* * *
OSEBNE
ODLOČITVE
Prebijal sem se skozi
jutranjo prometno konico in tuhtal, kaj vse me tistega dne čaka v službi.
Promet se je pomikal čisto po polžji maniri in počasi sem začel izgubljati
živce. Vse je kazalo, da bom zamudil. Samo še tega se mi manjka! Stal sem pred
enim od mnogih stop znakov, pred katerimi čakam neštetokrat, a tokrat je bilo
nekaj drugače. Skušal sem dognati, kaj. Možgani so potrebovali zaskrbljujoče
dosti časa, da so dešifrirali informacijo, ki so jim jo vztrajno pošiljale oči.
Nato sem le skapiral. Na znaku ni bila samo velika beseda »stop«, ampak še
nekaj. Pod glavnim napisom je tičala nalepka, na kateri sta bili besedi »eating
animals«. Skratka, na tabli, na nekdanjem zgolj-stop-znaku je pisalo »stop
eating animals«. Pomel sem si oči. Pa ne me jebat. A zdaj so se spravili že na
javno lastnino ali kaj?
Priznati moram, da mi
grejo ti vegani čedalje bolj na kurac. Da ne bo pomote: sem strpen človek in
pustim druge pri miru, naj vsak živi tako kot hoče, ne vtikam se v nikogaršnji
način življenja in prehranjevanja – dokler se nihče ne vtika v mojega. Živi in
pusti živeti – a to naj velja za vse, ne samo zame.
Jezi zavoljo zamude se
je torej pridružila še nejevolja nad nezaslišanim obnašanjem nekaterih veganov.
V službo sem prišel precej nataknjen. Upal sem, da se bo dan nadaljeval brez
večjih pretresov in provokacij. Tako je tudi bilo, a le do malice. Tedaj je
nekdo privlekel na plano tisto, kar me je zbodlo že zjutraj na cesti. Ja, tudi
drugi so opazili onečaščene stop znake. Med malico se je o tem razvnela cela
debata, v kateri je bila najbolj glasna – kakopak, kaj sem pa pričakoval! –
sodelavka Klavdija, ki je veganka.
»Skrajno zanimivo se mi
zdi, zakaj se nihče ne vtakne v morje drugih napisov in grafitov, ki so nasrani
po celem mestu,« sem jo slišal reči, ko sem vstopil v jedilnico. »Recimo punk is dead, punk is not dead, smrt
fašizmu, Tito, zbudi se, zmešalo se
jim je, in podobno – marsikaj je načečkano po zidovih in po javnih stavbah,
pa nikogar ne moti. A to mogoče ni uničevanje javne lastnine?«
»Ja, ampak to je
drugače,« se je nekoliko omahujoče oglasil sodelavec Bojan.
»Kako drugače?«
Privlekel sem na dan
svoj sendvič s pršutom in ga demonstrativno odložil na mizo. Nisem se nameraval
vključiti v debato, res se mi ni dalo, a zdaj tudi tiho nisem mogel biti.
»Drugače je v tem
smislu,« sem obvladano rekel, »da si nihče ne želi, da bi mu drugi solili pamet
glede tega, kaj naj je in česa naj ne je. Mi vas pustimo pri miru z vašimi
zelenjavicami, vi pa pustite nas in se ne vtikajte v naše zrezke. Vsak ima
pravico jesti tisto, kar mu paše. Živi in pusti živeti.«
Klavdija me je zabodeno
gledala.
»Ja, živi in pusti živeti, pravite vi. Pa vi
pustite drugim živeti? Zaradi vas vsak dan umre na milijone nedolžnih živali,
in vi pravite živi in pusti živeti?«
Zmanjkovalo mi je
potrpljenja. »Mislil sem ljudi.«
»Aja, saj res, ker
živali niso živa bitja, kajne? Žival v resnici sploh ne živi niti ne čuti, kaj
šele, da bi trpela, ona je nekakšna machina
animata, ki je tu izključno zato, da streže človekovim sprevrženim
nagnjenjem, njegovemu pohlepu po mesu in po dobičku!«
»Ah, daj no, Klavdija,«
se je spet oglasil Bojan. »A rastline mogoče niso živa bitja? Ko odrežeš solato
ali sekljaš korenje, te pa nič ne boli srce? Kako si lahko prepričana, da njih
nič ne boli? Samo zato, ker ne slišiš krikov bolečine?«
Odobravajoče sem
prikimal Bojanu in z užitkom naprej mlatil svoj sendvič. Resnično sem upal, da
bo zdaj dala mir. Ha, kar sanjaj!
»Tole je vaš najbolj
beden izgovor, ki pride običajno na vrsto takrat, ko vam zmanjka drugih. Veš,
zdajle bi ti dala v roke nož pa pojdi in si zakolji svojo kravo ali svinjo, če
hočeš jesti sendvič s salamo. Glej, jaz brez problema grem in si odrežem solato
ali utrgam jabolko, da lahko pojem svoj obrok. Sklepam, da bi ti lahko enako
brez zadržkov vzel nož, zaklal žival, jo odrl, razkosal in si pripravil svoj
zrezek. Ne?«
Ozrl sem se k Bojanu.
Imel je nekoliko dvomeč izraz.
»Misliš, da ne bi
mogel? Kako to? Če pa ni nobene razlike med rastlinami in živalmi, saj so oboji
živa bitja? Če je zaklati žival ali ubiti rastlino po vašem isto, zakaj potem
prvo raje prepustite drugim, naj oni opravijo to umazano delo za vas?«
V jedilnici je vladala
grobna tišina. Vsi smo molče prežvekovali in gledali nekam v steno ali skozi
okno. Klavdija mi je šla s svojim moraliziranjem tako na jetra, da sem se komaj
zadrževal.
»Prosim vas, nehajte že
enkrat primerjati živali z rastlinami,« je še rekla, pograbila svojo posodo z
malico in odvihrala iz prostora. Z Bojanom sva se naveličano spogledala, zavila
z očmi in jedla naprej. Ostali v jedilnici so se v zadregi hahljali in
zmajevali z glavami.
Preostanek dneva v
službi je k sreči minil mirno. Načrtno nisem mislil na iritirajoče veganske
izpade tistega dne, ker se nisem hotel živcirati. Po službi sem hotel samo čim
prej priti domov in preživeti popoldne in večer z družino. Gosti promet me je
spet nekoliko iztiril, a sem se trudil ohraniti mirno kri. Ko sem se peljal
mimo klavnice, ki je le kaka dva kilometra oddaljena od našega doma, je mojo
pozornost pritegnilo nekaj nenavadnega. Na dvorišču pred klavnico je stal
tovornjak, s katerega so pravkar raztovarjali krave, poleg pa je stala skupina
ljudi, ki so živali fotografirali, jih božali ali samo gledali. Pomel sem si
oči in zamežikal. Za trenutek se mi je zdelo, da … Tako je, ni dvoma – moja hči
je tam!
Na hitro sem zavil,
ustavil pred klavnico in skočil iz avta. Približal sem se skupini kakih
petnajstih ljudi, ki so stali ob tovornjaku. Nekateri od njih so prav patetično
pretakali solze.
»Hej, Jasmina!« sem jo
poklical. »Kaj pa ti počneš tu? Kaj se dogaja?«
Moja najstniška hči je
obrnila glavo in me zagledala. »Oči! Lepo, da si prišel. Vigil imamo.«
»Vi … kaj?«
»Vigil,« je ponovila in
se prebila bližje k meni. »Šele danes sem spoznala te ljudi in izvedela, kaj
počnejo. Veš, oni se pridejo poslovit od živali, ki grejo v zakol. Pobožajo
jih, jih poslikajo in potem objavijo slike na Facebooku in drugod, z namenom,
da bi ljudem na miren, nevsiljiv način sporočili, da to, kar se počne z
živalmi, ni prav. Vsi, ki so zdaj tukaj, v tej skupini, so vegani. Veš, oči …«
Glas ji je zamrl. Gledala je še zadnje krave, ki so zapuščale tovornjak; videti
so bile zelo prestrašene, dve sta poskušali zbežati, a sta ju klavniška delavca
grobo zadržala. Pogledal sem spet hčer: tudi v njenih očeh so bile solze. »Oči,
mislim, da tudi jaz ne bom več jedla mesa.«
Nisem mogel verjeti
svojim ušesom. Dobro, priznam: tudi mene tiste krave s svojimi žalostnimi
pogledi niso pustile hladnega. Saj nisem iz betona. Ampak, prekleto, tako pač
je! Če hočemo jesti meso, je treba živali pač ubiti. Saj to ni nič novega, to
počnemo že od pamtiveka. Človek že od nekdaj je meso, zakaj bi se to zdaj kar
na lepem spremenilo? Iz mesa vendar dobimo vse potrebne beljakovine in železo.
Ne moremo vendar zdaj vsi postati neki pomehkuženi vegani, ki se cmerijo ob
pogledu na živali, ki bodo zaklane, lepo vas prosim, no. Svet je pač krut, jebi
ga.
Ljudje okrog mene
povsem očitno niso bili takšnega mnenja. Ko so še zadnje krave med divjim
upiranjem izginile v notranjost sive klavniške stavbe, so imeli vsi rdeče oči in
do kraja poklapane obraze. Nekaj časa so še nemočno stali, potem so začeli v
turobnem sprevodu zapuščati prizorišče. Jasmino sem pregovoril, naj gre z mano
domov. Slišal sem, kako se je poslovila od neke punce in ji rekla, da se vidijo
na naslednjem vigilu.
»To je neko novo
gibanje ali kaj?« sem jo vprašal v avtu. »Kako da si se jim pridružila?«
Pogledala me je tako,
da bi še kamen zardel spričo neprimernega vprašanja. »Daj no, oči. Se ti ne
zdi, da bi si morali nehati zatiskati oči? Se ti res zdi normalno, vse to, kar
se počne z živalmi? Si videl tiste krave? Si videl, kako so bile prestrašene?!
Bale so se! Vedele so, kaj jih čaka,
oči! Vedele so, da grejo v smrt! In zakaj? Zato, da mi lahko žremo blesave
zrezke! Ko pa že vsi vrabci čivkajo, da mesa sploh ne potrebujemo! Vedno več
ljudi živi brez mesa, mleka in jajc, in to z lahkoto, pa še bolj zdravi so!«
Jeza
v meni ob tem plazu besed je naraščala v kaskadnih stopnjah.
»Zdaj pa dovolj,
Jasmina. Če prenehaš jesti meso v tej starosti, se ne boš pravilno razvila. Pri
odraslih je drugače, njim mogoče res ne škodi toliko. Otroci in mladostniki pa
potrebujete meso, o tem ni dvoma, in o teh stvareh se s tabo ne bom prerekal.
Dokler živiš pod mojo streho, boš jedla tisto, kar jemo vsi.«
»Potem se bom pač
odselila!« je divje zavpila in tresknila z vrati avtomobila. Še dobro, da sva
ravno prispela na domače dvorišče. Dovolj jo poznam, trmo, da vem, da bi sredi
mesta naredila isto: izstopila bi iz avta in prišla domov sama veliko kasneje
in to bog ve kako. Zavzdihnil sem in se s težkimi koraki odvlekel v hišo. Imel
sem polno glavo veganskih aktivistov, na smrt prestrašenih krav in hčerinih
žolčnih ugovorov. Kakšen zajeban dan, madona.
Žena je bila že doma in
je pripravljala pozno kosilo. Poljubil sem jo in vprašala me je, kaj je spet
pičilo Jasmino. Menda je odgalopirala mimo nje, ne da bi jo pozdravila,
naravnost v svojo sobo. Zmajal sem z glavo in nekaj časa samo sedel kot zombi
na kavču, preden sem ženi uspel razložiti, kakšen bisernat dan je za mano.
