Čas je, da spet ocenim, pokomentiram kakšno v zadnjem času prebrano knjigo. Danes bo to najprej knjiga o vzgoji, natančneje, o učinkoviti vzgoji otrok od 2. do 12. leta. Zdaj ne bi mogla reči, da je to najboljša knjiga o vzgoji, kar sem jih prebrala, zato, ker je to prva knjiga o vzgoji, ki sem jo sploh prebrala. Ja, priznam. Verjetno bi lahko kakšno že prej, konec koncev bo moj sinček prav kmalu dopolnil že štiri leta. Pač nisem, čeprav sem vmes že večkrat ugotovila, da je izobraževanje o vzgoji za vsakega starša preprosto nujno. Kako naj bi človek vedel vse? Kako naj bi obvladal vzgojo, če tega še nikoli prej ni počel, recimo? Seveda, vsi delamo napake, tudi po desetih prebranih knjigah jih lahko še vedno delamo. A potem se jih mogoče vsaj zavedamo in delamo na tem, da bi jih odpravili. Da bi svojega otroka vzgojili čim bolje po svojih zmožnostih. Konec koncev je vzgoja otroka ena najbolj odgovornih in najtežjih nalog na tem svetu. Ja, branje o tem je vsekakor nujno. In knjiga, o kateri bo zdaj tekla beseda, je prav gotovo ena takih, ki jih priporočam vsem staršem - že na samem začetku starševstva ali pa, še bolje, še preden otroka sploh spravijo na svet. Hja, to niso tako preproste stvari. Treba je vedeti, kako delati z otroki. In ta knjiga ponuja nekakšna navodila za uporabo in način vzgoje, ki je res, zares učinkovit. To je knjiga Štejem do tri.
Avtor knjige je dr. Thomas W. Phelan. V knjigi nam na razumljiv in humoren način razloži, kako lahko učinkovito, a obenem ljubeče zdresiramo svoje otroke. Ja, prav ste prebrali - zdresiramo. Avtor pravi, da so otroci bitja, ki so po svoji naravi nevzgojena, sebična in nerazumna. Ena temeljnih napak, ki jih delamo starši v odnosu do otrok, je ta, da otroke obravnavamo kot majhne odrasle. Posledično jim razlagamo stvari, kot bi bili odrasli, in mislimo, da bodo vse takoj razumeli in ozavestili in da ne bodo, če jim bomo nekaj dobro razložili, nikoli več naredili nečesa nezaželenega. A to žal ne deluje, ker otroci niso majhni odrasli. Otroci so otroci. Zato preveč razlaganja in pametovanja kvečjemu škoduje, ne pa koristi. Avtor predlaga, da si namesto tega, da si svoje otroke predstavljamo kot majhne odrasle, začnemo sebe predstavljati kot dreserja živali. To pomeni, da izberemo metodo, pretežno neverbalno, in jo ponavljamo, dokler "dresiranec" ne naredi, kar želi dreser. Kot dreser smo pri tem seveda potrpežljivi, blagi in vztrajni. Ne vzkipimo, kadar ne gre vse tako, kot si želimo. In nasploh uporabljamo kar se le da malo besed in čustev. Vedno zadošča ena razlaga. Če otroku nekaj razlagamo in dopovedujemo vedno znova, to ne pripelje nikamor - razen do tega, da nas bo otrok imel "poln kufer" že preden bo šel v osnovno šolo.
Glavna metoda vzgoje, ki jo opisuje avtor v tej knjigi, je tako imenovana metoda štetja do tri. Z njo starši odpravljajo neprimerno vedenje in spodbujajo primerno vedenje. Je zelo preprosta metoda, ki ob pravilnem izvajanju vedno deluje. Gre pa takole: otrok se zaradi določenega razloga začne neprimerno vesti (kriči, če mu nočemo kupiti nove igračke, se usaja na nas, ker mu ne dovolimo iti ven preden napiše domačo nalogo, se v besu valja po tleh, ker mu ne dovolimo pojesti čokoladice pred kosilom, nam reče grdo besedo, če mu ne dovolimo gledati televizije - itd. itd.). Z naše strani popolnoma zadošča ena razlaga, zakaj nečesa trenutno ne sme (včasih niti ena ni potrebna, ker otrok že sam ve, zakaj zdaj nečesa ne sme). Če po tej razlagi z neprimernim vedenjem vseeno nadaljuje, ker bi rad izsilil svoje, je naslednja stvar, ki jo rečemo - ne ponovna razlaga, ker je ta že bila - ampak: "To je ena." Otroku s tem damo prvo priložnost, da se obvlada in preneha z neprimernim vedenjem. Če tega ne stori in s svojim početjem nadaljuje, čez približno pet sekund rečemo: "To je dva." Tako mu damo že drugo priložnost, da se obvlada. Če tega še vedno ne zmore, je naslednje, kar rečemo: "To je tri, imaš odmor." Odmor pomeni posledico za neprimerno vedenje, ki se mu ni odrekel kljub dvema priložnostma, da z njim preneha. Odmor ponavadi pomeni, da otroka pošljemo v njegovo sobo in ga vanjo zapremo za toliko minut, kolikor let ima. Tam ima potem priložnost, da se ohladi in pomiri. Če noče iti v sobo, gremo mi stran - v vsakem primeru mora biti teh nekaj minut otrok sam, v miru in tišini. Namesto odmora pa lahko izberemo tudi kakšno drugo posledico - recimo odvzem neke ugodnosti, npr. "danes nič več televizije", ali mu odvzamemo telefon, če ga ima, in mu ga vrnemo šele naslednji dan, ali mu za tisti dan prepovemo izhod ven, ali pa tistega dne ne sme več igrati računalniških igric, ali pa mora "plačati" določen znesek iz svoje žepnine, če jo prejema. Možnosti je veliko.
Gre torej za preprosto metodo, ki pa ni nujno tudi lahka. Staršem ni vedno lahko izvajati jo - zakaj? Predvsem zato, ker se ni vselej lahko držati pravila "nič govorjenja, nič čustev". Je pa to temeljno pravilo pri vsej zadevi. Seveda ni enostavno ostati popolnoma miren in tiho, če ti sin reče: "Utihni, baba tečna," ali "Kako si ti zatežen, foter!!". Je pa nujno, da se tega držimo, kljub vsemu in ne glede na vse. Ker v trenutku, ko začnemo preveč govoriti in kazati čustva (v tem primeru jezo), že izgubljamo vajeti iz rok. Otrokov namen je ponavadi ta, da nas razjezi. Z govorjenjem, razlaganjem in pridiganjem pa dosežemo le to, da gremo otroku vse bolj na živce. Kaj je torej treba storiti? Če je otrok siten, če izsiljuje, celo če postane nespoštljiv in žaljiv do nas - mu samo štejemo. Če izreče hujšo žaljivko in je zelo nespoštljiv, je bolje, kot da začnemo z ena, da kar takoj preidemo na tri in odredimo kazen. Pri tem vedno karseda ignoriramo vsakršno negodovanje, pritoževanje, jokavo sitnarjenje in usajanje. Smo preprosto tiho in vztrajamo pri svojem. Molk govori glasneje od besed, predvsem pa je mnogo bolj učinkovit.
Seveda to ni vedno lahko, zato morajo tudi starši nekako zdresirati sami sebe. Najbolj pomembno je, da vztrajajo pri svojem s čim manj govorjenja in čustev. Na topel, ljubeč, razumevajoč, a obenem nepopustljiv in neomajen način tako lahko svoje otroke vzgojijo v zrele in odgovorne odrasle, ki se zavedajo, da vsakemu ravnanju sledi takšna ali drugačna posledica. Avtor v knjigi poleg opisa tehnike štetja govori še o obvladovanju otrokovega preizkušanja in manipulacije, o resnejših prestopkih otrok v starosti od 9 do 12 let, o načinih spodbujanja primernega vedenja in o krepitvi odnosov z otroki. Vsekakor nujno branje za vse starše. Nikoli ni prepozno, čeprav je najbolje prebrati to knjigo čim prej, dokler je otrok še majhen. Zakaj ne bi v družbi svojih otrok uživali, zakaj nam ne bi bilo z njimi lepo in zabavno? S pravilnim načinom vzgoje je takšen lahko vsak dan v naši družini. Preproste poti, kako to doseči, nam ponuja ta odlična knjiga, zato jo le vzemite v roke - čim prej :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar