Spet je čas za mnenje o prebrani knjigi. Na začetku letošnjega leta sem se odločila, da bom vodila evidenco prebranih knjig v tem letu; nekaj, česar nisem počela še nikoli. Tole je moja peta knjiga letos. Hkrati ugotavljam, da je to prvo delo Amosa Oza, ki sem ga prebrala. Niti njegovega monumentalnega romana Zgodba o ljubezni in temnini mi še ni uspelo prebrati. Ta bo na vrsti naslednji. Tokrat pa o njegovem (prvem) romanu Moj Mihael.
Na zadnji platnici izdaje MK piše, da gre za poetično zgodbo o eroziji nekega partnerskega odnosa, obenem pa liričen opis Jeruzalema v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Roman Moj Mihael je Ozovo prvo delo, ki ga je začel pisati že pri šestindvajsetih letih, leta 1965, končal pa dve leti kasneje. Zanimivo se mi zdi, da si je že tako mlad in v svojem prvem delu drznil uporabiti žensko pripovedovalko. Kot priznava tudi sam v predgovoru, napisanem štirideset let pozneje, si danes tega ne bi upal. Na istem mestu tudi pove, kako in zakaj je začel pisati to knjigo: lik Hane ga je nenadoma povsem prevzel in mu ni dal miru, dokler ni napisal njene zgodbe v celoti. Pri tem ni šlo za neko realno osebo, ampak popolnoma izmišljeno. Prav zato in v isti meri zavoljo tega, ker si je šestindvajsetleten mladenič drznil napisati žensko zgodbo skozi ženska usta, gre za res dobro pripoved in odličen prikaz počasnega usihanja ljubezni neke mlade ženske do njenega moža.
Sama sem se pravzaprav že na začetku pripovedi, ko se Hana in njen bodoči mož spoznata in začneta prijateljevati, nato pa se nenormalno hitro odločita za poroko, spraševala, kaj ju je sploh nagnilo k temu; sta se res zaljubila? Ona sicer že v prvih stavkih romana pove, da ga je ljubila. Torej bo že držalo - a očitno je to nekaj, kar je že v preteklosti. V sedanjosti, ko je stara trideset let in že deset let poročena, jo je, kot vse kaže, ljubezen povsem zapustila. Sicer pa se to ni zgodilo čez noč, bil je dolgotrajen proces, ki se je sprožil že na samem začetku njunega zakona.
Mihael Gonen je geolog, številna leta tudi še po poroki se posveča študiju in naposled doktorira. Z ženo Hano kmalu po poroki dobita sina Jairja. Družina živi v majhnem, utesnjenem stanovanju sredi "turobnega" Jeruzalema. Zakonca ne nameravata ostati tam, temveč ves čas načrtujeta selitev v drugo, boljše stanovanje, tudi v drug kraj. Vendar jima vsaj prvih deset let to ne uspe - pa tudi še takrat ne vemo, kaj se pravzaprav zgodi, ker se pripoved konča. Moram priznati, da se mi je tudi na splošno med branjem romana večkrat zgodilo, da nisem prav dobro vedela, kaj se dogaja, kaj je to, kar avtor/Hana opisuje: je to resničnost ali so sanje? Je realno dogajanje ali je le Hanina domišljija? Njeno domišljijsko življenje je res razvejano in bogato, vanj se z leti zateka vse bolj in bolj, čedalje bolj razočarana zaradi stanovitnega, a pustega in dolgočasnega moža. Zdi se, kot da si postajata vedno bolj različna: ona je strastna, impulzivna, s poetično domišljijo obdarjena ženska, polna življenja, on pa večno obvladan, miren in preudaren, popolnoma brez smisla za poezijo, brez strasti in domišljije. Je dobrega srca, kot poudari Hana, vedno pripravljen pomagati, dober oče in skrajno ustrežljiv soprog; a dolgočasen, večno enak, nikoli ne izgubi nadzora nad samim seboj, nikoli nič ne reče; kot pravi Hana v svojem dnevniku, ki ga beremo: "Govori. Pripoveduj mi. So te zapustili spomin in vsi občutki? Povej. Reci kaj. Nikoli nič ne rečeš. Nehaj molčati, nehaj tiktakati iz dneva v dan ko budilka, nehaj me spravljati ob pamet." Bralec se sprašuje - vsaj sama sem se -, zakaj se je sploh poročila z njim, kar je še toliko manj razumljivo, ker vemo, da so jo že na samem začetku obhajali določeni pomisleki in se je spraševala, zakaj je izbrala ravno njega. Čeprav se nam tu in tam dozdeva, da med njima ni še vse izgubljeno - posebno tam, kjer Hana opisuje, kako divje so nenadoma postale njune noči, tudi še po letih zakona -, je to očitno le slepilo. Bržkone se tudi Hana sama slepi, ko pravi, kako si ga želi, kako drugačne so postale njune noči - pravi namreč, da ga ob tem, ko se ljubi z njim, vara z njegovim lastnim telesom, in on to čuti. Čuti ponižanje. Hanino spanje je prežeto z morastimi sanjami in sanjarjenji, ki jo včasih tako obnorijo, da se prav zavoljo njih polasti moževega telesa; v njenih sanjarijah je vse polno drugih moških, neznancev, ki si jo jemljejo ali jo celo zlorabijo; nenehno se pojavljata tudi dvojčka, ki sta nekakšen lajtmotiv skozi celoten roman, očitno gre za prijatelja iz njenega otroštva, a ni jasno, kaj se je z njimi - z dvojčkoma in Hano - pravzaprav dogajalo, zakaj jo še kar preganjata, tudi vsa leta njenega zakona. V Hanini notranjosti se dogaja toliko stvari, v njej je cel svet, ki živi svoje življenje, neodvisno od zunanjega sveta; njen mož Mihael pa o tem ne ve praktično ničesar.
Kljub temu lahko na mnogih mestih v pripovedi naletimo na Hanin trud, da bi moža ljubila še naprej, da bi mu ustregla, da bi mu izkazala svojo naklonjenost. Določen moment se mi je zdel prav posebno ganljiv: zgodi se, ko Hana privoli, da bo en dan preživela z njim v njegovi službi, da ji bo razkazal svoj laboratorij in da bo poslušala njegovo predavanje. Njega to zelo osreči, njo pa tudi, saj vidi, koliko mu pomeni njeno iskreno zanimanje za njegovo delo. Tistega dne se zjutraj najprej ustavita v njegovem kabinetu, kjer spijeta kavo, in Hana pripoveduje:
Mihael me je prosil, naj mu oprostim, ker mora nekaj minut posvetiti svojim zapiskom. Srkala sem kavo in ga gledala, ker sem uganila, da bi to rad. Opazil je, da ga gledam, in zasijal od tihega zadovoljstva. Kako malo nam je treba narediti, da osrečimo drugega.
Usihanje ljubezni v zakonu med Hano in Mihaelom je sicer osrednja tema romana, ni pa edina. Hana v svojo pripoved vpleta bogate, poetične opise mesta Jeruzalema in tudi drugih krajev, v katere se družina kdaj odpravi na izlet. Pogosto omenja tudi svojo sposobnost, da si vedno vse zapomni in ničesar ne pozabi, ter čas, ki je kot policijski avto:
Hotela sem si predstavljati, da so neživi predmeti podložni drugačnemu ritmu, ker so brez misli.
Na primer: na veji smokve, ki je zrasla na našem vrtu, je leta in leta visela zarjavela skleda. Morda jo je davno pokojni sosed nekoč vrgel skozi okno stanovanja nad nami in se je ujela med veje. Prekrita z rjo je že visela pred kuhinjskim oknom, ko sva se vselila. Štiri, pet let. Celo siloviti zimski vetrovi je niso spravili na tla. Prvi dan novega leta pa sem stala ob pomivalnem koritu in na lastne oči videla, kako je skleda padla z drevesa. Zraka ni premaknila niti sapica, noben maček ali ptič ni zazibal vej. A tisti trenutek je prišlo do veljave delovanje močnih sil. Zarjavela kovina je razpadla in skleda je zarožljala po tleh. Kar hočem reči, je: vsa ta leta sem opazovala popolno mirovanje predmeta, v katerem je bil vsa ta leta na delu skriven proces.
Ob vsem, kar vemo o Mihaelu, nas mogoče nekoliko preseneti, ko v določenem trenutku, v nekem njunem pogovoru, preberemo njegove besede, ki so nekako kontradiktorne tistemu, kar Hana misli o njem. V tem pogovoru namreč Mihael med drugim reče:
"[...] O sebi nisem nikoli mislil, da sem izrazito inteligenten. Saj veš. Nisem genij ali karkoli je že mislil moj oče. Nič posebnega nisem, Hana, ampak potrudi se, kolikor moreš, da boš imela rada Jairja. Tudi zate bo bolje, če se boš. Ne, ne pravim, da zanemarjaš otroka. Neumnost. Imam pa občutek, da nisi ravno nora nanj. Treba je biti nor, Hana. Včasih je treba celo izgubiti občutek za mero. [...]"
Roman Moj Mihael poleg Zgodbe o ljubezni in temnini velja za Ozovo ključno delo. Kot že rečeno, je bil zame tu in tam malce težje berljiv le zaradi določenih opisov, ob katerih nisem povsem razumela, ali gre za resničnost ali le sanje in Hanino domišljijo. A v vsakem primeru gre za globoko, poetično pripoved, dober prikaz umiranja ljubezni v nekem partnerskem odnosu, oddaljevanja, ki na samem koncu romana doseže svoj vrhunec z dogodkom, za katerega Hana pravi, da ga je pričakovala. Razen tega je konec nekako zavit v meglo, spet nisem prav dobro razumela, kaj se pravzaprav zgodi. Seveda pa ne smem vsega izdati; lahko vam le priporočim v branje ta odličen roman, ki je tega vsekakor vreden.
Ni komentarjev:
Objavite komentar