OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE - 2. DEL

Po prebranem drugem delu te domače uspešnice s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje seveda obvezno sledi krajša kritika z moje strani. Krajša zato, ker sem že pri prvem delu veliko povedala in bi težko zdaj povedala kaj izrazito novega, konec koncev gre le za zelo podobno oz. isto tematiko, samo generacije so se zamenjale. 

Podobno kot v prvem delu so me zmotile jezikovne napake, ki se vztrajno ponavljajo tudi v drugem - tu mislim predvsem na obrnjen besedni red pri dvojini v pretekliku. Namesto "naju je", "nama je" ipd. se tudi tu pojavlja "je naju", "je nama" itd. Poleg tega se pojavi še nekaj slovničnih napak, kot je recimo narekovaj na napačnem mestu, manjkajoča vejica in podobno. Naslednja stvar, ki rahlo zmoti bralca, ki je prebral tudi prvi del, je ta, da se nekje na prvi četrtini knjige (natančneje od 103. strani naprej) ponovi nekaj zgodb, ki so že bile zapisane v prvi knjigi. K sreči je takih res le nekaj zgodb, vse ostalo so sveže, še neprebrane zgodbe, ki bralca pritegnejo z vso svojo močjo.

Ne bi mogla presoditi, katera knjiga je bolj zanimiva ali, če se izrazim še bolj nepravično, "boljša", ker sta privlačni vsaka po svoje. Prva prinaša zgodbe naših prednikov, ljudi, ki so danes v visoki starosti ali pa jih niti ni več med nami, druga pa postreže z zgodbami kar treh generacij, poleg starejše sta tu še srednja in mlajša generacija. Torej se najde nekaj prav za vsakogar, vsak bralec lahko v tej knjigi najde svoje vrstnike in prisluhne njihovim zgodbam, ki so marsikdaj tako šokantne, tako grozljive, da je ob branju težko ostati neprizadet in preprosto moraš še z nekom podeliti to, kar si izvedel. Morda je ta knjiga bolj privlačna tudi za mlajšo generacijo (20-30 let), saj je zadnje poglavje posvečeno pripadnikom prav te. Lažje je prisluhniti in se poistovetiti z nekom, ki je približno tvoje starosti, kot z nekom, ki je (veliko) starejši. 

Seveda pa so vredne branja in pozornosti prav vse zgodbe, ne le tiste "mlajše". V pripovedih vseh generacij lahko najdemo marsikatero življenjsko modrost, ki si jo je vredno zapomniti. Posebno se mi je vtisnila v spomin naslednja misel Tatjance iz starejše generacije: "Če se mi je zdelo, da so bile težave, ki sem jih imela, prehude, sem jih za kakšen dan dala na stran, potem šele sem jih spet vzela v roke."

Pomanjkanje starševske ljubezni in celo sovraštvo do lastnih otrok je motiv, ki se očitno pojavlja vedno in povsod, tako tudi v pričujoči knjigi. Nikakor to ni nekaj, kar bi se dogajalo le pred sto leti, danes pa ne več. Žal ne. V zgodbah vseh treh generacij je veliko takšnih primerov. Recimo, Berta, ki pripada starejši generaciji, pripoveduje o svoji mami, ki je hodila v dnino na bogato kmetijo. Druge ženske so šle opoldne domov, da so kaj skuhale za družino, le njej se ni nikoli nikamor mudilo. Govorila je: "Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem ..." Bertinega bratca naj bi tudi pustila pozimi ležati pri odprtem oknu, da je zmrznil.

Veliko je tudi primerov incestov in detomorov. Od mater, ki so vse od ranega otroštva spolno zlorabljale lastne sinove, do očetov, ki so spali z lastnimi hčerkami. Oče, ki je živel v incestnem razmerju z lastno hčerko, je otroka, ki mu ga je rodila hči, vrgel v steno z besedami: "Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel." Neki drugi oče je lastne novorojene otroke zakopaval v gnoj, ker jih ni hotel imeti več kot sedem.

Pripoved Viktorije se mi je vtisnila predvsem zato, ker gospa, ki je bila rojena leta 1929, še vedno izraža neverjetno eleganco in močno osebnost. Pravi: "Ženska se v damo ne spremeni z obleko, urejeno pričesko ali dragimi čevlji! Biti dama je stil življenja, ki se gradi več generacij. Kadar s prijateljico sediva ob kavi pred Maxijem in opazujeva mladino, ki hiti mimo, sva zgroženi! Nobenega stila, nobenih osebnosti, nobene elegance, nič. Ženska je na las podobna drugi ženski. Kako dolgočasno!" In še: "Še danes, ko sem stara skoraj devetdeset let in se odpravim v opero, sem presrečna, če se moške oči sprehodijo po meni. In če bi bila še kdaj priložnost ... Zakaj pa ne?!"

Ob zgodbi Valentine, ki pripada mlajši generaciji, sem se ponovno zamislila, tokrat nad dejstvom, da tudi danes še obstajajo ženske (in verjetno jih ni ravno malo), ki se stalno ponižujejo, ki nimajo niti kančka samospoštovanja in zavedanja lastne vrednosti. Če ženska potem, ko moški z njo grdo ravna, jo žali in celo pretepa, še vedno vztraja ob njem in je celo pripravljena pasti pred njim na kolena, kot da se ni nič zgodilo, je to pač jasen dokaz, da se ne ceni in ne spoštuje, da se ima za ničvredno. Tudi to ni nekaj, kar se je dogajalo zgolj včasih, še danes je veliko takih žensk, celo v najmlajši generaciji. Te ženske bi morale najprej korenito spremeniti odnos do sebe. Dokler tega ne storijo, bodo srečevale izključno takšne moške, ki bodo zrcalili njihov odnos do samih sebe. Navsezadnje je drugi vedno naše ogledalo.

