Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, je roman Črna skrinjica Amosa Oza. Potem ko sem zadnjič spoznala njegov prvi roman Moj Mihael, sem bila odločena, da želim prebrati tudi njegovo Zgodbo o ljubezni in temnini, a žal nisem prišla do nje - v naši knjižnici je nimajo, kar se mi zdi čudno, saj naj bi šlo za Ozov najpomembnejši roman. Pa nič hudega, zdaj vsaj vem, katero knjigo si moram naslednjo kupiti, če slučajno kdaj naletim nanjo na kakšnem sejmu ali v antikvariatu ali sploh kjerkoli ;). Čeprav torej nisem uspela priti do tega baje tako monumentalnega Ozovega romana, sem vseeno še malce ostala v Ozovem svetu in se lotila ene od njegovih drugih knjig, ki jo imam slučajno v svoji knjižnici. Ni mi bilo žal. Med branjem sem se za kakšen trenutek celo spomnila na svoj tretji roman, ker gre za podobno zgradbo - oba, Ozov roman Črna skrinjica in moja tretja knjiga sta romana v pismih.
"Zgodba o intimi in mednarodni politiki", piše na naslovni platnici žepnice, izdane pri MK. Črna skrinjica, ki je sicer najpomembnejši vir podatkov o letalski nesreči, je v tem romanu prispodoba za preteklo skupno življenje glavnih protagonistov, Ilane in Aleksandra (na kratko Aleksa), ločenega para, ki si po sedmih letih molka in tišine nenadoma začne dopisovati. Korespondenco sproži Ilana, ki je zdaj drugič poročena v Jeruzalemu in ima poleg šestnajstletnega sina iz prvega zakona še majhno hčerkico iz drugega. Bivšemu možu piše s prošnjo, da bi ji finančno pomagal pri odraščanju njunega sina Boaza, ki je precej težaven, neprilagojen, divji in včasih tudi nasilen fant, ki stalno zahaja v težave. Vendar se kmalu izkaže, da sin ni edini razlog, zaradi katerega Ilana piše bivšemu možu, ki je pomemben znanstvenik in profesor v Ameriki, avtor svetovno znane knjige o religijah. Razkrije se, da Ilana še ni pozabila svojega prvega moža, da je ostal v njej, kot pravi ona, da je vedno nekje vmes med njo in njenim sedanjim možem; in to kljub temu, da njun odnos ni bil nobena idila, da ji je Aleks povzročal čustvene in telesne bolečine, ona pa je njega varala s številnimi drugimi moškimi. Skozi njuno dopisovanje in preko pisem, ki jih pišeta tudi drugim osebam - predvsem Michelu, Ilaninemu zdajšnjemu možu -, postopno spoznamo njuno zgodbo, njuno ljubezen in sovraštvo, njune rane in bolečine. Iz pisanja svojega prvega moža Ilana kmalu razbere, da je, poleg tega, da je strašno osamljen, tudi neozdravljivo bolan. Vse to se najprej zdi kot primerna kazen za brezčutnega moškega, ki se ni nikoli oziral na druge in je celo lastno ženo in sina poteptal in jima ob ločitvi naredil veliko krivico. Vendar se proti izteku romana izkaže, da sta usmiljenje in sočutje nekaterih, ki mogoče sploh niso tako verni (Ilana pa tudi Boaz), zelo velika, medtem ko je usmiljenje drugih, ki so že skoraj fanatični verniki (njen mož Michel), na izredno nizki ravni in očitno domuje le v teoriji, ne pa tudi v realnosti in zlasti ne nasproti najbližjim in domnevno najbolj ljubljenim osebam. Kot se sicer pogosto dogaja tudi v našem vsakdanjem življenju in ne le v literarnem svetu.
Poleg neozdravljenih ljubezenskih ran in bolečin, ki pridejo na dan med Ilano in Aleksom, je tu tudi vse večji civilizacijski razkorak med njunima svetovoma. In osebno so mi bile zelo všeč tudi misli profesorja Aleksandra Gideona, ki so v romanu tu in tam posejane med pismi. Te misli neprizanesljivo razkrinkavajo bistvo vseh fanatičnih obsedenosti z religijo:
187.
Človek se briga za svoje lastne zadeve, dokler ima zadeve in dokler je svojski. Če zmanjka tega, je njegovo življenje temu primerno prazno, tako da se zdaj začne vneto brigati za zadeve drugih ljudi: da bi jih spravil v red. Da bi jih kaznoval. Da bi podučil vsakega bedaka in iztrebil vsakega odpadnika. Zasul druge z dobrimi deli ali jih napravil puščobne. Med plemenitim fanatikom in morilskim fanatikom je seveda razlika na etični ravni, v bistvu pa ni nobene razlike. Morilska blaznost in samožrtvovanje sta dve plati iste medalje. Oblastiželjnost in požrtvovalnost, surovo nasilje in gorečniška predanost, zatiranje bližnjega in zatajevanje svojega jaza, reševanje duš tistih, ki so drugačni od tebe, in iztrebljenje teh drugačnih: vse to niso parna nasprotja, temveč samo različni načini izražanja človeške praznine in ničevosti. "Nezadostovanje samemu sebi," kakor je menil Pascal (ki je bil prav tako inficiran).
188.
"Ker s svojim praznim, puščobnim življenjem ne ve nič početi, pada drugim okoli vratu ali pa jih grabi za goltanec" (Eric Hoffer, Pravi vernik).
191.
"Žrtvovanje zasebnega življenja na oltarju posvečenega ideala" ni nič drugega kakor obupano oklepanje ideala, kadar je mrtvo zasebno življenje.
270.
In tako postaja življenje, naenkrat ali postopoma, vse bolj enolično, plehko, prazno: čaščenje nadomešča prijateljstvo. Zaničevanje lastne osebe zamenja pripadnost. Ubogljivost namesto družabništva. Podložnost namesto tovarištva. Navdušenje spodrine čustvo. Tuljenje in šepetanje nadomestita govorjenje. Sumničavost namesto dvoma. Mučeništvo namesto radosti. Zatajevanje namesto hrepenenja. Pokora namesto premišljevanja. Izdaja namesto razhoda. Krogle namesto argumentov. Prelivanje krvi namesto razkola. Smrt namesto spreminjanja. Čistke namesto smrti. "Večnost" namesto življenja.
285.
"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - in pri tem se kar podvizaj, sicer te čaka krogla od nas.
286.
"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - toda če te je že načelo sovraštvo do samega sebe, je ta zapoved nabita s črnim humorjem.
Kakorkoli obrnem, v nobenem primeru mi ni bilo žal, da sem vzela v roke še eno Ozovo knjigo. Čeravno me politika resnično ne zanima in mi je vse v zvezi z njo tuje, me skoki na politične teme v tem romanu niso motili, ker jih nikakor ni preveč, poleg tega so vpeti v zgodbo, ki pripoveduje o živih, resničnih ljudeh, o njihovih mukah in bolečinah, ljubeznih in strasteh, o njihovem iskanju mesta pod soncem. Roman, ki ga je vredno prebrati. Ozova Zgodba o ljubezni in temnini pa vsekakor ostaja na mojem seznamu "must read" knjig v prihodnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar