Kratke zgodbe - drugič

Kot sem obljubila, objavljam še eno od svojih kratkih zgodb, ki so nastale v zadnjem času. Ker je tale precej daljša od tiste zadnjič, jo bom objavila v dveh delih - nadaljevanje prihodnjič :). Komentarji so seveda več kot dobrodošli! ;)

* * *

OGENJ V GRLU

1

Življenje Tamare Brnčič je bilo bolj ali manj ravna premica gotovosti in predvidljivosti. Dan je bil enak dnevu, vse je bilo skrbno vnaprej načrtovano, prostora za nenadne spremembe ali presenečenja ni bilo. Skrenitve s strogo začrtane poti niso prišle v poštev. Življenje, ki bi spričo svoje nepopisne dolgočasnosti marsikoga pritiralo na rob obupa, je njej popolnoma odgovarjalo in pristajalo kot po meri ulita obleka. To, da je natanko vedela, kakšen bo njen dan – prav takšen kot včerajšnji in številni pred njim –, jo je pomirjalo in ji dajalo nepogrešljiv občutek nadzora nad mikrokozmosom, v katerem je živela. Poročena ni bila, otrok ni imela. V svojem svetu dogodkovne sterilnosti je bila sama in to ji je bilo všeč. Imela je uspešno kariero, vodila je lastno podjetje. Njena služba je bila – kakopak – dolgočasna in pusta, a donosna, tako je bilo njeno življenje povsem predvidljivo tudi kar se tiče finančne stabilnosti. Pri petinštiridesetih je imela na področju kariere kaj pokazati, za njeno zasebno življenje pa tega ne bi bilo mogoče reči.

Tako kot vse v njenem življenju je tudi njeno zdravje zvesto sledilo nepremagljivemu in nepretrganemu vzorcu predvidljivosti in večne enakosti. Če se je kdaj zgodil kakšen manjši odklon od ravne premice – in neizogibno je bilo, da se je to primerilo vsaj tu in tam, navsezadnje je bila le človek in ne kakšno izvenzemeljsko božanstvo –, jo je to tako iztirilo, da je potrebovala nekaj časa, da se je vrnila nazaj v svoje običajne tirnice. Vsako najrahlejše odstopanje od domnevno nespremenljivega kontinuuma je pri njej povzročilo neznosen stres, ki je njeno življenje postavil na glavo. Po vsakem takšnem izpadu si je komaj opomogla. Ko je prišla spet k sebi, pa se je zagnala naprej še trdneje odločena vzdrževati popolno gotovost v svojem življenju za vsako ceno.

Njen obstoj je bil v celoti podrejen službi in karieri. Vse ostalo so bile le neizogibne pritikline življenja, nič več kot nujno zlo. Še prehranjevala se je tako, kot da gre za opravilo, ki je sicer nujno za preživetje, a obenem popolnoma nepotrebno in odveč. Včasih se ji je zdelo škoda časa in energije, ki ju je porabila za žvečenje, požiranje in prebavljanje. V tem času bi lahko počela toliko pametnejših stvari. Čutila se je dvignjeno nad te tako pritlehne sestavine življenja. Nemara si je po tihem celo želela, da bi bila kaj bolj vzvišenega kot zgolj človek.

Potem je prišla tista usodna noč, ko se je njen ustaljeni vzorec spet pretrgal, in tokrat je bilo precej huje kot kdajkoli prej. Anomalija je prišla brez vsakršnega vnaprejšnjega opozorila. Bilo je kot udarec s kladivom po glavi. Preživela je popolnoma običajen dan, enak vsem drugim, zvečer je šla spat ob isti uri kot vedno, in njena noč je potekala mirno in nezavedno kot vselej – a le do približno tretje ure ponoči. Takrat se je nenadoma prebudila. Zmedeno je bolščala v temo okrog sebe, ne vedoč, kaj se dogaja in zakaj se je njen predvidljivi spanec tako na vsem lepem pretrgal. Potem je spoznala, kaj je bil vzrok. Začutila ga je. Debelo je pogoltnila. Bolelo jo je grlo. Pravzaprav, »bolelo« je premila beseda. Njeno žrelo je bilo pekoča, razbeljena žerjavica. Potem ko je pogoltnila prvič, si tega ni upala več storiti. Bilo je tako prekleto boleče, da bi lahko zajokala. To pa ni bilo nekaj, kar bi bilo v njeni navadi. Ležala je v postelji in tuhtala, kaj naj stori. To so bila tla, na katerih se je počutila tako tuje, tako nedomače in negotovo. Očitno je nekje staknila prehlad. Kako se ji je lahko to zgodilo?! In kaj, če je celo kaj hujšega, denimo gripa, in bo morala ves teden ali še dlje ležati v postelji in vzeti bolniško? Njen ustaljeni ritem se bo porušil kot še nikoli doslej, le kako bo to prenesla?!

Začela jo je grabiti panika. Vedela je, da s takšnimi bolečinami ne bo mogla zaspati nazaj. Vstala je in v kuhinji pobrskala za protibolečinskimi tabletami. Nekaj jih je imela vedno na zalogi, prav za takšne primere. Ni smela dovoliti telesnim bolečinam – kot tudi ničemur drugemu ne –, da bi jo iztirile in ogrozile večno nespremenljivi potek njenega življenja. Z veliko težavo je pogoltnila tableto in se vrnila v posteljo. Čakala je, da začne delovati; bolečina je bila neznosna. Česa takega še ni doživela. Resno se je bala, da gre za kaj hujšega kot le običajen prehlad. Premetavala se je po postelji; pekočina v žrelu ni in ni hotela popustiti. Naposled je le utonila v nemiren spanec, a ta je bil tako moten, da se ji je zjutraj dozdevalo, da sploh ni spala, ampak se ji je le sanjalo, da spi. Bila je uničena. Prvič se ji je zgodilo, da je zjutraj vstala iz postelje bolj izčrpana in obnemogla kot je bila, ko je šla zvečer spat. Bolečina ni šla nikamor. Občutek je imela, da je tableta sploh ni ublažila, niti malo. Bila je v tako klavrnem stanju, da se je sama sebi zdela že napol mrtva. Poleg nepopisne fizične bolečine je bila tu še psihična dotolčenost. Prisiljena se je bila soočiti s svojo slabostjo, s hudo telesno bolečino, s spremembo v svojem življenju, spremembo, ki je bila za povrh vse prej kot prijetna.

Vsemu temu navkljub se je zjutraj enako kot vsak dan odpravila v službo, trudeč se, da ne bi klonila pod težo obupa, ki jo je zajel spričo njenega nezavidljivega stanja. Počutila se je grozno, ni mogla jesti, še pila je komaj kaj. Njeno grlo je ob vsakem požirku spominjalo na eksploziv ali bombo; zdelo se ji je, da je njena sluznica premazana z jedko, radioaktivno strupeno kislino. Vseeno se je oblekla in odpravila od doma kot vsako jutro. To je od nje terjalo nečloveški napor. A ko je malo bolje pomislila, se je zavedela, da je razen peklenske bolečine v grlu pravzaprav ne muči nič drugega. Če odmisli neprespanost zaradi motenega spanca tiste noči, z njo dejansko ni narobe nič drugega – nič razen nesramno vnetega grla. Mogoče pa le ni gripa ali pljučnica, se je tolažila; v tem primeru bi imela tudi druge simptome, mar ne? Vročina, utrujenost, bolečine v sklepih, splošno slabo počutje – njo pa le boli grlo. Resda tako, da je že na meji znosnega, pa vendar, če dobro pomisli, se drugače počuti dokaj normalno. Nerada si je priznala, da jo je dejstvo, da jo nekaj boli in da je zato običajni potek njenega življenja ogrožen, bržkone bolj potolklo in onesposobilo kot sama telesna bolečina. Zavedala se je – čeprav tega ni hotela priznati –, da je obsedena z nadzorom. Ni si mogla pomagati; drugače kot tako ni znala funkcionirati.

Ko je nekoliko premislila vse to, se je malce potolažila in si ponovno zabičala, da vendar ne sme neki abotni telesni bolečini dopustiti, da preobrne normalni potek njenega življenja. Pri tem je na silo spregledala dejstvo, da je ta bolečina vse prej kot abotna in da je celo nevzdržna. Dopovedovala si je, da bo prej ali slej minila, in da jo bo lažje prenašala, če ne bo mislila nanjo.

Tako se je torej vrnila v svoj vsakdan, kot da ni nič. V službi je bila brezhibna in prizadevna kot vedno, le tu in tam se ji je obraz nenadzorovano skremžil, ko je bila prisiljena požreti in obuditi peklensko žerjavico v grlu. V času malice se je na vse kriplje trudila jesti, a pri najboljši volji ni mogla spraviti vase več kot nekaj bornih grižljajev, pa še ti so ji spolzeli skozi požiralnik z nečloveško muko. Ni mogla več nadzirati obraza; spačil se ji je v zakrčeno grimaso. To je opazila njena asistentka Maruša, s katero sta ponavadi skupaj hodili na malico. Zaskrbljeno se je zastrmela vanjo.

»Kaj pa ti je, Tamara? Te kaj boli?«

Hotela je že odkimati in ji zagotoviti, da je vse v redu, nakar se je zavedela, da bi te besede ob trenutnem izrazu na njenem obrazu zvenele kot navadno sranje, ki mu še slepec ne bi verjel. Zavzdihnila je in se vdala v usodo.

»Ponoči me je začelo boleti grlo. Prav neznosno je, še nikoli nisem imela takih bolečin. Niti tableta, ki sem jo vzela, mi ni pomagala.«

»Hm. Kakšna angina, najbrž,« je menila asistentka. »Boš šla k zdravniku?«

Silovito je odkimala. »Mislim, da ne bo potrebno. Verjetno je samo prehlad in bo v nekaj dneh minilo.«

Ob omembi zdravnika se je kar stresla. Sploh se ni spominjala, kdaj je bila nazadnje pri njem. Takšnih zdrsov si pač ni dovolila. Obisk zdravnika običajno pomeni, da te pesti bolezen, to pa pomeni, da nekaj v tvojem življenju ni prav, da si tako ali drugače onesposobljen, morebiti – bog ne daj – celo nesposoben, sem pa seveda spada tudi določen manko na kariernem področju. Ne moreš biti vendar stoprocenten v službi in pri svojem vzvišenem poslanstvu, če si bolan. Z boleznijo pride bolniška odsotnost v službi, in tam, kjer te ni, te pač ni. Če te ni, se ne moreš dokazati.

Ne, zdravnik res ne pride v poštev. Obisk zdravnika je zadnji na njenem seznamu, najbolj skrajna vseh možnosti, za katero pride le še smrt. Sklenila je stisniti zobe in počakati, da bolečina v grlu mine. Saj vendar ne more trajati v nedogled. Vse mine pa bo tudi to.