Če strnem: tudi drugi del uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače nas ne pusti hladnih in se nam globoko zareže v srce in v spomin. Če ne drugega, lahko ob branju teh raznovrstnih in skoraj brez izjeme pretresljivih zgodb občutimo veliko hvaležnost, da naše življenje ni bilo zaznamovano s tako groznimi izkušnjami, kot jih opisuje marsikatera pripovedovalka ali, redkeje, pripovedovalec. Če pa so takšne izkušnje v našem življenju bile ali so še, pa jih bomo s pomočjo teh zgodb morda lažje preboleli ali vsaj bolje razumeli, zakaj so nekateri ljudje takšni, kakršni so. Za vsako dejanje in dogajanje obstaja ozadje, obstaja vzrok, ki sproži posledico. 

Zato toplo priporočam v branje oba dela. Gre za knjigi, ki lahko koristita prav vsakomur, ki ju bo vzel v roke.

Resnična zgodba o mobingu

Tokrat pa nekaj, kar bo malce "out" ... ni povezano niti s hrano niti s knjigami. Vendar kar sili iz mene in mi ne bo dalo miru, dokler se ne izpišem.

30. december je bil moj zadnji dan v službi, v katero sem hodila zadnjih devet mesecev. Delo mi sicer ni bilo pisano na kožo, raje bi delala kaj drugega, če bi lahko izbirala, a vseeno sem bila hvaležna za to službo, ko sem jo dobila, sem bila presrečna, saj je nekaj vseeno veliko bolje kot nič. Z veseljem in hvaležnostjo sem hodila delat, čeprav sem že na samem začetku spoznala, kakšne vrste človek je šefica. Če je imela dober dan, je bilo vse super, bilo je heca, smeha, vse je bilo kul. A bognedaj, da njen dan ni bil tako dober. Potem je bilo narobe tudi vse ostalo.

Večino časa je še kar šlo, čeprav sem pogosto poslušala pripombe zaradi tega, ker nisem vsega v trenutku poštekala. Čeprav mislim, da sem dokaj odprte glave, pa se mi ne zdi tako čudno, če nekdo, ki prvič dela nekaj, kar sploh ni njegova stroka in o čemer pravzaprav nima pojma, pač ne obvlada takoj vsega, sicer pa sem osnove osvojila takoj. Ampak dobro, če se vsake toliko nekdo zmrduje nad tabo, pač malo potrpiš, hvaležen, da imaš vsaj službo, in pustiš, da gredo besede skoz eno uho noter in skoz drugo ven. (Čeprav, bodimo iskreni, presneto težko je ne delati napake, če nekdo poleg tebe naravnost preži nanje in če veš, da te bo ob prvi storjeni napaki zasul plaz očitkov.) V trenutku, ko pripombe prerasejo v žalitve in ko se glas s približno normalne frekvence dvigne na odločno preglasno, v takem trenutku pa ne morem več molčati.

Bilo je v začetku decembra, moja pogodba o zaposlitvi je veljala do konca leta. Dobila sem že nekaj namigov, da bom ostala, da je šefica zadovoljna z mano, dokler mi ni v prvem tednu decembra tega tudi dokončno oznanila. Rekla je, da je tudi direktor potrdil, da mi podaljšajo pogodbo, in to za nedoločen čas. Bila sem kar malo omotična, saj je bilo kaj takega, kot je zaposlitev za nedoločen čas, še pred kratkim zame kot nek nepredstavljiv, skorajda nedosegljiv ideal. A brez skrbi, šefica mi ni pustila, da bi se te novice lahko v polnosti veselila. Takoj mi jo je namreč začinila z grožnjami v stilu "zdaj se pa pazi", "zdaj boš pa videla", "zdaj pa res brez milosti" itd. Ni mi bilo ravno jasno, kaj naj si mislim. Me bo imela še naprej samo zato, da se bo lahko še bolj izživljala nad mano ali kako? Sicer pa tem njenim grožnjam nisem posvečala pretirane pozornosti, ker sem že pred časom ugotovila, da je tak njen način komunikacije.

