Kot obljubljeno, objavljam nadaljevanje svoje kratke zgodbe Ogenj v grlu.
* * *
4
Naslednjega dne se je
kljub vsemu ponovno pojavila v podjetju, vendar je prvič resno pomislila, da bi
šla na bolniško. Če je ne bi pestile tako grozovite bolečine, ne bi nikoli niti
v sanjah pomislila na kaj takega. Vedela je, da je njena asistentka sposobna
ženska, ki bi ji lahko mirne duše zaupala vodenje podjetja medtem, ko nje ne bi
bilo. A kaj, ko je s tako težavo spustila vajeti iz rok in prepustila tisto,
kar je v življenju najbolj ljubila – nadzor –, nekomu drugemu.
Asistentka Maruša je s
sočutjem gledala uborno senco svoje nadrejene in nazadnje odločno pribila, da
tega ne bo več gledala. Dobesedno ukazala ji je, naj se preneha mučiti in gre
domov. Takšen odnos si je lahko dovolila, ker sta bili s šefico v precej
zaupnem odnosu. Poznali sta se že dolgo in asistentka je bila najboljši in tudi
edini približek prijateljice v Tamarinem življenju. Ko je slišala, da je
medicina nad njo praktično dvignila roke, je Maruša rekla, da je to sploh ne
preseneča, nakar je oznanila, da obstaja še ena možnost, ki bo po njenem imela
več učinka. Tamara je zastrigla z ušesi in jo upajoče pogledala.
»Poznam dobrega
bioenergetika, ki je tudi meni že večkrat pomagal. Lahko mu rečem zate, povem,
da je nujno, in te bo vzel takoj. Vem, da ne verjameš v te stvari, ampak, lepo
te prosim, pozabi zdaj na to. Vsaj poskusiti moraš. On ti dejansko lahko
pomaga. Misliš kar v nedogled takole trpeti?! Nekaj vendar moraš narediti, za
božjo voljo.«
Tamara se je ob njenem
predlogu sprva posmehnila. Ne, v ta lari fari res ni verjela. V to prodajanje
megle naivnežem se ne bi nikoli spustila, ona že ne. Toda zdaj … Osramočena je
spoznala, da je človek, ki ga stiska za vrat huda telesna bolečina, sposoben
poteptati vse, v kar je kdaj verjel, in obenem začeti verjeti v nekaj, v kar
nikoli ni. Človek, ki ga boli, je sposoben pozabiti vse in storiti vse, vse brez izjeme, da bi ozdravel.
Pri tem skorajda ne izbira sredstev. Sposoben je zatajiti celo samega sebe.
Naredil bi vse, da bolečina preneha. To je nekaj docela človeškega, se je
tolažila. Zato je po prvih impulzih odpora nekako proti svoji volji hripavo
prosila Marušo, naj ji da kontaktne podatke tega bioenergetika. Pri tem se je
počutila malone kot izdajalka. Obenem pa ji je bilo tudi že vseeno. Zverinska
bolečina v grlu jo je naredila skoraj povsem otopelo. Zaradi nje je postajala
nekdo drug. Ali pa bi bilo nemara bolje reči, da je zavoljo neznosne bolečine že tako
zbledela, da je počasi, postopno postajala nihče.
5
Bioenergetik jo je bil
voljan sprejeti takoj naslednjega dne. Dogovorjena sta bila zjutraj ob devetih.
V službi je naposled le vzela bolniško; asistentka ji je zagotovila, da bo med
njeno odsotnostjo vestno skrbela, da bo vse v redu, in da naj nikar ne skrbi
glede tega. Bioenergetik, pisal se je Svetlin, je imel svojo ordinacijo na robu
mesta. Polovica Tamare Brnčič še vedno ni mogla verjeti, da se spušča v to.
Drugi polovici je bilo vseeno in si je želela samo to, da bi nekaj, karkoli že,
ubilo nevzdržno bolečino. Svetlin ji je podal roko in jo gledal s predirljivim
pogledom.
»Z vami je pa slabo,
gospa.«
»Česa ne poveste …«
Bil je majhen,
nenavadno droban moški nežne konstitucije, kakih deset let starejši od nje.
Imel je daljše temne lase, temnejšo polt in rentgenski pogled. Oblečen je bil v
povsem bela oblačila. Nehote je pomislila, da izgleda kot kakšen guru. Potem se
je opomnila, da sploh ne ve, kako izgledajo guruji. Prosil jo je, naj se uleže
na mizo. Hodil je okrog nje, tipal različne dele njenega telesa in nekaj mahal
z rokami. Ni ji bilo jasno, zakaj mora imeti celo njeno telo takole na
razpolago, če pa jo boli samo grlo. Nazadnje se je ustavil za njeno glavo in z
rokami dolgo lebdel v bližini njenega vratu, ne da bi se ga dotikal.
Presenečeno je ugotovila, da na tistem mestu občuti toploto.
»Hm, hm,« je izjavil po
dolgi tišini. Njegove roke so še vedno mešale zrak v okolici njenega vratu.
»Gospa, vi imate ogenj v grlu.«
Skoraj se ji je
zaletelo. »Prosim? Kakšen ogenj?«
Lahko bi prisegla, da
je slišala, kako se je nasmehnil.
»Seveda ne pravega ognja.
V grlu so se vam zataknile neizrečene stvari. Ali pa besede, izrečene z jezo.
Ste pogosto jezni, gospa?«
Zazevala je. Ni našla
besed.
»Opazil sem namreč, da
so poleg vašega grla prizadeta tudi vaša jetra, pa tudi vranica,« je
nadaljeval. »Iz tega lahko sklepam, da ste pogosto jezni in da vam manjka
spontanosti, sproščenosti. Ste mogoče ena tistih, ki v življenju vse načrtujejo
vnaprej in se izogibajo vsakršni negotovosti, da ne rečem presenečenjem?«
Vprašanje je bilo
retorično; ni utegnila odgovoriti.
»Vidim, da ste
deloholičarka. Delo vam pomeni največ na svetu. Za vse ostalo se vam zdi škoda
časa. Še hranjenje bi najraje ukinili. Nič čudnega, da vaša vranica trpi; ta
organ je med drugim odgovoren tudi za prebavljanje hrane.«
Ko je to govoril, ji je
z rokami mahal v področju trebuha. »Tudi jetra so v nezavidljivem stanju.
Preveč so obremenjena z jezo.« Pomaknil se je spet višje, k njenemu vratu.
»Telo vedno najde nek ventil, kanal, skozi katerega naposled izbruhne vse, kar
se je leta in leta kopičilo v njem. Pri vas se je to zgodilo v grlu. V resnici
vas ne boli grlo, gospa. Boli vas vse, kar niste izrekli, pa bi morali, in vse,
kar ste izrekli z jezo. Vse to vam gori v grlu in ga razžira. Obenem se hoče
tudi vaša vranica izraziti skozi vaše grlo. Zatirate jo, najbrž že celo
življenje. Zatirate jo s tem, ko si ne dovolite živeti spontano, s tem, ko
mislite, da se da celotno življenje, od rojstva do smrti, do potankosti
načrtovati in pri tem ohraniti popoln nadzor. To ni mogoče, gospa. Življenje ni
varno. Življenje je ena sama negotovost in nepredvidljivost, od začetka do
konca.«
Zdaj je pa dovolj, je
besno pomislila. Prišla je v upanju, da ji bo pomagal, da se reši bolečine,
tale človeček pa ji tukaj soli pamet.
»Oprostite, gospod,« je
zakrakala in se spačila, ko je potisnila glas skozi razbeljeno grlo. »Mi lahko
kako konkretno pomagate? Prišla sem, da bi
mi dali nekaj, karkoli, kar bi odpravilo ali vsaj omililo mojo bolečino,
ne pa zato, da bi me učili o življenju.«
Spet nasmešek. Ni ga
mogla videti, ker je stal za njo, a lahko je čutila, kako se je prizanesljivo
nasmehnil, in to jo je spravljalo ob živce.
»Nič, kar bi vam jaz
dal ali predpisal, vam ne bo pomagalo, dokler si vi sami ne pomagate, gospa
Tamara. Lahko vam dam zdravilo, ki bo odpravilo vaše simptome, a dokler vi ne
odpravite vzroka, je vse bob ob steno. To pa lahko storite le vi. Prenehati
morate izčrpavati vaša jetra in vranico, pomiriti se morate z življenjem,
odrezati jezo in spustiti nadzor, se sprostiti; narediti prostor za spontanost in
presenečenja v vašem življenju. Brez tega je vsakršno moje posredovanje brez
haska. Le vi sami lahko rešite sami sebe.«
Utripala je rdeče. Tega
resnično ni mogla več poslušati. Že tako je imela povsem razrahljane živce
spričo nečloveške bolečine, ki jo je morala prenašati že skoraj deset dni,
potem se je temu pridružilo razočaranje nad medicino, zdaj pa se je za piko na
i na vrh tega kupa gnoja postavil še ta mali petelin s svojimi pravljicami.
Namesto da takole kikirika, bi ji lahko konkretno pomagal. Toda ne, tega noče.
Pravi, da je vse na njej, on ne more nič. To pa ni slabo, kaj, takale služba?
In potem naj bi mu še plačala! Zakaj le?!
Srdito se je dvignila z
ležišča, na katerem se je že skoraj pol ure takole ponižujoče izpostavljala
temu mazaču. Zapletla se je v rjuho, s katero je bilo ležišče prekrito, in
skoraj padla. Besno se je izmotala in zabrisala prekleto rjuho po tleh.
»Dovolj bo, gospod
prodajalec megle. Edino, kar imam od tega, da sem prišla k vam, je to, da sem
se na lastne oči prepričala, da je vse to, kar počnete vi in vam podobni,
navadno nesramno zavajanje naivnih ljudi, ki jih hromi takšna ali drugačna
bolečina in ne vidijo več drugega izhoda, kot da se zatečejo k vam. Kaj več bi
pa le pričakovala, veste. Najlažje je reči "vse je na vas" in
dvigniti roke, tako da vam ni treba storiti popolnoma nič. Presneto, takšno
službo bi tudi jaz imela.«
Prijela se je za grlo,
glas se ji je prelomil. Nekoliko predolg govor ob takih bolečinah, in za koga?
Ko bi bilo vsaj vredno. Začela se je oblačiti, pograbila je torbico. Svetlin je
samo stal in jo gledal, docela mirno in neprizadeto. Njegova spokojnost ob vsem
tem jo je samo še bolj razkurila.
»In ne, nič vam ne bom
plačala! Zaslužili si pač niste, niti centa!« je krakajoče zavpila in se
pobrala iz kvazi ordinacije. Mali moški v belem je gledal za njo, ne da bi se
premaknil. Zaprl je oči, globoko vdihnil skozi nos in izdihnil skozi usta.
Potem se je sklonil in pobral pomečkano rjuho na tleh.
6
Ni se spominjala, kako
je prišla domov. Morebiti je bila že takrat napol v deliriju. Ko se je vrnila v
svoje stanovanje, se je medlo zavedela, da hlipa in nepovezano govori sama s
sabo. Bila je na smrt prestrašena. Bala se je, da bo dvakrat izgubila razum:
prvič zaradi bolečine, drugič pa zaradi tega, ker bo dovolila, da ji bolečina
odpihne razum. Nepopisno se je bala pošasti v svojem žrelu in tega, da je nihče
ne zna ukrotiti, onemogočiti.
Ležala je na kavču in
bledla. Čim bolj je odbijala misli na bioenergetika in vse, kar ji je rekel,
tem trdovratneje so se vračale, udarjale so vanjo z vso silo, udrihale so po
njeni ubogi, zmešani glavi, po njenih zveriženih možganih. Da je jezna, ji je
rekel. Da je preveč stvari izrekla z jezo. Jeza ji gori v grlu in ji uničuje
jetra. Spomnila se je, kolikokrat se je razjezila na svoje podrejene, če ni
bilo vse opravljeno tako, kot je hotela, ali takrat, ko bi po njenem moralo
biti. Spomnila se je svojega jeznega kričanja in njihovih poklapanih,
zamerljivih obrazov. Niso je marali. Nihče je ni maral, to je dobro vedela.
Maruša je bila edina, s katero jo je vezalo nekakšno čustvo naklonjenosti, pa
še ona je ni imela zares rada, to je čutila. In ona, Tamara – koga je imela ona
rada? Svoje delo, to je res; in to je tudi vse. Okrog dela se je vrtelo vse v
njenem življenju. Delo je bilo tudi glavno, kar jo je povezovalo z Marušo, in
je bilo bržkone njuna edina skupna točka. Vedela je, da Maruša ne odobrava
njenega diktatorskega odnosa do podrejenih. Vedno je govorila, da se da na
napake opozoriti tudi drugače, ne le z jezo in dretjem. Ja, Tamara Brnčič je
bila nedvomno jezna ženska. Jezna je bila vedno, ko kaj ni šlo po njenih
načrtih, to pa je bilo pogosto, saj življenje ni kaseta, ki jo preprosto
odvrtiš kot ti paše. Glede tega in njene jeze je imel tisti bioenergetik prav.
Zadel je v samo sredino tarče. Le da mu tega nikoli ne bi priznala. Za nič na
svetu ne.
Na mizi je zavibriral
njen mobilnik. Na zaslonu se je izpisalo asistentkino ime. Tamara se ni
odzvala. Ležala je na kavču in strmela v prazno. Kot bi stala na obali in
opazovala ladjo, ki pluje preko morja in se ji vse bolj približuje, je medlo čutila,
kako se ognjena pošast iz njenega grla počasi seli tudi v druge dele njenega
telesa. Pekoča bolečina je postajala vseprežemajoča; postajala je absolutni
vladar Tamare Brnčič, uspešne poslovne ženske, ki je bila nekdaj nepremagljiva
in neustavljiva, zdaj pa je to mesto prevzemala njena bolečina. Ogenj se je s
prasketajočim žarom širil iz žrela po celem telesu. Najprej je použil njena
jetra, zatem vranico, nato postopno še druge notranje organe. Použival je telo
Tamare Brnčič kot mesojedka debelo žuželko. Nič ga ni moglo ustaviti. Njena
zadnja misel je bila posvečena vročini, neznosni in nepredstavljivi vročini, ki
je zajela njeno telo. Potem je neusmiljeni ogenj stalil še zadnje ostanke njene
zavesti.
Konec
Ni komentarjev:
Objavite komentar