2

Preteklo je sedem dni in Tamara Brnčič je trpela kot žival, ki jo v poskusnem laboratoriju režejo pri živem telesu. Njene noči so bile Auschwitz, dnevi pa večna Treblinka. Na trenutke se je zbala, da bo izgubila razum. Bolečina, za katero je že tiste prve noči, ko se je pojavila, mislila, da ne more biti hujša, se je, neverjetno, še stopnjevala. V enem tednu je shujšala za dva kilograma, saj po grlu ni mogla spraviti ničesar, ne da bi ob tem skoraj vpila od bolečine. Kljub vse slabšemu stanju je še kar vztrajala in hodila v službo, kot da je ne muči nič hujšega kot blag prehlad. A njena zunanja podoba je bila iz dneva v dan bolj izdajalska. Po tednu dni je bila videti kot prikazen povsem belega obraza in odsotnega pogleda, duh, ki v času malice nemo strmi predse in gladovno stavka, pa tudi ves ostali čas spominja prej na neko uborno kreaturo ženske kot na Tamaro Brnčič, uspešno poslovno žensko na čelu velikega podjetja, močno in nepremagljivo, kakršna je še pred kratkim bila. Nemogoče je bilo, da drugi ne bi opazili te drastične spremembe. Podrejeni so jo večinoma le kradoma začudeno pogledovali in nemočno skomigali z rameni. Asistentka Maruša, ki je z njo hodila na malico, je bila edina, ki si je upala tudi kaj reči in ji je vsak dan prigovarjala, naj gre že vendar k zdravniku. Po enem tednu, ko je bila Tamara le še bleda senca same sebe, je Maruši prekipelo, češ da jo bo sama odvlekla k zdravniku, pa če ji bo morala nadeti povodec. Tamara se je naposled vdala. Pogoltnila je svoje zadržke glede zdravnika (seveda ne zares, ker ji razbolelo grlo tega ne bi dopuščalo) in pristala, da ga bo obiskala še tisto popoldne.

V čakalnici ambulante se je trlo ljudi, ki so kašljali, kihali, smrkali in se usekovali. Tamara je bila na robu z živci. Tako kot je od nekdaj prezirala bolezen, se je vselej tudi v velikem loku ogibala obolelih; na njihove tegobe je gledala kot na nekaj, za kar so krivi izključno sami, nekaj, čemur bi se prav lahko izognili, če ne bi toliko delovali po nekakšnem robotskem principu in bi malo več uporabljali zdrav razum. Zato je zdaj, ko je bila prisiljena dokončno spoznati, da po novem tudi sama spada mednje, prav nesramno trpela. Skoraj ni več vedela, zaradi česa trpi bolj: zavoljo neznosnih bolečin v žrelu ali mučnega spoznanja, da navsezadnje očitno tudi sama sodi med navadne ljudi, ki se jim lahko kadarkoli pritakne kakšna kuga, in morebiti celo ne zgolj po njihovi lastni krivdi.

Sedela je v čakalnici kot kup nesreče, čakala, da pride na vrsto, se kremžila od neznosne pekočine v žrelu, razdraženo poslušala in komaj še prenašala kihajoče in prhajoče ljudi vse okrog sebe ter se počutila, kot da je v peklu. Če je obstajal kakršen koli pekel v njenem življenju, potem je bil prav to, kar je preživljala zdaj.

Ko je po večurnem čakanju le prišla na vrsto, je vstopila v ordinacijo kot kakšna zločinka. Napol je pričakovala, da jo bo doktor oštel, češ, kaj vendar počne tukaj, ona, nedotakljiva in vedno tako brezhibna oseba. Kako si lahko dovoli takšen spodrsljaj?! Nič takega se ni zgodilo. Zdravnik je bil izredno priljuden možakar, ki ga je nazadnje videla enkrat v študentskih letih in se ga je še komaj spomnila. Prijazno jo je pobaral, kaj jo muči. Opisala mu je svoje tegobe, postavil ji je še nekaj vprašanj, nato jo je pregledal.

»Ja, grlo je nekoliko rdeče, a ne prav zelo. Videti je kot blago vnetje, nič več.«

»Blago vnetje?! Gospod doktor, tako zelo me boli, da ne morem jesti, še požirati ne morem. Ponoči ne morem spati. Nič ne morem. Onemogoča mi normalno življenje. Izraz blago se mi tukaj res ne zdi na mestu.«

Zdravnik jo je zamišljeno gledal in tuhtal. »Hm. Zanimivo. In nobenih drugih težav, pravite? Res neverjetno. Tako hude bolečine v žrelu in nobenih spremljajočih simptomov … Glejte, predpisal vam bom antibiotike. To bi moralo pomagati. Če slučajno ne bo bolje, pridite nazaj. Ampak močno dvomim, tole bi vam moralo umiriti zadevo. In, seveda, do konca tega tedna bolniška …«

»Ne, samo bolniške ne, prosim vas!« je vzkliknila. Presenečeno jo je pogledal izpod čela. »Ne morem vzeti bolniške. V podjetju me potrebujejo. Tudi če mi jo napišete, bom šla vseeno delat. Sicer pa, saj pravite, da mi bodo antibiotiki pomagali. Če mi bo bolje, torej res ni nobene potrebe, da bi ostajala doma.«

Zdravnik je zmajal z glavo. »Prav, kakor želite. Ampak pazite: poznam take, kot ste vi. Začne se takole, konča se pa lahko veliko huje. Delo ni pomembnejše od vašega zdravja, gospa.«

Ko je zapustila ambulanto, si je od srca oddahnila. Šla je po zdravila, nato pa naravnost domov. Takoj je vzela tableto in upala, da se ta mora vendarle konča. Ko se je zvečer spravila spat, se ji je zdelo, da je že za odtenek bolje. Potem je zaspala in zgodilo se je nekaj neverjetnega. Spala je vso noč, trdno in mirno, brez zbujanja, in ko se je zjutraj zbudila, je takoj zaznala, da je nekaj drugače. Pogoltnila je: grlo je skorajda ni bolelo več! V žrelu je ostala le rahla, komaj občutna sled prejšnje neznosne pekoče bolečine – v primerjavi s tistim, kar je morala trpeti prej, že teden dni, to ni bilo nič, resnično nič! Skočila je iz postelje, vzhičena. Zdelo se ji je, da se je na novo rodila. Zdaj ji je bilo žal, da ni šla k zdravniku že prej. To trpljenje bi se lahko prenehalo že veliko prej, če ona ne bi bila tako prekleto trmasta. Če bi bilo po njeno, celo še zdaj ne bi šla! Zaleglo je šele, ko ji je Maruša zabičala, da jo bo kar sama odvlekla, kot psa na povodcu. Pa dobro, zdaj je, kar je. Bolečina je skoraj povsem izginila in nedvomno se bo v kratkem dokončno poslovila. Antibiotiki so pač opravili svoje. Spet se je čutila na vrhuncu svojih moči. V podjetju se je pojavila kot general po dobljeni bitki. Hodila je vzravnano in z dvignjeno glavo, nič več skrčena v dve gubi od bolečin. Spet je lahko jedla. To je bil dan njenega ponovnega rojstva in ko se je zvečer spravila v posteljo, se je na tihem zahvalila medicini in njenim dosežkom.

Bilo je lepo, dokler je trajalo. Naslednje jutro jo je vrgla pokonci trgajoča bolečina v žrelu, povsem enaka, kot če bi ji nekdo z vso močjo drgnil po notranjosti požiralnika z brusnim papirjem. Grlo ji je gorelo. Zajokala je od besa in obupa. Ni razumela, kaj se dogaja. Antibiotik je vzela tudi prejšnji dan, čeprav je bilo že veliko bolje; odločena je bila, da se bo zvesto držala zdravniških navodil in jemala zdravila toliko dni, kolikor je predpisano. Zato ji zdaj res ni bilo nič jasno. Zbrcala se je iz postelje in se prisilila, da se je oblekla in pripravila za službo, čeravno so ji po licih v intervalih mezeli potočki solz, čeljusti pa je krčevito stiskala skupaj. Jesti ni mogla, še požirek vode je komajda spravila po zblaznelem grlu. Kajti, ja, je razmišljala, njenemu grlu se je zmešalo. To preprosto ni normalno. Ne more biti. A na koncu bo ona tista, ki bo pristala v umobolnici, je s sarkazmom pomislila.

Šla je v službo, a je sredi delovnega dne klonila pod pritiskom žgoče žerjavice, ki ji je hotela raztrgati grlo. Poklicala je zdravnika. Nujno bi morala priti, čim prej. Jo lahko sprejme takoj? Bolečina je že popustila, zdaj pa se je vrnila, v še tisočkrat hujši obliki, in to kljub antibiotikom. Zdravnik ji je rekel, naj pride. Pustila je vse, samo Maruši je povedala, kam gre, in jo odkurila, kot da ji je za petami sam zlodej. In je tudi bil, le da ne za njenimi petami; za grlo jo je stiskal.

Gospod doktor se je praskal po nosu in se zamišljeno čohal po pleši. Skomignil je z rameni.

»Ne vem, gospa. Res ne vem. Da niti antibiotik ni prijel … Takega primera še nisem imel, če povem po resnici. To je, milo rečeno, nenavadno. V takih primerih tudi medicina odpove, žal.«

Tamara Brnčič, uspešna poslovna ženska, se je do kraja sesedla vase. Videti je bila že napol mrtva.

»Glejte, poslal vas bom k specialistu. To je edino, kar še lahko naredim. Šli boste k doktorju Drevenšku, on je najboljši otorinolaringolog pri nas. Če vas dam pod "nujno", boste mogoče prišli na vrsto še ta teden.«

V njej je zasvetila drobcena iskrica upanja. Spremenila se je v pomilovanja vredno bitje, ki moleduje zdravnika, naj naredi tako, kot je rekel, naj naredi nekaj, karkoli, ker tega ne more več prenašati, ne more in pika. Ni si predstavljala, da je takšne vrste bolečina sploh mogoča. Ni vedela, ne, še sanjalo se ji ni, da je mogoče tako trpeti.

Zdravnik jo je sočutno gledal. Napisal ji je napotnico pod »nujno«.

3

Na vrsto je prišla že čez dva dni. Bolečina je stanovitno vztrajala na skrajno visoki stopnji, vladala je svoji žrtvi kot najbolj neusmiljen despot. Tamara se je opotekla v ordinacijo doktorja Drevenška kot v prostor dokončnega odrešenja.

»Hja, malo močneje vneto grlo, angina, nič posebnega,« je ležerno izjavil doktor specialist, ko ji je pogledal v žrelo. »Ste dobili antibiotike?«

Viseča na robu obupa je z muko izdavila, da jih je dobila in tudi jemala. Poslal jo je na slikanje. Izvidi naj bi bili gotovi že v eni uri, zato lahko kar tam počaka nanje. Odvlekla se je na rentgen. Čez eno uro jo je doktor Drevenšek ponovno poklical. Na mizi pred sabo je imel izvid.

»Gospa, tudi rentgen ni pokazal nič posebnega. V žrelu ni nobene tvorbe, ničesar, vse je normalno. Grlo je samo vneto, kot pri vsaki običajni angini. Svetujem vam, da vzamete bolniško, greste domov počivat, pijete tople čajčke z medom in limono in mirujete, dokler se zadeva ne pozdravi. Včasih telo zahteva samo počitek.«

Ni mogla verjeti. Že več kot teden dni se ji zdi, da ji bo pekoča bolečina razčesnila grlo, in on ji pravi, da bodo počitek in čajčki vse rešili? Pa on sploh ve, da ne more spraviti po grlu ničesar, tudi čaja ne? Se zaveda, da še govoriti ne more?

Vse skupaj se ji je zazdelo popolnoma absurdno. Uvidela je, da nima smisla, da odpira usta in se trudi z govorjenjem, ki njeno bolečino le še povečuje. Molče je požrla solze besa in obupa ter zapustila ambulanto slavnega otorinolaringologa brez odrešujoče obveze, po kateri je tako vroče hrepenela.

Nadaljevanje sledi ...