petek, 7. februar 2020

Gospa Dalloway tako in drugače




Lahko bi rekla, da bom tokrat opravila neke vrste primerjalno analizo. Primerjala bom dve deli, ki sta si precej podobni, saj je drugo nastalo pod vplivom prvega. Vsekakor drži, da je Gospa Dalloway Virginie Woolf navdihnila Ure Michaela Cunninghama.
Najprej sem prebrala Ure. Knjigo imam doma in ko sem si med božično-novoletnimi prazniki na televiziji že drugič ogledala film, posnet po tem romanu (The HoursUre do večnosti), sem se odločila, da obvezno preberem še knjigo. Film je namreč odličen in sklepala sem, da mora biti roman vsaj tako dober kot film. In res je bil. Ure vzporedno pripovedujejo zgodbe treh žensk, ki živijo v različnih obdobjih in okoljih. Clarissa Vaughan, sodobna različica Gospe Dalloway, živi v New Yorku ob koncu 20. stoletja in se pripravlja na zabavo, ki jo prireja v čast svojemu ljubemu prijatelju Richardu, nagrajenemu pesniku, ki umira zaradi aidsa. Laura Brown je žena in mati po koncu druge svetovne vojne v Los Angelesu, ki prebira knjigo Gospa Dalloway in se otepa z doživljanjem praznine in nezadovoljstva v svojem sicer srečnem in urejenem življenju. Tretja zgodba pa je zgodba same Virginie Woolf, ki se odvija leta 1923 v londonskem predmestju, kjer pisateljica živi z možem Leonardom, piše roman Gospa Dalloway in se bojuje s svojimi demoni. V filmu Ure do večnosti te ženske like iz Cunninghamovega romana odlično upodobijo znane igralke: Meryl Streep je Clarissa Vaughan, Julianne Moore je Laura Brown, Nicole Kidman pa je sila avtentična Virginia Woolf. 
Zgodbe obeh romanov se odvijejo v enem samem dnevu. Tudi sicer je med obema veliko podobnosti in stičnih točk; razumljivo, saj je Cunninghamovo delo neke vrste hommage Virginii Woolf in njenemu delu. Recimo, čas dogajanja v obeh je krasen junijski dan. Clarissa Vaughan se enako kot Clarissa Dalloway pri Woolfovi pripravlja na zabavo, ki jo prireja zvečer. V samem začetku pripovedi se obe odpravljata kupit rože. Pri tem dodobra spoznamo dogajanje na ulicah Londona, kjer živi gospa Dalloway, in New Yorka, kjer prebiva sodobna "gospa Dalloway". Kar se tiče pripovedne tehnike, lahko že na samem začetku opazimo, da je Cunninghamu uspelo zelo dobro posneti Virginio Woolf. Woolfova, ena najpomembnejših modernističnih avtorjev 20. stoletja in pionirka tako imenovanega toka zavesti v leposlovju, se v svojih delih mnogo bolj kot zunanjemu dogajanju posveča notranjosti svojih likov, njihovim spominom, mislim, skratka, tokovom njihovih zavesti. Cunningham torej ni zajemal le iz vsebine romana Gospa Dalloway Woolfove, ampak se je po njej "zgledoval" tudi v slogovnem smislu. 
Vsebinsko se v obeh delih prepletajo številni skupni motivi, denimo: vrabci, ki pojejo v grščini, so pojav, ki naj bi bil značilen tudi za življenje same Virginie Woolf. Imela je pogoste psihične težave, hude glavobole, slišala je glasove. Vse to jo je nazadnje verjetno tudi pognalo v samomor; leta 1941 se je utopila v reki Ouse. Vrabci, ki ščebetajo v grščini, se tako pojavijo v njeni Gospe Dalloway, kjer jih sliši Septimus Warren Smith, mlad, duševno bolan človek, ki je bil v vojni; isti motiv pa se ponovi tudi v Cunninghamovih Urah, kjer v grščini govoreče vrabce sliši Richard, Clarissin prijatelj, ki ima zaradi napredujoče bolezni pogoste prisluhe in blodnje. Skupen motiv je tudi ljubezen med ženskami: Clarissa Vaughan živi v istospolnem razmerju s Sally, medtem ko se Clarissa Dalloway spominja svoje dobre prijateljice iz mladosti Sally Setton (kot vidimo, se podvajajo tudi imena junakov; recimo, tudi mož Clarisse Dalloway je Richard), v katero je bila na neki način zaljubljena. Kot vemo, se motiv istospolne ljubezni pojavi celo pri sami Virginii Woolf, ki naj bi že kot poročena ženska imela afero s pesnico in pisateljico Vito Sackville-West. Ena od stičnih točk obeh romanov je tudi nepričakovan obisk starega prijatelja, ki se na obisku razjoče: Clarisso Dalloway obišče Peter Walsh, prijatelj iz mladosti, ki je bil vanjo strastno zaljubljen in se je želel poročiti z njo; Clarisso Vaughan pa preseneti Louis, prav tako prijatelj iz mladosti, nekdanji Richardov ljubimec. Richard, pesnik, ki zdaj umira zaradi aidsa, je tudi Clarissin nekdanji ljubimec; vsi so torej kar se da prepleteni med sabo. Še en motiv, ki se ponovi v obeh delih, je samomor, in to ne kakršen koli, ampak prav točno določen: v obeh romanih gre za skok z okna v globino. Pri Gospe Dalloway skoči z okna in tako konča svoje življenje duševno bolni Septimus Warren Smith (znano je, da je Virginia Woolf najprej nameravala "ubiti" glavno junakinjo, gospo Dalloway, potem pa si je premislila in s tem namenom uvedla dodatnega junaka, Septimusa), v Urah pa to stori prav tako bolni Richard, Clarissin dragi prijatelj, ki ne zmore počakati na njeno zabavo, ki jo prireja njemu v čast še tistega večera, in raje prej konča svojo agonijo.  
V Cunninghamovih Urah se zgodbe vseh treh žensk na zanimiv način prepletajo, posebno dve (zgodba Clarisse Vaughan in zgodba Laure Brown) se ob izteku romana na osupljiv način združita in tako dobimo povsem drug pogled na določene osebe; vse se nekako postavi na svoje mesto. Podobno lahko rečemo tudi za Clarisso Dalloway, junakinjo romana Woolfove: ko na svoji zabavi izve za smrt mladega človeka, ki je storil samomor, jo to nekoliko iztiri, prizadene, zalije jo val sočutja do njega; obenem pa se zave, da mu je, temu človeku, ki se je ubil, zelo podobna, in je celo vesela zanj, "da je to storil, da je vrgel to od sebe", ker je to nekaj, po čemer hrepeni tudi sama; njeno življenje se ji marsikdaj zdi tako prazno, ona sama pa tako sama, nekdo, ki se mu bistvo življenja in obstoja vselej izmika; vendar njena ljubezen do življenja na koncu vedno zmaga in tako še naprej prireja svoje zabave, živi naprej svoje življenje. 
Lahko bi rekli, da oba romana slavita življenje, en navaden dan v življenju neke ženske; in ta dan je opisan z vso natančnostjo in podrobnostjo, saj za Virginio Woolf vemo, da se je osredotočala na vsakdanje življenje, na njegove podrobnosti, na vse na videz minorne, nepomembne sestavine vsakdanjega življenja, ker so prav te tisto, kar sestavlja življenje v vsej njegovi celoti in neponovljivosti. In v to podrobno opisovanje se neločljivo umešča tudi njena pripovedna tehnika, tako imenovani "tok zavesti", ki nam bolj kot zunanje dogajanje - ki ga je v Gospe Dalloway presenetljivo malo - razkriva notranjost junakov, njihove spomine, refleksije, najgloblje misli in občutke. Zunanje dogajanje je pravzaprav ves čas nekako v senci tistega, kar se dogaja v junakih, v njihovih spominih in mislih. 
Če me vprašate, kateri od obeh romanov mi je bil bolj všeč, bom nemudoma in brez pomisleka odgovorila: Ure. Morebiti bi se morala sramovati priznanja, da sem Gospo Dalloway Virginie Woolf prebirala kar malce na silo in s precejšnjo težavo; ne morem pomagati, ampak podrobno opisovanje misli junakov in potapljanje v njihove spomine in vtise ni ravno nekaj, kar bi brala z največjim zanimanjem. Čeprav, zdaj, ko sem to napisala, sem se zavedela, da to pravzaprav ni res, torej je očitno stvar v tem, kako, na kakšen način so misli in spomini junakov podani. Skratka, naj bo dovolj, če rečem, da Virginia Woolf ni ravno moja najljubša pisateljica. Nedvomno priznavam njenim delom kanoničnost, klasičnost, imajo posebno mesto v svetovni literaturi, a prav zelo po mojem literarnem okusu pa niso. Ob podrobnem opisovanju junakovih korakov, zvokov okoli njega, omenjanju vsakega udarca Big Bena in vseh misli in spominov, ki se junaku ob tem porajajo, njegovih vtisov o zunanjem svetu, me kar malo odnese in izgubim bralsko koncentracijo. 😓 Pa vseeno, ko sem se vendarle prebila do konca, nikakor ne bi mogla reči, da mi roman kot celota ni bil všeč. Ne; za kaj takega bi morali biti literarni liki mnogo bolj plitki, prav tega pa za junake Virginie Woolf ne moremo reči, saj že njihov bogati notranji svet izpričuje njihovo globino, njihove notranje boje, in prikazuje enkratne, neponovljive svetove, ki si jih lastijo. Gre torej predvsem za percepcijo bralca kot posameznika; kot sicer vedno, pri vsej literaturi. Osebno mi Virginia Woolf ne leži preveč, če se tako izrazim; nekomu drugemu pa je mogoče najljubša pisateljica. In oba imava prav.
Roman Ure mi je bil bržkone bolj všeč zato, ker je v njem zunanje dogajanje precej bogatejše. Pri Cunninghamu ne sloni vse na doživljanju junakov, na njihovih notranjih svetovih. Vseeno pa sta si romana tudi podobna, kot sem že ugotovila. Vsakemu bralcu, ki bi rad celostno izkušnjo, ki bi rad začutil povezanost obeh romanov, zato lahko priporočim le branje obeh in nikakor zgolj enega od njiju. Ne glede na vaše mnenje o pisateljski tehniki Virginie Woolf - da, celo če vam podobno kot meni "ne gre" - vam vsekakor ne bo žal, če preberete oba romana. Če ne drugega, že samo zato, da vidite, kakšno odlično sodobno "nadgradnjo" gospe Dalloway je Michael Cunningham ustvaril na podlagi kanoničnega dela svetovne literature.  

Ni komentarjev:

Objavite komentar