji otrok od 2. do 12. leta. Zdaj ne bi mogla reči, da je to najboljša knjiga o vzgoji, kar sem jih prebrala, zato, ker je to prva knjiga o vzgoji, ki sem jo sploh prebrala. Ja, priznam. Verjetno bi lahko kakšno že prej, konec koncev bo moj sinček prav kmalu dopolnil že štiri leta. Pač nisem, čeprav sem vmes že večkrat ugotovila, da je izobraževanje o vzgoji za vsakega starša preprosto nujno. Kako naj bi človek vedel vse? Kako naj bi obvladal vzgojo, če tega še nikoli prej ni počel, recimo? Seveda, vsi delamo napake, tudi po desetih prebranih knjigah jih lahko še vedno delamo. A potem se jih mogoče vsaj zavedamo in delamo na tem, da bi jih odpravili. Da bi svojega otroka vzgojili čim bolje po svojih zmožnostih. Konec koncev je vzgoja otroka ena najbolj odgovornih in najtežjih nalog na tem svetu. Ja, branje o tem je vsekakor nujno. In knjiga, o kateri bo zdaj tekla beseda, je prav gotovo ena takih, ki jih priporočam vsem staršem - že na samem začetku starševstva ali pa, še bolje, še preden otroka sploh spravijo na svet. Hja, to niso tako preproste stvari. Treba je vedeti, kako delati z otroki. In ta knjiga ponuja nekakšna navodila za uporabo in način vzgoje, ki je res, zares učinkovit. To je knjiga Štejem do tri. 

Avtor knjige je dr. Thomas W. Phelan. V knjigi nam na razumljiv in humoren način razloži, kako lahko učinkovito, a obenem ljubeče zdresiramo svoje otroke. Ja, prav ste prebrali - zdresiramo. Avtor pravi, da so otroci bitja, ki so po svoji naravi nevzgojena, sebična in nerazumna. Ena temeljnih napak, ki jih delamo starši v odnosu do otrok, je ta, da otroke obravnavamo kot majhne odrasle. Posledično jim razlagamo stvari, kot bi bili odrasli, in mislimo, da bodo vse takoj razumeli in ozavestili in da ne bodo, če jim bomo nekaj dobro razložili, nikoli več naredili nečesa nezaželenega. A to žal ne deluje, ker otroci niso majhni odrasli. Otroci so otroci. Zato preveč razlaganja in pametovanja kvečjemu škoduje, ne pa koristi. Avtor predlaga, da si namesto tega, da si svoje otroke predstavljamo kot majhne odrasle, začnemo sebe predstavljati kot dreserja živali. To pomeni, da izberemo metodo, pretežno neverbalno, in jo ponavljamo, dokler "dresiranec" ne naredi, kar želi dreser. Kot dreser smo pri tem seveda potrpežljivi, blagi in vztrajni. Ne vzkipimo, kadar ne gre vse tako, kot si želimo. In nasploh uporabljamo kar se le da malo besed in čustev. Vedno zadošča ena razlaga. Če otroku nekaj razlagamo in dopovedujemo vedno znova, to ne pripelje nikamor - razen do tega, da nas bo otrok imel "poln kufer" že preden bo šel v osnovno šolo.

Glavna metoda vzgoje, ki jo opisuje avtor v tej knjigi, je tako imenovana metoda štetja do tri. Z njo starši odpravljajo neprimerno vedenje in spodbujajo primerno vedenje. Je zelo preprosta metoda, ki ob pravilnem izvajanju vedno deluje. Gre pa takole: otrok se zaradi določenega razloga začne neprimerno vesti (kriči, če mu nočemo kupiti nove igračke, se usaja na nas, ker mu ne dovolimo iti ven preden napiše domačo nalogo, se v besu valja po tleh, ker mu ne dovolimo pojesti čokoladice pred kosilom, nam reče grdo besedo, če mu ne dovolimo gledati televizije - itd. itd.). Z naše strani popolnoma zadošča ena razlaga, zakaj nečesa trenutno ne sme (včasih niti ena ni potrebna, ker otrok že sam ve, zakaj zdaj nečesa ne sme). Če po tej razlagi z neprimernim vedenjem vseeno nadaljuje, ker bi rad izsilil svoje, je naslednja stvar, ki jo rečemo - ne ponovna razlaga, ker je ta že bila - ampak: "To je ena." Otroku s tem damo prvo priložnost, da se obvlada in preneha z neprimernim vedenjem. Če tega ne stori in s svojim početjem nadaljuje, čez približno pet sekund rečemo: "To je dva." Tako mu damo že drugo priložnost, da se obvlada. Če tega še vedno ne zmore, je naslednje, kar rečemo: "To je tri, imaš odmor." Odmor pomeni posledico za neprimerno vedenje, ki se mu ni odrekel kljub dvema priložnostma, da z njim preneha. Odmor ponavadi pomeni, da otroka pošljemo v njegovo sobo in ga vanjo zapremo za toliko minut, kolikor let ima. Tam ima potem priložnost, da se ohladi in pomiri. Če noče iti v sobo, gremo mi stran - v vsakem primeru mora biti teh nekaj minut otrok sam, v miru in tišini. Namesto odmora pa lahko izberemo tudi kakšno drugo posledico - recimo odvzem neke ugodnosti, npr. "danes nič več televizije", ali mu odvzamemo telefon, če ga ima, in mu ga vrnemo šele naslednji dan, ali mu za tisti dan prepovemo izhod ven, ali pa tistega dne ne sme več igrati računalniških igric, ali pa mora "plačati" določen znesek iz svoje žepnine, če jo prejema. Možnosti je veliko. 

Gre torej za preprosto metodo, ki pa ni nujno tudi lahka. Staršem ni vedno lahko izvajati jo - zakaj? Predvsem zato, ker se ni vselej lahko držati pravila "nič govorjenja, nič čustev". Je pa to temeljno pravilo pri vsej zadevi. Seveda ni enostavno ostati popolnoma miren in tiho, če ti sin reče: "Utihni, baba tečna," ali "Kako si ti zatežen, foter!!". Je pa nujno, da se tega držimo, kljub vsemu in ne glede na vse. Ker v trenutku, ko začnemo preveč govoriti in kazati čustva (v tem primeru jezo), že izgubljamo vajeti iz rok. Otrokov namen je ponavadi ta, da nas razjezi. Z govorjenjem, razlaganjem in pridiganjem pa dosežemo le to, da gremo otroku vse bolj na živce. Kaj je torej treba storiti? Če je otrok siten, če izsiljuje, celo če postane nespoštljiv in žaljiv do nas - mu samo štejemo. Če izreče hujšo žaljivko in je zelo nespoštljiv, je bolje, kot da začnemo z ena, da kar takoj preidemo na tri in odredimo kazen. Pri tem vedno karseda ignoriramo vsakršno negodovanje, pritoževanje, jokavo sitnarjenje in usajanje. Smo preprosto tiho in vztrajamo pri svojem. Molk govori glasneje od besed, predvsem pa je mnogo bolj učinkovit.

Seveda to ni vedno lahko, zato morajo tudi starši nekako zdresirati sami sebe. Najbolj pomembno je, da vztrajajo pri svojem s čim manj govorjenja in čustev. Na topel, ljubeč, razumevajoč, a obenem nepopustljiv in neomajen način tako lahko svoje otroke vzgojijo v zrele in odgovorne odrasle, ki se zavedajo, da vsakemu ravnanju sledi takšna ali drugačna posledica. Avtor v knjigi poleg opisa tehnike štetja govori še o obvladovanju otrokovega preizkušanja in manipulacije, o resnejših prestopkih otrok v starosti od 9 do 12 let, o načinih spodbujanja primernega vedenja in o krepitvi odnosov z otroki. Vsekakor nujno branje za vse starše. Nikoli ni prepozno, čeprav je najbolje prebrati to knjigo čim prej, dokler je otrok še majhen. Zakaj ne bi v družbi svojih otrok uživali, zakaj nam ne bi bilo z njimi lepo in zabavno? S pravilnim načinom vzgoje je takšen lahko vsak dan v naši družini. Preproste poti, kako to doseči, nam ponuja ta odlična knjiga, zato jo le vzemite v roke - čim prej :).