Bojim se, da od mene še nekaj časa ne bo nobene nove knjižne recenzije. To pa zato, ker sem trenutno tako zaposlena s pisanjem, da preprosto nimam časa za nič drugega. Vesela sem, ker se mi je končno odprlo in sem začela popravljati svoj roman, ki sam ga napisala že nekako pred petimi leti. Vedela sem, da marsikaj ni v redu in da bom morala veliko popraviti, spremeniti. A roman je ležal v predalu (no, bolj v računalniku) in jaz se celih pet let nisem vrnila nazaj k njemu. Zdaj pa je očitno prišel pravi čas.
In čutim, da bo zdaj bolje. Veliko bolje, kot je bilo prej. Zakaj?
Naj povem z besedami Lojzeta Kovačiča:
"Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč da si tudi izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde."
Upam si trditi, da se mi točno to zdaj dogaja. Med popravljanjem in ponovnim pisanjem mojega romana. Izpisujem si srce iz prsi. Morda prav zato pri pisanju doživljam nekaj, kar me je povsem posrkalo vase, kar me je dobesedno zadelo. V bistvu se moram truditi, da ne padem pregloboko, da ostanem tukaj in zdaj. Včasih se bojim, da me bo posrkalo v vrtinec ... med pisanjem sem nekje drugje, ni me tukaj. Sicer se vedno vrnem, vendar je tudi ta svet tukaj in zdaj zaradi tega, kar doživljam med pisanjem, drugačen, kot je bil prej ...
Morda v kratkem objavim kakšen odlomek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar