Novoletna "poslanica"

No, vem, da nisem noben predsednik ali kaj takega, pa si bom vseeno dovolila napisati eno novoletno poslanico ☺. Hkrati pa bo tale objava tudi kratko slovo od starega leta.

Vesela sem, da sem se na začetku leta, ki se izteka, odločila, da bom vodila evidenco prebranih knjig v letu. Tako bom vedela, koliko knjig mi povprečno uspe prebrati v enem letu. Tako sem si vse prebrane knjige letos pridno zapisovala in, kaj mislite, koliko se jih je nabralo? Točno trideset. V primerjavi z najbolj zagretimi in strastnimi bralci to najbrž ni veliko. A zame, ki: 1. ne berem ravno hitro (prej precej počasi); 2. mi pisanje pobere res veliko časa in potem ga ne ostane prav veliko za branje; 3. imam družino, ki se ji rada posvetim tako ali drugače, poleg tega ogromno knjig preberem tudi sinu; skratka, če potegnem črto, trideset prebranih knjig v letu zame ni slabo. Sploh ne. Še naprej bom vodila evidenco prebranih knjig, tudi v novem letu, to se mi zdi res super zadeva. Tako ima človek vedno pregled ne le nad številom prebranih knjig, ampak tudi nad tem, katere knjige je prebral. Vsaj zame, ki čez čas rada pozabim, kaj sem že prebrala in česa še ne, se mi zdi to koristno 😉.

V nedeljo sem doživela zelo prijetno presenečenje. Na messengerju sem opazila sporočilo neznane gospe, ki mi je napisala: "Joj, Sara, tvoja knjiga ... ❤❤❤" Najprej sem bila tako zmedena, da nisem vedela, katero knjigo ima gospa v mislih. Čisto mi je ušlo iz glave, da je zunaj šele ena, da je komaj ena izšla 😅 . V bistvu sem najprej pomislila na knjigo veganskih pričevanj, ki je že na Facebooku (skupina Knjiga o veganih in veganstvu), čeprav še ni izšla. Šele potem sem pomislila na svoj prvi roman Zapiski nore sladostrastnice, ki je izšel pred dobrim letom. In res se je izkazalo, da gospa misli to knjigo. Napisala je, da ji je bila zgodba zelo všeč in da se je počutila, kot bi brala svoje stare dnevnike. Ob branju si je menda naredila cel seznam literature (knjižna dela, ki jih omenjam v romanu), ki jo mora prebrati 😊. Izrazila je začudenje nad tem, da je moja knjiga še povsem neznana, nekako "neodkrita"; tudi na spletu se o njej bolj malo najde; medtem ko so nekatere knjige, ki imajo dobro reklamo, cel hit in uspešnice, pa sploh niso nič posebnega. "No, eno napako pa ima ta Sladostrastnica ..." je še napisala gospa. "Zahteva nadaljevanje!" 😍 Zagotovila sem ji, da nadaljevanje prihaja - drugi del naj bi izšel pozno spomladi. Obenem sem ji priporočila tudi knjigo svojega partnerja Petje Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika, ki je z mojo povezana. Ta drobni dogodek me je zelo razveselil. Res sem vesela, ko dobim pozitiven feedback v zvezi s svojim pisanjem. To me neverjetno osreči. Najbrž zato, ker navsezadnje, na koncu vseh koncev, pišem za bralce. Gotovo sem začela pisati zaradi sebe, in tudi zdaj to počnem zaradi sebe, in vedno bom. Ampak če bi pisala samo zase in ne bi tega, kar pišem, nihče prebral, to ne bi bilo to. Sploh ne bi bilo. Ker navsezadnje pišem za druge, zato, da druge osrečim, razveselim, navdušim, navdihnem, jih pripravim k razmisleku in mogoče tudi pripomorem k (pozitivnim) spremembam v njihovem življenju. Je pa vsekakor res tisto, kar je rekla prijazna gospa: da so marsikdaj knjige, ki sploh niso slabe, nekako neodkrite, prezrte. Je pač tako, da če knjigo napiše neznan avtor, je lahko ta knjiga super dobra in neverjetna, pa je kljub temu ne bo (skoraj) nihče povohal. Nekdo, ki je znan in ga vsi poznajo, pa lahko napiše povsem povprečno knjigo, pa bo ta v trenutku uspešnica - ker jo je pač napisal ta in ta. Upajmo, da se bo tudi to nekoč spremenilo. Prav bi bilo, da se knjige presoja po njihovi vsebini, in ne po tem, kdo jih je napisal in koliko finančnih sredstev je porabil za njihovo promocijo.

Naj bo dovolj za zadnji dan v letu 2019. Vsem bralcem svojega bloga (in svojih knjig - upam 😉) želim nepozaben prehod v novo leto, v letu 2020 pa obilo zdravja, uspeha, osebnega zadovoljstva in notranje izpolnjenosti, ki pride takrat, ko človek počne tisto, kar ga veseli in kar je njegova strast. Veliko krasnih trenutkov v letu, ki prihaja, in nikoli ne pozabite, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Ostanimo na zvezi 😊.

Meje uma, duha in telesa

Rekla sem si, da je skrajni čas, da preberem kaj od Založbe Planet, ki bo izdala mojo knjigo veganskih pričevanj. Knjiga na zgornji sliki se je spontano znašla prva na seznamu - o njej sem že slišala, vendar si nisem predstavljala, da gre za tako navdihujoče, "zasvojljivo", enkratno branje. Že na prvi strani me je tako pritegnila, da je nisem mogla več odložiti. Knjiga je pri nas izšla leta 2013 s polnim naslovom Ultraman: kako sem premagal alkoholizem in krizo srednjih let, postal eden najvzdržljivejših ljudi na planetu in odkril samega sebe, njen avtor pa je Rich Roll, ultramaratonec in ekstremni športnik, ki je potem, ko se je rešil zasvojenosti z alkoholom in napačno hrano, dosegel nepredstavljivo in domnevno nedosegljivo - in to na izključno rastlinski prehrani. Revija Men's Fitness ga je spričo njegovih dosežkov označila za "enega od petindvajsetih najbolje telesno pripravljenih ljudi na svetu". Po poklicu je pravnik in živi v Los Angelesu. 

Knjiga pravzaprav opisuje celotno avtorjevo življenjsko zgodbo. Vse skupaj se začne tam, na tisti točki življenja, ko je za marsikoga že prepozno. Na večer pred svojim 40. rojstnim dnem se Rich Roll zave, da mu vzpon po približno petnajstih stopnicah do domače spalnice predstavlja neverjeten napor in da je zadihan že po osmih stopnicah. Ko v spalnici opazuje svoji spečo ženo in dveletno hčerko, doživi nekakšen trenutek jasnosti, ko si predstavlja svojo hčerko na njen poročni dan, toda njega ni tam - ker je mrtev. Dobi uvid v svoje resnično stanje, ki je kljub uspešni odvetniški karieri in ljubeči družini precej klavrno. Sicer je minilo že osem let, odkar se je rešil zasvojenosti z alkoholom, a zdi se, da je tisto zasvojenost le zamenjal za drugo - za zasvojenost s sirovimi hamburgerji, večernim sedenjem pred televizorjem in nasploh nezdravim načinom življenja.

Rich Roll ta ključni trenutek, ki se je zgodil na večer pred njegovim 40. rojstnim dnem, označi za prelomnega. Bil je trenutek jasnosti, ki mu je pokazal, da s svojim življenjem ne sme nadaljevati v tej smeri in da si tega niti ne želi. Ukrepati začne že naslednjega dne. Za pomoč prosi svojo ženo, ki se dobro spozna na zdravo prehrano. In tako se njegova preobrazba lahko prične.

V naslednjih poglavjih avtor skoči nazaj v preteklost, v svoje otroštvo in mladost, ko je navdušeno treniral plavanje in se mu je obetala uspešna plavalska kariera. Popelje nas preko vseh napornih treningov v mladosti, ki se jim je predajal z dušo in telesom, do vstopa na pravno fakulteto in začetka študija, ko je plavanje nekako zdrsnilo na stranski tir, zamenjalo pa ga je navdušenje nad alkoholom, nad to čudežno paličico, ki je introvertiranega, vase zaprtega in nepriljudnega mladeniča spremenila v očarljivega zabavneža, ki si z lahkoto najde prijatelje in očara dekleta. 

V primežu alkohola je bil dolgo in zasvojenost je bila tako huda, da je pri tridesetih pristal na zdravljenju. Zdravljenje je bilo uspešno in počasi si je uredil življenje, našel ljubezen in si ustvaril družino. Pa vendar, kot nam pokaže sam začetek knjige, to ni srečni konec ...

