O sorodnih dušah

Tokrat pa nekaj malo drugačnega ... Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, ne spada pod leposlovje, ampak bolj v kategorijo duhovne literature ali priročnikov za osebno in duhovno rast. Zadnje čase berem premalo takih knjig. Tale me je pritegnila že pred meseci, ko sem jo videla na polici knjigarne, tako me je pritegnila, da sem si celo zapisala naslov in ime avtorice, odločena, da jo moram prebrati. A potem sem nekako pozabila nanjo, dokler me ni pred dvema dnevoma sama spet poklicala - s police v knjižnici. Očitno je prišel čas, da jo dejansko preberem. In sem jo, dobesedno pogoltnila sem jo v približno enem dnevu in pol. Gre za knjigo Sorodne duše. Kako najti in zadržati pravo ljubezen avtorice Iris Tarbuk. Izredno pomembno branje za vsakogar.

Te knjige ne bom ocenjevala v obliki recenzije, ker ne gre za literarno delo. Bom pa izpisala dva odlomka, ki sta se me še posebno dotaknila, ker lahko trdim, da se mi je to, o čemer govorita, v življenju že zgodilo.

DUŠI DVOJČICI. Nekatere sorodne duše so si tako podobne, kot da pripadajo isti osebi. Takrat govorimo o dušah dvojčicah, twin souls. To so identične duše, ki imajo stalen duhovni stik, bodisi zavestno ali nezavedno. Če imamo takšno dušo dvojčico, bomo vedno imeli občutek, da pogrešamo del sebe, pa čeprav smo v zvezi s svojo sorodno dušo in smo z njo uresničili pravo ljubezen.

Ločenost od duše dvojčice je pogosto vzrok nepojasnjenih razpoloženj in občutkov, ko na primer trpimo ali smo srečni, toda ne vemo, zakaj. Naša duša dvojčica istočasno nekje trpi, mi pa si ne moremo pomagati, da ne bi delili tega občutka, ne glede na to, koliko smo oddaljeni. Kako vzpostaviti stik s tem drugim delom svoje duše? To je največkrat mogoče le nezavedno, na duhoven način, v sanjah, saj devet od desetih duš dvojčic ne živi v istem trenutku na Zemlji, temveč obstajajo v neki drugi dimenziji.

          Sorodne duše, str. 50-51 

LJUBEZEN NA PRVI POGLED. Prevladuje zabloda, da je prava ljubezen le tista, ki se začne na prvi pogled, ko na samem začetku občutite "nekakšno posebno kemijo", ko vam "spodnese noge" ob pogledu na kakšnega fanta, neko dekle.

To je tisto utripanje srca, ki se vzpenja do grla, ko gre mimo vas.

To je tista sladka omotičnost, ki vas spreleti, ko se pogleda srečata.

To je tisto čarobno bitje, ki je v tem trenutku vstopilo v vaše življenje in od katerega ne morete umakniti pogleda. 

To je tisti opojni trenutek, to je tisto srečanje, ki vas naelektri in prevzame.

Ta "kemija" pri prvem srečanju resnično obstaja, toda redko se bo iz nje razvila prava ljubezen. Če pa se to zgodi, največkrat ne gre za prvo srečanje dveh duš, temveč je govor o prepoznavanju, srečanju z ljubeznijo, ki se nadaljuje, o oživljanju ljubezni iz nekih prejšnjih življenj. To je nekaj, kar duša ve in prepozna, zaradi česar prihaja do vsega tega vznemirjenja in telesnih znakov, ne glede na to, da se razumsko ne zavedamo duhovne dimenzije srečanja. 

Pri takšnem prvem srečanju intuitivno občutite, da se dobro poznata, da sta že bila skupaj in da je bila ta oseba del vašega življenja, čeprav vam je jasno, da se zdaj prvič vidita. Ko se zveza začne, je to tako naravno, kot da sta od vedno skupaj. 

          Sorodne duše, str. 52-53

Knjiga vsebuje tudi konkretne napotke in navodila, kako pritegniti v svoje življenje svojo sorodno dušo. Obenem nas uči, kako pomembno je, da najprej ljubimo in brezpogojno sprejmemo sebe. Ljubezen moramo najprej dati sebi. Nihče nas ne bo ljubil, nihče nas ne bo sprejemal, če se ne bomo ljubili in sprejemali sami. Nihče nas ne more "rešiti" - razen nas samih. Druga oseba nas lahko zgolj dopolnjuje, dopolni našo popolnost in celovitost, doda še svoje kvalitete; nikoli pa nas ne more izpolniti, ne more nadomestiti manjkajočega dela nas samih. Ko smo sami v sebi popolni in celoviti, ko sami sebe brezpogojno ljubimo in sprejemamo, smo resnično odprti za ljubezen.

Pišem ...

Bojim se, da od mene še nekaj časa ne bo nobene nove knjižne recenzije. To pa zato, ker sem trenutno tako zaposlena s pisanjem, da preprosto nimam časa za nič drugega. Vesela sem, ker se mi je končno odprlo in sem začela popravljati svoj roman, ki sam ga napisala že nekako pred petimi leti. Vedela sem, da marsikaj ni v redu in da bom morala veliko popraviti, spremeniti. A roman je ležal v predalu (no, bolj v računalniku) in jaz se celih pet let nisem vrnila nazaj k njemu. Zdaj pa je očitno prišel pravi čas.

In čutim, da bo zdaj bolje. Veliko bolje, kot je bilo prej. Zakaj? 

Naj povem z besedami Lojzeta Kovačiča: 

"Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč da si tudi izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde."

Upam si trditi, da se mi točno to zdaj dogaja. Med popravljanjem in ponovnim pisanjem mojega romana. Izpisujem si srce iz prsi. Morda prav zato pri pisanju doživljam nekaj, kar me je povsem posrkalo vase, kar me je dobesedno zadelo. V bistvu se moram truditi, da ne padem pregloboko, da ostanem tukaj in zdaj. Včasih se bojim, da me bo posrkalo v vrtinec ... med pisanjem sem nekje drugje, ni me tukaj. Sicer se vedno vrnem, vendar je tudi ta svet tukaj in zdaj zaradi tega, kar doživljam med pisanjem, drugačen, kot je bil prej ...

Morda v kratkem objavim kakšen odlomek. 

Ferrantemanija: prvič

No, pa sem vendarle tudi jaz zaplula v val tako imenovane "ferrantemanije". Že nekaj časa poslušam in berem o tem zanimivem literarnem pojavu, ki ga je sprožila slavna pisateljica s psevdonimom Elena Ferrante, ki očitno odlično piše, obenem pa ji celo v današnjem času prav tako odlično uspeva ohranjati lastno zasebnost in je kljub temu, da skoraj vsi berejo njene romane, nihče zares ne pozna. Avtorica namreč verjame, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Njeno mnenje je, da za svoje zgodbe naredi dovolj že s tem, ko jih napiše. Nato jih spusti v svet, kjer delujejo kot nekaj, kar je od nje neodvisno. Pa vendar, pravim jaz, gre še vedno za njene stvaritve, knjige se ne morejo napisati same, pisatelj mora biti vsaj medij, orodje, ki nudi svoje roke, svoje oči, svoj razum, s pomočjo katerih lahko zgodbo, ki morda prihaja iz nekega povsem drugega časa in prostora, zapiše. Roman Dnevi zavrženosti pa, nasprotno, prinaša zgodbo, ki je še kako aktualna, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.

Roman obravnava temo, za katero se zdi, da je bila že neštetokrat prežvečena in da se o njej ne da povedati nič resnično novega. Govori o 38-letni Olgi, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Pusti jo samo z dvema otrokoma, psom in vsemi obveznostmi življenja. Sledi huda čustvena kriza, ki se odrazi tudi na vseh drugih področjih Olginega življenja. Potem ko jo zavrže mož, se zavrže še sama. Zdi se, kot da se začne razkrajati, kot da ji je postalo povsem vseeno za vse. To se najprej opazi na ravni jezika, saj kar na lepem začne govoriti prostaško (podobno kot v dekliških letih, tako se na neki način začne vračati v preteklost), postane pikra in zajedljiva, v pogovorih z znanci bruhajo iz nje psovke, namenjene možu in njegovi "kurbi". Tudi materinski čut jo zapusti, postaja vse bolj odsotna in se za otroka skoraj ne zmeni več. Nanju gleda le še kot na nekakšen privesek, ki jo spominja na moža, v njiju vidi vse več njega in vse tisto njegovo, kar jo bo hočeš nočeš spremljalo celo življenje, ker je pač del njunih otrok. Obenem jo otroka opominjata na vse, čemur se je v življenju odrekla, prav zaradi moža, otrok in doma.

"Skrbela sem za otroka in zanj, ob tem pa čakala na čas, ki ga nikoli ne bo. Na čas, ko bom spet postala takšna, kot sem bila pred nosečnostma, mlada, lahkotna, energična, prevzetno prepričana, da lahko iz mene postane še bog ve kdo. Ne, sem si rekla, ko sem s cunjo v roki mukoma vstala: pride čas, ko je prihodnost za nas le težnja, da bi oživili preteklost. Takoj spet vzpostavi slovnične čase."

Olga se vse bolj pogreza v nekakšno norost, ki je predvsem odsotnost, in ki doseže vrhunec prav na dan, ko se zdi, da se je vse nagrmadilo na kup, na dan, za katerega pravi: "Čakal me je najhujši dan v obdobju zapustitve, a tega še nisem vedela." Tistega usodnega jutra hudo zboli njen sin, obenem opazi, da je pes zastrupljen in trpi v smrtnih mukah, ona pa kljub nečloveškemu trudu kar ne more izplavati iz svoje otopelosti in ukrepati. Za nameček ne more odkleniti vhodnih vrat, zaradi neplačanih računov pa ne delujeta niti telefon niti internet. Kar na lepem je odrezana od sveta, ujetnica lastnega stanovanja skupaj z bolnim sinom in zastrupljenim psom. Ima celo privide in v obupnem prizadevanju, da bi ostala prisebna, hčerki naloži nalogo, naj jo zbode s pisemskim nožem vsakič, ko bo videla, da postaja odsotna, deklica pa jo v vestnem izpolnjevanju te naloge resno rani. Ko se že zdi, da ni rešitve in da se bo tragedija še poglobila, se sinu na lepem obrne na bolje, Olgi pa priskoči na pomoč sosed, s katerim si je prejšnji večer privoščila epizodo, katere se je nato globoko sramovala. Vendar on do nje ni ravnodušen in z drobnimi pozornostmi se ji sčasoma tiho in nevsiljivo prikrade v srce.

Če se zdi, da zgodba, o kateri piše avtorica, ni nič novega, pa to ne velja za slog pripovedi. Ferrantejeva brez dlake na jeziku, neustrašno in neposredno poseže v žensko duševnost in v njena najbolj mračna, najbolj destruktivna čustva. Razgali žensko, ki je zase verjela, da je močna, a jo neljub dogodek spravi na kolena. Prisiljena se je soočiti s svojimi strahovi, prisiljena je spoznati, da bo morala biti močna še naprej, še toliko bolj, ker ne bo močna le zase, ampak tudi za druge, ki jo potrebujejo (otroka). Ob tem se posmehuje strti ženski, junakinji pisateljice Simone de Beauvoir:

"Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi.

Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala samo sebe, se bom spoprijela sama s sabo." 

Za razliko od strte ženske v romanu francoske pisateljice je Olga v romanu Ferrantejeve ženska, ki se osvobaja, ženska, ki ni več podrejena zgolj družini in patriarhalnim vzorcem. Olga je ženska, ki sporoča drugim ženskam, da ni z njimi nič narobe, če kdaj zapadejo v temačne globine sebe, če kdaj gojijo tudi protislovna čustva do družine. Sporoča jim, da se zaradi tega ne smejo počutiti krive, da zaradi tega niso grozne matere in žene. V teh čustvih nobena ženska ni osamljena, gre za protislovja, ki jih vsaj enkrat v življenju občuti vsaka, zato se jih ne smemo sramovati, temveč jih je treba sprejeti. Ferrantejeva v svojem romanu tudi dobro prikaže ženski vsakdanjik in vse preizkušnje, ki jih ta vsebuje; prikaže njeno vijuganje med kupom banalnih opravil, vezanih na dom, gospodinjstvo in otroke, in včasih nečloveški napor, da bi ostala ženska, da bi ohranila svojo osebnost in telesnost, da bi ostala poželenja vredna ženska, ki zna še vedno zanetiti iskrice strasti v svojem možu; in kako ji kljub vsem naporom to marsikdaj ne uspe in se mož vseeno zateče k drugi. 

Pozoren bralec sicer v romanu naleti tudi na manjšo nedoslednost: čas dogajanja v središču romana je poletje, in čeprav imajo takrat šolarji počitnice, se poglavje pred tistim, ki nas uvede v tisti najhujši dan, začne z besedami: "Ko sta se otroka vrnila iz šole [...]." 

Če potegnemo črto, gre za odličen roman, v katerem nastopa junakinja, s katero se z lahkoto identificirajo predvsem sodobne ženske. Avtorica opisuje življenje takšno kot je, brez olepševanja, žensko docela razgali v njeni bolečini, a je ne pusti brez upanja. Da nam vedeti, da za vsako, še tako hudo situacijo obstaja rešitev. Z vsem tem pa potrjuje, da ženska v sebi skriva nesluteno moč, ki pa jo lahko v polnosti izkoristi le, če se ne ukloni grozi in nesmislu, ki se v določenem trenutku življenja kot prepad razpreta pred njo, in če se ne zlomi pred družbenimi normami, ki jo hočejo vkleniti v svoje okove, vkalupiti v svoje kalupe. Naj se zgodi karkoli, ženska ne sme izgubiti vere vase in v svojo moč. Le tako lahko ostane cela in iz vsake preizkušnje izstopi še močnejša.