Ko včasih razmišljam o vseh teh otrocih, ki jih prinašamo na ta svet, ki jim, vsaj zaenkrat in vsaj takšen, kot je zdaj, ne more nuditi neke svetle prihodnosti, se sprašujem, ali to počnemo zavestno ali čisto nezavedno? Ali zavestno spočenjamo in rojevamo otroke, ali sploh kdaj pomislimo na to, da jim bo, našim lastnim otrokom, če se čim prej nekaj temeljito ne spremeni, lahko še trda predla in jim zna biti v prihodnjih letih zelo težko? Ali pa to počnemo nezavedno, zgolj iz primitivnega nagona po samoohranitvi, ki nas sili, da se razmnožujemo, da pač ne bi izumrli? Se sploh zavedamo, da je možnost, da bomo tako ali tako izumrli, iz dneva v dan večja in da raste sorazmerno z našo ignoranco do temeljnih problemov, ki pestijo ta planet in katerih povzročitelji smo izključno mi sami? Planet umira pred našimi očmi, mi pa smo še kar naprej globoko zatopljeni v popolnoma nepomembne stvari, ne vidimo in ne slišimo nič; spimo. Kako lahko mirno rojevamo otroke na ta svet, ne da bi temeljito, pri polni zavesti razmislili o tem, kakšno sploh bo njihovo življenje, še več, ali bo njihovo življenje, celo preživetje sploh mogoče? Ne razumem tega, res ne. Pa ne mislim o sebi, da sem črnogleda; prav nasprotno. Imam se za zelo optimistično osebo, le da skušam na stvari gledati tudi realno. In realna dejstva v tem trenutku so, da se že skoraj utapljamo v plastiki, da so morja z njo že povsem prepredena, da je tudi ostala narava že skrajno onesnažena, da pitna voda ne bi smela biti nekaj tako samoumevnega, kot je (še vedno), da se prav lahko zgodi, da je nekega dne zmanjka - kar pri vsem tem onesnaževanju sploh ne bi bilo tako čudno - in kaj bo potem? Da ne govorim o vseh drugih človekovih napakah in zablodah, ki so pripeljale do tega, da je že skoraj vsa hrana (in voda) strupena, da je resnično težko najti še kakšen košček zemlje na tem planetu, ki ne bi bil oskrunjen, omadeževan, uničen od človeka. Ne pravim, da ne bi smeli več imeti otrok. Ne mislim, da bi morali kar vreči puško v koruzo, se prenehati razmnoževati in vse skupaj poslati nekam, ker je tako ali tako vse v riti. Ne, točno to je tisto, česar ne smemo narediti. Naša dolžnost je, da se zbrcamo k pameti, se zbudimo in se potrudimo popraviti, kar se popraviti da. In s tem je treba začeti že danes, ne odlašati na jutri ali drug teden. Začne pa se že z majhnimi koraki v vsakdanjem življenju. Nihče na tem svetu ni premajhen ali premalo pomemben, da ne bi mogel spremeniti sveta - kajti, če bi VSI naenkrat v svojem življenju izvedli samo majhno spremembo, bi se svet kot celota temeljito spremenil. Recimo, če vzamemo "samo" problem odpadkov. En primer: osebno me zelo jezi, ko vidim, da ljudje v zabojnik za biološke odpadke mečejo biološke odpadke v plastičnih vrečkah. Ne razumem tega in me blazno jezi. Dve možnosti sta: ali ljudje še vedno nimajo treh čistih o ločevanju odpadkov ali pa jim je popolnoma vseeno. Najbrž bo držalo kar oboje. In dokler bo tako - dokler se nam ne bo dalo samo malo pomisliti z (lastnimi! Ne tujimi) možgani, in dokler nam bo vseeno, tako dolgo bo vse skupaj pospešeno letelo v propad. Prav dolgo pa to ne bo več trajalo, ker se čas urno izteka. Je res tako težko biološke odpadke zbirati v biološko razgradljivih vrečkah ali pa preprosto, če ne gre drugače, stresti jih ven iz plastične vrečke in slednjo vreči tja, kamor spada? Čisto preproste stvari so človeku, ki se mu ne da niti živeti, ponavadi odveč. Zato pa se je treba ZBUDITI. Če nam je že zase tako vseeno, češ, od nečesa je pač treba umreti (tipičen izgovor tistih, ki se bojijo sprememb ali pa se jim preprosto ne da), potem naj nas briga vsaj za zanamce. Za otroke, ki prihajajo sem za nami. Ali pa jih nehajmo spravljati na ta svet, če jim nismo sposobni ponuditi vsaj približno čistega planeta in osnovnih dobrin, ki jih potrebujejo za preživetje. In s temi osnovnimi dobrinami ne mislim pametnih telefonov, računalnikov, video igric in še drugih nadvse "pametnih" pritiklin, ki delajo človeka neumnega. Ne, mislim na ohranjeno naravo, nezastrupljeno hrano in vodo, zrak, ki ga bo mogoče dihati. Marsikje je vse to že skoraj nedosegljiv ideal. Bomo dopustili, da se to zgodi tudi pri nas? Se bomo zbudili ali bomo v spečem, nezavednem stanju zdrsnili v prepad, iz katerega ni vrnitve?
Ni komentarjev:
Objavite komentar