V drugem delu knjige Roll podrobno opiše svojo preobrazbo: preklop s prejšnje pretežno hitre prehrane na vegetarijanstvo in nato na veganstvo ter neverjetno izboljšanje počutja in dvig energije po prehodu na izključno rastlinsko prehrano. In kaj sledi, ko imaš energije kar na lepem toliko, da ne veš, kam z njo? Seveda, več gibanja. A v primeru Richa Rolla je smešno reči zgolj "več" gibanja. On se vrže v treniranje za maraton, za ironman, za ultraman. In vse to tudi uresniči. Pa ne le to; na koncu se skupaj s prijateljem poda na najbolj noro, najbolj neverjetno in utrgano potovanje: to je "EPIC5", pet ironmanskih triatlonov na petih havajskih otokih v manj kot sedmih dneh. V tem času sta Jason Lester in Rich Roll uspešno preplavala 20 kilometrov, prekolesarila 900 kilometrov in pretekla 210 kilometrov - skupaj 1130 kilometrov. Rich Roll je vse te nečloveške napore premagal ob izključno rastlinski prehrani, in to le nekaj let po tem, ko je ugotovil, da ne zmore prehoditi osmih stopnic brez težke sape in razbijanja srca.

Zdi se mi, da bi bile odveč vse nadaljnje besede o tej knjigi in neverjetni življenjski zgodbi, ki jo opisuje. Če želite potrditev, česa vse so sposobni človeški duh, volja in telo, in ob kakšni hrani pravzaprav telo deluje optimalno in se najhitreje regenerira (prehrani je posvečen zadnji del knjige), potem morate vzeti v roke to knjigo. Ne bo vam žal. Pravzaprav vam lahko garantiram, da boste navdušeni. In mogoče celo napolnjeni z novim upanjem. To pa je nekaj, kar potrebujemo vsi.

Nekaj misli in odlomkov iz knjige, ki so se me še posebej dotaknili:

Sledi svojemu srcu in vesolje te bo podprlo.

(Ultraman, str. 152)

[...] varnost ni samo iluzija, ampak tudi izgovor za izmikanje. Vem, da se sliši zlajnano, vendar te na minljivost vsega nič tako ne opomni kot skorajšnja smrt. Nobeden od naju ni bil zainteresiran za življenje, v katerem bi ohromela od strahu in umrla z obžalovanjem zaradi neuresničenih sanj.

(Ultraman, str. 154) 

 

Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? [...] Zdravi smo. Radi se imamo. Živimo po svojih pravilih. To je vse, kar je pomembno. Vse drugo so samo stvari.

(Ultraman, str. 155)

[...] ko si prepričan, da si dosegel svoje dokončne meje, si izkoristil šele približno štirideset odstotkov svojih resničnih zmogljivosti. Meja ni v telesu, temveč v glavi.

(Ultraman, str. 158)

Nedvomno je to bil odločilni trenutek dogodka EPIC5. In eden od odločilnih trenutkov v mojih petinštiridesetih letih življenja. To, da sem vstal s tistega odbijača, da bi se lotil maratona, je bilo nekaj najtežjega, kar sem naredil v vsem svojem življenju.

Pa vendar nisem naredil ničesar. Vsa lastna volja je odtekla iz mene. Moja odločenost je izpuhtela in zamenjal jo je delirij. Kaj se je torej zgodilo? Nekdo je pritisnil na stikalo. Vendar ne jaz, to vem. Energija, ki me je dvignila s tistega odbijača, je morala priti od nekod izven mene.

Blažena izčrpanost. Končno razumem. To je tisti čudoviti kraj asketske čistosti, ki lahko vzcveti šele, ko um nenadoma popolnoma obstane in vse ostalo izgine, tako da ostane samo duša - ali to, kar v resnici si - ki vzpostavi vez z resnico.

(Ultraman, str. 208)

Modrost divjine

Če ne drugega, bi me pri tej knjigi pritegnila že naslovnica. Že od nekdaj so se mi volkovi zdeli nekaj posebnega. Vse živali neizmerno spoštujem, a v zvezi z volkovi sem imela vedno prav posebna čustva. In ob branju te knjige se mi je potrdilo, da ni to nič neobičajnega, da nisem edina, ki tako čuti. Med človekom in volkom zares obstaja poseben odnos. Ali je razlog za to v tem, da je volk prednik psa, ki naj bi bil "človekov najboljši prijatelj", ali pa še v čem drugem, mogoče nikoli ne bomo natančno vedeli. Zagotovo pa k temu pripomore tudi dejstvo, da smo si ljudje in volkovi v marsičem izjemno podobni.

Knjiga Modrost volkov je pri nas prvič izšla lani pri založbi Mladinska knjiga. Napisala jo je nemška raziskovalka volkov Elli H. Radinger, ki je veliko let preživela v Yellowstonu, kjer je bivala sredi neokrnjene divjine in v osrčju območja divjih volkov. Z vsakodnevnim opazovanjem teh veličastnih plenilcev se je o njih naučila marsikaj. V knjigi opiše vsa področja življenja volkov, izvemo, kako velik pomen ima zanje družina, kako si pomagajo med sabo in skrbijo drug za drugega, kako inteligentno rešujejo probleme, kakšen je njihov odnos do človeka in koliko (če sploh) so človeku dejansko nevarni. Dejstva o teh divjih lepotcih so naravnost fascinantna - od njih bi se lahko česa naučili. Neverjetno je, kako pomembna je pri volkovih družina; vse temelji na njej. Volkovi živijo v tropih, ki bi se jim z drugo besedo lahko reklo - družine. Vsak trop je namreč sestavljen iz dveh vodilnih volkov, ki sta par, starša, in njunih mladičev več generacij. Vsako pomlad se pridružijo novi mladiči, prejšnji pa lahko odidejo iz matičnega tropa, gredo "na svoje", ali pa ostanejo v varnem okrilju družine. Zanimivo je, da skrb za mladiče in vzgoja nista izključno stvar matere, ampak vseh. Vsi pomagajo vzgajati mladiče: od matere in očeta do bratov in sester, tet in stricev, skratka vsi, ki so v tropu. In nikakor ne gre zanemariti njihovega odnosa do bolnih ali starih članov tropa. Za te še posebej ganljivo skrbijo. Nikoli jih ne zapustijo, nosijo jim že napol prebavljeno hrano (tako kot mladičem), če so bolni, so ob njih, dokler si ne opomorejo. Ob vsem tem nikoli ne pozabijo na igro. Odrasli volkovi se igrajo z mladiči in med sabo. Znajo se prilagoditi vsakemu položaju. Če naletijo na težave, najdejo očarljivo preproste rešitve. Če je nek položaj neugoden in ga ne morejo spremeniti, ne gredo z glavo skozi zid (kot marsikdaj počnemo ljudje). Ali kot pravi avtorica: 

Nobenega tarnanja, pritoževanja in jeznega udarjanja s tacami po tleh. Položaja ni mogoče spremeniti - izkoristimo ga, kolikor gre, ali pa poiščimo drugo možnost. 

(Modrost volkov, str. 271)

Sicer pa je to lastnost, ki jo imajo vse živali. Ljudje smo tisti, ki kompliciramo, se oklepamo svojih hotenj in predstav o tem, kako bi nekaj moralo biti, in predvsem se oklepamo svojega ega. Smo nekakšna nevrotična, krčevita bitja, ki so pozabila, kako lepo in preprosto bi postalo življenje, če bi samo bila.

Avtorica to dobro opiše v naslednjem odlomku:

Volkovi in divjina nas vodijo do eksistenčnih duhovnih vprašanj: Kdo sem? Zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? V sebi začutimo iskrico božanskega, ki se skriva v vseh živalih. Le da si volkovi teh vprašanj ne zastavljajo. Ne zanima jih, ali so naše totemske živali in ali jih želimo postaviti na oltar ali pa jih sovražiti. Ne zanima jih niti, ali smo sploh tu. Zanje nismo nič drugega kot del njihovega okolja, ki se mu prilagodijo.

Morda je ravno to njihovo veliko darilo, namenjeno nam: ta nepomembnost nas ljudi za volkove. Morda v odnosu z naravo potrebujemo nekaj več ponižnosti in skromnosti. Čas bi že bil, da se ne bi več imeli za tako pomembne in da bi preprosto bili. Potem bomo volku bliže, kot smo mu bili kadarkoli.

(Modrost volkov, str. 230) 

