Naslednja knjiga, prebrana v samoizolaciji: roman Olga Bernharda Schlinka, eden od romanov z letošnjega festivala Fabula. Schlink me je ponovno prepričal, enako kot s svojim starejšim romanom Bralec in zbirko kratkih zgodb Ljubezenski pobegi. Njegovo najnovejše delo Olga je izšlo leta 2018, pri nas letos pri založbi Beletrina.
Gre za roman z zanimivo zgradbo in še bolj zanimivim, inteligentnim načinom pripovedi. Na zadnji platnici izdaje Beletrine beremo: "Olga sprva deluje kot klasični, velikopotezni zgodovinski roman, za katerega pa se kmalu izkaže, da mu tempo narekuje prebrisan avtor, ki je vseskozi korak pred bralci." Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi del pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, za katerega na samem začetku lahko še verjamemo, da je tudi vsevedni. Vendar nam nadaljevanje pokaže, da ni tako. Pripovedovalec nam namreč marsikaj zamolči - najsi bo zato, ker določenih stvari noče izdati, ali pa zato, ker jih preprosto ne ve. Zgodba je postavljena na prelom iz 19. v 20. stoletje. V začetnem poglavju pobližje spoznamo otroštvo in mladost glavne junakinje Olge, deklice, ki po smrti staršev odrašča z odklonilno babico v delavskem okolju. Že v otroštvu se močno zbliža in spoprijatelji s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, ki postane tudi njena velika ljubezen za vse življenje. Čeprav sta si Olga in Herbert zelo različna, se odlično ujameta in dopolnjujeta; njuni naklonjenost in ljubezen sta vseskozi obojestranski. Olga je dekle, ki že od malega ve, kaj hoče. Želi se učiti in postati učiteljica. V času, ko izobrazba pri ženskah, sploh tistih iz proletarskega okolja, ni bila cenjena in so jo zato težko dosegle, njej to z vztrajnostjo in neomajno voljo uspe. Postane učiteljica in se preseli v drug kraj. Njena zveza s Herbertom se nadaljuje, čeprav od vsega začetka sluti, da je obsojena na propad, saj je njegovi starši ne odobravajo in sinu ne dovolijo poroke z revnim dekletom. Poleg te glavne ovire za njuno zvezo pa se pojavi še ena: Herbertovo pustolovstvo, njegove težnje po osvajanju še neodkritih ozemelj, po doseganju "prostranstva brez konca". Vse to ga prižene do številnih potovanj in nazadnje leta 1913 do preslabo pripravljene odprave na severni tečaj, s katere se nikoli ne vrne. Olga ga čaka, njena ljubezen noče obupati; a sčasoma se umakne resignaciji, ko spozna, da je Arktika očitno terjala življenje njenega ljubega. S pomočjo Herbertovih pustolovščin in načina, kako jih opisuje Olgi, avtor oriše zgodovinsko dogajanje v Nemčiji od pruskega kanclerja Bismarcka prek kolonialnih osvajanj in zločinov v imenu zavzemanja ozemelj (na primer genocid nad afriškim ljudstvom Hererov) do osvajanj v imenu raziskovanja. Prav tako zgodovinsko dogajanje ves čas vpliva tudi na Olgo - po Herbertovi smrti spremljamo njeno pot še v času prve in druge svetovne vojne ter študentskih nemirov ob koncu šestdesetih let, lik pripovedovalca v Drugem delu pa nas pripelje vse do sodobnosti.
Drugi del se začne potem, ko se Prvi del konča s poročanjem o Olginem begu pred začetnim divjanjem prve svetovne vojne leta 1945. Pripovedovalec je tukaj prvoosebni. Deček Ferdinand pripoveduje, kako je Olga Rinke šivala pri njegovi družini (potem ko je oglušela, je morala odstopiti z mesta učiteljice in se je začela preživljati s šivanjem) in kako se je z njo spoprijateljil. Kljub temu, da je bila gluha, sta se veliko pogovarjala. Olga ga je vedno razumela, tudi takrat, ko ga starši niso. Njuno prijateljstvo se je nadaljevalo tudi kasneje, še mnogo let potem, ko Olga ni več šivala pri družini in je bil Ferdinand že odrasel. Kljub temu, da sta si bila zelo blizu, pa je Olga tudi Ferdinandu zamolčala določene stvari iz svojega življenja, kar pomeni, da tudi prvoosebni pripovedovalec v Drugem delu (Ferdinand) ne ve vsega.
Olgina zgodba se v celoti in v vseh svojih odtenkih razkrije pred nami šele v Tretjem delu; do takrat nas avtor bolj ali manj pušča v negotovosti. Ferdinand se po Olgini smrti dokoplje do njenih pisem, ki jih je pisala ljubljenemu Herbertu, ko je šel na odpravo, s katere se ni vrnil, pa tudi še potem; pisala mu je tudi veliko kasneje, ko je že vedela, da njenih pisem nikoli ne bo prebral. V Tretjem delu se torej pred nami razgrne njena enostranska korespondenca s Herbertom, ki nam odkrije še zadnje skrivnosti njenega osupljivega življenja.
Bernhard Schlink je z Olgo ustvaril zanimiv in močan ženski lik: inteligentno, neodvisno žensko, ki zelo dobro opazuje in razume okolje in čas, v katerem živi, žensko, ki si vzame tisto, za kar verjame, da ji pripada in si zasluži, čeprav je to v njenem času vse prej kot lahka naloga. Bori se za svoj prostor pod soncem, za poklic in gmotno neodvisnost, in bori se tudi za pravico do ljubezni, ki pa zaradi različnih nenaklonjenih okoliščin nazadnje ostane neizpolnjena. Kljub temu je mogoče reči, da je bilo njeno življenje polno, tako poguma kot smisla, in da ga je glede na dane okoliščine preživela v najboljšem možnem smislu.
Schlink je s svojim zadnjim romanom vsekakor utrdil svoje mesto v svetovni literaturi in dokazal, da ni brez razloga eden najuspešnejših evropskih in najpomembnejših nemških pisateljev ter literarni klasik 20. stoletja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar