Kratke zgodbe - prvič

V zadnjem času sem se vrgla v pisanje kratkih zgodb. Ne vem, kako to, kaj me je prijelo, nikoli prej nisem bila ravno navdihnjena za to literarno zvrst - mogoče sem v življenju napisala dve ali tri. Od nekdaj sem bila bolj za daljše tekste. Zdaj pa, na vsem lepem - cela serija kratkih zgodb. Nimam pojma, od kod prihajajo, vse te zgodbe in liki, ki nastopajo v njih, očitno je pač zdaj napočil čas, da dobijo svoje mesto v literaturi ;). Če bo šlo tako naprej - in vidim, da namerava iti -, se mi bo kmalu nabralo dovolj zgodb za eno knjigo. Ja, nedvomno bo ena od naslednjih knjig izpod mojega peresa tudi zbirka kratkih zgodb. Naslov že imam, pa ga ne izdam ;). Skupni naslov zbirke je tudi naslov ene od zgodb, ki sem jo pisala prav v teh dneh in dokončala ravno danes. Zaenkrat imam vsega skupaj šest zgodb. Predvidevam, da bi jih bilo kakih deset že dovolj za knjigo. A to je le okvirna ocena; glede na to, da so moje zgodbe v povprečju dokaj kratke, bi jih lahko bilo tudi več. Bom sproti videla, kako bo; trenutno se navdih za pisanje kratkih zgodb zdi neusahljiv, bomo videli, do kdaj bo tako :).

Tokrat za pokušino objavljam eno od zgodb. Ta je starejšega datuma, ena redkih, ki sem jih napisala že v preteklosti. Vse ostale (od katerih bom kakšno objavila prihodnjič) so sveže in so nastale nekako v zadnjem mesecu. Tale mi torej že kar dolgo leži v predalu. Kar se tiče žanra, bi lahko spadala tudi med grozljivke ... 

* * *

KNJIGA

»S tem bomo za danes končali. Se vidimo naslednji teden.«

Zaslišalo se je ropotanje stolov in žlobudranje. Študentje so vstajali in pospravljali svoje stvari s klopi. Počasi so kapljali iz predavalnice, glasno govorili, se smejali, vabili drug drugega na kavo. Profesorica Žvanutova se je utrujena sesedla za kateder, da bi spravila v red svoje papirje, preden odide. Prijela se je za glavo. Že nekaj dni jo je mučil neznosen glavobol in to jo je hudo spravljalo iz tira, ker je ni še nikoli prej zares bolela glava. Upala je, da bo minilo tako, kot se je pojavilo: samo od sebe. Zato je nemoteno nadaljevala z delom in ni vzela bolniške, čeravno si je tega na smrt želela.

Ko je zapustila fakulteto, je bilo mračno, turobno popoldne s svinčeno sivim nebom. Odpeljala se je na obrobje mesta, kjer je imela hišo. Ta je bila pusta in samotna, in čeprav je bila zgledno pospravljena, je izdajala, da je večino časa zapuščena. Žvanutova je med sezuvanjem čevljev z roko zdrsela prek omarice na hodniku. Na dlani ji je ostala plast prahu. Zavzdihnila je in zmajala z glavo. Ni imela časa, da bi pobrisala prah, kadar pa se je slučajno zgodilo, da ga je imela, ni premogla ne moči ne volje, ker je bila preutrujena. Prosti čas je raje izkoristila za branje ali poslušanje sproščujoče glasbe. Velikokrat je s hvaležnostjo pomislila, kako dobro je, da nima družine in otrok. To bi jo pokopalo. Preprosto ne bi zmogla. Njeno življenje je bilo posvečeno njenemu poklicu, ki ga je ljubila in ki jo je povsem izpolnjeval. Nikakršnega družabnega življenja ni imela. V stikih je bila samo s svojo mamo in očetom ter s kolegi in študenti na fakulteti. To je bil ves njen svet.

A v zadnjem času jo je vedno bolj moril občutek, da se dogaja nekaj čudnega. Ni vedela, kaj, zakaj in kako, samo zdelo se ji je, čedalje močneje. Začele so se ji dogajati stvari, o katerih prej niti v sanjah ne bi pomislila, da so sploh mogoče. Kadar je bila doma, je vse pogosteje imela nezmotljiv občutek, da ni sama. Da je nekdo ali nekaj v njeni bližini. Lahko je skoraj občutila neko čudno, nedojemljivo prisotnost. A prisotnost koga ali česa? To je bila uganka in skoraj tudi že mora, ki ji je polagoma načenjala notranji mir in duševno stabilnost. Postajalo jo je strah. Še toliko bolj, ker ni vedela, česa se sploh boji.

Morda je bil kriv tudi zavoj, ki se je pred nekaj dnevi znašel na pragu pred vrati njene hiše. Ni ga še utegnila odpreti in videti je bil tako zanikrno, da si tega niti ni želela. Pojma ni imela, kaj bi lahko bilo. Sklepala je, da je nekdo nekaj našel in je želel tisto prepustiti njej, da pogleda in presodi, ali ima stvar kakšno vrednost. Ne bi se zgodilo prvič. Že večkrat ji je kdo kaj prinesel, bila je pač priznana arheologinja, ena najboljših v svojem poklicu. A tisto je bilo drugače. Ljudje so ji prinesli stvari osebno, ji pokazali, kaj so našli, in običajno te stvari niso bile nič pretresljivega. Stari predmeti z muzejsko vrednostjo, stare knjige, nakit, celo kosti, a nič posebnega. Toda zdaj … Ta skrivnostni paket jo je nekje v ozadju zavesti tiho mučil. Nekaj ji je govorilo, da ne prinaša nič dobrega, slutila je, da bi bilo bolje, ko bi ga odnesla nekam daleč, daleč stran. Pa je vedela, da ga bo vseeno odprla.

            Tistega večera je stopila v drvarnico na vrtu, kamor je spravila neugledni zavitek. Videti je bil, kot bi tristo let ležal na dnu jame. Ovojni papir je bil neprepoznavne barve, smrdljiv in gnil. Z rokavicami ga je previdno odstranila in se trudila dihati skozi usta, ker je bil smrad neznosen. Ko je odstranila tisto nesnago, se je pred njo znašla arhaično stara, zelo debela, zgubana in zgrbančena knjiga. Videti je bila, kot bi prestala neskončno število eonov časa.

Prijela jo je v roke. Knjiga se je odprla, dvignil se je prah, zakašljala je in zamežikala. Nekaj preperelih listov je zletelo po tleh. Skozi oblak prahu je postopno razločila črke in besede. Stavke. Brala je:

»Ta knjiga vsebuje tvojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Beri, če hočeš, ne beri, če nočeš. Vseeno je. Če bereš, utegne to vplivati na tvoje razmišljanje in ravnanje, če ne bereš, ostaneš v blaženi nevednosti in navideznem miru, ki tako in tako ne bo trajal večno. Čim prej ga prekineš, tem bolje …«

Polistala je nekaj strani naprej in preletela odlomke iz svojega otroštva – vse opisano natančno tako, kot se je zares zgodilo. Spreletelo jo je po hrbtenici in oblila jo je zona. Zaprla je knjigo in jo zabrisala v kot drvarnice. Začelo jo je tresti. Ta knjiga je hudičeva. Mora se je znebiti.

Po dolgem in mučnem kopanju je odvrgla lopato in se utrujena sesedla poleg nje na vlažno travo. Tema je prekrivala vrt in njeno hišo, da ni videla skoraj ničesar. Pogledala je knjigo, ki je, velika in težka, ležala na tleh blizu sveže izkopane luknje. Ta je bila zdaj dovolj globoka, zato je prijela knjigo in jo spustila vanjo, da se je zaslišal top udarec ob mokro zemljo. Začela je z največjo naglico zakopavati luknjo. Mokra, lepljiva zemlja je letela v luknjo in na knjigo. Ko je končala, je nekaj časa samo stala in sopihala. Čutila je olajšanje, ker je bila knjiga zakopana globoko v zemljo in je ni mogla več videti.

Skozi temo se je vrnila v hišo. Zaklenila je vrata in se spravila spat.

Sredi noči jo je zbudil nenaden ropot. Srce ji je v hipu ponorelo, s tresočo roko se je pritipala do stikala za luč in razsvetlila sobo. Na tleh pri vratih je ležala – blatna in umazana – knjiga.

Iz ust ji je začelo prihajati nerazločno momljanje. Srce ji je butalo ob stene prsnega koša. Dihanje je bilo podobno sopihanju lokomotive. Ozirala se je okrog sebe, po sobi, a videla je samo svoj odsev v ogledalu, oči, polne najbolj divjega strahu, kar ga je kdaj izkusila. Strmela je v knjigo. Za trenutek se ji je zazdelo, da diha. Stresla je z glavo, z občutkom, da se ji meša. Počasi je stopila proti njej. Ni se je hotela dotikati, a je morala. Ustavila se je meter pred njo. Stegnila je roko. Prsti so se bližali blatnim platnicam. Tedaj je trznila in kriknila. Knjiga se je odprla sama.

Po sobi je završal lahen vetrič, zavese so zaplapolale. Njen strah je že dosegel najvišjo točko in se ni mogel več stopnjevati. Spet je stopila h knjigi in pogledala, kje se je odprla. Pisalo je:

»2036. Potem, ko se boš nekega jutra zbudila in spoznala, da na vsej Zemlji ni več nobenega človeka razen tebe, se ti bo omračil um in boš začela izkopavati grobove umrlih. Družbo ti bodo delali samo črni krokarji, ki te bodo počasi in boleče kljuvali, ti pa jih ne boš mogla odgnati. Neke noči boš …«

Knjiga je že drugič zletela po zraku in pristala v kotu sobe. Hotela jo je treščiti ob tla, pa še enkrat, in še enkrat, a bila je pretežka in ni se ji zdelo vredno. Strah se je spremenil v bes, hotela jo je raztrgati, razsekati, zdrobiti v prah, razbiti na atome in molekule, te pa izničiti.

Zgrabila jo je in odšla ven, v noč. Hodila je s težko in smrdljivo knjigo v naročju, dokler ni prišla do pokopališča. Morda je tu prostor za ta prekleti stvor, ki se je prilepil nanjo od kdove kod.

Ustavila se je pred grobnico neke plemiške rodbine. Tu bo kraj zate. Knjigo je zatlačila v luknjo za spomenikom in odšla. Vso pot do doma se je tresla in se komaj zavedala, kje hodi.

Šla je nazaj v posteljo, a že čez nekaj trenutkov jo je spet vrglo pokonci, tokrat zaradi težkih korakov, ki so odmevali po sobi. Smrdelo je po zemlji in trohnobi. Napol zmešana je pogledala proti oknu, skozi katerega je sijala mesečina, in videla postavo, rjavo in razcapano. Brezzoba usta so se raztegnila v ostuden nasmešek in spregovorila z grgrajočim glasom: »Zdaj sem tu, moja draga … Prišel sem, končno sem prišel, da izpolnim svojo obljubo. Vem, da si me čakala. Zdaj sem tu. Pridi, moja nevesta … duhovnik in svatje čakajo.«

Zameglilo se ji je pred očmi in glava ji je omahnila nazaj na blazino. Zadnje, kar je čutila, so bile mrzle, sluzaste, smrdljive roke, ki so jo dvignile iz postelje.