Že dlje časa me je imelo, da bi se vrnila k Vitomilu Zupanu, enemu najboljših slovenskih pisateljev, ki ga z lahkoto in celo moramo postaviti ob bok recimo Vladimirju Bartolu. Zakaj pravim vrnila? Zato, ker sem se z njim prvič srečala v gimnaziji, njegov roman Menuet za kitaro smo imeli na maturi. Tisti moj izvod te knjige, ki je prav takrat izšla skupaj s časopisom Dnevnik (Dnevnikova knjižnica), je na precej straneh "opremljen" z mojimi opombami, ki sem si jih delala s svinčnikom, ko sem roman študirala za maturo. Spomnim se, da sem si po končani maturi želela Vitomila Zupana spoznati še bolje, zato sem si tisto poletje izposodila in prebrala še njegovo Igro s hudičevim repom. Dobro me je posrkala vase; prav gotovo dotlej podobne knjige še nisem brala. Bila mi je še bolj všeč kot Menuet za kitaro (ki govori o vojni). Zupanova pripovedna moč je prav fascinantna, in zgodba, ki jo spremljamo v Igri s hudičevim repom, je tako napeta in zasvojljiva, hkrati mučna in trpeča, obenem pa tako aktualna, vedno aktualna. Tale njegov roman sem torej v teh dneh prebrala že drugič; a ker je od prvič minilo toliko časa (hm ... štirinajst let? Ja, prav toliko), sem seveda veliko, če že ne skoraj vse pozabila (včasih me kar jezi, kako mi vsebina kakšne prebrane knjige po letih premora dobesedno zleti iz glave in se ne spominjam več skoraj ničesar), in zato je bilo to drugo branje skoraj kot prvo. In nedvomno sem tudi drugače dojela zgodbo - pri prvem branju sem bila tako rekoč še smrklja, danes pa sem - vsaj upam ;) - odrasla.
Zupanovo pisanje ima v sebi nekaj demonskega, pa naj bo govora o Igri s hudičevim repom ali o kakšnem drugem njegovem delu, vse skupaj pa je vedno obvezno na gosto prepredeno z erotiko, ki je pri njem nekakšna vodilna sila, kateri je podrejeno vse drugo. Eros in tanatos, ustvarjanje in uničenje, poželenje in gnus, privlačenje in odbijanje; večno kroženje in na trenutke na moč izčrpavajoče skakanje med tema dvema skrajnima poloma - to bi lahko bil nekakšen lajtmotiv tegale sijajnega romana. Glavni junak, prvoosebni pripovedovalec Džeki (Jakob) opisuje svoj odnos z ženo, ki postaja vse bolj mučen, čedalje bolj nevzdržen in neznosen, pa vseeno ne eden ne drugi kar ne moreta stran - kljub vsemu gnevu, žaljivkam in psovkam, ki si jih zmečeta v obraz (zlasti ona njemu), jima meseno poželenje pogosto še vedno povsem zavlada. Njune mučne prepire in besedne spopade mora prenašati tudi njun desetletni sin, ki - kar nas sploh ne preseneča - nemalokrat zbeži k sosedom ali kam drugam; večino časa v pripovedi ga sploh ni doma. Roman je napisan kot Džekijeva izpoved, ki je sestavljena iz samih predgovorov. Na koncu vsakega poglavja avtor namreč ugotovi, da je bilo tudi to, kar je pravkar napisal, le predgovor k vsemu, kar je nato sledilo. A to nas ne moti preveč, njegova pripoved nas posrka vase, pa naj bo vse skupaj predgovor ali kaj povsem drugega; poimenovanja so navsezadnje nekaj najmanj važnega. Ko Džeki in Lida, njegova žena, spoznata "malo" (dekle osemnajstih let po imenu Milka) in jo vzameta k sebi, se šele začne tista prava igra. Izkaže se, da hoče Lida svojega moža povsem uničiti (kar nam je sicer jasno že prej; ne le zavoljo njenih nesramnih žalitev, ampak tudi, ker mu, kot pravi on sam, odtujuje prijatelje, sina in celo psičko Doris), in za ta namen spretno uporabi "malo", pri čemer se ne zadržuje, da si je ne bi privoščila tudi sama - in tako se njenemu možu pokaže še tisto zadnje (če je res zadnje?), česar o njej ni vedel: njena prava spolna usmerjenost. A tudi sam se ne "špara", tudi sam si dekle vzame in jo uporabi za svojo plat igre. Tako oba zakonca dekle izkoristita, vendar je treba vedeti, da ona pri tem niti malo ne trpi, temveč, nasprotno, celo uživa. Tu je še "nori doktor", sosed na morju, kjer ima Džeki vikend hišico, in njegova žena, ki pri vsem skupaj igra bolj stransko vlogo. Gre za pravo sočno igro med sadisti in mazohisti - in izkaže se, da skoraj nihče od njih nima sebi ustreznega partnerja, kar velja še najbolj za Džekija in Lido. Še posebej slednja se izkaže za prvovrstno sadistko, ki uživa v poniževanju, žaljenju, teptanju svojega spolnega partnerja. Takole ni mogoče živeti, ugotavlja že na samem začetku protagonist Džeki. In vendar se vse skupaj kar vleče in vleče. Svoje žene ne more več prenašati, sovraži jo, gnusi se mu, kljub temu pa ga na nek nerazumljiv način še vedno spolno privlači. Ona to ve in s pridom izkorišča. Obema vlada spolni nagon, ki je pri obeh izredno močan, tako zelo, da ga ne moreta krotiti in da jima en spolni partner ni dovolj.
Pripovedovalec že na samem začetku, v Predgovoru I, opraviči samega sebe in svoja dejanja, o katerih piše, z naslednjim prepričljivim nagovorom:
Neizprosnim sodnikom nad mojim življenjem priporočam, naj v kakšni tihi noči napravijo tudi sami svojo izpoved pred samim seboj. Ostrmeli bodo, koliko so stvari v resnici drugačne od videza. V tej omiki smo vsi žrtve videza in železnih pravil igre, ki ni naša.
Pripoved je napisana v stilu, ki ni niti malo moralističen ali moreč, ampak, nasprotno, ironičen, duhovit, celo sarkastičen, kjer je to potrebno. Glavni junak kljub trpljenju in mukam, ki jih brez kančka dvoma doživlja, iz tega ne dela drame in skuša na vse skupaj gledati z neprizadete, "pišmevuharske" plati. Takole na primer opisuje nek večer pred ženinim odhodom na službeno potovanje:
Grem se oprhat, obrišem se in oblečem svežo pižamo, z dišečim sprayem obrizgnem blazino, da bi mi vonj prinesel občutek odsotnosti iz tega ubogega zastrupljenega življenja. Vzamem knjigo o Indijancih, lepe slike, nek drugačen svet. Ali ne pride Lida! Kaj je? Kaj pa je spet? Imaš še kaj na duši? Stresi se in mi daj mir potem. Daje mi navodila, kaj naj storim s Tomažem, kaj z Doris, hvala, hvala, tvoja hišna pomočnica bo vse storila v skladu z ukazi. Vidi, da zdaj res ni kaj početi z menoj. Pripomni, da gre cela ekipa v Zagreb, na obisk k nekemu neznanemu podjetju. Ali nisem vedel? Ne, nisem. In me tudi bore malo zanima. Še dvakrat se vrne, preden gre spat, zmeraj mi nekaj pove, da mi napotek za nabavo hrane za psa. Tomažku naj naredim jajca na olju, malo čebule naj narežem, kruh naj kupim, in sicer polčrni domači, pol kile. Pol črni, pol domači, pol kile, ja, in? Kakšno sadje bi lahko tudi kdaj pa kdaj kupil. V redu, morda bi kar napisala, kaj je treba, na listek, in vse bom uredil po spisku, čeprav bom moral v trgovino peš. Misliš, da bi ti škodovalo malo sprehoda? Kam naj uidem? Kako smrdi ta spray, pravi in duha blazino. A Indijanci te zanimajo? Tipično! Pubertetno. Z zaničevanjem se odpelje ko admiralska ladja. Grozljivo, pomislim, pekel ni ogenj in strahote, hudiči in vrelo olje, ne, ne, pekel je sestavljen iz čisto drobnih besedic v nekem usodnem zaporedju; pekel je v tem, da nimaš kam pobegniti. Greš na morje - ona za tabo, zlezeš s knjigo v roki v posteljo, ona pride in se ne spravi ven. Pekel je tudi to, da že vse veš, kaj bo in kako bo, samo zakaj bo - tega ne izveš nikoli. In vse se ponavlja in ponavlja do ostudnosti, in nikoli ne more biti nič drugače.
Tako je zvečer in tako je zjutraj, venomer eno in isto:
Izjemoma spim pri njej. Šele ko me brcne v hrbet, in se obrne stran, in ko vidim, da ne bom mogel tu več zaspati, se poberem ko tihotapec in pobegnem v svojo ljubo, prijetno hladno posteljo. Kakšen smisel ima vse to? Isti ko fizika in kemija na planetu, ki se bo razletel dne tega in tega.
Jutro je ponovitev tolikerih juter iz zadnjih časov. Kava, moj ti bog, ali ni kakšnega strupa, ki bi hitreje deloval? Nikoli bele kave z rogljički? Nikoli friganih jajc z ... s čimer koli? Zmeraj ta kiselkasta, zoprna turška kava? Nikoli kakšne besede, zmeraj same bebave besedice? Nikoli nič novega?
Pripovedna moč Vitomila Zupana nas resnično zapelje, pa četudi v hudičeve igre in pekel. Roman Igra s hudičevim repom bi lahko opisali tudi kot nadvse slikovit vpogled v nek nevzdržen zakon, uničujoč odnos med zakoncema, dober prikaz, kako lahko dva človeka, ki sta se nekoč ljubila, ljubezen spreobrneta v njeno nasprotje in drug drugega dobesedno uničita. Kaj se zgodi z Lido, na koncu ne izvemo, bržkone svoje sebično, uničevalno življenje mirno nadaljuje s kom drugim, z drugo žrtvijo; kako in kje konča Džeki, pa se razkrije na zadnji strani romana. Pozanimajte se sami. Vsekakor vam ne bo žal niti minute, ki jo boste prebili ob branju tega odličnega slovenskega romana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar