O podnebnih temah

Nikakor ne morem ostati tiho ob trenutno najbolj pereči temi na tem planetu, ki bi morala postati resnično pereča za vse, če naj bi se kaj spremenilo in če naj sploh preživimo kot človeška vrsta. Zato danes beseda ali dve o podnebnem štrajku mladih, ki se je dogajal minuli petek. Ko sem izvedela, kaj se pripravlja, in še bolj potem, ko je bilo že mimo, in sem brala o res lepih številkah mladih, ki so se v slovenskih mestih zbrali k temu dogodku, sem bila navdušena in ganjena. Mladina z Greto Thunberg na čelu se je začela "buniti", čudovito. Prav to potrebujemo, ljudje se morajo zbuditi, in mogoče so res prav mladi tisti, ki bodo z vsem skupaj začeli. Najprej z opozarjanjem, da je to naš edini planet, da nimamo kam pobegniti; zavedeli so se, da s takšnim načinom življenja na tej Zemlji za njih ni prihodnosti. Le kako bi bila? A kaj, ko je ta njihov petkov pohod šele začetek, milo rečeno, ali pa še to ne. Ko potem berem kakšne komentarje, članke o tem v medijih, se hitro postavim spet na realna tla in si rečem, da se bo bolj težko kaj spremenilo, dokler ljudje niso pripravljeni priznati, v čem je zares problem. Recimo, včeraj sem na Facebooku videla članek o podnebnem štrajku mladih, objavljen s strani Greenpeacea. Med drugim je v njem pisalo nekaj takega: "Sporočilo mladih je bilo jasno: fosilna goriva morajo ostati pod zemljo!" Ob takih izjavah si ne morem kaj, da se ne bi pomilovalno nasmehnila. Ne vem, kdo je avtor članka, a očitno nima prav veliko pojma. Oh ja, torej so fosilna goriva naš edini problem? To je edino, kar pesti in onesnažuje ta planet? Človek res ne ve, ali bi se jokal ali smejal. Če bi bil res samo to naš problem, potem sploh ne bi bilo tako hudo, kot je. Vse bolj me moti in resnično mi gre na jetra, ker se ljudje, skoraj celotno prebivalstvo tega planeta, ki mu res že trda prede - s tem pa tudi nam - še kar prenareja in noče in noče videti, kje so resnični problemi, kaj je tisto, kar bi bilo treba najprej spremeniti, da bi lahko govorili o vsaj majhni možnosti našega preživetja. Ja, seveda promet in fosilna goriva tudi onesnažujejo zemljo in podnebje, ne mislim, da to koristi. Malo več kolesarjenja ali pešačenja in manj prevažanja z avtomobili bi vsem koristilo tako in drugače. Da ne govorim o naših odpadkih, v katerih se bomo kmalu zadušili, in med katerimi absolutno kraljuje plastika - kaj se tu lahko spremeni? Če vsa velika podjetja danes popolnoma prenehajo proizvajati plastiko, mogoče še lahko kaj rešimo, čeprav smo že čez in čez prepredeni z njo. Toda, ali se bo to zgodilo? Zaenkrat vsi še naprej enako veselo proizvajajo tone in tone plastike, mi jo kupujemo, s čimer to podpiramo, in baraka gre naprej - kako naj se tako kaj spremeni? Le kako, če pa je v trgovinah praktično vsaka stvar zavita v plastiko, če je plastika povsod, tudi v oblačilih, obutvi, kmalu bo še v kisiku, ki ga dihamo. Zelo pohvalno, da so nekateri trgovci uvedli recimo vrečke za sadje in zelenjavo za večkratno uporabo. Sama sem si jih takoj nabavila in jih vestno uporabljam. V trgovino tudi sicer hodim z vrečkami za večkratno uporabo in se skušam izogibati plastiki, kolikor se le da, a povsem izogniti se ji je pač še vedno nemogoče. Vse to, te vrečke in podobno, so žal le majcen pljunek v morje. 

Vse to je nedvomno res, a ob tem si je treba nehati zatiskati oči in končno že enkrat priznati, kaj je tisto, kar ta planet onesnažuje daleč najbolj. To ni niti promet, niti prevelika poraba vode (čeprav je seveda res, da bi tudi z vodo morali ravnati bolj varčno in je ne jemati tako samoumevno), tudi ugašanje luči ne bo rešilo sveta. Že dolgo je znano, da je največji onesnaževalec podnebja živinoreja. O tem obstaja toliko virov in relevantnih raziskav, da nima smisla, da jih omenjam; kogar zanima, lahko na Googlu najde in prebere marsikaj. A dejstvo je, da se ljudje še vedno nočejo zanimati za to temo, ki je žal še vedno tabu. Ko to komu omeniš, takoj začne utripati rdeče in besneti kot majhen otrok, češ, kdo ti daje pravico, da mu vsiljuješ svoj način prehrane? Vegani ste tako tečni in agresivni. Živi in pusti živeti in podobno. Vsejedi ljudje se razburjajo, kot da gre za nekaj osebnega, kot da gre res samo za način prehrane. Pa gre za mnogo, mnogo več - gre za prihodnost našega planeta in nas samih. Treba je sestopiti s piedestala obupne samopomembnosti, treba se je odreči neomajni veri v to, da smo ljudje absolutni vladarji tega planeta in da so vse druge vrste tu samo zato, da služijo nam. Ja, pustili vas bomo živeti v miru - ko boste vi pustili živeti v miru. Zaradi vas vsak dan nedopovedljivo trpi in umre na milijone nedolžnih živali, samo zato, ker ljudje še vedno sveto verjamete, da brez prehranjevanja s trupli živali in njihovimi izločki ne bi preživeli. Živali so obravnavane kot predmeti brez občutkov, natlačene v premajhne prostore, pohabljene, zlorabljene, posiljevane, mučene in na koncu zaklane. Da imate lahko vi svoje zrezke, salame, sirčke in mleko. (Ste dojenčki?) Poleg nepotrebnega trpljenja, ki se ga s tem povzroča, je tu še faktor onesnaževanja. (Da zdravja sploh ne omenjam.) Kdaj bo človek spoznal, da na tem planetu ne more biti miru, da ljudje ne morejo živeti v miru, izobilju in sreči, dokler povzročajo trpljenje drugim bitjem? Že Tolstoj je rekel: "Dokler bodo klavnice, bodo tudi vojne." Preprosto, vse je povezano, vsi smo povezani. Ni dovolj ukiniti vojne med ljudmi - pravzaprav to sploh ni mogoče, dokler vojne med ljudmi in živalmi še kar trajajo, neprestano, iz dneva v dan, iz sekunde v sekundo. In zakaj? Zato, da se človek, kmalu širši kot daljši, prenažira z nečim, česar sploh ne potrebuje. Da ne omenjamo, koliko mesa, enako kot tudi druge hrane, se sploh ne poje, ampak konča v smeteh. Človek je resnično breme tega planeta. Današnji človek je le parodija na nekaj, kar naj bi človek bil, morda nekoč v daljni preteklosti, groteskna spaka, ki se ne zaveda ničesar, temveč v spečem stanju štanca eno sranje za drugim na ta ubogi planet. Pri tem sploh ne razmišlja - le kako, če pa spi -, ne misli niti na to, kaj bo pustil zanamcem, ne pomisli na otroke, kaj bodo ti sploh imeli od življenja na gori odpadkov in trupel, ki se dviga že v vesolje, ne, na to ne misli, enako kot vse drugo tudi otroke štanca na ta svet kot po tekočem traku, dajmo jih roditi še več na ta že skoraj uničen planet, samo rodimo jih semkaj, ne da bi jim dali kakršno koli prihodnost, kaj bo potem tukaj z njimi, nas pa ne briga. Nas takrat ne bo več, ker bomo škripnili zaradi raka ali sladkorne ali kakšne druge civilizacijske bolezni, katere glavni razlog je nepravilna prehrana, v kateri kraljuje veliko preveč mesa in živalskih izdelkov; ampak jebi ga, zaradi nečesa je pač treba umreti, ne?! 

Če hočemo kaj pustiti vsem tem otrokom, ki tukaj in zdaj, tako kot je, res nimajo nobene prihodnosti, če hočemo sploh preživeti kot vrsta (ne oziraje se na očitno dejstvo, da bi bilo za vse skupaj bolje, ko sploh ne bi), potem se resnično moramo zbuditi. Si nehati zatiskati oči, priznati končno že enkrat, kje so resnični problemi. Poslušajte rock in metal, mogoče vas bo to zbudilo. Prenehajte jesti meso in živalske izločke samo za en teden in jejte v glavnem sadje in zelenjavo, pa se vam bodo misli takoj zbistrile in videli boste tudi tisto, česar prej niste. Pojdite ven, v naravo, in dihajte. Ne vem, karkoli, samo zbudite se. Zadnjič sem nekje zasledila informacijo o tem, da imamo samo še 12 let časa, da popravimo, kar se popraviti da. Po izteku tega obdobja bo za planet prepozno. Ne morem vedeti, ali je to res, vendar verjamem. Povsem verjamem. Saj takole res ne gre v nedogled. Če bi v trenutku prenehali z vsem, kar uničuje zemljo in podnebje ... Hja, potem bi se nemara še lahko kaj spremenilo. Pa res lahko prenehamo v trenutku?

Nekje sem brala tudi o znanem igralcu in voditelju, Klemnu Slakonji, ki pravi, da z družino odkriva svet rastlinske prehrane in veganstva in da je iz dneva v dan bolj navdušen nad vesoljem novih okusov, ki se jim ob tem odpira. Zelo sem srečna, ko slišim kaj takega. Vedno več nas je, število ljudi, ki se odločijo, da se bodo prehranjevali le še z rastlinsko prehrano, vse bolj narašča. Po naravi sem optimistka in bom to ostala, čeprav je včasih, sploh zadnje čase, res težko vztrajati v optimizmu. A hočem. Hočem verjeti, da se bo človek prebudil. Da bo postal spet sočutno bitje, kar v svojem najglobljem bistvu tudi je. Da bo spoznal, da ga dobiček in materialno imetje ne moreta rešiti, ljubezen in sočutje pa. Da je vse, prav vse toliko lepše in boljše, ko se človek prehranjuje na pravilen način: zdravje, počutje, mišljenje, osebno življenje in življenje na tem planetu. Mogoče bodo res tudi mladi prispevali k temu prebujenju človeka. Samo da se vse skupaj nekako začne. In opustitev uživanja mesa in živalskih izdelkov je temeljni pogoj, da se sploh lahko kaj spremeni. Takoj za tem pride vse ostalo: ločevanje smeti ali, še bolje, t. i. zero waste, manj onesnaževanja v prometu, varčno ravnanje z vodo in drugimi viri. A začeti je treba na začetku. In kje se vse začne? Pri ljubezni. Pri sočutju. To je temelj vsega. Brez tega ne more biti ničesar drugega. Če tega ne zmoremo, potem je bolje, da nas ni več tukaj.