Knjiga se seveda dotakne tudi v zadnjem času posebno pereče tematike: škode, ki naj bi jo povzročali volkovi, in sovraštva, ki ga nekateri gojijo do teh divjih živali. Ob tem bi se bilo treba najprej vprašati tole: Kdo je bil prej tu, mi ali volkovi? Sledilo bi lahko vprašanje: Kdo je po naravi in v fiziološkem smislu plenilec in mesojedec, mi ali volkovi? Odveč ne bi bilo tudi razmisliti o tem, kje in komu volkovi povzročijo največ škode - tistim, ki imajo svoje živali primerno zaščitene ali tistim, ki jih nimajo? Če človek že mora posedovati živali (ovce, koze, krave itd.), potem naj jih vsaj primerno zaščiti, če živi na območju, kjer živijo tudi volkovi. Ker, če tega ne naredi, kako si sploh lahko dovoli kakršno koli pritoževanje? Treba se je zavedati, da je volk, ne glede na to, kako ga sovražimo in kako ga ne prenesemo, inteligentna žival, ki je tudi oportunist. Če bi vam ponudili hrano na pladnju, bi jo zavrnili, vseeno šli v gozd in tratili dragoceno energijo, da bi si ulovili plen? Zakaj le, če vam nekdo pred nos nastavlja hrano? In, nenazadnje, če ne bi imeli vseh tistih ubogih živali doma, ki jih imate tam le zato, da jih boste slej ko prej zaklali in pojedli, potem teh problemov sploh ne bi bilo. Človek si sam ustvari probleme. Če bi jedel le tisto, kar je dejansko njegova hrana (in ne tisto, kar ni), vseh teh kolobocij ne bi bilo. Volk bi bil sit in koza cela. Rekli boste: "Ampak ljudje od tega živijo. To je njihov kruh." To razumem, ampak saj se ni tako težko preusmeriti. Ljudje lahko živijo od marsičesa. Verjamem, da prihaja čas, ko se bodo ljudje prisiljeni iz vzreje živali za prehrano preusmeriti v gojenje rastlin za prehrano, torej poljedelstvo in sadjarstvo. Čas bi bil, da bi se spomnili, kaj je v resnici naša osnovna hrana. A to je že predmet druge razprave ... Človek bi se moral naučiti sobivanja z naravo, tudi z volkom. Seveda je najlažje tisto, kar nas boli, preprosto odstraniti. Problematične volkove, ki so tako hudobni do nas, odstrelimo, pa je. In s tem naj bi bil problem rešen. Človek je tako topoumen, da sploh ne sprevidi, da se s tem problemi šele začnejo. Preprosto ne vidi, da je v naravi vse povezano z vsem. Dokler bomo delali proti naravi, tako dolgo bo narava proti nam. In ob vsem, kar počnemo, se resnično čudim, kako da nas še ni preprosto izpljunila kot nadležen, kužen tujek v ustih.  

O tej problematiki govori naslednji odlomek iz knjige:

Ko ga je Kenny vprašal, kaj stori, če mu volk upleni ovco, je rejec odgovoril: "Sramujem se."

Kenny je zmedeno poizvedoval naprej: "Kaj to pomeni, da se sramuješ?" Odgovor ga je ganil.

"Sramujem se pred drugimi rejci, ker sem slab pastir. Za živali sem odgovoren in moram poskrbeti za to, da se jim nič ne zgodi."

Tak odnos bi si želela tudi od nemških rejcev. Ni treba, da ljubijo volkove, prav pa bi bilo, da bi svoje ovce imeli toliko radi, da bi jih zaščitili pred volkom. Tako bi se moralo živeti z volkom. Brez večnega pritoževanja in jamranja, brez prelaganja odgovornosti na državo, brez obtoževanja plenilca, ki zgolj živi svoje življenje. Prevzemanje odgovornosti na lastna pleča in sprejemanje dejstva, da je življenje pač takšno, kakršno je, in da je volk del tega življenja.

(Modrost volkov, str. 257-258) 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki imajo še nekaj zdrave pameti in srčnosti. Vsem, ki se zavedajo, da je narava z vsemi svojimi prebivalci mnogo, mnogo večja od nas. Vsem, ki vedo, da volkovi, druge divje živali in narava nasploh brez nas lahko preživijo. Mi pa brez narave ne moremo. 

Moj najnovejši knjižni projekt

Čas je, da napišem kaj o svojem zadnjem projektu, s katerim se ukvarjam od letošnjega julija in je zdaj pri koncu, obenem pa je tudi že "uradno potrjen", če se tako izrazim. Saj bom vse razložila ... 😉

Poleti sem dobila idejo za novo knjigo in se takoj vrgla v delo. S pomočjo Facebooka sem poiskala in pisala približno sto šestdesetim ljudem. Vsem tem ljudem je bila skupna ena stvar: vsi so vegani. Ja, moja ideja je bila napisati knjigo o veganstvu oziroma, natančneje: zbrati pričevanja ljudi, ki so vegani, in jih objaviti v knjigi. Razmišljala sem, da bi bilo že kar nujno malce razbiti ta večni mit o shiranih, podhranjenih in šibkih, na drugi strani pa agresivnih, vsiljivih in "tečnih" veganih. Super bi bilo zbrati pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način in pokazati, da so vegani povsem normalni ljudje, ki se od drugih večinoma razlikujejo le po tem, da si upajo razmišljati s svojo glavo, izven družbeno sprejetih okvirjev, in predvsem poslušati svoje srce. Ljudje, ki so v sebi prebudili empatijo, sočutje, in jih tega ni sram, še več, zaradi tega si upajo biti tudi zasmehovani. Obenem, sem razmišljala, bi takšnale "raziskava" pokazala tudi, da vegani ne trpijo nobenega pomanjkanja, temveč so, nasprotno, v splošnem bolj zdravi od vsejedcev in bolje telesno pripravljeni. Ideja o tem projektu se je izoblikovala v moji glavi kar na vsem lepem, lahko bi rekla čez noč. In dela sem se lotila takoj. Šlo je hitro in bilo je neverjetno zanimivo. Vsi, ki sem jim pisala, mi seveda niso odgovorili. Ogromno pa se jih je z navdušenjem odzvalo in kasneje, ko se je glas o tem mojem projektu že malce razširil, mi jih je veliko pisalo tudi samoiniciativno. Branje pričevanj najrazličnejših ljudi je bilo zame enkratna izkušnja. Vsak prispevek sem seveda tudi uredila in lektorirala. V štirih mesecih sem zbrala več kot osemdeset pričevanj (v tem trenutku jih je 83, dobila naj bi še eno ali dve). Svoje poglede je prispevalo tudi nekaj znanih Slovencev veganov, pa tudi zdravnik in psihiater. 

Seveda sem si že skoraj od vsega začetka razbijala glavo okoli tega, kateri založbi naj knjigo ponudim. Jasno, da mi je bilo veliko do tega, da bi izšla, pa tudi, da bi izšla čim prej. Res ne bi čakala leto ali dve na izid knjige s tako aktualno temo. Da je tema aktualna in zanimiva, priznavajo vsi, tudi nevegani. Ko sem nekaj osebam, ki sodijo med slednje, omenila ta svoj projekt, so vse potrdile, da gre za izredno zanimivo temo in da bo knjiga za bralce zagotovo zelo privlačna. Da ne govorim o krasnih ljudeh, ki so sodelovali pri njenem nastanku - vsi po vrsti komaj čakajo na izid knjige. Hitro je torej postalo jasno, da zanimanje bo. Samo, kam jo poslati? Priznam, da v tem smislu nisem bila ravno "razgledana" in nisem poznala veliko založb, ki bi takšno temo z veseljem pograbile. Malo sem poizvedovala naokoli in nazadnje prišla do založbe, za katero se mi zdi zdaj skoraj nedoumljivo, da je prej sploh nisem poznala. To je Založba Planet. Poznala sem sicer nekaj knjig, ki so izšle pri tej založbi, a nikoli nisem preverila, kje so izšle. Ko sem si pogledala program založbe in njene cilje, sem si rekla: Bingo. To je to 😊. Kako da prej nisem vedela za to založbo?!  

Takoj sem pisala uredniku in mu poslala knjigo (ki sicer še ni povsem dokončana, a je blizu temu). V roku nekaj dni mi je odgovoril, da mu je knjiga zelo všeč in da jo je pripravljen izdati. 😍 Izšla naj bi aprila 2020. Spet imam razlog za proslavljanje 😉. 

V naslednjem letu bosta tako izšli najmanj dve moji knjigi: aprila omenjena knjiga o veganih in veganstvu, v približno istem času oziroma enkrat pozno spomladi pa še drugi del mojih "Zapiskov" - nadaljevanje prvega romana Zapiski nore sladostrastnice. (Drugi del bo izšel pod naslovom Zapiski skulirane sladostrastnice.) Ha, zakaj sem napisala najmanj dve? Zato, ker glede tretjega romana (vsak čas bo minilo eno leto, odkar sem ga dokončala) še vedno nič ne vem. Urednik založbe, kamor sem ga poslala, mi še ni sporočil, ali bi ga izdal ali ne. Če se posreči še ta "projekt", potem bodo v naslednjem letu (in to najverjetneje v roku nekaj mesecev) izšle kar tri moje knjige. To pa ni več mačji kašelj, kajne? 😉 A ker glede tretjega romana še vedno nimam nobene informacije, ne morem reči zagotovo. Je pa zagotovo, da bosta izšli vsaj dve.