Ena "topshit" objava

Kadar imam nekaj na jeziku, je najbolje, da tisto čim prej spravim z njega (z jezika) in tudi iz ust, pa sploh ni važno, ali je to v pisni ali ustni obliki (pravzaprav imam veliko raje, da je v pisni). Tokrat oziroma že kar nekaj časa imam na jeziku, zanimivo - jezik. Naš jezik. Kako se ta zadnje čase spreminja, preobraža, in to marsikdaj v smer, ki mi sploh ni všeč. Mirno lahko rečem, da se naš jezik že pošteno pači, in pačijo ga seveda tisti, ki ga govorijo, večinoma povsem brezsramno in kot da je to nekaj najbolj naravnega. Osredotočila bi se predvsem na eno besedo, ki je v zadnjem času tako popularna in sploh totalno top. Ja, uganili ste: to je beseda "top".

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda "top" označuje močno strelno orožje, kanon, ali pa pridevnik, nasproten pridevniku "oster". Pa pustimo zdaj to ob strani, kajpak sem mislila na povsem drugačno rabo tega - angleškega - izraza, ki ga dandanes videvam predvsem na družabnem omrežju - pa ne le dandanes, ampak vsak božji dan. Dejansko nič več ne gre mimo brez uporabe te besede. Človek se očitno sploh ne more zadovoljivo izraziti, sploh ne more dovolj poudariti, kako je nekaj dobro, odlično, vrhunsko, če ne uporabi te besede. In ja, priznam, to mi gre na živce. Opazila sem, da mi nikoli, naj bo pri govoru ali pisanju, ta beseda niti hote niti nehote ne pride na misel. Mogoče zato, ker nikoli nisem bila nagnjena k črednemu obnašanju, posledično tudi k črednemu izražanju ne. Če vsi okrog mene govorijo tako in tako, nikoli ne pomislim, da bi morala enako govoriti tudi jaz. Saj ne rečem, vedno so se pojavljali takšni in drugačni izrazi, ki so vdirali k nam iz drugih jezikov in smo jih vzeli za svoje, pri tem pa jih še po svoje popačili. Včasih so bili bolj aktualni drugi jeziki, med vojno seveda najbolj nemščina in italijanščina; prav neverjetno je, koliko posvojenih izrazov iz teh dveh jezikov je še vse do danes ostalo v našem govoru, predvsem v narečjih. Tega se skorajda niti ne zavedamo, tako kot se ne zavedamo, da v zadnjem času v naš jezik vse bolj in bolj vdirajo določeni angleški izrazi. Sama se na to zavestno opominjam in skušam uporabljati čim več slovenskih besed. Seveda tudi meni to ne uspeva ves čas, lahko pa povem, da me določeni izrazi, ki vsake toliko dobesedno pridejo v modo, pustijo popolnoma hladno. Tako je tudi s trenutno najbolj popularnim od njih - že omenjenim top ali celo topshit. Ne razumem, zakaj se nekaj, kar naj bi bilo vrhunsko dobro, označuje z nasprotnim izrazom, ki pomeni vrhunsko sranje. Pa tudi, če govorim samo o besedi top - tudi te ne morem uporabljati, pa če se še bolj potrudim. (In trudim se ne, to je pač treba priznati.) Kadarkoli odprem Facebook, bom gotovo tu ali tam, v tem ali onem kontekstu, kjerkoli že zasledila ta izraz. Top je to, top je ono, top top top. Zdi se mi preprosto smešno, ne morem si kaj - nekdo začne govoriti neko besedo, in kmalu jo že vsi ponavljajo ko papige. Pa ne le mladi, kar je na nek način razumljivo - mularija pač tako govori in je tudi značilno, da ponavljajo drug za drugim. Toda ne, tukaj sploh ne gre samo za mladino - vsi govorijo tako. Pa naj, navsezadnje me to ne briga - rada bi le poudarila, da slepo sledenje črednemu nagonu ljudi ne pripelje ravno kam daleč. Kdo bo rekel, pa kaj, saj so samo besede, samo govorjenje. Tako je, ampak s tem se marsikaj začne. Kdor sledi črednemu nagonu na področju izražanja, mu bo sledil tudi v vseh drugih pogledih. Mogoče posplošujem, a mislim, da na splošno kar drži.

Kar se mene tiče, bom ostala pri slovenskih izrazih, ki jih imamo povsem dovolj, obstaja malo morje povsem primernih izrazov za vsako, prav vsako priložnost, občutje, razpoloženje, dogodek itd. Če se mi nekaj zdi topshit, bom mirno povedala, da je vrhunsko, odlično, božansko, nebeško, slastno, čudovito, prekrasno, čarno, svetovno, odvisno pač od predmeta ali situacije. Iz teh besed se konec koncev lahko naredi tudi kakšno posrečeno, izvirno izpeljanko, da se "dobrost" nečesa še poudari, recimo. Malo izvirnosti tu in tam res ne škodi - pa ne le malo; osebno mislim, da bi morala biti prav izvirnost, originalnost tisto glavno človekovo vodilo. Namesto črednega nagona in sledenja večini. 

Skok v svet Vitomila Zupana

Že dlje časa me je imelo, da bi se vrnila k Vitomilu Zupanu, enemu najboljših slovenskih pisateljev, ki ga z lahkoto in celo moramo postaviti ob bok recimo Vladimirju Bartolu. Zakaj pravim vrnila? Zato, ker sem se z njim prvič srečala v gimnaziji, njegov roman Menuet za kitaro smo imeli na maturi. Tisti moj izvod te knjige, ki je prav takrat izšla skupaj s časopisom Dnevnik (Dnevnikova knjižnica), je na precej straneh "opremljen" z mojimi opombami, ki sem si jih delala s svinčnikom, ko sem roman študirala za maturo. Spomnim se, da sem si po končani maturi želela Vitomila Zupana spoznati še bolje, zato sem si tisto poletje izposodila in prebrala še njegovo Igro s hudičevim repom. Dobro me je posrkala vase; prav gotovo dotlej podobne knjige še nisem brala. Bila mi je še bolj všeč kot Menuet za kitaro (ki govori o vojni). Zupanova pripovedna moč je prav fascinantna, in zgodba, ki jo spremljamo v Igri s hudičevim repom, je tako napeta in zasvojljiva, hkrati mučna in trpeča, obenem pa tako aktualna, vedno aktualna. Tale njegov roman sem torej v teh dneh prebrala že drugič; a ker je od prvič minilo toliko časa (hm ... štirinajst let? Ja, prav toliko), sem seveda veliko, če že ne skoraj vse pozabila (včasih me kar jezi, kako mi vsebina kakšne prebrane knjige po letih premora dobesedno zleti iz glave in se ne spominjam več skoraj ničesar), in zato je bilo to drugo branje skoraj kot prvo. In nedvomno sem tudi drugače dojela zgodbo - pri prvem branju sem bila tako rekoč še smrklja, danes pa sem - vsaj upam ;) - odrasla. 

Zupanovo pisanje ima v sebi nekaj demonskega, pa naj bo govora o Igri s hudičevim repom ali o kakšnem drugem njegovem delu, vse skupaj pa je vedno obvezno na gosto prepredeno z erotiko, ki je pri njem nekakšna vodilna sila, kateri je podrejeno vse drugo. Eros in tanatos, ustvarjanje in uničenje, poželenje in gnus, privlačenje in odbijanje; večno kroženje in na trenutke na moč izčrpavajoče skakanje med tema dvema skrajnima poloma - to bi lahko bil nekakšen lajtmotiv tegale sijajnega romana. Glavni junak, prvoosebni pripovedovalec Džeki (Jakob) opisuje svoj odnos z ženo, ki postaja vse bolj mučen, čedalje bolj nevzdržen in neznosen, pa vseeno ne eden ne drugi kar ne moreta stran - kljub vsemu gnevu, žaljivkam in psovkam, ki si jih zmečeta v obraz (zlasti ona njemu), jima meseno poželenje pogosto še vedno povsem zavlada. Njune mučne prepire in besedne spopade mora prenašati tudi njun desetletni sin, ki - kar nas sploh ne preseneča - nemalokrat zbeži k sosedom ali kam drugam; večino časa v pripovedi ga sploh ni doma. Roman je napisan kot Džekijeva izpoved, ki je sestavljena iz samih predgovorov. Na koncu vsakega poglavja avtor namreč ugotovi, da je bilo tudi to, kar je pravkar napisal, le predgovor k vsemu, kar je nato sledilo. A to nas ne moti preveč, njegova pripoved nas posrka vase, pa naj bo vse skupaj predgovor ali kaj povsem drugega; poimenovanja so navsezadnje nekaj najmanj važnega. Ko Džeki in Lida, njegova žena, spoznata "malo" (dekle osemnajstih let po imenu Milka) in jo vzameta k sebi, se šele začne tista prava igra. Izkaže se, da hoče Lida svojega moža povsem uničiti (kar nam je sicer jasno že prej; ne le zavoljo njenih nesramnih žalitev, ampak tudi, ker mu, kot pravi on sam, odtujuje prijatelje, sina in celo psičko Doris), in za ta namen spretno uporabi "malo", pri čemer se ne zadržuje, da si je ne bi privoščila tudi sama - in tako se njenemu možu pokaže še tisto zadnje (če je res zadnje?), česar o njej ni vedel: njena prava spolna usmerjenost. A tudi sam se ne "špara", tudi sam si dekle vzame in jo uporabi za svojo plat igre. Tako oba zakonca dekle izkoristita, vendar je treba vedeti, da ona pri tem niti malo ne trpi, temveč, nasprotno, celo uživa. Tu je še "nori doktor", sosed na morju, kjer ima Džeki vikend hišico, in njegova žena, ki pri vsem skupaj igra bolj stransko vlogo. Gre za pravo sočno igro med sadisti in mazohisti - in izkaže se, da skoraj nihče od njih nima sebi ustreznega partnerja, kar velja še najbolj za Džekija in Lido. Še posebej slednja se izkaže za prvovrstno sadistko, ki uživa v poniževanju, žaljenju, teptanju svojega spolnega partnerja. Takole ni mogoče živeti, ugotavlja že na samem začetku protagonist Džeki. In vendar se vse skupaj kar vleče in vleče. Svoje žene ne more več prenašati, sovraži jo, gnusi se mu, kljub temu pa ga na nek nerazumljiv način še vedno spolno privlači. Ona to ve in s pridom izkorišča. Obema vlada spolni nagon, ki je pri obeh izredno močan, tako zelo, da ga ne moreta krotiti in da jima en spolni partner ni dovolj. 

Pripovedovalec že na samem začetku, v Predgovoru I, opraviči samega sebe in svoja dejanja, o katerih piše, z naslednjim prepričljivim nagovorom:

Neizprosnim sodnikom nad mojim življenjem priporočam, naj v kakšni tihi noči napravijo tudi sami svojo izpoved pred samim seboj. Ostrmeli bodo, koliko so stvari v resnici drugačne od videza. V tej omiki smo vsi žrtve videza in železnih pravil igre, ki ni naša.

Pripoved je napisana v stilu, ki ni niti malo moralističen ali moreč, ampak, nasprotno, ironičen, duhovit, celo sarkastičen, kjer je to potrebno. Glavni junak kljub trpljenju in mukam, ki jih brez kančka dvoma doživlja, iz tega ne dela drame in skuša na vse skupaj gledati z neprizadete, "pišmevuharske" plati. Takole na primer opisuje nek večer pred ženinim odhodom na službeno potovanje:

Grem se oprhat, obrišem se in oblečem svežo pižamo, z dišečim sprayem obrizgnem blazino, da bi mi vonj prinesel občutek odsotnosti iz tega ubogega zastrupljenega življenja. Vzamem knjigo o Indijancih, lepe slike, nek drugačen svet. Ali ne pride Lida! Kaj je? Kaj pa je spet? Imaš še kaj na duši? Stresi se in mi daj mir potem. Daje mi navodila, kaj naj storim s Tomažem, kaj z Doris, hvala, hvala, tvoja hišna pomočnica bo vse storila v skladu z ukazi. Vidi, da zdaj res ni kaj početi z menoj. Pripomni, da gre cela ekipa v Zagreb, na obisk k nekemu neznanemu podjetju. Ali nisem vedel? Ne, nisem. In me tudi bore malo zanima. Še dvakrat se vrne, preden gre spat, zmeraj mi nekaj pove, da mi napotek za nabavo hrane za psa. Tomažku naj naredim jajca na olju, malo čebule naj narežem, kruh naj kupim, in sicer polčrni domači, pol kile. Pol črni, pol domači, pol kile, ja, in? Kakšno sadje bi lahko tudi kdaj pa kdaj kupil. V redu, morda bi kar napisala, kaj je treba, na listek, in vse bom uredil po spisku, čeprav bom moral v trgovino peš. Misliš, da bi ti škodovalo malo sprehoda? Kam naj uidem? Kako smrdi ta spray, pravi in duha blazino. A Indijanci te zanimajo? Tipično! Pubertetno. Z zaničevanjem se odpelje ko admiralska ladja. Grozljivo, pomislim, pekel ni ogenj in strahote, hudiči in vrelo olje, ne, ne, pekel je sestavljen iz čisto drobnih besedic v nekem usodnem zaporedju; pekel je v tem, da nimaš kam pobegniti. Greš na morje - ona za tabo, zlezeš s knjigo v roki v posteljo, ona pride in se ne spravi ven. Pekel je tudi to, da že vse veš, kaj bo in kako bo, samo zakaj bo - tega ne izveš nikoli. In vse se ponavlja in ponavlja do ostudnosti, in nikoli ne more biti nič drugače. 

Tako je zvečer in tako je zjutraj, venomer eno in isto:

Izjemoma spim pri njej. Šele ko me brcne v hrbet, in se obrne stran, in ko vidim, da ne bom mogel tu več zaspati, se poberem ko tihotapec in pobegnem v svojo ljubo, prijetno hladno posteljo. Kakšen smisel ima vse to? Isti ko fizika in kemija na planetu, ki se bo razletel dne tega in tega.

Jutro je ponovitev tolikerih juter iz zadnjih časov. Kava, moj ti bog, ali ni kakšnega strupa, ki bi hitreje deloval? Nikoli bele kave z rogljički? Nikoli friganih jajc z ... s čimer koli? Zmeraj ta kiselkasta, zoprna turška kava? Nikoli kakšne besede, zmeraj same bebave besedice? Nikoli nič novega? 

 

Pripovedna moč Vitomila Zupana nas resnično zapelje, pa četudi v hudičeve igre in pekel. Roman Igra s hudičevim repom bi lahko opisali tudi kot nadvse slikovit vpogled v nek nevzdržen zakon, uničujoč odnos med zakoncema, dober prikaz, kako lahko dva človeka, ki sta se nekoč ljubila, ljubezen spreobrneta v njeno nasprotje in drug drugega dobesedno uničita. Kaj se zgodi z Lido, na koncu ne izvemo, bržkone svoje sebično, uničevalno življenje mirno nadaljuje s kom drugim, z drugo žrtvijo; kako in kje konča Džeki, pa se razkrije na zadnji strani romana. Pozanimajte se sami. Vsekakor vam ne bo žal niti minute, ki jo boste prebili ob branju tega odličnega slovenskega romana.

Vabilo

Čas je za novo predstavitev knjig! Tokrat v Medgeneracijskem centru v Izoli, ta ponedeljek ob 19. uri. Moderator bo Drago Mislej - Mef. Zna biti zanimivo, kajne? ;)

Torej:

KAJ? ... Predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice (Sara Zupan) in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika (Petja Kužel). Literarni večer z voditeljem Dragom Mislejem - Mefom.

KDAJ? ... V ponedeljek, 15. aprila 2019 ob 19.00.

KJE? ... Medgeneracijski center v Centru starejših Izola.

KAKO? ... Upajmo, da sproščeno in zabavno (zakaj ne?) ;).

ZAKAJ? ... No, zakaj pa ne? Za promocijo knjig, seveda. Da za njiju izve še kdo, ki rad bere - ker so ju vsi, ki so knjigi do zdaj prebrali, izredno pohvalili :).

Toplo vabljeni!

Center starejših Izola

Kratke zgodbe - tretjič

Čas je za novo kratko zgodbo izpod mojega peresa. Takole sem si rekla: tri objavim na svojem blogu, več pa ne. Ostale si boste morali prebrati v moji knjigi kratkih zgodb, ko bo izšla, seveda :). 

* * *

OSEBNE ODLOČITVE

Prebijal sem se skozi jutranjo prometno konico in tuhtal, kaj vse me tistega dne čaka v službi. Promet se je pomikal čisto po polžji maniri in počasi sem začel izgubljati živce. Vse je kazalo, da bom zamudil. Samo še tega se mi manjka! Stal sem pred enim od mnogih stop znakov, pred katerimi čakam neštetokrat, a tokrat je bilo nekaj drugače. Skušal sem dognati, kaj. Možgani so potrebovali zaskrbljujoče dosti časa, da so dešifrirali informacijo, ki so jim jo vztrajno pošiljale oči. Nato sem le skapiral. Na znaku ni bila samo velika beseda »stop«, ampak še nekaj. Pod glavnim napisom je tičala nalepka, na kateri sta bili besedi »eating animals«. Skratka, na tabli, na nekdanjem zgolj-stop-znaku je pisalo »stop eating animals«. Pomel sem si oči. Pa ne me jebat. A zdaj so se spravili že na javno lastnino ali kaj?

Priznati moram, da mi grejo ti vegani čedalje bolj na kurac. Da ne bo pomote: sem strpen človek in pustim druge pri miru, naj vsak živi tako kot hoče, ne vtikam se v nikogaršnji način življenja in prehranjevanja – dokler se nihče ne vtika v mojega. Živi in pusti živeti – a to naj velja za vse, ne samo zame.

Jezi zavoljo zamude se je torej pridružila še nejevolja nad nezaslišanim obnašanjem nekaterih veganov. V službo sem prišel precej nataknjen. Upal sem, da se bo dan nadaljeval brez večjih pretresov in provokacij. Tako je tudi bilo, a le do malice. Tedaj je nekdo privlekel na plano tisto, kar me je zbodlo že zjutraj na cesti. Ja, tudi drugi so opazili onečaščene stop znake. Med malico se je o tem razvnela cela debata, v kateri je bila najbolj glasna – kakopak, kaj sem pa pričakoval! – sodelavka Klavdija, ki je veganka.

»Skrajno zanimivo se mi zdi, zakaj se nihče ne vtakne v morje drugih napisov in grafitov, ki so nasrani po celem mestu,« sem jo slišal reči, ko sem vstopil v jedilnico. »Recimo punk is dead, punk is not dead, smrt fašizmu, Tito, zbudi se, zmešalo se jim je, in podobno – marsikaj je načečkano po zidovih in po javnih stavbah, pa nikogar ne moti. A to mogoče ni uničevanje javne lastnine?«

»Ja, ampak to je drugače,« se je nekoliko omahujoče oglasil sodelavec Bojan.

»Kako drugače?«

Privlekel sem na dan svoj sendvič s pršutom in ga demonstrativno odložil na mizo. Nisem se nameraval vključiti v debato, res se mi ni dalo, a zdaj tudi tiho nisem mogel biti.

»Drugače je v tem smislu,« sem obvladano rekel, »da si nihče ne želi, da bi mu drugi solili pamet glede tega, kaj naj je in česa naj ne je. Mi vas pustimo pri miru z vašimi zelenjavicami, vi pa pustite nas in se ne vtikajte v naše zrezke. Vsak ima pravico jesti tisto, kar mu paše. Živi in pusti živeti.«

Klavdija me je zabodeno gledala.

»Ja, živi in pusti živeti, pravite vi. Pa vi pustite drugim živeti? Zaradi vas vsak dan umre na milijone nedolžnih živali, in vi pravite živi in pusti živeti?«

Zmanjkovalo mi je potrpljenja. »Mislil sem ljudi.«

»Aja, saj res, ker živali niso živa bitja, kajne? Žival v resnici sploh ne živi niti ne čuti, kaj šele, da bi trpela, ona je nekakšna machina animata, ki je tu izključno zato, da streže človekovim sprevrženim nagnjenjem, njegovemu pohlepu po mesu in po dobičku!«

»Ah, daj no, Klavdija,« se je spet oglasil Bojan. »A rastline mogoče niso živa bitja? Ko odrežeš solato ali sekljaš korenje, te pa nič ne boli srce? Kako si lahko prepričana, da njih nič ne boli? Samo zato, ker ne slišiš krikov bolečine?«

Odobravajoče sem prikimal Bojanu in z užitkom naprej mlatil svoj sendvič. Resnično sem upal, da bo zdaj dala mir. Ha, kar sanjaj!

»Tole je vaš najbolj beden izgovor, ki pride običajno na vrsto takrat, ko vam zmanjka drugih. Veš, zdajle bi ti dala v roke nož pa pojdi in si zakolji svojo kravo ali svinjo, če hočeš jesti sendvič s salamo. Glej, jaz brez problema grem in si odrežem solato ali utrgam jabolko, da lahko pojem svoj obrok. Sklepam, da bi ti lahko enako brez zadržkov vzel nož, zaklal žival, jo odrl, razkosal in si pripravil svoj zrezek. Ne?«

Ozrl sem se k Bojanu. Imel je nekoliko dvomeč izraz.

»Misliš, da ne bi mogel? Kako to? Če pa ni nobene razlike med rastlinami in živalmi, saj so oboji živa bitja? Če je zaklati žival ali ubiti rastlino po vašem isto, zakaj potem prvo raje prepustite drugim, naj oni opravijo to umazano delo za vas?«

V jedilnici je vladala grobna tišina. Vsi smo molče prežvekovali in gledali nekam v steno ali skozi okno. Klavdija mi je šla s svojim moraliziranjem tako na jetra, da sem se komaj zadrževal.

»Prosim vas, nehajte že enkrat primerjati živali z rastlinami,« je še rekla, pograbila svojo posodo z malico in odvihrala iz prostora. Z Bojanom sva se naveličano spogledala, zavila z očmi in jedla naprej. Ostali v jedilnici so se v zadregi hahljali in zmajevali z glavami.

Preostanek dneva v službi je k sreči minil mirno. Načrtno nisem mislil na iritirajoče veganske izpade tistega dne, ker se nisem hotel živcirati. Po službi sem hotel samo čim prej priti domov in preživeti popoldne in večer z družino. Gosti promet me je spet nekoliko iztiril, a sem se trudil ohraniti mirno kri. Ko sem se peljal mimo klavnice, ki je le kaka dva kilometra oddaljena od našega doma, je mojo pozornost pritegnilo nekaj nenavadnega. Na dvorišču pred klavnico je stal tovornjak, s katerega so pravkar raztovarjali krave, poleg pa je stala skupina ljudi, ki so živali fotografirali, jih božali ali samo gledali. Pomel sem si oči in zamežikal. Za trenutek se mi je zdelo, da … Tako je, ni dvoma – moja hči je tam!

Na hitro sem zavil, ustavil pred klavnico in skočil iz avta. Približal sem se skupini kakih petnajstih ljudi, ki so stali ob tovornjaku. Nekateri od njih so prav patetično pretakali solze.

»Hej, Jasmina!« sem jo poklical. »Kaj pa ti počneš tu? Kaj se dogaja?«

Moja najstniška hči je obrnila glavo in me zagledala. »Oči! Lepo, da si prišel. Vigil imamo.«

»Vi … kaj?«

»Vigil,« je ponovila in se prebila bližje k meni. »Šele danes sem spoznala te ljudi in izvedela, kaj počnejo. Veš, oni se pridejo poslovit od živali, ki grejo v zakol. Pobožajo jih, jih poslikajo in potem objavijo slike na Facebooku in drugod, z namenom, da bi ljudem na miren, nevsiljiv način sporočili, da to, kar se počne z živalmi, ni prav. Vsi, ki so zdaj tukaj, v tej skupini, so vegani. Veš, oči …« Glas ji je zamrl. Gledala je še zadnje krave, ki so zapuščale tovornjak; videti so bile zelo prestrašene, dve sta poskušali zbežati, a sta ju klavniška delavca grobo zadržala. Pogledal sem spet hčer: tudi v njenih očeh so bile solze. »Oči, mislim, da tudi jaz ne bom več jedla mesa.«

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Dobro, priznam: tudi mene tiste krave s svojimi žalostnimi pogledi niso pustile hladnega. Saj nisem iz betona. Ampak, prekleto, tako pač je! Če hočemo jesti meso, je treba živali pač ubiti. Saj to ni nič novega, to počnemo že od pamtiveka. Človek že od nekdaj je meso, zakaj bi se to zdaj kar na lepem spremenilo? Iz mesa vendar dobimo vse potrebne beljakovine in železo. Ne moremo vendar zdaj vsi postati neki pomehkuženi vegani, ki se cmerijo ob pogledu na živali, ki bodo zaklane, lepo vas prosim, no. Svet je pač krut, jebi ga.

Ljudje okrog mene povsem očitno niso bili takšnega mnenja. Ko so še zadnje krave med divjim upiranjem izginile v notranjost sive klavniške stavbe, so imeli vsi rdeče oči in do kraja poklapane obraze. Nekaj časa so še nemočno stali, potem so začeli v turobnem sprevodu zapuščati prizorišče. Jasmino sem pregovoril, naj gre z mano domov. Slišal sem, kako se je poslovila od neke punce in ji rekla, da se vidijo na naslednjem vigilu.

»To je neko novo gibanje ali kaj?« sem jo vprašal v avtu. »Kako da si se jim pridružila?«

Pogledala me je tako, da bi še kamen zardel spričo neprimernega vprašanja. »Daj no, oči. Se ti ne zdi, da bi si morali nehati zatiskati oči? Se ti res zdi normalno, vse to, kar se počne z živalmi? Si videl tiste krave? Si videl, kako so bile prestrašene?! Bale so se! Vedele so, kaj jih čaka, oči! Vedele so, da grejo v smrt! In zakaj? Zato, da mi lahko žremo blesave zrezke! Ko pa že vsi vrabci čivkajo, da mesa sploh ne potrebujemo! Vedno več ljudi živi brez mesa, mleka in jajc, in to z lahkoto, pa še bolj zdravi so!«

Jeza v meni ob tem plazu besed je naraščala v kaskadnih stopnjah.

»Zdaj pa dovolj, Jasmina. Če prenehaš jesti meso v tej starosti, se ne boš pravilno razvila. Pri odraslih je drugače, njim mogoče res ne škodi toliko. Otroci in mladostniki pa potrebujete meso, o tem ni dvoma, in o teh stvareh se s tabo ne bom prerekal. Dokler živiš pod mojo streho, boš jedla tisto, kar jemo vsi.«

»Potem se bom pač odselila!« je divje zavpila in tresknila z vrati avtomobila. Še dobro, da sva ravno prispela na domače dvorišče. Dovolj jo poznam, trmo, da vem, da bi sredi mesta naredila isto: izstopila bi iz avta in prišla domov sama veliko kasneje in to bog ve kako. Zavzdihnil sem in se s težkimi koraki odvlekel v hišo. Imel sem polno glavo veganskih aktivistov, na smrt prestrašenih krav in hčerinih žolčnih ugovorov. Kakšen zajeban dan, madona.

Žena je bila že doma in je pripravljala pozno kosilo. Poljubil sem jo in vprašala me je, kaj je spet pičilo Jasmino. Menda je odgalopirala mimo nje, ne da bi jo pozdravila, naravnost v svojo sobo. Zmajal sem z glavo in nekaj časa samo sedel kot zombi na kavču, preden sem ženi uspel razložiti, kakšen bisernat dan je za mano.

