Tako, zdaj pa še nekaj malo drugačnega ... Roman, ki sem ga nazadnje prebrala, je Orwellov 1984. Kultni antiutopični roman 20. stoletja, kot piše na vrhu naslovnice izdaje MK v obliki žepnice, ki jo imam doma. Že dolgo sem imela ta roman na seznamu must read knjig, res dolgo. Georga Orwella sicer poznam že vse odkar sem v srednji šoli, torej res že dolgo nazaj, prebrala njegov roman Živalska farma, ki me je navdušil. 1984 pa je čakal na svoj trenutek vse do prejšnjega vikenda, ko sem se končno potopila še vanj. In ko sem se enkrat potopila, nisem več izplavala, dokler nisem prišla do konca. Ja, knjiga te povleče vase, zgodba te že na prvih straneh tako zainteresira, da je ne moreš več izpustiti iz rok. Kar hitro sem jo pogoltnila, v štirih dneh. (To je zame res hitro.)
Roman je bil prvič izdan leta 1949 in zato opisuje namišljeni prihodnji svet, kot si ga je takrat zamislil Orwell. Mnogi ta roman označujejo kot preroško videnje totalitarizma. Svet, ki ga avtor opisuje v tej knjigi, je še bolj mrk in grozljiv, kot je danes v resnici. V marsičem pa je neverjetno zadel in dobesedno preroško napovedal prihodnje dogodke. S tem še najbolj mislim na skoraj popolno ukinitev/izginitev zasebnosti v sodobni družbi in na "Velikega brata", ki nas podobno kot v Orwellovem romanu tudi v našem današnjem resničnem svetu nenehno opazuje in nadzira, sicer na nekoliko drugačen način, a bistvo je enako.
V romanu je Veliki brat nekakšna absolutna, vseprežemajoča figura, ki lebdi in vlada nad vsem in vsemi, čeprav ga nikoli nihče ne vidi in ni prav gotovo, ali v resnici obstaja. Svet v romanu je razdeljen na tri velike države, ki so med seboj zapletene v večno vojno: Evrazijo, Eastazijo in Oceanijo. Winston Smith, glavni protagonist romana, živi v Oceaniji, kjer vlada Partija, na njenem čelu pa je Veliki brat. Winstonova naloga je, da na Ministrstvu resnice, kjer dela, preteklost prilagaja sedanjosti. To je eno temeljnih gonil in opravil te družbe in vladajoče Partije: preteklost je treba nenehno spreminjati, jo prilagajati tako, da ustreza sedanjosti. Vsi dokumenti, ki so pričali o preteklosti, kot se je res zgodila, morajo biti uničeni in izbrisani, in preteklost popravljena tako, da ustreza sedanjosti, v obeh pa ima vedno prav večno nezmotljiva Partija. Oceanija ima tudi svoj uradni jezik - Novorek, v katerem so napisane vse parole, in ki naj bi do leta 2050 spodrinil Starorek in onemogočil vse druge načine mišljenja. Po domovih ljudi in povsod drugje so nameščeni telekrani, ki hkrati sprejemajo in oddajajo, in preko katerih so ljudje pod nenehnim nadzorom. Opazujejo se vsa njihova dejanja, besede, opažena je vsaka kretnja, pogled, vzdihljaj, sumljiv izraz na obrazu. Najhujši zločin je miselni zločin. Te vedno in povsod izsledi Miselna policija in prestopniki, ki so prepoznani za miselne zločince, preprosto izginejo. Ni jih več, izbrisani so z obličja zemlje kot da niso nikoli živeli. Kljub vsesplošnemu nadzoru in pomanjkanju zasebnosti (s telekrani ni mogoče opazovati samo v temi), se Winston zateče v svoj notranji svet in začne pisati dnevnik. Tako se spusti v skrajno nespametno in nevarno početje in se že vnaprej obsodi na propad. A si ne more pomagati, ker se globoko v njem nabira vse hujši odpor zoper način življenja in delovanja, ki mu je podvržen in drugačnega sploh ne pozna. Nenehno mora paziti, da se kako ne izda. Dovolj je že drobna kretnja, trzljaj, hipen izraz nezadovoljstva, ki huškne čez obraz. Že to je dovolj, da te vzamejo na piko. Winston se pogosto sprašuje, ali je bilo življenje vedno takšno. Je bilo kdaj bolje? Drugega kot tega se ne spomni, razen včasih, ko ga za delček sekunde preplavijo medli, skoraj nerazpoznavni spomini na otroštvo. Globoko v sebi občuti vse večji odpor in stud do Velikega brata, Partije in načina življenja, kot ga je prisiljen živeti; življenja, v katerem vladajoča elita postopno vse bolj ukinja mišljenje in zavedanje. Partijske parole se glasijo:
VOJNA JE MIR
SVOBODA JE SUŽENJSTVO
NEVEDNOST JE MOČ
V tem vse bolj mrtvem svetu uniformiranih človeških lutk se vseeno po nekem čudežu zgodi, da se Winston zaljubi. Pravzaprav se najprej dekle zagleda vanj. Ko mu to na skriven način sporoči, se začneta skrivaj sestajati. Pri tem uživata vse, česar ne bi smela, in za kratke trenutke živita tako, kot ljudje ne smejo več živeti - srečno. V svetu Partije in Velikega brata je namreč prepovedana tudi spolnost - razen kolikor je nujno potrebno, da se zaplodijo otroci, ki jih Partija takoj vzame pod svoje okrilje in jih uči izdajati lastne starše. Seveda je strogo prepovedano tudi uživanje v spolnosti. Winston in Julija tvegata in pozabita na vse. Ko sta skupaj, sta v drugem svetu, v katerem ni Partije, ki jo oba sovražita, in ni Velikega brata, ki bi ju nenehno opazoval. Prepustita se, čeprav oba vesta, da sta že vnaprej mrtva. Nato se nekega dne razkrije, da ju že dolgo opazujejo. In čeprav sta vedela, da bo prej ali slej prišlo do tega, ju šok in kruta realnost vseeno trdo zadeneta ... Enako kot noben drug prestopnik tudi onadva ne uideta mučenju, hudemu, komaj predstavljivemu telesnemu in psihološkemu mučenju. Zločince zadržujejo, ironično, na Ministrstvu ljubezni. Čeprav jih tam mučijo, to počnejo zato, da bi jih spreobrnili oziroma, kot pravijo oni, ozdravili. Vsi prestopniki, vsi, ki sovražijo Partijo in Velikega brata, so duševno bolni. Oni jih naredijo spet zdrave. Na koncu jih tako ali tako ustrelijo, a pomembno je, da s tega sveta odidejo ozdravljeni - z ljubeznijo do Partije in Velikega brata v srcu.
Podobnost sveta v tem romanu s svetom totalitarizma, v marsikateri potezi pa tudi z današnjim svetom je očitna. Kaj pravzaprav pomenijo tiste tri partijske parole? Zelo dobro se jih da preslikati na današnji čas. Vojna je mir - če vojna traja nenehno in neprestano, potem ni več nobene razlike med vojno in mirom, potem je isto, kot če bi bil ves čas mir. Svoboda je suženjstvo - tudi to je še kako res, sploh v sodobnem svetu. Kadar mislimo, da smo povsem svobodni, smo najbolj zasužnjeni. Smo sploh še lahko svobodni? Neprestano nam drugi diktirajo, kaj moramo kupiti, kaj moramo jesti, kaj moramo obleči, kako moramo izgledati, kaj moramo misliti in kaj govoriti, kam moramo iti na počitnice in kaj moramo delati. In delati moramo tisto, kar nas niti najmanj ne veseli - ker je pač treba, če hočemo sploh živeti. Znotraj lastnih življenj se počutimo svobodni, a v resnici živimo v popolnem suženjstvu. In še nevednost je moč - ne bi mogli najti primernejše parole za današnji čas. V nevednosti množic je moč vladajoče peščice. Ljudje, ki spijo in se ne zbudijo iz svojega omrtvičenega spanca, dajejo moč peščici ljudi, ki ima vse niti v rokah, ki se vsega zaveda in lahko ob tem, ko drugi spijo, še naprej kroji usodo vseh po svoji volji. Ni si mogoče zamisliti, kako bi se svet spremenil, če bi se v trenutku vsi ljudje zbudili. Spremembe bi bile morebiti tako korenite, tako vseobsežne, da svet tega mogoče ne bi prenesel. A dejstvo je, da tudi tega statusa quo, ki vlada zdaj, ne bo več dolgo prenašal. Na primer, utapljamo se v plastiki, pa jo še kar proizvajamo in kupujemo. Zrak, ki ga dihamo, je že skoraj povsem strupen, pa ga še kar onesnažujemo. Hrana, ki jo jemo, in voda, ki jo pijemo, sta že resno zastrupljeni, pa ju še kar ne prenehamo kontaminirati. Skoraj se že utapljamo v krvi in truplih živali, pa jih še kar ne prenehamo klati, ker mislimo, da meso pač potrebujemo, čeprav zbolevamo in umiramo od bolezni, katerih glavni vzrok je prenažrtost z mesom in zastrupljenost s hormoni in vsem drugim, kar to vsebuje. Pravzaprav nič ne mislimo. Sploh ne mislimo. Če bi karkoli mislili, bi se že kam premaknili. Eden ali dva prebujena tu in tam ni dovolj. Prebuditi se morajo MNOŽICE. In to hitro, hitro, hitro, dokler je še čas. Če ni že prepozno ...
Zanimivo, kam sem zašla od Georga Orwella ... Toda ne, sploh nisem tako zašla. Vse to je povezano. Orwellov roman 1984 nam kaže, kam gremo. Svari nas, da slepo korakamo v pogubo, v smer, iz katere ni vrnitve. Nam je vseeno, da se bomo uničili, sebe, svoje otroke, ta planet in življenje na njem? Kdaj nam bo prenehalo biti vseeno?!
Berite to in podobne knjige. Zbudite se. Čim prej. Prosim vas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar