Tokrat se javljam iz karantene 😷. Kdo bi si mislil, kaj? Prav gotovo nihče od nas, ki smo danes živi, še ni doživel česa takega. Šole in vrtci so zaprti, ljudje, ki si to lahko privoščijo, delajo od doma, tisti, ki ne, morajo biti še naprej izpostavljeni na delovnih mestih, lokali in neživilske trgovine so zaprti, v živilske trgovine pa se lahko vstopa le posamezno in pod strogimi pogoji. Velja prepoved javnega zbiranja, prepoved uporabe športnih igrišč in otroških igral. Ljudje moramo biti v samoizolaciji in se ne družiti z drugimi. Ha, se je zame konkretno kaj spremenilo? Nič. Medtem ko nekateri jokajo in stokajo, ker ne znajo ali ne morejo živeti sami s sabo, je zame vse isto kot prej. Sem v glavnem doma, s svojo ljubo družinico, hodimo ven, v naravo, beremo, se pogovarjamo in igramo. Nič kaj dosti drugače kot prej. Zame je biti sam s sabo in s tistimi, ki jih imaš najraje, nuja in blagoslov. Zato v mojem življenju v tem času ni bistvenih sprememb, sploh pa ne težav. In, veste kaj? Mislim, da tudi tale zloglasni koronavirus ni naša največja težava in grožnja. Sploh ne. Naša največja grožnja je nekaj čisto drugega.
A o tem bom pisala drugič. Danes se oglašam z namenom, da pokomentiram zadnjo prebrano knjigo. (Navsezadnje je to tudi čas za malo več branja, kajne?) V mislih imam roman, ki je v knjižnicah nenehno izposojen in je treba nanj čakati. Sama sem prišla na vrsto ravno v tem času, ko so se knjižnice zaprle. Tisti, ki so za mano, se bodo torej načakali; knjigo sem namreč že prebrala, a vrniti je seveda ne morem. Gre za "bodočo klasiko" (tako revija Guardian) Normalni ljudje mlade irske pisateljice Sally Rooney. Slednja je nase opozorila že s prvencem Pogovori s prijatelji, ki je izšel dve leti prej. O njenem drugem romanu sem toliko slišala, da sem ga, jasno, dala na seznam svojega obveznega branja. Le kaj je tako posebnega na tej knjigi, sem se spraševala, da je avtorica zanjo pobrala večino pomembnejših književnih nagrad, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in se proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, kot piše na zadnji platnici izdaje Mladinske knjige?
Knjiga je pri nas izšla lani v zbirki Kapučino založbe Mladinska knjiga. Gre za intimno pripoved o odnosu med Marianne in Connellom, ki se poznata že iz otroštva in se prvič resno zbližata v zadnjem letniku srednje šole, kjer sta sošolca. Marianne je nekakšna "outsiderka", ki se drži bolj zase, ne zna ali noče se vklopiti v družbo drugih, skratka, je tista "ta čudna". Vendar je inteligentna in dobra učenka, pa tudi samozadostna in ena tistih, ki se požvižgajo na to, kaj drugi mislijo in govorijo o njih. Pripada višjemu družbenemu razredu kot Connell. Ta živi sam z mamo, ki dela kot čistilka v hiši Mariannine družine. Razen v šoli se Marianne in Connell prav tam pogosto videvata - ko Connell prihaja po mamo. Od vsega začetka sta prijatelja, razumeta drug drugega, kot ju nihče drug ne razume. Ko med njima preskočijo še zadnje iskrice in se spustita v razmerje, skrbno pazita (zlasti Connell), da to ostane njuna skrivnost in da se v šoli ne izdata. Kljub temu, da se tako dobro ujameta, se tu pokaže prva temeljna razlika v njunih značajih: če je Marianne vseeno, kaj si drugi mislijo o njej, za Connella to nikakor ne velja. Izkaže se, da fant samega sebe vidi in dojema predvsem skozi oči drugih ljudi.
Še pred koncem šole se njuna krhka zveza pretrga. Connell začne hoditi z drugo sošolko, ki jo je povabil na maturantski ples in v katero sploh ni zaljubljen. Z Marianne si izbereta isto fakulteto, zato se srečujeta še naprej. Leta, ki sledijo, so zaznamovana z izmenjavajočimi se približevanji in oddaljevanji. Enkrat sta skupaj, drugič ne, zdaj ima on drugo dekle, zdaj spet ona drugega fanta. Nikoli pa ni z nikomer tako, kot je lahko samo med njima: spoznanje, h kateremu se vračata vedno znova. Marianne ima temačno skrivnost, ki jo celo Connell samo sluti in jo docela odkrije šele proti izteku romana. Tudi sam se bori s svojimi demoni, drugačnimi kot ona, a nič manj bolečimi. Zdi se, da vse njune tegobe najbolj udarijo na plano prav takrat, ko nista skupaj. Ko sta "samo" prijatelja (in prijatelja sta vedno). Takrat bralca zagrabi, da bi jima vzkliknil ali vsaj zašepetal: "Oh, pa dajta no, bodita vendar skupaj! Saj je menda jasno, da sta ustvarjena drug za drugega!" Res ni dvoma o tem, a njiju še kar nekaj razdvaja, kar naprej. Muke ločitve in pogrešanja, ko se tudi po več mesecev ne vidita, trden občutek, da nikoli z nikomer drugim ne bo tako kot z njim/njo, sladko zavedanje moči, ki jo imata drug nad drugim ... Na koncu ju življenje spet združi. Spet sta skupaj - a nikar ne misli, dragi bralec, da se lahko na zadnji strani knjige povsem sprostiš ob zagotovilu, da bosta skupaj tudi ostala. Ne, avtorica nam tega ne privošči. Konec je odprt in precej negotov. Connell bo mogoče - verjetno - odšel na podiplomski študij v tujino. Marianne verjetno - gotovo - ne bo šla z njim. Se bo vrnil? Bosta spet skupaj? Kdo bi vedel?
Nedvomno inteligentno napisan roman, ki ga odlikujejo dovršen jezik, tekoč slog pripovedi (brez narekovajev v premem govoru) in živost literarnih likov. Vseeno pa moram reči, da sem ob vsem prahu, ki se dviguje okrog te knjige, pričakovala nekaj več. Ni se mi zgodilo, da bi po prebrani zadnji strani obstala z odprtimi usti in vzdihnila: "Oh, kako dobra knjiga!" Pa to nikakor ne pomeni, da se mi ni zdela dobra - samo pričakovala sem več, ob vsem tem pompu. Dejansko še vedno, tudi zdaj, ko sem jo prebrala, ne vem, v čem je toliko boljša od mnogih drugih knjig, ki so recimo ostale neopažene. Mogoče gre spet samo za tisto, o čemer sem pisala zadnjič - za to, kdo je knjigo napisal. Nekdo, ki ima zveze in mu lahko drugi naredijo dobro reklamo ... Nekdo tak se vsekakor lažje prebije na seznam 100 najboljših knjig 20. stoletja, kamor je roman Normalni ljudje uvrstila revija Guardian, kajne?
Knjiga je vredna branja, da ne bo pomote. In je vrhunsko napisana, tudi o tem ni dvoma. Vendar se zlahka zgodi, da ob vsej medijski pozornosti, ki je je določena knjiga deležna, potem, ko jo preberemo, občutimo rahlo razočaranje, ker smo pričakovali nekaj več. Zase lahko mirno rečem naslednje: obstaja veliko knjig, ki so me dobesedno vrgle na rit. Tale me pač ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar