No, pa sem vendarle tudi jaz zaplula v val tako imenovane "ferrantemanije". Že nekaj časa poslušam in berem o tem zanimivem literarnem pojavu, ki ga je sprožila slavna pisateljica s psevdonimom Elena Ferrante, ki očitno odlično piše, obenem pa ji celo v današnjem času prav tako odlično uspeva ohranjati lastno zasebnost in je kljub temu, da skoraj vsi berejo njene romane, nihče zares ne pozna. Avtorica namreč verjame, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Njeno mnenje je, da za svoje zgodbe naredi dovolj že s tem, ko jih napiše. Nato jih spusti v svet, kjer delujejo kot nekaj, kar je od nje neodvisno. Pa vendar, pravim jaz, gre še vedno za njene stvaritve, knjige se ne morejo napisati same, pisatelj mora biti vsaj medij, orodje, ki nudi svoje roke, svoje oči, svoj razum, s pomočjo katerih lahko zgodbo, ki morda prihaja iz nekega povsem drugega časa in prostora, zapiše. Roman Dnevi zavrženosti pa, nasprotno, prinaša zgodbo, ki je še kako aktualna, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.
Roman obravnava temo, za katero se zdi, da je bila že neštetokrat prežvečena in da se o njej ne da povedati nič resnično novega. Govori o 38-letni Olgi, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Pusti jo samo z dvema otrokoma, psom in vsemi obveznostmi življenja. Sledi huda čustvena kriza, ki se odrazi tudi na vseh drugih področjih Olginega življenja. Potem ko jo zavrže mož, se zavrže še sama. Zdi se, kot da se začne razkrajati, kot da ji je postalo povsem vseeno za vse. To se najprej opazi na ravni jezika, saj kar na lepem začne govoriti prostaško (podobno kot v dekliških letih, tako se na neki način začne vračati v preteklost), postane pikra in zajedljiva, v pogovorih z znanci bruhajo iz nje psovke, namenjene možu in njegovi "kurbi". Tudi materinski čut jo zapusti, postaja vse bolj odsotna in se za otroka skoraj ne zmeni več. Nanju gleda le še kot na nekakšen privesek, ki jo spominja na moža, v njiju vidi vse več njega in vse tisto njegovo, kar jo bo hočeš nočeš spremljalo celo življenje, ker je pač del njunih otrok. Obenem jo otroka opominjata na vse, čemur se je v življenju odrekla, prav zaradi moža, otrok in doma.
"Skrbela sem za otroka in zanj, ob tem pa čakala na čas, ki ga nikoli ne bo. Na čas, ko bom spet postala takšna, kot sem bila pred nosečnostma, mlada, lahkotna, energična, prevzetno prepričana, da lahko iz mene postane še bog ve kdo. Ne, sem si rekla, ko sem s cunjo v roki mukoma vstala: pride čas, ko je prihodnost za nas le težnja, da bi oživili preteklost. Takoj spet vzpostavi slovnične čase."
Olga se vse bolj pogreza v nekakšno norost, ki je predvsem odsotnost, in ki doseže vrhunec prav na dan, ko se zdi, da se je vse nagrmadilo na kup, na dan, za katerega pravi: "Čakal me je najhujši dan v obdobju zapustitve, a tega še nisem vedela." Tistega usodnega jutra hudo zboli njen sin, obenem opazi, da je pes zastrupljen in trpi v smrtnih mukah, ona pa kljub nečloveškemu trudu kar ne more izplavati iz svoje otopelosti in ukrepati. Za nameček ne more odkleniti vhodnih vrat, zaradi neplačanih računov pa ne delujeta niti telefon niti internet. Kar na lepem je odrezana od sveta, ujetnica lastnega stanovanja skupaj z bolnim sinom in zastrupljenim psom. Ima celo privide in v obupnem prizadevanju, da bi ostala prisebna, hčerki naloži nalogo, naj jo zbode s pisemskim nožem vsakič, ko bo videla, da postaja odsotna, deklica pa jo v vestnem izpolnjevanju te naloge resno rani. Ko se že zdi, da ni rešitve in da se bo tragedija še poglobila, se sinu na lepem obrne na bolje, Olgi pa priskoči na pomoč sosed, s katerim si je prejšnji večer privoščila epizodo, katere se je nato globoko sramovala. Vendar on do nje ni ravnodušen in z drobnimi pozornostmi se ji sčasoma tiho in nevsiljivo prikrade v srce.
Če se zdi, da zgodba, o kateri piše avtorica, ni nič novega, pa to ne velja za slog pripovedi. Ferrantejeva brez dlake na jeziku, neustrašno in neposredno poseže v žensko duševnost in v njena najbolj mračna, najbolj destruktivna čustva. Razgali žensko, ki je zase verjela, da je močna, a jo neljub dogodek spravi na kolena. Prisiljena se je soočiti s svojimi strahovi, prisiljena je spoznati, da bo morala biti močna še naprej, še toliko bolj, ker ne bo močna le zase, ampak tudi za druge, ki jo potrebujejo (otroka). Ob tem se posmehuje strti ženski, junakinji pisateljice Simone de Beauvoir:
"Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi.
Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala samo sebe, se bom spoprijela sama s sabo."
Za razliko od strte ženske v romanu francoske pisateljice je Olga v romanu Ferrantejeve ženska, ki se osvobaja, ženska, ki ni več podrejena zgolj družini in patriarhalnim vzorcem. Olga je ženska, ki sporoča drugim ženskam, da ni z njimi nič narobe, če kdaj zapadejo v temačne globine sebe, če kdaj gojijo tudi protislovna čustva do družine. Sporoča jim, da se zaradi tega ne smejo počutiti krive, da zaradi tega niso grozne matere in žene. V teh čustvih nobena ženska ni osamljena, gre za protislovja, ki jih vsaj enkrat v življenju občuti vsaka, zato se jih ne smemo sramovati, temveč jih je treba sprejeti. Ferrantejeva v svojem romanu tudi dobro prikaže ženski vsakdanjik in vse preizkušnje, ki jih ta vsebuje; prikaže njeno vijuganje med kupom banalnih opravil, vezanih na dom, gospodinjstvo in otroke, in včasih nečloveški napor, da bi ostala ženska, da bi ohranila svojo osebnost in telesnost, da bi ostala poželenja vredna ženska, ki zna še vedno zanetiti iskrice strasti v svojem možu; in kako ji kljub vsem naporom to marsikdaj ne uspe in se mož vseeno zateče k drugi.
Pozoren bralec sicer v romanu naleti tudi na manjšo nedoslednost: čas dogajanja v središču romana je poletje, in čeprav imajo takrat šolarji počitnice, se poglavje pred tistim, ki nas uvede v tisti najhujši dan, začne z besedami: "Ko sta se otroka vrnila iz šole [...]."
Če potegnemo črto, gre za odličen roman, v katerem nastopa junakinja, s katero se z lahkoto identificirajo predvsem sodobne ženske. Avtorica opisuje življenje takšno kot je, brez olepševanja, žensko docela razgali v njeni bolečini, a je ne pusti brez upanja. Da nam vedeti, da za vsako, še tako hudo situacijo obstaja rešitev. Z vsem tem pa potrjuje, da ženska v sebi skriva nesluteno moč, ki pa jo lahko v polnosti izkoristi le, če se ne ukloni grozi in nesmislu, ki se v določenem trenutku življenja kot prepad razpreta pred njo, in če se ne zlomi pred družbenimi normami, ki jo hočejo vkleniti v svoje okove, vkalupiti v svoje kalupe. Naj se zgodi karkoli, ženska ne sme izgubiti vere vase in v svojo moč. Le tako lahko ostane cela in iz vsake preizkušnje izstopi še močnejša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar