Spodletela (?) odisejada

Tako, pa jo imam: prvo prebrano knjigo v letošnjem letu. "Kaj, komaj prva?!" bo rekel kakšen hiper hiter knjižni molj. "Saj smo že pri koncu prvega meseca!" Res je, ampak, kot sem že omenila, ne spadam ravno med najhitrejše bralce. Sicer - kar je res zanimivo - nekatere knjige lahko berem hitreje kot druge. Tale mi očitno ni šla tako hitro od rok. Upoštevati pa je treba tudi njeno zajetnost; 450 strani pač terja nekaj časa, da se prebiješ skoznje. 

Pričujoča knjiga je prišla na moj seznam branja zelo spontano: videla sem jo v knjižnici, kratek povzetek vsebine na zadnji platnici me je pritegnil in izposodila sem si jo. Avtor romana Midva je David Nicholls, britanski pisatelj in scenarist, ki je napisal že roman En dan, po katerem je bil posnet tudi film (ki sem si ga pred časom ogledala). Z romanom Midva, ki je izšel leta 2014, pri nas leto kasneje pri založbi Mladinska knjiga, je Nicholls postal britanski avtor leta, prišel je tudi v širši izbor za nagrado man booker. 

Roman je razdeljen na dve knjigi. Prva knjiga, Velika turneja, nas že takoj na prvi strani vrže v jedro problema: Douglasa (prvoosebnega pripovedovalca) njegova žena Connie sredi noči zbudi z besedami, da bi ga rada zapustila, ker misli, da se je njun zakon iztekel. Po tem temeljnem razkritju, ki je rdeča nit celotnega romana, se pripoved nadaljuje v dveh vzporednih tokovih. Prvi opisuje vse, kar se je zgodilo po tem ženinem priznanju, drugi pa tisto, kar se je zgodilo prej. Medtem ko pripovedovalec opisuje "veliko turnejo" svoje družine - potovanje po Evropi, na katero se odpravi z ženo in njunim sedemnajstletnim sinom -, istočasno tudi "skače" v preteklost in pove vse o tem, kako in kdaj sta se z ženo spoznala, kakšni so bili začetki njune zveze, in tudi vse, kar je prišlo kasneje - vse, kar ju je pripeljalo do trenutka, v katerem sta se znašla zdaj, ko ona želi oditi, on pa si življenja brez nje ne more predstavljati. Prav zato si omisli "veliko turnejo": skrbno načrtovano in umetniško obarvano (Connie je po izobrazbi slikarka) potovanje širom Evrope naj bi družino ponovno povezalo, zakonca naj bi se spet zbližala, podobno pa velja tudi za očeta in sina. Vsaj tako si vse skupaj zamišlja Douglas. A njegovi skrbno vnaprej pripravljeni načrti se izjalovijo. Še potovalnega urnika se jim ne uspe držati. Potem ko najprej obiščejo Pariz in si ogledajo Louvre in Musee d'Orsay, se odpravijo v Amsterdam - in že tu se družina razbije. Med zajtrkom v hotelu pride do neljubega dogodka - Conniejin in Douglasov sin Albie se zaplete v nekakšen prepir z neznanci. Zadeva se konča tako, da se vmeša Douglas, ki s svojimi besedami na posreden način daje vedeti, da se sramuje vedenja svojega sina. To je kaplja čez rob v njunem že tako skrhanem odnosu - in Albie jo popiha. S punco, ki jo je spoznal na poti. Staršema pusti samo kratko sporočilo, v katerem ju prosi, naj ga ne kličeta.

Od tu se družinsko potovanje, obarvano z umetnostjo in ogledovanjem največjih evropskih muzejev, sprevrže v Douglasovo iskanje sina po Evropi. Z ženo se ločita (in vprašanje, ali se bosta ločila tudi zares, je še vedno v zraku); skupaj gresta še v Munchen, od koder Connie odleti nazaj domov, v London. Douglas pa po namigu, ki ga dobi preko telefonskega klica iz penziona v Benetkah, odhiti prav tja, saj domneva, da se bo sin s punco Kat v naslednjih dneh pojavil v Benetkah (zakaj ne bi izkoristil že plačane prenočitve?). A stvari niso tako preproste. Potem ko v Benetkah spozna očarljivo sveže ločeno Danko, s katero se precej zbližata, Douglasa pot vodi v Toskano. Za pičle pol ure se ustavi v Firencah, potem pa odhiti v Sieno, kjer naj bi bila mlada dva (vsaj tako sklepa po ogledu Katinega virtualnega dnevnika potovanj). V Sieni res pride do srečanja - a samo s Kat. Izkaže se, da sta se z Albiejem ločila in da je fant pot nadaljeval sam. Po neljubih kolobocijah - oba, Kat in Douglas se zaradi njenega javnega igranja na harmoniko brez dovoljenja znajdeta v zaporu, kjer preživita noč - Douglasu uspe izvedeti, da je njegov sin trenutno v Španiji, v Madridu. Kat mu pomaga tako, da Albieju pošlje sporočilo, v katerem ga poziva, da se morata nujno videti, že naslednje dopoldne pred Pradom. Tako Douglas namesto Kat odhiti v Madrid in je naslednjega dopoldneva že tam, ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu.

Poročanje o dogodkih na potovanju in poteku Douglasovega iskanja sina ves čas prekinjajo skoki v preteklost, Douglasovi spomini. Ti se od začetnih, ki vključujejo le njiju dva z ženo, proti koncu razvijajo v spomine na življenje cele družine in v vse večji meri na odraščanje sina, na napake, ki jih je Douglas kot oče storil, na njun odnos, ki se je z leti vse bolj in bolj ohlajal. Čutiti je, da ga to boli, sina ima zelo rad in si želi doseči spravo, želi se mu opravičiti za besede, ki jih je izrekel v Amsterdamu. Želi si, da bi se ponovno zbližala.

V Madridu se naposled srečata. Pot ju nato vodi še v Barcelono, skupaj. Razplet zgodbe doživi še vsaj eno presenečenje, dogodek, ki navsezadnje očeta in sina zares zbliža. Cena za to je sicer kar visoka. A na koncu so vsi živi in zdravi in na pragu novih začetkov. Da - vsi trije. 

Vsekakor gre za roman, ki ga je težko opisati z nekaj besedami. Sama družinsko potovanje, ki je glavni predmet te zgodbe, vidim kot nekakšno odisejado, podvig, ki v mnogih pogledih spodleti, v mnogih pa tudi ne. Mogoče Douglasu ni uspelo doseči tistega, kar si je želel - da bi z ženo ostala skupaj -, mu je pa uspelo nekaj, kar je tudi zelo pomembno in po čemer je prav tako hrepenel: zbližanje s sinom, otoplitev njunega odnosa. In na koncu, čeprav je njihova družina razpadla in so šli vsak po svoje, se tudi Douglas znajde pred svežim začetkom. Konec romana je torej odprt in optimističen.

Avtorjevi skoki v preteklost, med spomine, delujejo kot nekakšna dobrodošla popestritev. Saj ne da bi se sicer, zgolj ob opisovanju dogodkov v sedanjosti, na potovanju, dolgočasili; nikakor ne. Ti skoki v preteklost so potrebni zato, da imamo predstavo o tem, kako je njihovo življenje potekalo prej, kaj vse se jim je zgodilo, kakšni odnosi so vladali med njimi in kaj jih je pripeljalo do tega trenutka, tukaj in zdaj. Douglasovi spomini nam marsikaj osvetlijo in tako lažje razumemo njegove občutke, vedenje in dogajanje v sedanjosti. In lahko rečemo, da gre, čeprav ima roman v slovenskem prevodu naslov Midva, pravzaprav za roman o družini. Predstavljam si, da je bila prevajalka mogoče v precepu, ko je morala prevesti naslov, ki se v izvirniku glasi Us. Angleščina seveda nima dvojine in ni prav jasno, kaj je avtor z naslovom "us" dejansko mislil - je mislil samo na zakonca ali na celo družino? Osebno menim, da bi prav lahko veljalo oboje. Pravzaprav bi prvi del Douglasovih spominov, ki se tičejo le njiju s Connie, lažje poimenovali "Midva". Zato pa bi drugi del, kjer se jima pridruži sin in se Douglas spominja preteklega življenja vseh treh, morali poimenovati "Mi". In najbrž je prav iz tega razloga naslov na hrbtu slovenske izdaje izpisan takole: "MIdva". To se mi zdi zelo bistroumna rešitev te semantične zadrege.

Ne bom več izgubljala besed, knjigo vam lahko le še priporočim v branje, ker je tega vsekakor vredna. Na spodnjem delu naslovnice slovenske izdaje boste našli misel: "Roman, ki bo spremenil vaš pogled na družino." Mogoče pa res; že iz tega razloga vas zgodba utegne zanimati. Konec koncev so knjige tu prav zato: da širijo in včasih tudi spremenijo naša obzorja.

Predstavitev in razmišljanje

Za nama je šesta predstavitev knjig, tokrat v Sežani, še en prijeten literarni večer, na katerem sva, tako kot na vseh predstavitvah doslej, s strani moderatorke, ki je vodila pogovor, na račun svojih knjig poslušala samo pohvale. Tako kot vsi, ki so knjigi prebrali, je imela za povedati samo dobre stvari. Omenila je, da je knjigi brala vzporedno in da se ji je ob tem dozdevalo, kot da bere eno samo knjigo. Da je bilo izredno zanimivo spremljati isto zgodbo z dveh različnih gledišč - moškega in ženskega, njegovega in mojega. Da gre nedvomno za zelo redek pojav v literaturi, ko sta dve knjigi različnih avtorjev na tako poseben način povezani. Povedala je tudi, da je morala, ker sta bili obe knjigi v sežanski knjižnici izposojeni, po njiju v postojnsko knjižnico, in da je to naredila z veseljem. Torej, podobno kot vsi bralci doslej je knjigi ocenila kot izjemno zanimivo branje, tako z vidika vsebine kot tudi v smislu zgradbe in njune medsebojne povezanosti. Menda obe knjigi bralca, ki ju vzame v roke, kar "zagrabita" in ju težko odloži, preden pride do konca. Direktorica se je med pogovorom z nama precej poglobila v vsebino obeh knjig in nama v zvezi s tem zastavljala tehtna vprašanja. Ob tej priložnosti bi se rada gospe Magdaleni Svetina Terčon, direktorici Kosovelove knjižnice Sežana, še enkrat zahvalila za topel sprejem in pozornost, ki nama ju je namenila - že z branjem in poglabljanjem v najini knjigi, potem pa še ob odlično vodenem literarnem večeru.

Ob vseh pohvalah, ki jih (zaenkrat še redki) bralci izrekajo najinima knjigama, pa si ne morem kaj, da me ne bi nekaj motilo in tudi žalostilo. Vedno bolj. Kaj? Ja, saj se najdejo ljudje, ki izvejo za najini knjigi in ju preberejo. Ja, tudi na predstavitve pridejo. Ampak pride jih pet. (Točno toliko jih je bilo v Sežani.) V najboljšem primeru jih pride med pet in deset. (Ljubljana, recimo.) Vem, da sva (še) neznana avtorja. Ampak ali so neznani avtorji v primerjavi z znanimi manj vredni pozornosti? Pišejo slabše, imajo manj zanimive zgodbe? Stanje v kulturi je žal, še zmeraj, porazno. Ljudem se ne da hoditi na kulturne dogodke, če pa že pridejo, bodo seveda raje šli na literarni večer, na katerem se predstavlja nekdo, ki ga vsi poznajo, za katerega so že vsi slišali, nekdo, ki je avtor odmevne knjige, ki jo vsi berejo. In takšne knjige je (mogoče) celo vredno kupiti, ker smo o njih že toliko slišali. Le kdo bo v današnjem času kupoval knjige neznanih avtorjev, za katere prvič sliši? Saj nisva Bronja Žakelj. Nisva napisala Belo se pere na devetdeset. To je knjiga, ki gre za med, pa čeprav gre za zgodbo, ki je je ena sama žalost. Ali pa mogoče prav zato? Saj vemo, kakšni smo Slovenci. Čim bolj se utapljamo v trpljenju in čim globlje bredemo po boleznih, tegobah in nesrečah, tem bolj uživamo. Pa da ne bo pomote: nimam popolnoma nič proti Bronji Žakelj. Njeno knjigo sem prebrala, gre za odlično napisano, slogovno dovršeno delo. Zgodba, ki jo opisuje, je pretresljiva, še toliko bolj, ker vemo, da je resnična. In vendar še vedno ne razumem, zakaj je knjiga dvignila toliko prahu. Zakaj je tako iskana, tako brana. Ja, opisuje resnično zgodbo - in mogoče nas prav resnične zgodbe nagovorijo najbolj -, ki pa je polna trpljenja. Je to res vse, kar nas pritegne? Res tako uživamo v mučeništvu, tegobah, trpljenju? Kaj to pove o nas? Ponovno, da me ne bo kdo razumel narobe: tudi takšne knjige je treba brati, tudi takšnim zgodbam je treba posvetiti pozornost, brez kančka dvoma. Ampak, takšno zgodbo je dobro potem, ko se jo prebere, počasi izpustiti - ne pozabiti!, samo izpustiti jo iz svojega uma, ji ne dovoliti, da se preveč močno zasidra v glavi in tam ostane, ker nam lahko to povzroči določeno škodo. Preveč osredotočanja na negativne vidike življenja nikoli ne prinese nič dobrega. In zato: ja, treba je brati tudi takšne knjige. Vse to je življenje. A nikakor ni dobro "obviseti" na teh zgodbah, razmišljati in razglabljati o njih tudi še potem, ko so že zdavnaj prebrane. 

Nisem se nameravala tako razpisati o knjigi Belo se pere na devetdeset (o kateri sem tukaj, na svojem blogu, konec koncev že govorila). Hotela sem le izraziti svoje nezadovoljstvo nad splošnim nezanimanjem za avtorje, ki (še) niso tako znani, pa imajo vseeno kaj za povedati - mogoče celo marsikaj izredno zanimivega, navdihujočega, tudi pretresljivega. A zdi se, kot da se narod zbudi in dvigne samo takrat, ko se dvigne tudi prah - okrog nekoga, ki je napisal nekaj, o čemer vsi govorijo. In če nekaj berejo vsi, potem moramo še mi, kajne? Le zakaj bi se nam zdelo vredno povohati knjige nekih neznanih avtorjev, o katerih ne govori nihče? In temu primeren je potem tudi obisk na predstavitvah takšnih knjig in avtorjev. Le kako naj bi ustvarjalec, avtor nekega dela dobil povračilo za svoje delo in trud, če ne tako, da bralci njegovo knjigo kupijo in preberejo? Se od pisateljev mogoče pričakuje, da bodo živeli od zraka? O ne, morali bi početi kaj drugega, seveda. Kruh bi si morali služiti z opravljanjem nečesa, kar sovražijo (ali jih v najboljšem primeru pušča hladne kot počasi taleči se led), pisanje pa bi moralo biti nekaj "za zraven", nekakšen hobi. A kaj, če pisatelj na to ne pristane? Kaj, če globoko v sebi ve, da je pisanje tisto, kar je njegov poklic? Kaj, če je pisanje edino, za kar se mu zdi vredno žrtvovati ure in ure svojega časa, dneve in tedne in mesece (in leta) svojega življenja, edino, kar v njem prižiga iskro, kar iz njega izvleče tisto najboljše? Kajti to, kar je za nekoga popravljanje avtomobilov, električne napeljave, operiranje bolnih in prodajanje v trgovini, to je za pisatelja pisanje. Predstavlja mu njegovo poslanstvo, smisel življenja, predstavlja mu njegovo DELO. In enako, kot si sleherni človek, ki dela, zasluži, da se lahko s svojim delom preživlja, si to, verjeli ali ne, zasluži tudi pisatelj. Ker to je njegovo delo - in vredno je prav toliko kot vsako drugo. Medtem ko mnogi drugi poklici skrbijo za materialne vidike življenja ljudi, pisateljski poklic skrbi za tisto nevidno, neotipljivo pri ljudeh: njihove duše (pa naj se sliši še tako klišejsko), njihovo psiho. In to je nekaj, kar je veliko premalo cenjeno. Pisatelj lahko s svojim delom vpliva na življenja ljudi in jih pomaga spremeniti v še večji meri, kot to lahko uspe drugim poklicem in materialnim aspektom, ki jih predstavljajo. In, ja, saj na splošno družba literaturi vse to priznava, na splošno priznava njeno vrednost. Toda če pisatelj še tako dobro skrbi za duhovne, duševne in vsesplošno neotipljive vidike življenja ljudi, to še ne pomeni, da je tudi sam nekakšno ezoterično, nesnovno bitje, ki za svoj obstoj na tem svetu ne potrebuje ničesar materialnega. Nasprotno, materialni pogoji so ena prvih in glavnih stvari, ki jih potrebuje, da sploh lahko ustvarja. A na to se nekako pozablja. Naš družbeni sistem je tako narejen, da na avtorje in njihovo ustvarjanje ne da kaj dosti, kar pomeni, da jim tudi materialnih sredstev privošči bore malo. Pa ni samo sistem, tu so tudi ljudje, bralci. Celo med najbolj navdušenimi, strastnimi bralci se najdejo taki, ki jim je škoda denarja za nakup knjige. Tudi v današnjem času, ko so včasih knjige prav smešno poceni, se njim zdi preprosto škoda kupovati literaturo. Mislijo si, zakaj bi knjigo kupoval, saj si jo lahko izposodim v knjižnici, več kot enkrat je itak ne bom prebral. Takšno razmišljanje je med ljudmi splošno razširjeno in je, če pogledamo s čisto praktičnega vidika, tudi razumljivo. Toda za avtorje je takšno razmišljanje pogubno. 

Sama takšnega načina razmišljanja ne razumem, čeprav se zavedam, da sem ena redkih, ki razmišljajo drugače. Spadam v manjšino, ki knjige redno kupuje, in to kljub temu, da denarja nimam ravno na pretek. To se mi zdi pomembno. Pomembno se mi zdi imeti knjige doma, pomembno se mi zdi brati in prebrati kakšno knjigo tudi večkrat. Če gre za kvalitetno branje, ki nam nekaj da, ki nas obogati - zakaj ne? Želim si, da bi se te stvari spremenile, pa ne le zaradi mene, temveč zaradi vseh, ki se iz dneva v dan trudijo, da bi si s svojim delom zagotovili preživetje, z delom, ki je sicer pošteno delo, vredno prav toliko kot vsako drugo, vendar v družbi veliko premalo cenjeno, in zato so marsikdaj tisti, ki bi se radi preživljali z nečim, kar jih iskreno zanima in veseli, pahnjeni na rob revščine. 

Redki bralci moje knjige, s katerimi sem imela do zdaj priložnost govoriti, pravijo, da je knjiga super, da je odlično branje, tiste vrste, ki te "povleče". Vsi brez izjeme jo pohvalijo. A potem pride predstavitev, na kateri se pojavi peščica ljudi, od katerih knjige ne kupi nihče. Kaj mi takrat pomagajo pohvale in mnenja, da je knjiga dobra? Od tega ne morem živeti. Ne morem s pohvalami plačati položnic ali iti v trgovino in kupiti hrano.

Lahko samo upam, da ne bo vedno tako. In lahko pozovem, vljudno in z najboljšimi nameni, vse navdušene bralce, naj se jim ne zdi škoda kdaj kakšno knjigo tudi kupiti. Zato so namreč napisane. Avtorji morajo od nečesa živeti. To je njihovo delo, njihovo poslanstvo. In z nakupom njihovih knjig to podprete. Daste jim gorivo, da lahko ustvarjajo še naprej. Kajti, bodimo iskreni, brez bralcev tudi pisatelja ni. Ne obstaja. 

Še nekaj foto utrinkov s predstavitve knjig v Sežani ...

Vabilo na predstavitev knjig

Čas je za novo predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika. 

Avtorja Sara Zupan in Petja Kužel bova svoji knjigi predstavila ta četrtek, 23. januarja, ob 18.00, v Kosovelovi knjižnici v Sežani. Kot piše na spletni strani knjižnice, bo dogodek potekal v okviru cikla Od človeka k Človeku. Pogovor z nama bo vodila direktorica knjižnice Magdalena Svetina Terčon.

Prisrčno vabljeni! 

(Kot zanimivost lahko povem, da je prav Kosovelova knjižnica Sežana tista, v kateri je moj roman Zapiski nore sladostrastnice izposojen najpogosteje - če ne celo ves čas! Ali to pomeni, da bo tudi predstavitev privabila veliko ljudi? Mogoče pa res, upajmo 😉.)

Neprimerna izjava

Včeraj sem na lokalnem radiu slučajno slišala svetovno izjavo - pa ne svetovno v pozitivnem smislu, ampak nasprotno: če bi obstajalo kakšno tekmovanje najbolj bedastih, neumnih in neumestnih izjav, bi se ta zagotovo zavihtela zelo visoko, če že ne bi zmagala. 

Slišala sem, da voditelj govori nekaj o veganstvu, zato sem napela ušesa in zvišala glasnost na radiu. Govoril je, da ta mesec potekajo veganski izzivi po vsem svetu, da se v njihovem okviru ljudi spodbuja, da bi za en mesec prevzeli veganski način prehranjevanja, da je zadeva prerasla že v veliko svetovno gibanje, in da po njegovem mnenju vse skupaj spominja na "propagando". No, in potem si je omenjeni voditelj dovolil tisto izjavo, ki me je razjezila do te mere, da sem se odločila o njej razpisati tukaj na blogu. Za konec poročanja o "veganuarju" je moderator izustil naslednje (povzela bom s svojimi besedami, a bistvo je isto): "No, če nas vegani že tako prepričujejo, naj se en mesec prehranjujemo brez mesa, jajc in mleka, pa naj še oni naredijo enako in naj en mesec jedo samo meso, jajca in mlečne izdelke. Stavim, da ga ne bo junaka." 

Ob takšnih in podobnih izjavah dobim kar pike. Resda je radijski voditelj, o katerem teče beseda, še mlad fant, a to ni opravičilo za tako neumne izjave - poleg tega naj bi bili ravno mladi tisti, ki so na tem in podobnih področjih bolj odprti. On pa je s to izjavo zgolj transparentno pokazal, da nima pojma, o čem pri veganstvu sploh gre. Verjamem, da ga to niti ne zanima; a potem naj se vzdrži takšnih komentarjev. Njegove omalovažujoče in žaljive besede so poslušalcem, ki o veganstvu vedo bolj malo ali pa nič, dale vtis, da gre pri vsem skupaj za nekakšno tekmovanje - "Kdo dlje zdrži brez mesa?!" - in celo "propagando", kot se je izrazil. Kot da gre v bistvu za to, da fanatični in vsiljivi vegani druge posiljujejo s svojim načinom prehranjevanja, in potem tisti, ki njihovim taktikam prepričevanja podležejo, en mesec tekmujejo, ali jim bo uspelo ves mesec zdržati brez mesa, mleka in jajc ali ne. Obenem naj bi šlo pri vsem skupaj še za propagando veganskega načina prehranjevanja, verjetno zato, da bi se prodalo več veganskih nadomestkov za meso, sir in podobno, in mogoče celo, da bi se prodalo več sadja in zelenjave (kar bi gotovo vsem zelo škodilo, kajne?!). Najprej, kar se tiče "propagande". Nenehno oglaševanje mesa in mleka ter posiljevanje s temi oglasi vsepovsod, kamor se ozreš, mogoče ni propaganda ali kaj? Vsepovsod, po televiziji, na velikih reklamnih panojih, v trgovinah, v reklamnih letakih trgovin, povsod nas posiljujejo z oglasi krvavih kosov živalskih trupel in živalskih izločkov. "Običajni" (?!) ljudje tega najbrž niti ne opazijo, a vegane to grozno moti - ker so dojeli, da oglaševanje trupel kot hrane pač ni normalno, ne more biti. In zato ozaveščanje o teh stvareh in širjenje veganskega načina prehranjevanja in življenja pač ni nobena propaganda. Kvečjemu propaganda boljšega, bolj zdravega in bolj etičnega načina življenja - kar pa absolutno ni nič slabega, mar ne? 

Potem pa še tista cvetka vseh cvetk: da naj bi vegani za en mesec solidarno prevzeli prehranjevanje izključno z mesom in živalskimi izdelki, če že "nas, uboge normalne vsejede ljudi silijo s svojim veganstvom". In tisti, ki bi to storil, bi bil nekakšen junak. Resno? Najprej bi si bilo dobro razčistiti pojme okrog tega, kaj veganstvo sploh je. In kdo koga v kaj sili. Smo res vegani tisti, ki posiljujemo druge? Ja, če bi šlo res samo za nekakšno bedno tekmovanje v smislu "kdo zdrži več" (ali manj), potem bi bile takšne primerjave celo smiselne. Vendar ne gre za to. Velika večina tistih, ki smo danes vegani, je nekoč, morda še ne tako dolgo nazaj, jedla meso in živalske izdelke (razen tistih, ki so vegani ali vegetarijanci že od rojstva - a ti so zaenkrat še v veliki manjšini). Medtem ko velika večina tistih - ali vsi -, ki danes jedo meso in živalske izdelke, nikoli v življenju ni jedla samo rastlinske hrane. Zato so takšne primerjave resnično neumestne. To, da bi vegan za en mesec prenehal biti vegan in bi (spet) jedel meso in živalske izdelke, nima popolnoma nobenega smisla. Kvečjemu škodil bi svojemu zdravju in poteptal svoje moralne standarde - če bi bil to sploh sposoben narediti (ker jaz, recimo, ne bi bila - tudi, če bi mi kdo držal nož na vratu, ne). To, da bi vsejedec za en mesec prenehal jesti meso in živalske izdelke, pa bi v mnogo pogledih koristilo njemu, živalim in okolju. Roko na srce, gre za neke vrste evolucijo: lahko bi rekli, da se napredek človeka meri tudi glede na to, kako se prehranjuje - in prehod od vsejede prehrane na vegansko je stopnica navzgor, ne navzdol. A dotični voditelj tega žal ne razume. Pa saj ni edini, da smo si na jasnem. A potemtakem bi se bilo dobro držati nekega pravila - ki se glasi: če o nečem nič ne veš, potem o tistem raje ne govori. In tisto o junaštvu: češ da ni junaka, ki bi zmogel obratno in se en mesec prehranjeval samo z mesom in živalskimi izdelki. HM? Kakšno junaštvo je to, lepo prosim? Kdo si lahko danes, v tem času, ko že vsak vrabec čivka o škodljivosti prehranjevanja z mesom in živalskimi izdelki, o neetičnosti takšnega načina življenja in o ekološki katastrofi, ki ji ne uidemo, če s takšnim načinom nadaljujemo, dovoli izjaviti, da je prehranjevanje z mesom in živalskimi izdelki "junaštvo"? Dobro, vem, da tega ni mislil dobesedno, ampak, spet: izjava ni bila na mestu. Junaki današnjega časa so tisti, ki se lahko odpovedo lastnim hipnim (gurmanskim in drugim) užitkom v dobro drugih bitij in našega planeta. Junaki so tisti, ki se drznejo zoperstaviti družbenim normam, če čutijo, da so te preživete in celo neetične; če čutijo, da tisto, kar je dovoljeno in družbeno sprejeto, ni nujno tudi pravilno in moralno. Junaki so tisti, ki mislijo tudi na druge in ne le nase, tisti, ki znajo pogledati tudi malce naprej, v jutri in pojutrišnjem, ki ne gledajo le na to, da jim je danes, tukaj in zdaj, fino in fajn, za to, kaj bo jutri in kaj bo s tistimi, ki pridejo za nami, pa jih boli k****. To so junaki. In ne tisti, ki bi za en mesec iz nekakšne solidarnosti do ubogih "posiljenih" vsejedcev poteptali to, kar so, in en mesec jedli samo trupla in živalske izločke. Ne, to pač ne bi bili junaki.

Zelo me moti, da se izpostavlja kot žrtve tiste, ki to niti slučajno niso (kvečjemu imajo prepolno rit vsega), na resnične žrtve pa se pozablja oziroma se vsi ves čas vedejo, kot da jih sploh ni. In moti me, da se govoriči o stvareh, o katerih se nima pojma, s čimer se zgolj razkazuje svojo nevednost in nepoučenost, obe pa izvirata iz hude brezbrižnosti - a to je bolj problem dotične osebe, ki to počne, kot pa moj. Moti me, da se način življenja, ki je plemenit in etičen toliko, kolikor se le da, prikazuje kot nekakšno muho, kaprico, celo neuravnovešenost, osebe, ki ga živijo, pa kot umsko prizadete, debilne, kronično brezposelne in celo zadrogirane. Ne, radijski voditelj na našem radiu se tako daleč ni spustil; je pa tega veliko na družabnih omrežjih, vedno, ko je govora o veganstvu. Težko je verjeti, koliko gneva, žolča, nizkotnih žaljivk in celo groženj so sposobni nekateri izvreči iz sebe, samo da slišijo besedi "veganstvo" ali "vegani". In to samo zato, ker se ti ljudje trudijo (trudimo) živeti tako, da bi drugim čim manj škodovali. Ker jim (nam) ni vseeno za druga živa bitja, ki dihajo, čutijo, živijo tako kot mi. Samo zato. Treba bi se bilo vprašati, kaj je njihov problem. Ne naš, ne, kaj je problem veganov ali veganstva. Kaj je njihov problem.