V zadnjem času sem se vrgla v pisanje kratkih zgodb. Ne vem, kako to, kaj me je prijelo, nikoli prej nisem bila ravno navdihnjena za to literarno zvrst - mogoče sem v življenju napisala dve ali tri. Od nekdaj sem bila bolj za daljše tekste. Zdaj pa, na vsem lepem - cela serija kratkih zgodb. Nimam pojma, od kod prihajajo, vse te zgodbe in liki, ki nastopajo v njih, očitno je pač zdaj napočil čas, da dobijo svoje mesto v literaturi ;). Če bo šlo tako naprej - in vidim, da namerava iti -, se mi bo kmalu nabralo dovolj zgodb za eno knjigo. Ja, nedvomno bo ena od naslednjih knjig izpod mojega peresa tudi zbirka kratkih zgodb. Naslov že imam, pa ga ne izdam ;). Skupni naslov zbirke je tudi naslov ene od zgodb, ki sem jo pisala prav v teh dneh in dokončala ravno danes. Zaenkrat imam vsega skupaj šest zgodb. Predvidevam, da bi jih bilo kakih deset že dovolj za knjigo. A to je le okvirna ocena; glede na to, da so moje zgodbe v povprečju dokaj kratke, bi jih lahko bilo tudi več. Bom sproti videla, kako bo; trenutno se navdih za pisanje kratkih zgodb zdi neusahljiv, bomo videli, do kdaj bo tako :).
Tokrat za pokušino objavljam eno od zgodb. Ta je starejšega datuma, ena redkih, ki sem jih napisala že v preteklosti. Vse ostale (od katerih bom kakšno objavila prihodnjič) so sveže in so nastale nekako v zadnjem mesecu. Tale mi torej že kar dolgo leži v predalu. Kar se tiče žanra, bi lahko spadala tudi med grozljivke ...
* * *
KNJIGA
»S tem bomo za danes
končali. Se vidimo naslednji teden.«
Zaslišalo se je
ropotanje stolov in žlobudranje. Študentje so vstajali in pospravljali svoje
stvari s klopi. Počasi so kapljali iz predavalnice, glasno govorili, se
smejali, vabili drug drugega na kavo. Profesorica Žvanutova se je utrujena
sesedla za kateder, da bi spravila v red svoje papirje, preden odide. Prijela
se je za glavo. Že nekaj dni jo je mučil neznosen glavobol in to jo je hudo
spravljalo iz tira, ker je ni še nikoli prej zares bolela glava. Upala je, da
bo minilo tako, kot se je pojavilo: samo od sebe. Zato je nemoteno nadaljevala
z delom in ni vzela bolniške, čeravno si je tega na smrt želela.
Ko je zapustila fakulteto,
je bilo mračno, turobno popoldne s svinčeno sivim nebom. Odpeljala se je na
obrobje mesta, kjer je imela hišo. Ta je bila pusta in samotna, in čeprav je
bila zgledno pospravljena, je izdajala, da je večino časa zapuščena. Žvanutova
je med sezuvanjem čevljev z roko zdrsela prek omarice na hodniku. Na dlani ji je
ostala plast prahu. Zavzdihnila je in zmajala z glavo. Ni imela časa, da bi
pobrisala prah, kadar pa se je slučajno zgodilo, da ga je imela, ni premogla ne
moči ne volje, ker je bila preutrujena. Prosti čas je raje izkoristila za
branje ali poslušanje sproščujoče glasbe. Velikokrat je s hvaležnostjo
pomislila, kako dobro je, da nima družine in otrok. To bi jo pokopalo.
Preprosto ne bi zmogla. Njeno življenje je bilo posvečeno njenemu poklicu, ki
ga je ljubila in ki jo je povsem izpolnjeval. Nikakršnega družabnega življenja
ni imela. V stikih je bila samo s svojo mamo in očetom ter s kolegi in študenti
na fakulteti. To je bil ves njen svet.