»Živjo, oči!« Prikazal
se je sin Tibor, osnovnošolec. Potrepljal sem ga in ga pobaral, kako je bilo v
šoli in kako kaj drugače življenje. Malo sva podebatirala, potem sem šel
pospravit svoje službene stvari in se preobleč. Kasneje, ko sem za mizo listal
časopis, je žena oznanila, da je kosilo pripravljeno. Tibor, sestradan, je bil
v trenutku pri mizi, Jasmina pa se je prikazala šele, ko smo že vsi sedeli in
se je že kadilo s krožnikov. Žena je pripravila odlično musako in bil sem na tem, da zarežem vanjo in s slastjo okusim prvi grižljaj. Hči se je ustavila
kak meter od mize in gledala. »Ne jem več mesa,« je rekla. »Niti ničesar
drugega, kar prihaja od živali,« je dodala. Žena me je pogledala. Tibor je s
polnimi usti begal z očmi od mene do matere pa spet nazaj. Z glasnim žvenketom
sem spustil pribor na krožnik.
»Od kdaj? Od danes?
Poslušaj, punca,« sem jo odločno pogledal. »Povedal sem ti že: dokler živiš pod
to streho, boš jedla vse, kar se tukaj skuha in postavi na mizo. Nočem slišati
niti besede več, usedi se in jej.«
Smrtna tišina. Hotel
sem jesti naprej, a se je ustopila predme in me pogledala enako neizprosno kot
jaz malo prej njo.
»Poslušaj, oči. Povedala sem ti že: če je tako, se
bom pač odselila.«
Obrnila se je na petah
in se vrnila v svojo sobo. Slišati je bilo razbijanje z vrati omare in
vsesplošno razsajanje, nakar je prišla ven z velikim kovčkom na kolesih in se
usmerila naravnost proti vhodnim vratom. Žena je dobila paničen izraz.
»Jasmina! Kam greš? Pa
saj vendar ne misliš resno!«
Pomignil sem ženi, naj
jo pusti. Kam pa misli, da bo šla? Saj nima kam iti. Tibor je zijal za sestro z
odprtimi usti. Jasmina je s kovčkom prestopila hišni prag in zaloputnila vrata
za sabo. Mati je zgroženo gledala za njo.
»Oh, veš kaj, da moraš
biti tako prekleto strog! Če noče več jesti mesa, ga pač noče! Kako jo boš
prisilil?!«
Hotel sem ugovarjati, a
v tistem trenutku smo zaslišali glasno hupanje in nekakšen ropot. Planili smo
pokonci, vsi trije, in skočili k oknu, ki gleda na cesto. Tam je stal velik
kombi, poleg njega moški, ki je razburjeno krilil z rokami, na tleh pa sta
ležala kovček na kolesih in moja hči – negibna. Ne vem, kaj je bilo prej: moj
krik groze ali ženin histerični jok. Ne vem, kako in kdaj smo se znašli zunaj,
na cesti, ne vem, kaj je bilo prej, ženino vpitje »Idiot! Ti si kriv za to,
samo ti, da boš vedel!« ali jadikovanje voznika kombija, ki je vil roke in
venomer ponavljal »Ne razumem, ne vem, od kod se je vzela, sploh je nisem
videl! Nisem je videl, prekleto!«. K sreči ni vozil hitro, a moja hči je bila
vseeno v nezavesti. Naložili smo jo v avto in jo odpeljali v bolnišnico. Kovček
na kolesih je ostal tam, kjer je bil: sredi ceste. Nekaj njenih stvari se je iz
odprtega kovčka razsulo po asfaltu. Šele kasneje mi je prišlo do zavesti, da
sem med stvarmi, ki so padle po tleh, opazil tudi neko knjigo, in prebral celo
njen naslov. Glasil se je Hrana za mir.
*
* *
Ležala je na bolniški
postelji, tako nemočna in nebogljena. Moja hči. Zbudila se je kmalu in se vsega
spomnila. Ni bila hudo poškodovana. Z bolečo jasnostjo sem se zavedel, kako
drugače bi se lahko končalo. In zakaj vse to?
Prvo, kar sem ji rekel,
je bilo iskreno opravičilo. Povedal sem ji, da ji ni treba jesti mesa, če noče.
Ne bom je več podil od hiše zaradi tega. Zahvalila se mi je in videti je bilo,
da ji je močno odleglo. Kasneje sem jo vprašal, ali je prebrala knjigo Hrana za mir. Prikimala je in rekla, da
je prišla že skoraj do konca. Nato se je nekaj obotavljala. »Oči … Želim si, da
bi jo prebral tudi ti.«
Obljubil sem ji, da jo
bom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar