Sprašujem se: je mogoče ljubiti dva človeka? Ne mislim na tisto univerzalno, kozmično ljubezen, prek te je mogoče ljubiti vse ljudi; mislim na ljubezen med moškim in žensko. Je mogoče, da ženska ljubi dva moška? Ali pa moški dve ženski?

Tu se lahko pojavita dva potencialna problema. Prvi je v tem, da je vprašljivo, koliko časa lahko človek – recimo, da je ženska – vzdržuje to razdeljenost svojega srca in svoje ljubezni, ki jo mora v enaki meri, ‘bratsko’ deliti na dva dela. Drugi problem je v tem, ali se ljubljena moška strinjata s tem, da sta dva. Da vsak od njiju ve, da pač ni edini. Sicer obstaja možnost, da ženska nobenemu od njiju ne pove za drugega in tako vsakega od njiju drži v veri, da je zanjo edini. A to je možnost, ki je rezervirana za duhovno zaostale duše. Ženska, ki je zavestna, ki je duhovno prebujena, bo, če se bo že znašla v takšni situaciji, obema ‘prizadetima’ osebama odkrito povedala, kako čuti, za kaj pri vsem skupaj gre in da se pač – vsaj za zdaj – ne more odločiti samo za enega od njiju. In če ima opravka z moškima, ki sta – podobno kot ona – visoko duhovno zavedna, ne bo imela posebnih težav z njima. Kajti zaveden človek ne pozna ljubosumja, posesivnosti in posedovalnosti, zato dopušča tistemu, ki ga ljubi, da je to, kar je – in nič drugega. Pušča mu popolno svobodo. Ne veže ga nase in se tudi sam ne veže nanj. Sprejema ga točno takšnega, kot je, in ne čuti niti najmanjše težnje po tem, da bi ga spreminjal.

Kdo bi torej vedel … Verjetno je mogoče, vendar je tudi težko. Presneto težko. V družbi, kakršno imamo zdaj, je nekaj takšnega zagotovo težko izvedljivo, če pa že, je najlažje ob pomoči laži. A prav laž je tisto, kar vodi v razkroj.

Predvidevam, da je vse odvisno od duhovne zrelosti ženske in/ali moškega, skratka vseh vpletenih. Če je duhovna zrelost dovolj velika, je vse mogoče. Mogoče je enako močno ljubiti dva človeka, zakaj ne? Če je v srcu dovolj ljubezni, toliko ljubezni, da se razliva čez, čez robove srčnih prekatov, potem ni nobene ovire. In tistih dveh, ki sta ljubljena, ne bi smelo motiti to, da nista edina; saj vendar vsak od njiju dobiva svoj delež ljubezni, ki mu pripada, mar ne?

Eh, težko, težko … Za to je treba nadčloveka …

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

Lahko bi si že enkrat vbila v glavo, da mi ni treba laziti po kolenih za moškim. Lahko bi mi že enkrat postalo jasno, da bo moški tisti, ki bo prosil mene in se plazil za mano. Nikoli več mi ne bo treba od nobenega tipa slišati »pridi k meni, če hočeš«, ampak bom poslušala samo »pridi k meni, prosim te!« ali pa, še bolje, bo kar sam prišel k meni. Kadarkoli, kamorkoli, od koderkoli.

Morda se je vse do zdaj zdelo, kot da nimam več niti kančka samospoštovanja, zato pa naj se od zdaj naprej vidi, da ga vsaj za trohico le imam.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

14. oktober 2009

Sicer pa svet ni naklonjen ljubezni. Ne predani, iskreni, brezpogojni, strastni, prvinski ljubezni. Naklonjen je samo trem stvarem: denarju, denarju in denarju. Sita sem tega, da se vse vrti okrog denarja. Če nimaš denarja, celo, če ga nimaš dovolj, ne moreš nič; lahko samo crkneš. Preseda mi ta nenehna gonja za denarjem in materialnimi dobrinami, to panično služenje denarja in še bolj panično zapravljanje.

Zasužnjeni smo. Pozabili smo, kako biti brezskrbni in srečni, pozabili smo na svoje korenine in svoje bistvo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

2. avgust 2009

Temu se reče bolečina. Temu se reče prebolevanje bolečine, postopno sprijaznjenje z realnostjo. Temu se reče sesutje iluzij in romantičnih idealov.

Trenutno se nahajam v nekakšnem osebnem peklu. Tudi to bo minilo, kot vse, a dokler traja, ni ravno lepo. Zavedam se, da je vse, kar mi povzroča trpljenje, samo v moji glavi, pa kljub temu ne morem izstopiti iz sebe, iz svoje glave, ki mi povzroča najhujšo bolečino.

Čas bi bil, da se odločim, kaj naj naredim s svojim življenjem, predvsem pa je čas, da se naučim živeti. Ker pri triindvajsetih tega še vedno ne znam. Pravzaprav se mi zdi, da to znam manj kot kadarkoli prej. Popolnoma neprilagojena sem, neprilagojena temu svetu in temu življenju. Sem kot Camusov tujec, tujec v tem svetu, tujec sama sebi. Ne najdem več svoje rdeče niti. Iščem jo pri drugih ljudeh, a se vselej izkaže, da je nima nihče, in to me vedno znova razočara, potre, dotolče. Vedno mislim, da so odgovori in rešitve, ki jih iščem, v nekom drugem.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

23. junij 2009

Misel na Vlada in na to, kar imava razčistiti, noče in noče zapustiti mojih možganov. A dokler nama končno ne uspe, da se dobiva, mi ne preostane drugega, kot da čakam. Uf, včasih se mi medlo dozdeva, da sanjam. Tako se počutim, kot da sem »vtaknjena v zračno luknjo« (čisto razumem Slavka Gruma, ki je to napisal v enem svojih ljubezenskih pisem svoji ljubici). Kot da sem v nekem vmesnem prostoru, kjer je komaj kaj zraka, tako da ne morem niti prav dihati; visim tam, v tistem vmesnem prostoru, v tistih Vicah, stojim nekje na sredi, z eno nogo na robu Pekla, z drugo na robu Raja. Na katero stran se bom nazadnje prevesila?

Vsekakor pa od tega ni odvisna celotna moja usoda. Raj je v vsakem primeru tu, pred mojim nosom, in od ničesar zunanjega ni odvisno, ali oziroma kdaj bom vstopila vanj. To je prepuščeno samo meni.

***

 Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

31. maj 2009

Ko razmišljam o njem in tistem pismu ter o tem, kaj, za vraga, se bo zdaj zgodilo (kaj mi bo rekel), se počutim, kot da sedim z ramo ob rami s pripovedovalkami v fiktivnih dnevnikih v obdobju med obema vojnama: »Ali bom znorela?« »Mojbog, zblaznela sem, zblaznela!«

Z mano sicer še ni tako hudo, a če preveč razmišljam o tem, kaj vse sem napisala v pismu in da je on vse tisto prebral, če si poskušam predstavljati njegove morebitne komentarje, sem že precej bliže. Predvsem zato, ker nimam niti približne predstave o tem, kako, za vraga, se bom vedla, ko se vidiva. Se bom sploh zmožna obnašati kakorkoli že? Me ne bo kar konec od sramu?

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

 

21. oktober 2008

Danes je našo državo s svojim obiskom počastila angleška kraljica. Kakšne ceremonije … Mediji nas dobesedno bombardirajo z raznimi navodili, na primer: če nas dohiti vozilo z modro-zelenimi ali kaj vem kakšnimi lučmi, skratka vozilo, ki prevaža kraljico, se moramo nemudoma umakniti s ceste in mu dati prednost; še najbolje bo, dodajam jaz, če v svoji majhnosti in nepomembnosti zapeljemo v blaten jarek in tam ostanemo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)