Kar je sledilo v naslednjih dneh, je bila prava farsa. Zagrešila sem eno ali dve napaki, a ni bilo prvič, poleg tega je šlo za precej specifične zadeve, s katerimi do takrat nisem imela prav veliko opravka in sem se pač zmotila. Če je to sploh pravi izraz, ker določenih stvari preprosto nisem vedela. (Zato sem tudi vprašala sodelavko in naredila tako, kot mi je ona rekla, kar pa se je potem izkazalo za dodatno napako, za katero pa sem plačala samo jaz.) A motiti se je človeško, kajne? No ja, kakor za koga. Ob naslednjem srečanju s šefico sem doživela leden tuš, kaj tuš, astronomsko ploho s severnega pola. Zmetala mi je naprej vse, kar sem naredila narobe, če sem hotela kaj reči v svoj zagovor, mi sploh ni pustila do besede. Ko je pristala pri žaljenju (neizogibno, njena ustaljena praksa), nisem mogla več držati jezika za zobmi in sem pripomnila, da je skoraj vsaka druga beseda, ki pride iz njenih ust, žalitev. To jo je šele razkačilo. Kako sem si sploh upala oglasiti se! Mar mislim, da me bo ujčkala?! Nadaljevalo se je tako, da se je vedno glasneje drla, če sem kaj rekla, je kričala, naj bom tiho, izustila je tako žaljive in nesramne stvari, da sem lahko samo zijala (na primer, med drugim mi je rekla, da dajem vtis, kot da se drogiram), vmes mi je ukazala, naj grem pisat odpoved in mi rinila list v roke, jaz pa sem to naredila z največjim veseljem. (Kajti raje sem brez službe kot s tako gestapovko na grbi.) S svojim žaljenjem in trobezljanjem me je pripravila tako daleč, da sem povsem odvrgla svojo običajno prijaznost in kultiviranost (dve lastnosti, s katerima se ona žal ne more pohvaliti) in ji povedala v obraz, kaj je njen problem - nekaj, kar vedo vsi, le povedati si ji ne upa nihče. To jo je očitno zadelo v živo, saj se je njen govorni repertoar kar na lepem močno zreduciral. In potem sem odšla, ker z njo nisem več zdržala v istem prostoru. Stavim, da je cela stavba in vsi, ki so bili v njej, poslušala njeno dretje. In vem tudi, da to ni bilo prvič, saj sem slišala marsikaj. (Na mojem delovnem mestu se je zamenjalo že lepo število zaposlenih in nobena ni prav dolgo zdržala.)

Moj naslednji korak je bil klic na "vrh". Poklicala sem direktorja in ga temeljito seznanila z njenim obnašanjem. Povedala sem, s kakšno lahkoto ji letijo žalitve iz ust, kako nesramno in nekulturno se vede, kadar katera od zaposlenih naredi kaj narobe - ali pa tudi brez tega, dovolj je že, da ima ona slab dan. Kako se pogosto dere na zaposlene in jih zmerja celo pred strankami. To naj bi bilo profesionalno? Pozorno me je poslušal in se strinjal, da takšno ravnanje ni dopustno in da seveda ne tolerirajo nobenega žaljenja. Da se bo pogovoril z njo. Vprašal me je, ali menim, da je takšna tudi do drugih zaposlenih. Povedala sem mu, da glede na to, kar sem slišala, sklepam, da to počne že ves čas in je to počela tudi z mojimi predhodnicami, saj sem slišala, da so druge tudi jokale pred njo, nobena pa si ji ni upala ničesar reči. Očitno sem bila jaz ena redkih, ki pred njo ni planila v jok, ampak se je postavila zase in ji odkrito povedala, kaj si misli o njej in njenem obnašanju - kar jo je še bolj razkačilo, ni mogla verjeti, da si lahko nekdo upa ugovarjati njej.

Direktor me je nato vprašal, ali si lahko predstavljam, da bi obdržala to delovno mesto, glede na to, kar se je zgodilo. Rekla sem, da nikakor ne, ker v takšnih odnosih ne morem delati. Nedvomno sem se prvič pobliže spoznala z mobingom - in prvič je bilo dovolj. Rekel je, da razume, in mi predlagal, da se pomirim in se vrnem na svoje delovno mesto, da ne bom kršila pogodbe. Naj poskušam kolikor toliko v miru oddelati še te zadnje tedne do konca leta, njej pa bo prav tako rekel, naj z žalitvami preneha in naj komunikacija poteka samo še strogo na ravni dela, ali pa raje sploh ne. Tako se je tudi zgodilo, vrnila sem se z dvignjeno glavo, kot da se ni nič zgodilo, in počutila sem se kot moralna zmagovalka. Čutila sem, da sem jo v duhu premagala, še prej pa sem premagala samo sebe, saj sem si dokazala, da se nikogar ne bojim in da ne bom nikoli nikomur več dovolila, da z mano ravna kot svinja z mehom. 

Človek se upravičeno vpraša, kako lahko druga zaposlena - moja bivša sodelavka - sploh vztraja ob taki šefici. Tretja zaposlena se menja na vsakih nekaj mesecev ali vsaj na eno leto, medtem ko ona ostaja in je celo njena desna roka. Kako? Preprosto. Samo pretvarjati se je treba znati. Pa še ena poštena merica zahrbtnosti zraven, pa gre. Pri tem obstaja predvsem eno pravilo: za hrbtom lahko o dotični osebi rečeš karkoli. Lahko jo opljuvaš in prekolneš do amena, kolikor ti duša da. A v trenutku, ko se dotična oseba pojavi pred tabo, se prevlečeš z narejeno masko prijaznega, prijateljskega nasmeška. Vsemu, kar oseba reče, pritrjuješ in si nasploh zelo ustrežljiv. Tudi ko te nadere, molčiš in zgolj prikimavaš. Lezeš ji v rit, po domače povedano. In tako lahko funkcionirata skupaj. In druga oseba bo celo mislila, kako super se razumeta, kako dobri prijateljici sta. Kako prijazna in poslušna je tista druga. A tista druga za njenim hrbtom izpljuva iz sebe vse, kar se nabira v njej ves čas, ko se pred njo pretvarja, ves čas, ko molče in z nasmeškom posluša njeno dretje, njene izpade, vse to se nabira v njej, dokler ne izbruhne pred nekom tretjim. Ampak da bi dotični osebi kdaj kaj povedala naravnost v obraz? Nikoli. Ker je to edini način, da obdrži službo.

Če si takšne vrste človek, potem ni problema, pač postopaš na zgoraj opisan način in vsi te imajo radi, vsem si tako zelo všečen. Nihče pa ne pomisli, da mogoče nisi iskren, da je mogoče vse to zgolj maska, ki jo odvržeš takoj, ko drugim izgineš izpred oči. Sama (žal?) nisem iz takšnega testa, raje imam resnico kot to, da me imajo vsi radi. Ljudem povem tisto, kar si mislim, povem jim resnico o njih samih, in potem me nočejo več videti. Poleg tega gre očitno nekaterim v nos, če se hočem postaviti zase, za svoje pravice. Verjetno zato, ker je to tudi zame nekaj relativno novega, ker sem s tem šele nekako začela. Nikoli se nisem znala dobro postaviti zase, za svoja prepričanja, zdaj, ko pa to končno malo bolje znam, pa nekaterim to ni pogodu. Prav, mene to ne moti. Se pač naše poti razidejo. Kdor me ne more sprejeti takšne, kot sem, me ni vreden.

Skratka, v samo nekaj dneh se je situacija zame popolnoma obrnila. Od vesele novice, da mi bodo pogodbo podaljšali za nedoločen čas, sem čez dva dni pristala pri tako rekoč prisilnem pisanju odpovedi, pospremljenim s histeričnim dretjem nadrejene. Pomislila sem celo, da je bilo morda vse to vnaprej pripravljeno. Da bi morda v vsakem primeru našla nekaj, kakšno napako, nepravilnost, samo da bi me lahko "odstranila". Kar malce sumljivo se mi namreč zdi, da sta zelo hitro, nekako v enem tednu, že našli mojo naslednico. Očitno sta nekoga že imeli v rezervi. Vendar, da ne bo pomote - vesela sem in hvaležna, da se je tako izteklo. Sama božja previdnost je posegla vmes, kajti zame bi bilo veliko slabše, če bi ostala tam. Ja, imela bi službo, celo stalno službo - to pa je tudi vse. Je vredno, da na račun službe trpi psihično zdravje? Prepričana sem, da bi si me v primeru, če bi ostala tam, šefica še bolj privoščila. To mi je konec koncev tudi napovedala. Že od samega začetka sem ji šla v nos, ker sem bolj umetniški tip, ker drugače gledam na svet kot ona. A če je mislila, da se tako tresem zaradi službe, da si ne bom upala niti pisniti, se je zmotila. Navajena sem živeti zelo skromno in preživeti z zelo pičlimi sredstvi. Ne potrebujem vsak mesec novih oblek dragih blagovnih znamk, niti ne vsako sezono novih čevljev, moja edina razvada, ki me včasih stane malo več denarja, je kupovanje knjig. (Itak.) Seveda je neprecenljivo, če ima človek svoj denar, o tem ni dvoma. Toda za kakšno ceno? Če sem lahko dobila to službo, bom prav tako lahko dobila tudi kakšno drugo, ki mi bo bolj pisana na kožo, in, predvsem, kjer bom deležna spoštovanja, ki si ga zaslužim, že zgolj zato, ker sem človek. Ljudje, ki me brez razloga žalijo, v mojem življenju nimajo kaj početi.
Naj bo jasno, da osebe, o kateri je tekla beseda v tem sestavku, ne obsojam in sem ji že zdavnaj oprostila vse izrečene žalitve. Ko se je spravljala name, to ni bilo zaradi mene, ampak zaradi njenih lastnih problemov. Kakršni koli ti že so, ji želim, da bi jih čim prej razrešila in da jih ne bi več poskušala valiti na druge. Želim ji, da bi se pomirila sama s sabo. Razumem, da je bila jezna zaradi mojih napak in nimam problema s sprejemanjem kritike, sploh kadar gre za področje, na katero se ne spoznam najbolje; v tem primeru kritiko z veseljem sprejmem in jo vzamem na znanje. Toda v trenutku, ko kritika preraste v osebne žalitve, to zame ni več dobronamerna kritika, ampak zgolj in samo čista zloba. Te pa ne sprejemam.  

Kot sem povedala tudi direktorju po telefonu: misliti moram tudi malo na svojo družino, na svojega otroka, ki nima še niti tri leta. Rada bi, da bi imel mamo, ki bi bila srečna, zadovoljna, ne pa živčna razvalina - kar bi v tistem okolju prej ali slej postala. In zato bom do nadaljnjega z največjim veseljem večino svojega časa posvetila njemu in svojemu partnerju - njima dvema, ki me spoštujeta in sprejemata točno takšno kot sem, z vsemi mojimi napakami vred. Jaz pa njiju. Medtem pa se bo, pod tem svobodnim soncem, nedvomno našlo kaj primernega zame, kaj, kar me bo veselilo, notranje izpolnjevalo in mi obenem dajalo sredstva za preživetje. Verjamem, da se mi bo to, da ostajam zvesta predvsem sami sebi in svojemu notranjemu bistvu, slej ali prej obrestovalo.  

Nekoč in danes (nadaljevanje razmišljanja)

Kljub temu, da sem svojo oceno knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače že napisala, pa še kar ne morem nehati razmišljati o določenih stvareh. Recimo, glede na to, da sem tudi sama mama, se ne morem nehati spraševati o tem, kdaj je bilo za otroke bolje oz. slabše: takrat, pred sto leti, ali danes?

V nekaterih pogledih jim je bilo včasih zagotovo precej huje. Otroke se je veliko pretepalo, za vsak najmanjši prestopek je pela šiba ali "gajžla" ali pa še kaj drugega. A četudi ni bilo toliko pretepanja, večina staršev ni bila sposobna izkazovanja ljubezni. Imeli so preveč drugih skrbi, največkrat so se iz dneva v dan borili za golo preživetje, poleg tega so bili tudi sami od svojih staršev nevajeni dotikov, objemov, verbalnih in neverbalnih izrazov ljubezni. Menili so, da se otrok s crkljanjem razvadi, da postane scrtan. Seveda pa spet ne gre, da bi vse metali v isti koš. Vedno so bile in vedno bodo izjeme. Tako kot so tudi takrat obstajali starši, ki so svojim otrokom namesto pretepanja odkrito izkazovali ljubezen, tako tudi danes obstajajo starši, ki svoje otroke tako ali drugače trpinčijo. 

In zato ni mogoče trditi, da je vsem otrokom brez izjeme danes bolje, kot jim je bilo včasih. Sploh ne. Kakršno koli posploševanje ne pride v poštev, kar je bilo včasih, je marsikje še danes. Če so otroci v preteklosti živeli v materialnem pomanjkanju, to ni bilo niti približno tako hudo, kot če jim je primanjkovalo ljubezni. In povsem isto velja za današnji čas. Otroci, ki trpijo pomanjkanje materialnih dobrin, a imajo ljubeče starše, ki jih pogosto objamejo in jim tako ali drugače pokažejo, da jih imajo radi, taki otroci so pravzaprav v veliko boljšem položaju kot oni, ki imajo vsega na pretek, ki ob vsakem obisku trgovine dobijo novo igračo ali računalniško igrico ali pa se že v prvem razredu postavljajo s pametnim telefonom, doma pa imajo starše, ki so tam prisotni - ko so sploh prisotni - zgolj fizično, ker imajo toliko drugega, pomembnejšega dela. Starše, ki jim hitro prižgejo televizijo ali računalnik, samo da imajo mir. Starše, ki so pozabili, kaj je tisto najpomembnejše, kaj je tisto, česar se ne da kupiti. 

Da ne govorimo o tem, koliko več so se takrat otroci gibali v naravi, tudi veliko bolje so jo poznali. Živeli so z njo, bili so odvisni od nje. Tudi danes smo, a smo na to pozabili. Vsake toliko nas kaj opomni, a so ti opomniki še premalo hudi. Otroci, ki danes ure in ure preždijo pred televizijo ali računalnikom - ali pametnim telefonom - so na slabšem kot otroci pred stoletjem, ki so bili sicer ves čas vpreženi v delo in so morali od malih nog garati, a to jim ni škodilo, dokler je bilo v mejah normale, prav nasprotno. Današnji otroci večinoma niso navajeni delati, kar jim za nadaljnje življenje prav nič ne koristi. Otroku, ki ga že od malih nog navajamo na delo, bo v življenju veliko lažje kot tistemu, ki mu nikoli ničesar ni treba, najprej zato, ker je še premajhen, potem je kakšna druga ovira, vedno je kaj, dokler ne postane nesposoben, domišljav odrasel, ki verjame, da so vsi ostali na svetu zato, da mu strežejo.  

Vedno so bili takšni primeri in vedno bodo. V nekaterih pogledih je bilo včasih slabše kot danes, v drugih spet bolje. In z vsem je tako, pa naj vzamemo pod drobnogled kateri koli segment življenja. Nazadnje pridem do istega zaključka kot avtorica knjige. Kar je bilo včasih, je tudi še danes, v bistvu se ni nič zares spremenilo. Ali drugače: šele ko se stvari spremenijo v glavah, se lahko spremenijo tudi v svetu.

VSE, ČESAR NISMO VEDELI O NAŠIH PREDNIKIH

Mirno lahko rečem, da podobne knjige še nisem brala in da sem izvedela res veliko, veliko novega o naši preteklosti, o času in življenju naših prednikov. Seveda govorim o knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Knjiga je še vedno na vrhu lestvice najbolj branih in najbolje prodajanih knjig, čemur se sploh ne gre čuditi.

Naj se najprej posvetim vsebinskemu delu. Že zato, ker se knjiga posveča v glavnem (ne pa tudi zgolj) intimi naših prednikov, je praktično za vsakega bralca izredno zanimiva in privlačna. Koga pa ne zanima, kako so živeli naši babice in dedki in kako so počeli "tiste stvari"? Povsem normalno je, da nas zanimajo tako osnovne sestavine življenja. In kljub temu, da v teoriji že vemo, da je bilo življenje pred sto leti drugačno, pa marsičesa pred branjem te knjige preprosto nismo mogli vedeti, in ti podatki nas lahko močno presenetijo (ne ravno prijetno), celo pretresejo. Če nas denimo dejstvo, da so bile ženske povsem brez pravic in da so imele predvsem tri dolžnosti - biti dobra gospodinja, rojevati otroke in dajati možu užitek - niti ne preseneča toliko, saj se nam je o tem že nekaj sanjalo, pa to ne velja recimo za podatek, da so imeli moški posebne "nožičke", ki so jih uporabljali za strganje nesnage, ki se jim je nabirala na spolovilu in je bila posledica neumivanja. Umivali so se namreč le na vsake toliko, kar je po eni strani razumljivo, saj je vode primanjkovalo in zato je bilo nepredstavljivo, da bi se številna družina z desetimi ali več otroki umivala vsak teden ali celo vsak dan. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da se tudi takrat, ko so se umivali, niso smeli dotikati med nogami, ker bi bil to greh. Pri ženskah je bil to še večji problem, saj se niso umivale niti med menstruacijo. Da ne govorimo o njihovih mukah pri spolnih odnosih, ki so bili namenjeni zgolj moškemu užitku in zaploditvi potomcev. Niti ženskam niti moškim se ni sanjalo o tem, da bi lahko pri spolnosti uživale tudi ženske, če pa je že kdaj kdo pomislil na kaj takega, se je sam pri sebi hitro pokesal zaradi grešnih misli.

Knjiga pa se ne posveča le intimi naših prednikov, ampak tudi drugim področjem njihovega življenja. Izvemo, kako težko so živeli, koliko odrekanja je bilo v kmečkih družinah z veliko otroki. Kako vsakdanje je bilo, če so otroci umirali, še kot dojenčki ali malo večji, kako so si nekateri starši celo želeli, da bi "Bog vzel k sebi" otroke, ki so bili bolni. Kako so nekaterim menda celo pomagali na oni svet. Kako so bili še posebno očetje brezbrižni do njih, saj večinoma niti niso poznali imen vseh svojih otrok. Izvemo vse o tem, kako so že majhni otroci hodili služit in kako so nekateri celo življenje ostali hlapci in dekle. Izvemo, zakaj so bile skoraj vse tašče takšne "hudičevke", kako so živeli otroci in kako so jih kaznovali, poučimo se tudi o tem, kako so po vojni gradili hiše. Vse od prve do zadnje strani gre za izredno zanimivo branje in izjemen prispevek v zakladnico slovenske stvarne literature, ki pa se bere kot roman. Avtorica je s to raziskavo opravila res veliko in izvirno delo, sploh glede na dejstvo, da gre za vsega skupaj 800 strani obsegajoče delo, saj je prvemu delu knjige sledil še drugi del (ki se mu bom posvetila v enem od prihodnjih prispevkov).

Sicer pa, naj se še tako zmrdujemo nad čudnimi navadami naših prednikov, moramo le priznati, da se marsikaj od takrat pa vse do danes sploh ni spremenilo. Kot pravi tudi avtorica: ženske so poniževali in maltretirali takrat, a jih tudi danes. Bili so incesti - tudi danes so. Bila je prostitucija - tudi danes je. Morda se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile ali pa bo moralo preteči še veliko vode, preden se bo spremenilo tisto, kar se spremeniti mora. Avtorica trdi, da smo ženske po eni strani danes še na slabšem kot nekoč. Takrat ženske res niso imele nobenih pravic, a so imele vsaj samo tri dolžnosti. Danes pa imajo že veliko več pravic, a tudi veliko preveč dolžnosti. Od ženske se pričakuje, da bo "hendlala" družinsko življenje, skrbela za moža, otroke in hišo/stanovanje, slednje mora biti seveda vedno tip-top, obenem mora imeti še bleščečo kariero, v kateri je super uspešna, obvezno pa mora tudi izgledati kot iz škatlice, brez odvečnega kilogramčka, brez gubic, vedno srečna in nasmejana, za povrh ne škodi, če vsaj trikrat na teden hodi na telovadbo, tek ali jogo, vse istočasno s prevažanjem otrok po raznih krožkih in obšolskih dejavnostih. Ja, v tem pogledu nam ženskam tudi dandanes ni lahko. Ampak, bodimo iskreni ... to so zunanja pričakovanja. Vse to od nas pričakuje družba, od nas samih pa je odvisno, koliko tem pričakovanjem nasedemo. Najpomembnejše je, da prisluhnemo sebi, da ravnamo po svoji vesti in ne tako, kot nam diktira nekdo ali nekaj od zunaj. 

Če sem pri vsebinskem delu knjige nizala same pohvale, bo po oblikovni plati malo drugače. Kljub temu, da je knjiga lektorirana, vsaj tako je navedeno, nas vseeno tu in tam zmoti kakšna slovnična napaka, pa tudi tiskarskih napak je nekaj. Osebno me najbolj zmoti obrnjen besedni red v stavkih, kjer se pojavlja dvojina v preteklem času, na primer "to je naju najbolj težilo", še bolj je to moteče zato, ker se nenehno ponavlja. Praktično povsod, kjer se pojavi dvojina v pretekliku, se obvezno pojavi tudi obrnjen besedni red. Razen tega lahko najdemo v knjigi še nekaj manjših slovničnih napak, ki so manj moteče.

Kar se tiče oblike, bi lahko izpostavili le še eno, čisto praktično pomanjkljivost: vezava. Ta bi lahko bila trdnejša. Knjiga se težko odpira in ko sem jo na sredi malce raztegnila, da se mi ne bi kar naprej zapirala, je bilo hitro preveč in zdaj se lahko zgodi, da bodo listi sčasoma začeli izpadati. Glede na kvaliteto knjige in tudi glede na ceno bi se mi zdelo prav, da bi bila tudi vezava temu primerna.

Kljub manjšim oblikovnim pomanjkljivostim pa gre vsekakor za knjigo, vredno branja. Izredno koristno je, da poznamo preteklost naših prednikov in s tem svojo lastno preteklost. Saj smo konec koncev izšli iz nje. Ob branju in spoznavanju, kakšne težave, frustracije in travme so imeli ljudje takrat, pa lažje prepoznamo, ozavestimo in na koncu tudi razrešimo svoje lastne tegobe. Nenazadnje se zgodovina rada ponavlja.

Sprememba tematike bloga

Preden napišem karkoli novega, sem dolžna kratko obvestilo: moj nekdanji blog o zdravi prehrani bom spremenila v blog o književnosti, literaturi in o vsem, tako ali drugače povezanem s to tematiko. Zdi se mi resnično škoda, da moj blog stagnira, da sem prenehala pisati, pisati pa sem prenehala v glavnem zato, ker me tema, ki se ji je moj blog posvečal, ni več dovolj pritegovala. Zdrava prehrana in zdrav način življenja me vsekakor zelo zanimata, a če že govorimo o strasti - nenazadnje naslov bloga, Sladostrastnica, ostaja enak - potem je prav, da pišem o tistem, kar je v mojem življenju največja strast. Največja strast mojega življenja je književnost, pisanje, branje, razmišljanje, ocenjevanje in debatiranje o književnih delih. Zato bo to neke vrste blog knjižnega molja, če hočete, pa tudi blog osebe, ki je tudi strokovno podkovana v poznavanju literature in se z njo ne ukvarja samo ljubiteljsko. Nenazadnje sem pet let darovala študiju primerjalne književnosti in literarne teorije in čeprav bi mi bilo danes iz čisto pragmatičnih razlogov lahko marsikdaj žal, da sem se odločila za ta študij - ni namreč ravno enostavno dobiti zaposlitev, primerno moji izobrazbi, ker gre za nekaj tako specifičnega, po čemer za povrh ni prav veliko povpraševanja - kljub temu, pravim, mi ni in mi ne bo žal, hvaležna sem, da sem študirala primerjalno književnost in da sem pridobila to znanje, hvaležna sem za tista leta na fakulteti, ki so bila ena najlepših v mojem življenju, saj sem na predavanjih in nasploh pri samem študiju neskončno uživala. In to je dovolj, že to, da vem, da sem študirala tisto, kar me v življenju najbolj zanima in veseli, mi je v veliko zadoščenje.

In zato se bom v to področje še bolj poglobila, temu primerno preobrazila svoj blog in pisala o knjigah, o literaturi, na dolgo in široko. Če ne drugega, se bom zagotovo oglasila po vsaki prebrani knjigi s kritiko. Eno imam že v rokavu ... Moja prva recenzija bo posvečena knjigi, ki je v zadnjem času izredno popularna, saj že lep čas kraljuje na vrhu seznama najbolj branih knjig in najbolj iskanih knjig v knjižnicah. 

Predstavitev knjige Vrnitev

Knjiga si seveda zasluži malo podrobnejšo predstavitev na mojem blogu. Kot lektorica in "urednica" knjige mojega dragega pač moram narediti še malo reklame ;). 

Knjiga je roman v pismih (v malo modernejši obliki, ker gre za elektronska pisma) in se začne s predgovorom (izpod mojega peresa :)). Ta uvodni sestavek na kratko predstavi vsebino romana in pojasni nekaj temeljnih dejstev o avtorju. 

Nato se zvrstijo številna elektronska pisma, ki jih je avtor pisal in pošiljal enkrat tej, drugič drugi osebi. Najpogosteje jih naslavlja na sestrično Jano, pogosto piše tudi Nastji - dekletu, ki jo je spoznal prav zaradi svoje knjige in s katero se je že na začetku dogovoril, da bo knjigo lektorirala, nato pa je, še preden se je zgodilo karkoli drugega, postala njegova srčna izbranka :). Piše tudi drugim osebam, sorodnikom, prijateljem ... roman torej sestavlja obsežna spletna korespondenca, ki nam razkriva podrobnosti o avtorjevem življenju - njegovi preteklosti, zaznamovani z odvisnostjo od drog in vsem, kar nekako spada zraven, pa tudi o njegovi sedanjosti, o njegovem novem življenju in postopni izgradnji novega človeka.

Avtor v svoja e-pisma vpleta tudi razne zapise iz preteklosti, med drugim nam predstavi tudi nekaj svoje poezije, ki je nastajala v njegovi mladosti, ko se je že boril z odvisnostjo. Nekatere pesmi slogovno spominjajo na našega velikega pesnika Srečka Kosovela.

Lektorica in urednica knjige si dovoli tudi svoj "dodatek" ... Roman sem popestrila z enim ali dvema od spletnih klepetov (chatov) med glavnima protagonistoma, ko se je med njima kar iskrilo, resda na začetku le na daljavo. Ti chati bralcu omogočajo vpogled v takratno vseprežemajoče občutje vznemirljivosti in duševne privlačnosti, ki je vladalo med Petjo in Nastjo. (Kdo je v resnici Nastja, ste verjetno že ugotovili?)  

Za konec pa še slika s samega začetka njune zveze, na kateri se je ocena 10 kar nekako sama od sebe prikradla nad njuni glavi. To malenkost sta opazila šele kasneje in si jo tolmačila kot dobro znamenje za naprej. In, kot vse kaže, sta imela kar prav. ;) 

Izšla je knjiga VRNITEV. Pisma bivšega odvisnika. Končno! ;)

Tokrat se Sladostrastnica javlja kot strastna poznavalka in oboževalka dobre literature, a ne le to - tudi kot lektorica in soavtorica enega od najnovejših prispevkov v izdani literaturi. Ja, končno je izšla knjiga mojega partnerja Petje, knjiga, ki jo je začel pisati že pred približno sedmimi leti, knjiga, ki sem jo sama tolikokrat prebrala, lektorirala, uredila in sfrizirala, da jo znam že skoraj na pamet, knjiga, zaradi katere sva sploh prišla skupaj, saj sva se zaradi nje spoznala. In zdaj, po vsem tem času, je končno ugledala luč sveta - zahvaljujoč njegovim krasnim sorodnikom. Ti so mu za 50. rojstni dan pripravili presenečenje v obliki 50-ih izvodov njegove sveže natisnjene knjige, ki so mu jih predali včeraj na nepozabnem skupnem srečanju. Njemu se o vsem skupaj ni niti sanjalo, zato je bil še toliko bolj presenečen in - seveda - srečen. Razvil se je pravi foto-šuting z avtorjevim podpisovanjem knjig, ki jih je razdelil sorodnikom, ki so pomagali, da je knjiga lahko izšla. Ostalo je še precej izvodov, ki so seveda na voljo drugim ljubiteljem dobrega branja :). Sama sem mnenja, da bodo ti izvodi kar hitro pošli, prvič že zato, ker gre za izredno zanimivo in vedno aktualno temo, drugič pa zato, ker mojega dragega pozna toliko ljudi, od katerih bi jih zagotovo veliko rado izvedelo, kako mu je uspelo, kar mu je uspelo, kaj vse je doživel in kakšna je ta njegova neverjetna zgodba. 

Ko sem malo brskala po preteklosti, sem odkrila, da sem o tem, o tej njegovi knjigi, enkrat že nekaj napisala na svojem blogu, le da je bil to tisti drugi blog, ne tale. Zapis je nastal oktobra 2012, nekako takrat, ko sem začela knjigo pregledovati in popravljati. Že ta zapis pove marsikaj, zato ga bom kar skopirala semle:

Še malo in izšla bo knjiga ...

Že en mesec lektoriram knjigo svojega dragega. Zdaj se že počasi bližam h koncu tega nadvse prijetnega opravila. Knjiga je namreč tako zanimiva, tako berljiva, tako dobra, da resnično komaj čakam, da izide. Mislim, da bo to ena tistih knjig, ki jih ne moreš izpustiti iz rok, dokler jih ne prebereš do konca. Vsebina je več kot privlačna: življenje s prepovedanimi drogami, konstantno na robu zakona, vsaj trikrat na robu smrti, številne ljubezenske zveze, poznanstva z mnogimi slavnimi osebami, skoraj četrt stoletja zadetosti, z redkimi, a svetlimi trenutki treznosti, ko so nastajali navdihujoči članki, iskrivi intervjuji in enkratna, dih jemajoča poezija, ki spominja na Kosovela. Vse to in še več, zajeto v knjigo v obliki elektronskih pisem, ki jih je avtor pošiljal svoji sestrični, svoji "Razorožiteljici" (kdo je ta, bralci tega bloga že vedo) in še komu. Naslov: VRNITEV. Pisma bivšega odvisnika.

Upam si trditi, da bo knjiga uspešnica. Morda sem malo pristranska, kar je logično, ker jo je pač napisala moja ljubezen, ampak iz mene obenem govori tudi nepristranski poznavalec dobre književnosti. Sicer pa boste kot nepristranski bralci o kvaliteti knjige lahko presodili sami, ko bo končno izšla.

In kdaj bo izšla? Zaenkrat se še ne ve, ker je vse odvisno od sponzorjev. Urednik založbe, ki bo knjigo izdala, žal nima sredstev, da bi jo izdal sam. Zato je treba najti sponzorje in z njihovo pomočjo čim prej zbrati potrebna sredstva. Šele potem bo knjiga lahko izšla.

Če slučajno obstaja kakšen bralec ali bralka tega bloga, ki nam lahko pri tem kakorkoli pomaga, že vnaprej najlepša hvala!!!

Kar ne morem verjeti, da se je to zdaj končno zgodilo ... Počutim se povsem enako, kot če bi izšla moja knjiga, ne bi mogla biti še bolj vesela, kot sem.

Upam si trditi, da bo knjiga kmalu potrebovala ponatis, ker sploh ne dvomim, da bo za bralce neznansko zanimiva. Do takrat pa jih imamo še nekaj na zalogi, tako da če bi jo kdo želel imeti, naj me kontaktira :).