A v zadnjem času jo je
vedno bolj moril občutek, da se dogaja nekaj čudnega. Ni vedela, kaj, zakaj in
kako, samo zdelo se ji je, čedalje močneje. Začele so se ji dogajati stvari, o
katerih prej niti v sanjah ne bi pomislila, da so sploh mogoče. Kadar je bila
doma, je vse pogosteje imela nezmotljiv občutek, da ni sama. Da je nekdo ali
nekaj v njeni bližini. Lahko je skoraj občutila neko čudno, nedojemljivo
prisotnost. A prisotnost koga ali česa? To je bila uganka in skoraj tudi že
mora, ki ji je polagoma načenjala notranji mir in duševno stabilnost. Postajalo
jo je strah. Še toliko bolj, ker ni vedela, česa se sploh boji.
Morda je bil kriv tudi
zavoj, ki se je pred nekaj dnevi znašel na pragu pred vrati njene hiše. Ni ga
še utegnila odpreti in videti je bil tako zanikrno, da si tega niti ni želela.
Pojma ni imela, kaj bi lahko bilo. Sklepala je, da je nekdo nekaj našel in je
želel tisto prepustiti njej, da pogleda in presodi, ali ima stvar kakšno
vrednost. Ne bi se zgodilo prvič. Že večkrat ji je kdo kaj prinesel, bila je
pač priznana arheologinja, ena najboljših v svojem poklicu. A tisto je bilo
drugače. Ljudje so ji prinesli stvari osebno, ji pokazali, kaj so našli, in
običajno te stvari niso bile nič pretresljivega. Stari predmeti z muzejsko
vrednostjo, stare knjige, nakit, celo kosti, a nič posebnega. Toda zdaj … Ta
skrivnostni paket jo je nekje v ozadju zavesti tiho mučil. Nekaj ji je
govorilo, da ne prinaša nič dobrega, slutila je, da bi bilo bolje, ko bi ga
odnesla nekam daleč, daleč stran. Pa je vedela, da ga bo vseeno odprla.
Tistega večera je stopila v
drvarnico na vrtu, kamor je spravila neugledni zavitek. Videti je bil, kot bi
tristo let ležal na dnu jame. Ovojni papir je bil neprepoznavne barve, smrdljiv
in gnil. Z rokavicami ga je previdno odstranila in se trudila dihati skozi
usta, ker je bil smrad neznosen. Ko je odstranila tisto nesnago, se je pred njo
znašla arhaično stara, zelo debela, zgubana in zgrbančena knjiga. Videti je
bila, kot bi prestala neskončno število eonov časa.
Prijela jo je v roke. Knjiga
se je odprla, dvignil se je prah, zakašljala je in zamežikala. Nekaj preperelih
listov je zletelo po tleh. Skozi oblak prahu je postopno razločila črke in
besede. Stavke. Brala je:
»Ta knjiga vsebuje
tvojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Beri, če hočeš, ne beri, če nočeš.
Vseeno je. Če bereš, utegne to vplivati na tvoje razmišljanje in ravnanje, če
ne bereš, ostaneš v blaženi nevednosti in navideznem miru, ki tako in tako ne
bo trajal večno. Čim prej ga prekineš, tem bolje …«
Polistala je nekaj
strani naprej in preletela odlomke iz svojega otroštva – vse opisano natančno
tako, kot se je zares zgodilo. Spreletelo jo je po hrbtenici in oblila jo je
zona. Zaprla je knjigo in jo zabrisala v kot drvarnice. Začelo jo je tresti. Ta
knjiga je hudičeva. Mora se je znebiti.
Po dolgem in mučnem
kopanju je odvrgla lopato in se utrujena sesedla poleg nje na vlažno travo. Tema
je prekrivala vrt in njeno hišo, da ni videla skoraj ničesar. Pogledala je
knjigo, ki je, velika in težka, ležala na tleh blizu sveže izkopane luknje. Ta
je bila zdaj dovolj globoka, zato je prijela knjigo in jo spustila vanjo, da se
je zaslišal top udarec ob mokro zemljo. Začela je z največjo naglico
zakopavati luknjo. Mokra, lepljiva zemlja je letela v luknjo in na knjigo. Ko
je končala, je nekaj časa samo stala in sopihala. Čutila je olajšanje, ker je
bila knjiga zakopana globoko v zemljo in je ni mogla več videti.
Skozi temo se je vrnila
v hišo. Zaklenila je vrata in se spravila spat.
Sredi noči jo je zbudil
nenaden ropot. Srce ji je v hipu ponorelo, s tresočo roko se je pritipala do
stikala za luč in razsvetlila sobo. Na tleh pri vratih je ležala – blatna in
umazana – knjiga.
Iz ust ji je začelo
prihajati nerazločno momljanje. Srce ji je butalo ob stene prsnega koša.
Dihanje je bilo podobno sopihanju lokomotive. Ozirala se je okrog sebe, po
sobi, a videla je samo svoj odsev v ogledalu, oči, polne najbolj divjega
strahu, kar ga je kdaj izkusila. Strmela je v knjigo. Za trenutek se ji je
zazdelo, da diha. Stresla je z glavo, z občutkom, da se ji meša. Počasi je
stopila proti njej. Ni se je hotela dotikati, a je morala. Ustavila se je meter
pred njo. Stegnila je roko. Prsti so se bližali blatnim platnicam. Tedaj je
trznila in kriknila. Knjiga se je odprla sama.
Po sobi je završal
lahen vetrič, zavese so zaplapolale. Njen strah je že dosegel najvišjo točko in
se ni mogel več stopnjevati. Spet je stopila h knjigi in pogledala, kje se je
odprla. Pisalo je:
»2036. Potem, ko se boš
nekega jutra zbudila in spoznala, da na vsej Zemlji ni več nobenega človeka
razen tebe, se ti bo omračil um in boš začela izkopavati grobove umrlih. Družbo
ti bodo delali samo črni krokarji, ki te bodo počasi in boleče kljuvali, ti pa
jih ne boš mogla odgnati. Neke noči boš …«
Knjiga je že drugič
zletela po zraku in pristala v kotu sobe. Hotela jo je treščiti ob tla, pa še
enkrat, in še enkrat, a bila je pretežka in ni se ji zdelo vredno. Strah se je
spremenil v bes, hotela jo je raztrgati, razsekati, zdrobiti v prah, razbiti na
atome in molekule, te pa izničiti.
Zgrabila jo je in odšla
ven, v noč. Hodila je s težko in smrdljivo knjigo v naročju, dokler ni prišla
do pokopališča. Morda je tu prostor za ta prekleti stvor, ki se je prilepil
nanjo od kdove kod.
Ustavila se je pred
grobnico neke plemiške rodbine. Tu bo
kraj zate. Knjigo je zatlačila v luknjo za spomenikom in odšla. Vso pot do
doma se je tresla in se komaj zavedala, kje hodi.
Šla je nazaj v posteljo,
a že čez nekaj trenutkov jo je spet vrglo pokonci, tokrat zaradi težkih
korakov, ki so odmevali po sobi. Smrdelo je po zemlji in trohnobi. Napol
zmešana je pogledala proti oknu, skozi katerega je sijala mesečina, in videla
postavo, rjavo in razcapano. Brezzoba usta so se raztegnila v ostuden nasmešek
in spregovorila z grgrajočim glasom: »Zdaj sem tu, moja draga … Prišel sem,
končno sem prišel, da izpolnim svojo obljubo. Vem, da si me čakala. Zdaj sem
tu. Pridi, moja nevesta … duhovnik in svatje čakajo.«
Zameglilo se ji je pred
očmi in glava ji je omahnila nazaj na blazino. Zadnje, kar je čutila, so bile
mrzle, sluzaste, smrdljive roke, ki so jo dvignile iz postelje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar