Tokrat objavljam odlomek iz svojega tretjega romana, ki je trenutno še v nastajanju. Za pokušino :).
5. februar 1991
Oho,
Gal!
Moram
reči, da si me prijetno presenetil. S tvojim zadnjim pismom namreč. Res ne bi
pričakovala, da te bodo tvoja razmišljanja zanesla v to smer. Saj sva se
večkrat pogovarjala o tej temi, a treba je priznati, da nikoli tako poglobljeno,
kot si se v svojem zadnjem pismu ti tega lotil. Jaz nikoli nisem preveč rinila
vate s tem, ker se mi zdi, da je vegetarijanstvo, tako kot druge podobne
odločitve, nekaj, za kar se mora človek odločiti sam, točka, do katere mora sam
priti v svojem osebnem razvoju. Drugi ga sicer lahko spodbudijo, lahko mu nežno
in povsem miroljubno potrkajo na vest, a če človek ni pripravljen, če ni
dozorel za ta korak, ne bo teh namigov niti opazil ali pa ga bodo zgolj
razjezili in živcirali. Zato ti nisem nikoli vsiljevala tega. Mislila sem si: Če bo sam prišel do tega – super, presrečna
bom. Če ne bo – jaz ga ne morem prisiliti. Lahko zgolj nežno vplivam nanj – s
svojim pozitivnim zgledom. Vedela sem, da bom sprejela vse, kar pride.
In
zato zdaj, po tem tvojem zadnjem pismu, lahko rečem samo VAU. Oprosti, ker bom
to izjavila, ampak očitno ti osama dobro dene. Začel si razmišljati tudi o
stvareh, o katerih prej nikoli nisi, in o katerih, roko na srce, večina
povprečnih ljudi nikoli ne začne razmišljati. Ponosna sem nate, ljubi. Vse bolj
sem prepričana, da se ti je zapor preprosto moral zgoditi in da ti bo še
prekleto koristil.
Ja,
kar dobro si me izzval, a tvoji argumenti, če sem iskrena, niso nič novega. Vse
to sem že tisočkrat slišala. Kaj, misliš, mi vedno, brez izjeme, najprej vržejo
pred nos, kadar kje v družbi nanese beseda na moje vegetarijanstvo? »Ah, daj
no, saj so tudi rastline živa bitja, morda niso?« in »Kaj pa beljakovine, a? Od
kod dobiš beljakovine?« Ob takih
vprašanjih mi začnejo živci kar poskakovati, ne morem razumeti, kako so lahko
ljudje tako zahojeni. Ponavadi je moj odgovor kaj takega: »Od kod pa mogočni
slon dobi svoje beljakovine? Pa žirafa pa bik in vol in konj in sploh vse
velike živali – ste kdaj opazili, da so vse največje živali na svetu rastlinojede
in jedo večinoma travo?! Od kod pa
njim beljakovine? Kako lahko zrastejo tako velike, a?!«
Najprej,
kar se tiče rastlin. Seveda so tudi rastline živa bitja. Tega smo se vsi
naučili že pred vstopom v prvi razred osnovne šole. Prav zato se mi zdi izpostavljanje
tega argumenta še toliko bolj neumno. Pravzaprav se mi zdi, da hočejo ljudje,
ki jedo meso, s tem kvazi argumentom nekako opravičiti same sebe in svoje
početje. »Ja, vemo, da so živali živa bitja, ampak saj so rastline tudi.« Prvič
je izpostavljanje tega dejstva butasto zato, ker je to nekaj, česar se vsi
zavedamo. Sama na vprašanje, zakaj ne jem mesa, ne odgovarjam »Ker so živali
živa bitja«, ker se dobro zavedam, da so rastline tudi. Nemogoče je – vsaj za
zdaj – da ne bi človek na račun svojega obstoja na Zemlji izkoriščal popolnoma
ničesar od tega, kar je na njej. V tej točki se povsem strinjam s tabo. Nismo
še tako daleč, da bi lahko živeli od zraka (in vprašanje je, ali sploh kdaj
bomo), nekaj pač moramo jesti. In tu pridemo do pomembne točke, ki lahko naredi
veliko, gromozansko razliko. Lahko se odločimo, da bomo s svojim obstojem in na
račun svojega preživetja povzročili kolikor je le mogoče izkoriščanja, nasilja
in zla. Lahko pa se odločimo tudi drugače: da bomo s svojim načinom življenja povzročili
čim manj nasilja in zla. Da bomo
izkoriščali čim manj in da bomo do vsega in vseh čim bolj spoštljivi. Kaj od
tega dvojega je bolj nasilno, bolj kruto in krvavo: zaklati žival ali nabrati
rastlino/utrgati sadež? Zdaj razumeš, kako ničevo in smešno izpade tisto
vprašanje o rastlinah ob tej primerjavi? Živali so nam mnogo bolj podobne,
veliko bolj kot rastline in neprimerno bolj kot smo si pripravljeni priznati.
Živali čutijo enako kot mi, imajo enake reflekse, zavest na zelo podobni ravni
in, kar je najpomembnejše, imajo dušo, tako kot mi. Sicer sem vedno, ko to kje
na glas izrečem, tarča vsesplošnega posmeha in zmajevanja z glavo. Koliko je
ljudi, ki ne verjamejo, da imamo mi dušo,
kaj šele živali. Tu je ogromno škode naredila tudi Cerkev, ki že skoraj dva
tisoč let trdi, da živali nimajo duše. A jaz se na vse to požvižgam. Dovolj je,
da se človek poglobi vase in da kdaj pogleda kakšno žival v oči, pa lahko
preprosto začuti resnico. Ni treba, da jo dojame z razumom. To pravzaprav niti
ni mogoče. To je stvar duše, ne razuma. Zame je dovolj, da se kateri koli
živali zazrem v oči in takoj mi je vse jasno. Začutim jo. Začutim njeno dušo,
ki je tako čista, tako nepokvarjena. Tako podobne so nam! Razlika je le v tem,
da živali niso zlobne. Lahko so napadalne, lahko so agresivne, ker je takšna
njihova narava. A niso hudobne.
Človek pa … če ima možnost izbrati zlo, ga bo skoraj zagotovo izbral. Če ima
možnost škodovati drugim, jim bo. Če ima možnost izkoristiti druge, jih bo.
Vidiš, v tem je temeljna razlika med ljudmi in živalmi. V načinu čutenja,
čustvovanja in celo razmišljanja pa smo si neverjetno podobni. Le da tega še
vedno nihče noče verjeti. Imamo se za nekaj več od živali, imamo se za krono stvarstva, ki je nad vsem in
vsemi. Mislimo, da si lahko podjarmimo vse, še zlasti živali. A prav zato, ker
je stopnja našega zavedanja stopničko nad njihovo, bi morali imeti do njih
popolnoma drugačen odnos. Morali bi biti njihovi zaščitniki, njihovi varuhi. Pa
smo namesto te plemenite vloge raje izbrali drugo, ki je skrajno podla in se
imenuje izkoriščanje in znašanje nad
šibkejšimi. Rekli smo si: Izcuzajmo
iz njih vse, kar se da, vse do zadnje kapljice krvi in telesnih tekočin, potem
pa jih odvrzimo, saj so tako ali tako le stvari. Pri tem je treba
izpostaviti še en zanimiv pojav: pse in mačke in še nekatere druge živali imamo
za svoje prijatelje in hišne ljubljenčke, druge, točno določene (vsi vemo,
katere), pa izključno za predmete svojega izkoriščanja, za zakol in žretje.
Zakaj je tako? Se ti ne zdi, da je to skrajno
dvolično od nas? Ravno zadnjič sem nekaj brala o tem in izvedela, da ima ta
pojav celo ime: specizem. Kako hinavsko, kajne? V čem se pes razlikuje od
krave, konja, prašiča, piščanca, zajca? Prašič je celo inteligentnejši od psa,
recimo. Zakaj ne bi jedli tudi psov? Na Kitajskem jih jedo. V muslimanskem
svetu je prepovedana svinjina. V Indiji so krave svete živali, ki jih po božje
častijo. Tudi sicer tam skorajda ne jedo mesa. Torej, očitno gre za nekaj, kar
je pogojeno s kulturo, s tradicijo. Toda zakaj bi še naprej vztrajali pri neki
»kulturi«, če je ta vse prej kot kulturna in temelji na izkoriščanju živali? Ko
pa bi lahko prav tako – še bolje! – živeli tudi brez tega! Modrost pomeni tudi
to, da je človek sposoben spregledati, da je nekaj preživeto, da ni več
uporabno. Da se je sposoben zbuditi.
Uporabiti svoje možgane in z njimi kritično, neodvisno razmišljati, ne ozirajoč
se na bedaste kalupe in tradicijo.
Vidiš,
od rastlin sem prišla spet k živalim. Ni kaj, pomoč živalim v vseh pogledih je
moje poslanstvo. Pri rastlinah sem hotela povedati še to: sama na naše
izkoriščanje in »ubijanje« rastlin gledam nekoliko drugače kot tisti, ki o njih
sploh ne razmišljajo zares, ampak jih uporabljajo le kot izgovor, moralni
obliž, kadar je govora o izkoriščanju in ubijanju živali. Seveda na nek način
pokončaš tudi rastlino, ki jo utrgaš ali odrežeš z vrta ali od koder koli že. A
tam je rasla s tem namenom; namenjena je bila za to, da jo poje ali človek ali
žival. Če je ne bi pojedel človek, bi jo zelo verjetno pojedla rastlinojeda
žival (govorim o užitnih rastlinah, seveda). Če vse skupaj močno potenciram in
grem v skrajno pretiravanje, lahko rečem, da človek s tem, ko poje tisto
rastlino, povzroči samo enkratno zlo. (Čeprav, govoriti o zlu v tem primeru je
… preprosto absurdno. Ampak to je za ponazoritev.) Če pa človek pusti, da tisto
rastlino poje žival in potem sam poje žival, s tem povzroči dvakratno zlo:
zaradi njega sta umrli rastlina in žival.
Torej vidiš, da rastlinojedec na splošno povzroči manj zla. Sploh, če
upoštevamo še to, da je uboj živali neprimerno bolj krvavo in grozljivo početje
kot »uboj« rastline. Žival se upira, kriči, joče, poskuša zbežati, prepaja jo
smrtni strah. Doživlja nepopisno agonijo. Povsem enako kot človek, ki ga
poskušajo ubiti – doživlja skrajno negativna čustva. In vsa ta čustva nikamor
ne izginejo. Fizično telo živali je prežeto z njimi, enako kot njena duša. In
človek skupaj z njenim mesom poje tudi njena čustva. Vso agonijo, bolečino,
žalost in smrtni strah. In potem se človek čudi, ker ne more najti sreče. Ker
je poln strahov in zajebanih frustracij. Drugače ne more biti. Kar daješ, to
prejemaš.
Ko
razmišljam o vsem tem, postanem jezna, tako prekleto jezna, da bi lahko koga
zadavila. Vrelišče pa dosežem takrat, ko pomislim, da bi lahko, če bi le
hoteli, z danes na jutri, rešili problem svetovne lakote. Samo s tem, ko bi se
nehali prehranjevati z živalmi. Vse žito, ki se ga porabi za to, da se z njim
nahrani nepregledno množico živali, ki se jih redi izključno za zakol – veš,
koliko ljudi bi lahko nahranili s tem žitom? Zakaj mora polovica sveta umirati
od lakote, druga polovica pa zboleva od prenažrtosti in meče hrano stran?
Očitno je nekomu v interesu, da je tako, ali kaj?
Kar se
tiče izkoriščanja rastlin, ne smem pozabiti na še en pomemben vidik. Način
prehranjevanja, v katerem vidim absolutno najmanj nasilja in najmanj
povzročanja kakršne koli škode, je prehranjevanje s plodovi. Kot veš, rastline
(seveda ne vse) obrodijo plodove. Sadeže. Povej mi, za vraga, kakšno škodo in
bolečino povzroči človek rastlini, s katere je utrgal sadež, ki je tam zrastel
prav s tem namenom in bi tako ali tako, prej ali slej sam odpadel z rastline na
tla in tam zgnil, če ga ne bi nihče pobral? Pa dobro, če še vedno misliš, da
rastlino boli, če z nje utrgaš nekaj, kar je del nje – prav, počakaj, da samo
odpade z nje. (Čeprav, bodimo resni, lepo prosim … Nikogar, ki ga ne skrbi
trpljenje živali, ki jo režejo pri živem telesu, ne bi smelo skrbeti, da
rastlino boli, če z nje utrgaš sadež.)
Torej, počakaš, da plodovi dozorijo in jih rastlina sama odvrže – in očitno jih
ne potrebuje, zakaj bi jih sicer odvrgla? – in zgolj pobereš plodove, rastline
pa se ne dotikaš. Mi lahko, prosim, poveš, koliko in kakšno nasilje se povzroči
s takim početjem? Ne pozabi na primerjavo s potoki krvi in presunljivimi kriki
groze in smrtnega strahu v klavnicah. Tisti, ki se lahko tudi po takšnem
razmisleku še naprej slepi, da je ubijanje živali enako ubijanju rastlin (ker
so pač oboji živa bitja), je navaden butelj. Žal mi je, a drugega ne morem
reči. (Ne, v resnici mi ni žal zaradi tega … Milijonkrat bolj žal mi je zaradi
milijarde drugih stvari.)
Človek
sem. In kot človeku mi ni vseeno, kakšen odtis pustim na tem planetu. Ali
pustim za sabo samo opustošenje in goro trupel, smeti in dreka, ali pa pustim
tudi kaj lepega. Ali druga bitja zgolj sebično izkoriščam za lastne potrebe ali
pa jih pustim živeti v miru in jim poklanjam ljubezen in spoštovanje, kar si
kot moji soprebivalci tega planeta zaslužijo. Tu sem le na obisku, vse, kar vidim
okrog sebe, imam le na posodo. Vsi smo tukaj skupaj, nihče ni tu za nekoga. Z vsem živim, tudi z
rastlinami, smo dolžni ravnati s spoštovanjem. Sama se trudim, kolikor je v
moji moči, da s svojim obstojem povzročam drugim čim manj zla. Rastlin nikoli ne
trgam po nepotrebnem, če je govora o zelenjavi, naberem samo toliko, kolikor
potrebujem, in niti za trohico več. Nikoli ničesar ne vržem stran. In težim k
temu, da se čim več prehranjujem s plodovi. Ker bi rada tudi rastline
izkoriščala le minimalno. Plodov je veliko vrst, človek bi skorajda lahko živel
samo od njih. (In brala sem, da nekateri to tudi počnejo; menda se jim reče
frutarijanci. Ti jedo samo sadeže in so ena od »vej« presnojedcev, ki se
prehranjujejo izključno s surovo rastlinsko hrano.) Med plodove ne spada le vse
sadje, ampak tudi veliko vrst zelenjave, ki obrodijo sadeže: paradižniki,
kumarice, paprike, bučke, jajčevci, vse vrste buč, krompir in še kaj bi se
našlo. Pa seveda vsi oreščki in semena. Raznovrstne, polnovredne rastlinske
hrane je v izobilju, in mi še vedno verjamemo, da bomo, ubogi revčki, klavrno
stradali, če ne bomo klali živali?!
…
Mislim,
da sem se izpisala. Bolj ali manj. Prav si imel, ko si napisal, da je ta tema
zame pravi vulkan. Res je. Ampak veš, kaj mislim? Šele ko bo ta tema postala
vulkan (in ko bo nehala biti tabu) za vse
ljudi, šele takrat se bo lahko resnično kaj spremenilo. Dokler bomo klali
živali, se bomo klali med sabo. Dokler bodo klavnice, bodo tudi vojne (je rekel
Tolstoj). In šele ko bomo nehali verjeti, da se lahko nekaznovano prehranjujemo
s tistimi, ki imajo obraze in oči in duše, šele takrat bomo – mogoče! – postali
razvita družba. Do tedaj pa smo in ostajamo V RITI.
Tvoja
ljubeča
Zala
* * *
20. februar 1991
VAU,
bejbi …
Predstavljam
si, da že nestrpno pričakuješ moje pismo. Tokrat se res neobičajno dolgo nisem
spravil k pisanju odgovora. To pa zato, ne boš verjela, ker sem imel še nekaj
časa po tem, ko sem prebral tvoje pismo, čisto prazno glavo. Sploh nisem vedel,
kaj bi lahko rekel na to, kar si napisala, zdelo se mi je, da si vse tako jasno
in logično razložila, da bi bilo preprosto nemogoče karkoli izpodbijati. (Saj
ne da bi bil to moj namen …) Več večerov po prebranem pismu sem samo ležal in
razglabljal o vsem, kar si napisala, in premišljeval, kako prav imaš, kako
presneto prav. A ni minilo dolgo in spet se je začel oglašati moj skepticizem –
ali pa so bili to zgolj poskusi moje podzavesti, da bi me obdržala v coni
udobja, kjer ni nič narobe s tem, da jem meso in tako sodelujem v tej vsesplošni
moriji, s katero smo tako na gosto in tako v temeljih prepredeni, da tega niti
ne opazimo.
Karkoli
je že bilo, začel sem razmišljati o tistem, kar si napisala v zvezi s kulturo.
Seveda se strinjam, da ni prav in je naravnost smešno, da se ene živali
obravnava tako, druge pa drugače, da so ene »prijatelji«, druge pa predmeti,
čeprav so si v bistvu povsem enakovredne. A problem je v tem, da je to tako
globoko ukoreninjeno v nas, da predstavlja neločljiv del nas samih, naše
identitete. Konec koncev je treba priznati nekaj: ob vseh podobnostih med nami
in živalmi, ki si jih naštela, med nami obstaja še ena temeljna razlika: živali
so bitja narave, ljudje pa smo bitja kulture. Človek ne bi preživel vseh teh
tisočletij, če za svoj obstoj ne bi tako ali drugače izkoriščal živali, tako
pač je. Ali je to zdaj, v današnjem času še vedno potrebno, je seveda drugo
vprašanje. Gre za to, da je vse to tako globoko vtkano v človekovo bit, da niti
ne opazi, niti ne pomisli, da bi bilo s tem kaj narobe. Človek pač tako deluje
na tej Zemlji, že nekaj milijonov let, kolikor obstaja. Strinjam se, da je to
preživeto in da so spremembe potrebne. Toda, da bi se dejansko zgodile … Glede tega sem, priznam, pošteno v dvomih. Prav
zlahka ne bo šlo, če že. Nikoli, ko so se na tem svetu dogajale velike
spremembe, ni bilo prav luštno. Vojne, revolucije, krvavi spopadi, veliko
mrtvih … In v tem primeru bi bilo verjetno podobno. Človek se ne more kar tako
odreči svoji kulturi. Saj sama dobro veš, kako je, če se kdaj s kom pogovarjaš
o tem. O tem, da ne ješ mesa, o filozofiji vegetarijanstva in vsem tem. Te
sploh kdaj kdo razume? Redko kdo. V najboljšem primeru te imajo za čudakinjo in
naivno idealistko, ki povrhu še škoduje svojemu zdravju (po njihovem). Ljudje
ne razumejo, nočejo razumeti tega, da bi lahko živeli brez prehranjevanja z
živalmi. Večkrat si mi že povedala, kako nekateri, ko jim samo omeniš to temo,
poskočijo visoko v zrak, kot bi jih špiknila s harpuno. Ne morejo poslušati
tega, boli jih, neznosno jih moti. Zato, ker je pregloboko usidrano v njih, ker
je premočno prepleteno z vsem, kar jim je v življenju najbolj sveto. Kaj je
človeku najsvetejše? Tisto, kar ga spremlja že od rojstva, od tistih prvih,
najbolj ranljivih in nežnih let, ko je bil docela odvisen od drugih, od svojih
staršev, najbolj od mame, ki ga je hranila. Hrana je neločljivo povezana z
družino, s čustvi pripadnosti in ljubezni, s tistim najbolj nedotakljivim v
vsakem od nas. In med to človeško hrano žal spada tudi meso. Celo zelo pomemben
delež ima. Predstavljaj si, da neka mati svojega otroka od rojstva naprej
ljubeče neguje, ga skrbno hrani in mu s tem daje občutek sprejetosti, topline
in varnosti. Hrani ga seveda tudi z mesom, ker je sama tako navajena, ker je
tudi njo njena mati tako hranila, in pred njo njena babica njeno mater, njena
prababica njeno babico in tako dalje v neskončnost. Skrbi torej za tega otroka
in ko otrok zraste, ga vedno, ko pride iz šole, pričaka na mizi toplo kosilo,
ki ga sestavlja tudi meso v takšni ali drugačni obliki. V družini se nikoli ne
govori o tem, od kod to meso prihaja, kako sploh nastane. Otrok občuti ljubezen
in sprejemanje, ki ju mati izkazuje med drugim tudi s tem, da mu pripravlja
hrano, ki ga ohranja pri življenju. Kasneje otrok odraste, se odseli od doma,
si ustvari svojo družino. Vse, kar se je naučil v primarni družini, prenaša
naprej, svoje otroke ljubeče hrani z enako hrano, kot jo je njemu dajala
njegova mati. In vedno, ko pride k njej na obisk, mu mati postreže z enako
hrano, kot je je navajen že iz ranega otroštva in ki mu je najbolj všeč, ker v
njem prebuja spomine na tisto prvo obdobje v njegovem življenju, na nekaj
temeljnega, nekaj najbolj pristnega in prvinskega, kar je doživel kot otrok, to
ga je spravilo pokonci in tega se bo spominjal vse svoje življenje, do svojega
zadnjega diha.
Razumeš,
o čem govorim? To so precej zajebane stvari. Ne moreš človeka pripraviti do
tega, da bo kar presekal z vsem tem. Nekateri so tega sicer sposobni in ti si
odličen primer za to. A nekako se mi zdi, da mora človek sam priti do tega.
Prepričan sem, da tudi ti nisi prišla do tega čez noč. Dopovedovati nekaj
človeku, ki preprosto ne razume (pustimo debato o tem, ali res ne more ali pa
enostavno noče razumeti), nima
nikakršnega smisla. To je golo zapravljanje časa in energije. Strinjam se, da
bi bilo pravljično, če bi se vsi prebivalci tega planeta po najhitrejšem možnem
postopku dokopali do spoznanj, kakršna si dosegla ti in še marsikdo drug (tudi
jaz, s tvojo pomočjo), in tako prenehali pobijati in konzumirati živali. Ja, bilo
bi pravljično. A to se ne bo zgodilo, ker (še) ne živimo v pravljici. Če
govorimo o nečem, kar je tako močno, tako pomembno, tako trdno usidrano v
človeka in v njegov obstoj, je nemogoče pričakovati hitre spremembe. Od
marsikoga, morda celo od večine, je neumno pričakovati sploh kakršne koli
spremembe. Prepričan sem, da bi večina folka, ki trenutno tlači to Zemljo, raje
crknila kot pa se odpovedala svoji kulturi in čez vse čaščeni tradiciji. Če bi
bili prisiljeni to storiti, bi se počutili kot da so izdali lastne starše (ki
so si trgali od ust, da so lahko dali njim), vse svoje prednike in s tem tudi
same sebe. Namesto tega bi raje umrli. Nimaš kaj, človek je zajeban tip.
Funkcionira po nekih vnaprej določenih, presneto zguljenih vzorcih, in svojo
glavo uporablja le toliko, kolikor je nujno potrebno, da lahko deluje znotraj
teh okvirov in da ne telebne s svoje skrbno začrtane poti. Ne briga ga, kako
obrabljena je že ta pot, zaradi njega mu lahko razpade pod nogami, se zdrobi v
jebeni prah. Njemu je dovolj, da ve, da so po tej poti hodili že vsi pred njim
in da po njej hodijo tudi vsi sočasno z njim, torej ni nobenega dvoma, mora
biti prava. In v to bo verjel do konca, verjel bo tudi takrat, če se pot pod
njim sesuje in ga pogoltne prepad.
Mogoče
se bo prav to moralo zgoditi, enkrat v prihodnosti. Mogoče bo prišel nekakšen
armagedon, ki bo vso tisto maso folka, ki se noče spremeniti, preprosto zbrisal
z obličja Zemlje. Okej, nočem te strašiti, bejbi, in veš, da niti ne maram
raznih apokaliptičnih scenarijev in podobnih zadev. Padlo mi je na pamet, pač.
Saj sem pisal že takrat (kdaj je že to bilo?), da moram biti pripravljen na
vse, kar pride … Mogoče ne bi bilo neumno, če bi se vsi pripravili. Za vsak
primer.
Uf …
Ne vem, bejbi, vse to je en tako prekleto zamotan klobčič, da ga je skoraj
nemogoče odmotati, če pa že poskušaš, se določeni deli tega klobčiča upirajo na
vse kriplje, te zmerjajo in te hočejo utišati, zadušiti. Oni hočejo ostati
zamotani, tako jim je bolj udobno. Kdo bi vedel, ali sploh je kakšna rešitev
tej jebeni kolobociji. Saj res, še nekaj: v svojem pismu nisi nič omenila
vprašanja beljakovin in železa, ki sem ga zadnjič izpostavil. Mogoče si
pozabila, sicer pa sva o tem že kdaj prej govorila, zato ni tako važno … A
vseeno bi rad vedel, ali si res prepričana, da z brezmesno prehrano dobiš
dovolj beljakovin in železa? Saj veš, da te ljubim, zato me bo vedno skrbelo
zate, moja sladka bejbi.
Tvoj
Gal
* * *
1 2. marec 1991
Ljubi
moj,
ob
koncu tvojega pisma me je skoraj pograbil smeh. Kljub vsemu ne moreš iz svoje
kože, kaj? S temi presnetimi beljakovinami me sumljivo spominjaš na vse ostale,
na vse tiste »uhojence«, ki hodijo po svojih dodobra uhojenih in zlizanih
poteh, kar si zadnjič tudi sam dobro opisal. Ja, na to (skrajno nepomembno)
vprašanje sem ti res pozabila odgovoriti. Bilo je preveč vsega, še dobro, da
sem v ognju, v kakršnem sem bila, sploh kaj pametnega napisala. Vulkan je pač
bruhal na polno, kot si tudi sam opazil.
Zakaj
pravim, da je to vprašanje nepomembno? Zato, ker je bo pravilno načrtovani
prehrani dejansko brez pomena. Kdo, za vraga, pravi, da so beljakovine in
železo samo v mesu in živalskih produktih? Kdor si upa trditi kaj takega, nima
treh čistih. Beljakovine so v skoraj vsej rastlinski hrani, še največ pa jih je
v stročnicah, žitih, oreščkih in semenih. Železa je največ v temno zeleni
zelenjavi in prav tako v oreščkih, žitih, stročnicah in semenih. Oboje v
manjših (a še vedno zadostnih) razmerjih vsebujeta praktično vsa sadje in
zelenjava. Sprijazni se, ni bojazni, da bi česa manjkalo. Seveda pod pogojem,
da je prehrana raznolika in da poješ čim manj predelane, umetne hrane,
sladkarij, čipsov in podobnega sranja, ki itak ne koristi nikomur. Na splošno
smo vegetarijanci bolj zdravi od vsejedov. Ker pojemo več sadja in zelenjave,
več naravne hrane. In ker se ne pitamo s hormoni in negativnimi čustvi, s
katerimi je prepojeno meso zaklanih živali. Človek iz mesa dobi neprimerno več
tega kot pa tako opevanih in nepogrešljivih beljakovin. Pravzaprav je to, kako
vsi poudarjajo te svoje ljubljene beljakovine, že obupno pretirano in naravnost
smešno, če ne celo bolno. Ali veš, kolikšen delež beljakovin človek dejansko
potrebuje v sovji prehrani? Pet odstotkov. Ja, prav si prebral, celih pet
odstotkov in nič več. Vsi imamo presežek beljakovin, eni in drugi, in ta
presežek v naših telesih ustvarja kislo okolje, ki je odlično za razvoj slabih
bakterij in posledično raznih bolezni. Če kdaj komu to povem in mi ne verjame,
mu nato povem še, da sem vse to izvedela na predavanju neke medicinske sestre.
Potem mi, sicer nerad, verjame. In s tem se debata hitro konča.
Mogoče
se spomniš, pred dvema letoma sem bila na tem predavanju. Bilo je zelo zanimivo
in navdušena sem bila nad tem, da na takšen način razmišlja nekdo, ki pripada
medicinski stroki. Predavateljica, po izobrazbi medicinska sestra, nam je
predstavila določena dejstva, med katerimi je bilo tudi to v zvezi z
beljakovinami. Materino mleko vsebuje samo pet odstotkov beljakovin. Samo
toliko jih dojenček potrebuje. In tudi v odrasli dobi se to ne spremeni.
Človeku v prehrani popolnoma zadošča petodstotni delež beljakovin. In čisto
vseeno je, kakšnega izvora so te beljakovine. Še bolje, če so rastlinskega, ker
jih telo lažje prebavi kot živalske. S hrano živalskega izvora po nepotrebnem obremenjujemo
svoja prebavila. Naš prebavni trakt ni takšen kot pri mesojedih živalih, ki
imajo kratko črevesje, ustvarjeno za prebavo mesa. Naš prebavni trakt je veliko
daljši, podobno kot pri rastlinojedih, in je prilagojen za prebavo rastlinske
hrane, ki ima veliko vlaknin. Seveda se je človek skozi vsa ta tisočletja,
kolikor časa se že prehranjuje z mesom, nekoliko prilagodil tej hrani, a
njegova prebavila se niso popolnoma privadila prebavljanju mesa, ker to ni
mogoče. In ker se niso mogla docela prilagoditi, prihaja do vseh teh bolezni,
ki jih je v zadnjem času vse več in od katerih mnoge povzroča prav uživanje
mesa, njihova pogostost in usodnost pa se večata skladno z večanjem deleža mesa
v prehrani človeka. Dokler je bilo meso bolj dodatek kot kaj drugega, ni bilo
večjih težav. Danes pa v prehrani zavzema vse večji in večji delež in to je
problem. O tem in še čem je govorila ta medicinska sestra. Izrecno je
poudarila, da meso v naši prehrani ni potrebno, da ga ne potrebujemo in celo,
da lahko mnogo bolje živimo brez njega. Zadnje čase tudi vse več zdravnikov to
priznava in slišala sem tudi že za primere zdravnikov vegetarijancev in veganov
(sicer bolj v tujini kot pri nas). Toda zakaj je tega še vedno tako malo, zakaj
je samo tu in tam kakšen osamljen primer, za katerega nihče pod božjim soncem
noče vedeti?
Ja,
delno tudi iz razloga, ki si ga navedel ti, Gal. Prehranjevanje z mesom je
globoko ukoreninjeno v nas, je nedeljiv del naše kulture, naše tradicije. Tudi
zato. A jaz mislim, da še mnogo bolj zaradi nečesa drugega. To je zaslužek. To
je cel biznis, dragi moj. Kmetijskim lobijem in vsem, ki meso proizvajajo in
prodajajo, je v velikem interesu, da ljudje kupujejo meso. Medicini in
farmaciji pa je v interesu, da so ljudje bolni, saj jih drugače ne bi mogli
»zdraviti« s celo kopico »zdravil« (ki jih praviloma naredijo samo še bolj
bolne ali v najboljšem primeru odvisne od teh substanc). Si predstavljaš,
koliko ljudi bi ostalo brez službe, če bi: 1. vsi ljudje na svetu prenehali
jesti meso in 2. vsi ljudje na svetu postali zdravi? Si predstavljaš, koliko
podjetij, korporacij, trgovin, svega i
svašta bi se sesulo v nič? Tu gre za dobiček,
na račun smrti živali in bolezni ljudi se ustvarjajo gromozanski zaslužki, ki
dosegajo številke, o katerih si mi, povprečni smrtniki, niti sanjati ne upamo. To je tisto, kar je pri vsem skupaj
največji problem, po mojem mnenju. Še bolj kot kulturna pogojenost in
vcepljenost v našo zavest.
Oh …
Prav utrujena sem od teh venomer istih razglabljanj, ki nikoli nikamor ne
pripeljejo. No, zdaj, ko razlagam tebi, sem utrujena precej manj. Ko se trudiš
nekaj razložiti, je najhuje, če že vnaprej veš, da ne boš slišan. Ti te stvari
slišiš in razumeš mnogo bolje od večine ostalih, zato se ob svojih razlagah ne
počutim kot bob, ki brez haska udarja ob steno. Vesela sem, da o tem sploh
razmišljaš, ponosna sem nate, da si drzneš misliti s svojo glavo. In zelo
srečna sem, če je k temu vsaj malo pripomogel tudi moj zgled.
Spet
me preveva hvaležnost, ker te imam, in ker se nama obeta skupna prihodnost, v
kateri bova še bolj povezana in usklajena kot sva bila.
Tvoja
bejbi
P.S.
Razmišljam, da bi te v teh dneh presenetila in ti kar osebno odnesla tole
pismo. Zakaj pa ne, res te že predolgo nisem obiskala. Komaj čakam, da te
vidim, ljubljeni.
* * *
11. marec 1991
Draga
moja bejbi,
o ja,
res lepo presenečenje. Še posebej všeč mi je, kadar prideš takole nenajavljena.
Ko te sploh ne pričakujem. In če prineseš s sabo še pismo, je še boljše … ker
vem, da bom tudi potem, ko odideš, še nekaj časa ostal s tabo, s tvojimi
mislimi, ki jih berem v tvojem pismu.
In to,
kar ti pišeš, je prekleto … uf, ne vem, vsakdo, ki bi to bral, bi moral spremeniti svoj pogled na stvari,
ali pa je res navaden zahojenec, kot ti praviš. Ti bi morala napisati knjigo o
tem, bejbi. Rečem ti, da bi z močjo svojih besed, s težo svojih argumentov
marsikoga spreobrnila. Začnemo lahko kar pri meni – jaz recimo lahko zdaj
rečem, da ti je dokončno uspelo. Tvoje zadnje pismo je pometlo s še zadnjimi
dvomi, ki sem jih imel. (Pa še ti so bili bolj kilavi.)
Ti
povem nekaj? Danes se mi je prvič zgodilo, da sem pri kosilu pustil meso.
Gledal sem tisti zrezek in zdelo se mi je, da ga prvič zares vidim. Spoznal
sem, da je bil to nekoč del žive živali, živega pujsa … ki je gledal, vohal,
jedel, razmišljal, občutil veselje, žalost in strah. Ki mu je bilo srce, enako
kot meni. V čem je smisel?! sem
pomislil. Dovolj sem se najedel, sit sem,
tega ne potrebujem. Prav si imela, bejbi, med rastlino in živaljo je velika
razlika. Ogromna. Kdor tega ne vidi, se preprosto slepi ali pa še nikoli ni
razmišljal o tem. Zrezek sem torej pustil nedotaknjen na krožniku in ko sem ga
nesel nazaj, sem kuharja celo vprašal (si predstavljaš!), ali obstaja možnost
vegetarijanskega obroka. Kuhar me je samo debelo pogledal, kot da mi manjka par
kolesc v glavi. Kaj sem pa pričakoval. In potem, ne boš verjela, se je za mojim
hrbtom oglasil neki tip. »Ne seri, kolega, kakšen dec pa si, če ne ješ mesa?«
Obrnil sem se in ga pogledal. Obrita glava, bikovski vrat in široka ramena, tetovaže
vsepovsod. »Se pravi,« sem mu rekel, »biti pravi moški pomeni jesti trupla
živali in sodelovati v vsesplošni moriji?« Tip me je malo pisano pogledal,
potem pa skomignil z rameni. »Daj no, moški smo po naravi lovci. To je
normalno, od nekdaj ubijamo živali in jemo meso, saj smo vendar na vrhu
prehranjevalne verige. Menda ne boš dovolil, da te imajo za pomehkuženo
deklico, kolega,« mi je zarotniško pomežiknil. Nisem si mogel kaj, da se ne bi
zasmejal. »Prvič, nisem tvoj kolega. In drugič, veš, kaj je zame pomehkuženo?
To, kar počnejo vsi drugi. Ja, včasih smo bili res lovci, danes pa smo
pomehkuženi avtomatizirani robotki, ki jim drugi tlačijo v usta svoje produkte,
nam pa ni treba drugega kot plačati, niti tega nam ni treba vedeti, kaj jemo in
kako je tisto nastalo. Daj takemu pomehkuženemu avtomatu sulico, nož in harpuno
v roke ali pa ga pošlji v hlev ali gozd, pa bomo videli, ali bo ta vehementni
lovec sposoben sam ubiti žival in si pripraviti njeno meso. Vidiš, zame je
pravi moški tisti, ki se tega zaveda in se odloči, da tega noče. Ne pa tisti avtomat brez lastnih možganov, ki mu pride prav
vse, kar mu drugi servirajo.«
Vse to
sem povedal skorajda v eni sapi, potem sem se obrnil in odšel iz menze. Gotovo
so buljili za mano, tisti tetoviran tip in kuhar in verjetno še kdo v bližini,
ki je slišal moj govor. A meni se je gladko jebalo zanje in za njihovo kvazi
možatost. Počutil sem se fantastično.
Mogoče
je kar malo težko verjeti, da se je pri meni vse skupaj odvilo tako hitro. A v
resnici ni bilo tako na hitro. Mislim, da se je v nekem smislu začelo že, ko
sem spoznal tebe, Zala. Name si vplivala v vseh pogledih, tudi v tem. Morda
tega ni bilo videti, a pogosto sem razmišljal o tem. Vedno, ko sva kje skupaj
jedla in sem videl, kaj ješ ti, pa tudi sicer. Po moje je bilo to za
pričakovati. Če si z nekom v tako predanem, intimnem, ljubečem odnosu, če z
nekom preživljaš večino svojega časa in če ti ta nekdo pomeni največ od vseh
ljudi v tvojem življenju, je nekako normalno, da sčasoma prevzameš tudi določene
njegove navade in celo prepričanja. Saj pravijo, da si ljudje, ki so skupaj
leta in leta, sčasoma postanejo zelo podobni. Pri nama pa gre še za nekaj več.
Gre za to, da si me ti s svojim načinom razmišljanja in življenja spodbudila,
da sem tudi sam začel razmišljati o stvareh, o katerih prej nisem. Pritisnila
si na določen gumb in povzročila spremembo v meni. Zadnjič si mi ponovno
zagotovila, kar sem že vedel: da si večino časa odličnega zdravja, kar vsak
tvoj obisk pri zdravniku le potrdi. Ko sem slišal, da si imela pri zadnji
kontroli odlično kri in nadpovprečno visoko vrednost železa, sem si rekel:
»Dobro, stari, to je zdaj to. Ničesar več ne rabiš vedeti. Lahko se začneš
pripravljati na skupno življenje s svojo ljubeznijo.«
In to
počnem, bejbi.
Tvoj
Gal
