Tokrat ne bom dolga ... Ker je človek po branju Woolfove nekoliko utrujen. Pa to ne pomeni, da mi roman K svetilniku ni bil všeč. Ne, le priznavam, da sem po dveh njenih prebranih knjigah ugotovila, da jo malce težko berem in da ne bi mogla reči, da spada med moje najljubše pisatelje/pisateljice. Nikakor ne. Očitno mi njena pripovedna tehnika ne leži preveč, to je vse.
Roman K svetilniku je prvič izšel leta 1927 in govori o Ramsayevih, konvencionalnih zakoncih z osmimi otroki, ki v svoji hiši ob morju čez poletje zbereta druščino znancev. Zgodba se začne z gorečo željo najmlajšega od otrok, šestletnega Jamesa, da bi šli naslednjega dne na izlet k svetilniku na drugi strani zaliva. Njegova ljubeča mati, gospa Ramsayeva, skrbna žena, lepotica, ki jo vsi občudujejo, mu zagotovi, da bodo šli, če bo vreme lepo. Njegov oče, gospod Ramsay, je tisti, ki vedno znova razbije njegove sanje, tisti, ki ima vedno prav, in ko malone sarkastično pripomni, da "jutri ne bo lepo", si mali James želi, da bi ga lahko z nečim udaril. Drugi del romana, v katerem se praktično nič ne zgodi, opisuje obdobje, ko hiša zapuščena sameva. Lastnikov dolga leta ni blizu, vmes se zgodi vojna, gospa Ramsay umre, prav tako dva od njenih otrok. V tretjem delu hišo spet obnovijo in nekdanja družba se ponovno zbere - tokrat drugačna in v manjšem številu. Mineva deset let, odkar si je James srčno želel izleta k svetilniku, do katerega nikoli ni prišlo. Zdaj se gospod Ramsay skupaj z najmlajšima otrokoma, Jamesom in hčerko Cam, s čolnom vendarle odpravi na ta izlet. Opazuje jih Lily, slikarka, ki na vrtu ob hiši enako kot pred desetimi leti stoji pred svojim slikarskim stojalom, razmišlja in skuša dokončati sliko, za katero sluti, da bo pristala na podstrešju, pozabljena.
Gre za branje, ki zahteva res dobro zbranost in osredotočenost, drugače se zlahka zgodi, da bralec odplava. Na nekem blogu sem brala zelo posrečen opis branja te knjige - avtor je napisal nekaj v smislu, da ko je ob romanu spal, je spal, ponavadi po štirih straneh. Tu in tam, ko zgodba "useka na polno", pa se mu je od ugodja kar zavrtelo. V tem opisu sem se zelo našla. Sama sem doživljala podobno: brala sem, obračala strani, in se vsake toliko zavedela, da moje misli tavajo v povsem drugih sferah. Na silo sem jih zvlekla nazaj in se trudila slediti pripovedi, dokler niso spet odplavale. Potem pa je prišel stavek, odstavek ali celo (kratko, včasih samo dva stavka obsegajoče) poglavje, skratka odsek, ki me je "usekal" (kot že omenjeno), ki me je v hipu zbudil iz omotice in v trenutku zbral moje razpršene misli. Da ne bo kakšne pomote: jezik Virginie Woolf je fenomenalen, nedvomno sodi med vrhunske pisateljice, a pripovedna tehnika, ki jo uporablja - tok zavesti - je precej zahtevna; bržkone tako za avtorja kot za bralca (mogoče za slednjega še bolj). Sicer pa so okusi različni: sama sem veliko strani v knjigi "prespala", nekdo drug pa jo je morda prebral z navdušenim zanimanjem in skrajno budno osredotočenostjo od prve do zadnje strani. Doma imam še njen roman Orlando. Mislila sem ga prebrati takoj za temle. Ampak ne ... Malo bo še počakal. 😅
Ni komentarjev:
Objavite komentar