»Živjo, oči!« Prikazal se je sin Tibor, osnovnošolec. Potrepljal sem ga in ga pobaral, kako je bilo v šoli in kako kaj drugače življenje. Malo sva podebatirala, potem sem šel pospravit svoje službene stvari in se preobleč. Kasneje, ko sem za mizo listal časopis, je žena oznanila, da je kosilo pripravljeno. Tibor, sestradan, je bil v trenutku pri mizi, Jasmina pa se je prikazala šele, ko smo že vsi sedeli in se je že kadilo s krožnikov. Žena je pripravila odlično musako in bil sem na tem, da zarežem vanjo in s slastjo okusim prvi grižljaj. Hči se je ustavila kak meter od mize in gledala. »Ne jem več mesa,« je rekla. »Niti ničesar drugega, kar prihaja od živali,« je dodala. Žena me je pogledala. Tibor je s polnimi usti begal z očmi od mene do matere pa spet nazaj. Z glasnim žvenketom sem spustil pribor na krožnik.

»Od kdaj? Od danes? Poslušaj, punca,« sem jo odločno pogledal. »Povedal sem ti že: dokler živiš pod to streho, boš jedla vse, kar se tukaj skuha in postavi na mizo. Nočem slišati niti besede več, usedi se in jej.«

Smrtna tišina. Hotel sem jesti naprej, a se je ustopila predme in me pogledala enako neizprosno kot jaz malo prej njo.

»Poslušaj, oči. Povedala sem ti že: če je tako, se bom pač odselila.«

Obrnila se je na petah in se vrnila v svojo sobo. Slišati je bilo razbijanje z vrati omare in vsesplošno razsajanje, nakar je prišla ven z velikim kovčkom na kolesih in se usmerila naravnost proti vhodnim vratom. Žena je dobila paničen izraz.

»Jasmina! Kam greš? Pa saj vendar ne misliš resno!«

Pomignil sem ženi, naj jo pusti. Kam pa misli, da bo šla? Saj nima kam iti. Tibor je zijal za sestro z odprtimi usti. Jasmina je s kovčkom prestopila hišni prag in zaloputnila vrata za sabo. Mati je zgroženo gledala za njo.

»Oh, veš kaj, da moraš biti tako prekleto strog! Če noče več jesti mesa, ga pač noče! Kako jo boš prisilil?!«

Hotel sem ugovarjati, a v tistem trenutku smo zaslišali glasno hupanje in nekakšen ropot. Planili smo pokonci, vsi trije, in skočili k oknu, ki gleda na cesto. Tam je stal velik kombi, poleg njega moški, ki je razburjeno krilil z rokami, na tleh pa sta ležala kovček na kolesih in moja hči – negibna. Ne vem, kaj je bilo prej: moj krik groze ali ženin histerični jok. Ne vem, kako in kdaj smo se znašli zunaj, na cesti, ne vem, kaj je bilo prej, ženino vpitje »Idiot! Ti si kriv za to, samo ti, da boš vedel!« ali jadikovanje voznika kombija, ki je vil roke in venomer ponavljal »Ne razumem, ne vem, od kod se je vzela, sploh je nisem videl! Nisem je videl, prekleto!«. K sreči ni vozil hitro, a moja hči je bila vseeno v nezavesti. Naložili smo jo v avto in jo odpeljali v bolnišnico. Kovček na kolesih je ostal tam, kjer je bil: sredi ceste. Nekaj njenih stvari se je iz odprtega kovčka razsulo po asfaltu. Šele kasneje mi je prišlo do zavesti, da sem med stvarmi, ki so padle po tleh, opazil tudi neko knjigo, in prebral celo njen naslov. Glasil se je Hrana za mir.

* * *

Ležala je na bolniški postelji, tako nemočna in nebogljena. Moja hči. Zbudila se je kmalu in se vsega spomnila. Ni bila hudo poškodovana. Z bolečo jasnostjo sem se zavedel, kako drugače bi se lahko končalo. In zakaj vse to?

Prvo, kar sem ji rekel, je bilo iskreno opravičilo. Povedal sem ji, da ji ni treba jesti mesa, če noče. Ne bom je več podil od hiše zaradi tega. Zahvalila se mi je in videti je bilo, da ji je močno odleglo. Kasneje sem jo vprašal, ali je prebrala knjigo Hrana za mir. Prikimala je in rekla, da je prišla že skoraj do konca. Nato se je nekaj obotavljala. »Oči … Želim si, da bi jo prebral tudi ti.«

Obljubil sem ji, da jo bom.