Tokrat sem si malce ogledala, kako pišejo drugi pripadniki moje generacije. No, množina ni ravno na mestu, ker sem si "ogledala" le eno avtorico - in to je moja bivša kolegica s fakultete. Tina Vrščaj je bila v istem letniku na primerjalni književnosti kot jaz, s to razliko, da je študirala dvopredmetno, medtem ko sem se jaz vehementno oklenila le primerjalne književnosti in literarne teorije. A to zdaj ni važno. Dejstvo je, da punco, ki ima za sabo že tri izdane knjige, poznam in se spomnim s faksa. Njenih prvih dveh knjig, romanov Zataknjena v pomladi in Odradek v naši knjižnici nisem dobila. Je pa že lani jeseni na Slovenskem knjižnem sejmu mojo pozornost pritegnila manjša knjiga lila barve, izšla pri Cankarjevi založbi, za katero sem videla, da nosi njeno ime. Gre za njeno najnovejšo zbirko kratkih zgodb pod skupnim naslovom, ki zveni nezgrešljivo gogoljevsko: Plašč. Tole knjigo so v naši knjižnici imeli. Zato sem si jo izposodila, da se malo seznanim z načinom in vsebinami pisanja te svoje bivše kolegice in pripadnice moje generacije.
Knjigo sem prebrala v pičlih dveh popoldnevih, res ni zajetna, poleg tega so zgodbe večinoma hitro berljive. Avtorica ima izoblikovan slog, dodelan način pisanja, v katerem je precej inovativnosti in izvirnosti kar se tiče besedišča in skladnje. Zbirka vsebuje deset kratkih zgodb pod naslednjimi naslovi: Peterburg, Frigidnost, Natalijina materinska knjižica, Plašč, The Institute of False Science, Hansov sindrom, Hiša, Sodba, Preobrazba in Baba. Že naslovi nekaterih zgodb enako kot krovni naslov zbirke namigujejo na vpliv Gogolja in drugih ruskih avtorjev, denimo Dostojevskega, pa tudi Kafke (Sodba, Preobrazba), vsebina pa ta vpliv le še potrdi. Tudi imena mnogih junakov so ruska. Sama še najbolj očitno vidim Gogoljev vpliv. Ta se kaže predvsem v nečem, kar je dobro opisano na zadnji platnici knjige, kjer najdemo kratek opis vsebine: "... različne nemoči zapopadanja resničnosti in dojemanja resnice". V svetu nekaterih od teh zgodb se marsikdaj zdi, da se resničnost izmika, v enem trenutku je resnično nekaj, v naslednjem pa nekaj drugega; realnost se nekako zabrisuje, postaja imaginarna in celo irealna. Bralec ne ve več, kaj je res in kaj ne, prav tako pa tega ne ve junak. Niso pa vse zgodbe takšne; nekatere stojijo z nogami trdno na tleh in opisujejo realne prigode in probleme v življenju nekega človeka. Taki sta denimo zgodbi Hiša in Sodba. Te zgodbe so mogoče nekoliko lažje berljive kot tiste, v katerih lebdi nekaj neoprijemljivega, pri tem se najprej spomnim na The Institute of False Science. Obvezno pa moram omeniti še nekaj, kar se tiče zgodbe Sodba, in ta pripomba je povsem vsebinske narave. Prvo, kar me je kar nekako presunilo ob branju te zgodbe, je to, da se je v njej avtorica lotila zelo podobne teme kot jaz v svojem tretjem romanu. Pri meni bo tole sicer precej bolj obširno, ker gre, jasno, za roman, in obravnavano bo na nekoliko drugačen način. A tema je kljub temu zelo podobna, kar je še toliko bolj presenetljivo zato, ker je to tematika, ki sem jo v svetovni literaturi do zdaj zelo redko zasledila, če sploh kdaj. Gre za temo lovstva v tesni povezavi z divjimi živalmi, poudarek je predvsem na divjih prašičih. Zanimivo, prav ti se (poleg še nekaterih drugih živali) pojavijo v omenjeni zgodbi Tine Vrščaj. Zdaj me najbrž malce skrbi, da ne bi kdo, ko bo moj tretji roman izšel, pomislil, da sem bila pri pisanju pod vplivom te zgodbe Vrščajeve. Pa je dejstvo, da sem knjigo dokončala že ob koncu lanskega leta, njene zgodbe pa prebrala šele zdaj, v teh dneh. Pa dobro, saj ni nič takega. Kot sem rekla, je v moji knjigi ta tematika opisana na drugačen način in mnogo bolj obširno, kar je logično, ker gre za roman in ne kratko zgodbo. Ob tej zgodbi sem hotela omeniti še nekaj: v določenem odlomku, kjer je govora o divjih prašičih, me je zmotila morda na videz nepomembna podrobnost, vendar gre dejansko za vsebinsko napako. Divji prašiči namreč nimajo krempljev, kot stoji v nekem stavku, ampak imajo kopita, parklje. Spadajo med sodoprste kopitarje ali parkljarje. Naj navedem še odlomek, v katerem sem opazila to napako:
"Tepka! Smotka! Idiot?" Ko je živali poklical po imenih, so prišle. Ogromen merjasec, breja merjaščevka in mala prašička. Pomolil sem storž skozi žičnato ograjo.
"Ne!" je besno zarohnel oče. Ne?
"Naj prosijo, da bodo kaj dobile, prasice!"
Morale so se dvigniti na zadnje tace in se s prednjimi nasloniti na ograjo. Ustrašil sem se jih, ko so vstale v zrak, to so bile velike živali, z gobci, čekani in ostrimi kremplji.
Mogoče se zdi, kot da se postavljam s svojim znanjem. A dejstvo je, da o divjih prašičih kar precej vem (podobno kot tudi o drugih divjih živalih) in zato pač ne morem kar tako mimo napake, če jo opazim.
Če zanemarim to podrobnost in potegnem črto pod vsem povedanim, je zbirka kratkih zgodb Tine Vrščaj vsekakor vredna branja, mestoma mogoče malce težje berljiva, a gledano v celoti dobro napisana, z izoblikovanim slogom in načinom pripovedi, ki bralca pritegne. Vsekakor bom spremljala tudi prihodnje avtoričine doprinose v slovensko književnost.
