Tako, pa jo imam: prvo prebrano knjigo v letošnjem letu. "Kaj, komaj prva?!" bo rekel kakšen hiper hiter knjižni molj. "Saj smo že pri koncu prvega meseca!" Res je, ampak, kot sem že omenila, ne spadam ravno med najhitrejše bralce. Sicer - kar je res zanimivo - nekatere knjige lahko berem hitreje kot druge. Tale mi očitno ni šla tako hitro od rok. Upoštevati pa je treba tudi njeno zajetnost; 450 strani pač terja nekaj časa, da se prebiješ skoznje.
Pričujoča knjiga je prišla na moj seznam branja zelo spontano: videla sem jo v knjižnici, kratek povzetek vsebine na zadnji platnici me je pritegnil in izposodila sem si jo. Avtor romana Midva je David Nicholls, britanski pisatelj in scenarist, ki je napisal že roman En dan, po katerem je bil posnet tudi film (ki sem si ga pred časom ogledala). Z romanom Midva, ki je izšel leta 2014, pri nas leto kasneje pri založbi Mladinska knjiga, je Nicholls postal britanski avtor leta, prišel je tudi v širši izbor za nagrado man booker.
Roman je razdeljen na dve knjigi. Prva knjiga, Velika turneja, nas že takoj na prvi strani vrže v jedro problema: Douglasa (prvoosebnega pripovedovalca) njegova žena Connie sredi noči zbudi z besedami, da bi ga rada zapustila, ker misli, da se je njun zakon iztekel. Po tem temeljnem razkritju, ki je rdeča nit celotnega romana, se pripoved nadaljuje v dveh vzporednih tokovih. Prvi opisuje vse, kar se je zgodilo po tem ženinem priznanju, drugi pa tisto, kar se je zgodilo prej. Medtem ko pripovedovalec opisuje "veliko turnejo" svoje družine - potovanje po Evropi, na katero se odpravi z ženo in njunim sedemnajstletnim sinom -, istočasno tudi "skače" v preteklost in pove vse o tem, kako in kdaj sta se z ženo spoznala, kakšni so bili začetki njune zveze, in tudi vse, kar je prišlo kasneje - vse, kar ju je pripeljalo do trenutka, v katerem sta se znašla zdaj, ko ona želi oditi, on pa si življenja brez nje ne more predstavljati. Prav zato si omisli "veliko turnejo": skrbno načrtovano in umetniško obarvano (Connie je po izobrazbi slikarka) potovanje širom Evrope naj bi družino ponovno povezalo, zakonca naj bi se spet zbližala, podobno pa velja tudi za očeta in sina. Vsaj tako si vse skupaj zamišlja Douglas. A njegovi skrbno vnaprej pripravljeni načrti se izjalovijo. Še potovalnega urnika se jim ne uspe držati. Potem ko najprej obiščejo Pariz in si ogledajo Louvre in Musee d'Orsay, se odpravijo v Amsterdam - in že tu se družina razbije. Med zajtrkom v hotelu pride do neljubega dogodka - Conniejin in Douglasov sin Albie se zaplete v nekakšen prepir z neznanci. Zadeva se konča tako, da se vmeša Douglas, ki s svojimi besedami na posreden način daje vedeti, da se sramuje vedenja svojega sina. To je kaplja čez rob v njunem že tako skrhanem odnosu - in Albie jo popiha. S punco, ki jo je spoznal na poti. Staršema pusti samo kratko sporočilo, v katerem ju prosi, naj ga ne kličeta.
Od tu se družinsko potovanje, obarvano z umetnostjo in ogledovanjem največjih evropskih muzejev, sprevrže v Douglasovo iskanje sina po Evropi. Z ženo se ločita (in vprašanje, ali se bosta ločila tudi zares, je še vedno v zraku); skupaj gresta še v Munchen, od koder Connie odleti nazaj domov, v London. Douglas pa po namigu, ki ga dobi preko telefonskega klica iz penziona v Benetkah, odhiti prav tja, saj domneva, da se bo sin s punco Kat v naslednjih dneh pojavil v Benetkah (zakaj ne bi izkoristil že plačane prenočitve?). A stvari niso tako preproste. Potem ko v Benetkah spozna očarljivo sveže ločeno Danko, s katero se precej zbližata, Douglasa pot vodi v Toskano. Za pičle pol ure se ustavi v Firencah, potem pa odhiti v Sieno, kjer naj bi bila mlada dva (vsaj tako sklepa po ogledu Katinega virtualnega dnevnika potovanj). V Sieni res pride do srečanja - a samo s Kat. Izkaže se, da sta se z Albiejem ločila in da je fant pot nadaljeval sam. Po neljubih kolobocijah - oba, Kat in Douglas se zaradi njenega javnega igranja na harmoniko brez dovoljenja znajdeta v zaporu, kjer preživita noč - Douglasu uspe izvedeti, da je njegov sin trenutno v Španiji, v Madridu. Kat mu pomaga tako, da Albieju pošlje sporočilo, v katerem ga poziva, da se morata nujno videti, že naslednje dopoldne pred Pradom. Tako Douglas namesto Kat odhiti v Madrid in je naslednjega dopoldneva že tam, ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu.
Poročanje o dogodkih na potovanju in poteku Douglasovega iskanja sina ves čas prekinjajo skoki v preteklost, Douglasovi spomini. Ti se od začetnih, ki vključujejo le njiju dva z ženo, proti koncu razvijajo v spomine na življenje cele družine in v vse večji meri na odraščanje sina, na napake, ki jih je Douglas kot oče storil, na njun odnos, ki se je z leti vse bolj in bolj ohlajal. Čutiti je, da ga to boli, sina ima zelo rad in si želi doseči spravo, želi se mu opravičiti za besede, ki jih je izrekel v Amsterdamu. Želi si, da bi se ponovno zbližala.
V Madridu se naposled srečata. Pot ju nato vodi še v Barcelono, skupaj. Razplet zgodbe doživi še vsaj eno presenečenje, dogodek, ki navsezadnje očeta in sina zares zbliža. Cena za to je sicer kar visoka. A na koncu so vsi živi in zdravi in na pragu novih začetkov. Da - vsi trije.
Vsekakor gre za roman, ki ga je težko opisati z nekaj besedami. Sama družinsko potovanje, ki je glavni predmet te zgodbe, vidim kot nekakšno odisejado, podvig, ki v mnogih pogledih spodleti, v mnogih pa tudi ne. Mogoče Douglasu ni uspelo doseči tistega, kar si je želel - da bi z ženo ostala skupaj -, mu je pa uspelo nekaj, kar je tudi zelo pomembno in po čemer je prav tako hrepenel: zbližanje s sinom, otoplitev njunega odnosa. In na koncu, čeprav je njihova družina razpadla in so šli vsak po svoje, se tudi Douglas znajde pred svežim začetkom. Konec romana je torej odprt in optimističen.
Avtorjevi skoki v preteklost, med spomine, delujejo kot nekakšna dobrodošla popestritev. Saj ne da bi se sicer, zgolj ob opisovanju dogodkov v sedanjosti, na potovanju, dolgočasili; nikakor ne. Ti skoki v preteklost so potrebni zato, da imamo predstavo o tem, kako je njihovo življenje potekalo prej, kaj vse se jim je zgodilo, kakšni odnosi so vladali med njimi in kaj jih je pripeljalo do tega trenutka, tukaj in zdaj. Douglasovi spomini nam marsikaj osvetlijo in tako lažje razumemo njegove občutke, vedenje in dogajanje v sedanjosti. In lahko rečemo, da gre, čeprav ima roman v slovenskem prevodu naslov Midva, pravzaprav za roman o družini. Predstavljam si, da je bila prevajalka mogoče v precepu, ko je morala prevesti naslov, ki se v izvirniku glasi Us. Angleščina seveda nima dvojine in ni prav jasno, kaj je avtor z naslovom "us" dejansko mislil - je mislil samo na zakonca ali na celo družino? Osebno menim, da bi prav lahko veljalo oboje. Pravzaprav bi prvi del Douglasovih spominov, ki se tičejo le njiju s Connie, lažje poimenovali "Midva". Zato pa bi drugi del, kjer se jima pridruži sin in se Douglas spominja preteklega življenja vseh treh, morali poimenovati "Mi". In najbrž je prav iz tega razloga naslov na hrbtu slovenske izdaje izpisan takole: "MIdva". To se mi zdi zelo bistroumna rešitev te semantične zadrege.
Ne bom več izgubljala besed, knjigo vam lahko le še priporočim v branje, ker je tega vsekakor vredna. Na spodnjem delu naslovnice slovenske izdaje boste našli misel: "Roman, ki bo spremenil vaš pogled na družino." Mogoče pa res; že iz tega razloga vas zgodba utegne zanimati. Konec koncev so knjige tu prav zato: da širijo in včasih tudi spremenijo naša obzorja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar