Knjigo na zgornji sliki imamo doma že kar nekaj časa, a vse do pred kratkim me ni poklicala. Literature s tovrstno tematiko sem svojčas prebrala ogromno, zadnje čase pa mi ne gre kaj preveč. Poleg tega sem se zavedala, da je tole roman, jaz pa se, ko gre za t. i. "mejna" področja, raje obrnem na stvarno literaturo. Pa vendar, na zadnji platnici knjige med drugim piše: "Po osebnih spominih z zvezdnih potovanj je avtorica Milica Petrović napisala to knjigo, sicer roman, a vendar lahko zapišemo, da gre za nekako izkušnjo ... [...]" In še: "To ni priročnik za odhod, a kakšno je to potovanje, nam natanko opisuje mlada beograjska pisateljica [...], ki je v svetove onkraj vstopila z iskreno in močno potrebo po vpogledu v čudežne zvezdnate poljane. Tovrstno izkušnjo, čudenje in vznemirjenje bi težko zamenjali za karkoli drugega - razen za nedoumljive moči, ki jih, med drugimi redkimi ljudmi, ima tudi Milica. [...]" Ko sem se odločila, da knjigo preberem, mi je bilo prav vseeno, koliko je vse, kar v njej piše, res. Pravzaprav temu nisem pripisovala sploh nobenega pomena. K vsaki stvari rada pristopim z odprtim umom in dušo, poleg tega pa nikoli niti za trenutek ne podvomim, da resnično obstajajo ljudje, ki jim je uspelo svoje posebne moči (ki jih, mimogrede, posedujemo vsi, le da jih večina od nas nikoli ne razvije!) razviti do te mere, da lahko svoja spoznanja delijo z drugimi.
Roman mlade srbske pisateljice je izšel leta 2012, pri nas 2014 pri založbi ARA. Če se osredotočim najprej na oblikovno plat Mostov neskončnosti, moram hočeš nočeš povedati, da v literarnem smislu nikakor ne gre za vrhunsko delo. Stil pisanja je nekoliko neroden, precej zasičen s klišeji in pretiranimi, okrašenimi prispodobami, ki mestoma delujejo osladno. V slovenski izdaji je tudi nemalo slovničnih napak, ki se pojavljajo kljub domnevno opravljenemu (!) jezikovnemu pregledu. Ni mogoče torej reči, da gre za literarni presežek, vendar se zdi, da to niti ni namen te knjige, ker je pri njej poudarek na vsebini, na tem, kar bi nam avtorica rada povedala. In kar se tiče vsebine, lahko rečem naslednje: če me prvi del knjige ni prav posebej navdušil, pa tega nikakor ne morem reči za drugi del oziroma zaključek knjige.
Avtorica uporablja prvoosebno pripovedovalko, kar daje precej močan vtis avtobiografskosti, in glede na povedano na zadnji platnici knjige, je ta vtis najbrž precej pravilen. Ime junakinje je seveda spremenjeno; dekle v knjigi se imenuje Sanja. Zgodba se začne z opisovanjem nezavidljive situacije: komaj 27-letna Sanja umre, pa se tega najprej sploh ne zaveda. Njena zavest, ki po fizični smrti ne preneha obstajati, potrebuje nekaj časa, da dojame, da je Sanja kot fizično bitje, človek, ki je prebival v materialnem svetu na Zemlji, umrla, njeno bistvo, duša ali kakorkoli že temu rečemo, pa živi naprej. V nadaljevanju spremljamo pot te duše po fizični smrti, bitja, ki jih srečuje, in vse, kar se ji pripeti, dokler nazadnje ne pride čas, ko lahko vstopi v beli tunel in odide tja, kamor ji je namenjeno oditi. Tam pa se vse obrne precej drugače, kot smo morda pričakovali. Izkaže se, da je duša, ki je v svojem življenju na Zemlji privzela človeško obliko in živela kot Sanja, v resnici vodnik neke druge duše. Na koncu prisostvujemo zasedanju, ki so ga sklicali Stvarnik in Najvišja bitja; gre za srečanje Šestega in Sedmega univerzuma, na katerem se zbere množica duhovnih vodnikov, svetlobnih bitij in sedem Najvišjih bitij, ki so najbližje Stvarniku. Veliki svet je bil sklican z namenom, da se sprejme odločitev o usodi Zemljanov, ki so svoj planet pripeljali že do roba propada. Zemlja je izčrpana in uničena, ljudje, ki živijo na njej, pa se ne zavedajo, kolikšno škodo ji povzročajo - in kako s tem škodijo tudi sebi in vsemu živemu na planetu. Zato Veliki svet soglasno sprejme odločitev, da se Zemljo očisti in da se življenje na njej vzpostavi na novo. Z drugimi besedami to pomeni, da bo sedanja človeška civilizacija - ki je, po besedah pripovedovalke, že peta po vrsti - uničena in bo dala prostor naslednji civilizaciji. Stvaritelji ne prenehajo upati in dajejo ljudem vedno nove priložnosti. Za vsako novo človeško civilizacijo upajo, da se bo zavedela svojih pravih moči in da jih bo uporabila pravilno - ne za uničevanje, izkoriščanje in podrejanje vsega na Zemlji, kar imajo za manjvredno od sebe. Izredno pomembno sporočilo, ob katerem vprašanje, ali je knjiga Mostovi neskončnosti le izmišljen roman ali pa gre za "kaj več", popolnoma izgubi pomen. Takšna je tudi sporočilnost naslednjega odlomka iz enega od zaključnih poglavij knjige, ki govori sam zase in nam lahko da misliti o stvareh, o katerih še kar nočemo razmišljati ...
- Želim zavarovati svoje otroke. Imajo popolnoma enako pravico do obstoja kot tudi vaši ljudje. Nikar ne dovolite, da jim bo ta pravica odvzeta, nas znova z žalostjo preplavi Varuhova misel.
- Ljudje izkoriščajo živali popolnoma nezavedajoč se, da so njihovi mlajši bratje in sestre. To mi govori izkušnja, ki sem jo pridobil v materiji, ko sem šel skozi dve človeški življenji, se nežno oglasi eden izmed vodnikov.
- To ne opravičuje zla, ki ga delajo, odgovori Varuh.
- Res je, vendar kako obsoditi nekoga, čigar zavest je na tako nizki ravni, da ne more doseči tega spoznanja? To je izven meja razumevanja njihovih z materijo omejenih umov. Zato smo z njimi tako razumevajoči in strpni, se pridruži razpravi tudi Tretji.
- Varuh, ti imaš in še zmeraj uporabljaš Pravico zbiranja duš živali. Ali to vsaj malo blaži surovost ljudi do tvojih otrok? se ponovno oglasi Sedmi.
- Ne dovolj. Povečujem število vrst, ki vse hitreje izumirajo, vendar niti to ni dovolj. Vse te otroke jemljem k sebi, da bi ozdravil njihove bolne in trpeče duše. Z menoj so srečni v prostoru brez ljudi, ki sem ga ustvaril zanje.
- Vendar to ni dobro za njihovo evolucijo, če jih zadržuješ zunaj materialne ravni, ga spomni Prvi.
- Tega se zavedam. Zato jih pošiljam še na druge svetove daleč od Zemlje, kjer lahko nemoteno nadaljujejo svoj obstoj, se občuti malo veselja v Varuhovih besedah, vendar je to le trenutni blišč varljive iskre upanja, ki takoj ugasne.
- Med vami so tudi takšni, ki so živeli v materiji kot ljudje. Ali bi lahko podelili z nami svoj vpogled v resnično stanje na Zemlji? nagovori Sedmi vse nas.
Najvišji med Najvišjimi znova pravilno usmeri tok tega zasedanja. Skozi naša bitja se razlijejo občutki in misli vseh tistih, ki so imeli neposreden stik z Zemljo in civilizacijo na njej. [...]
Opazujemo trpeče slike zaprtih živali, ki se stiskajo v majhnem in neudobnem prostoru, pogosto pod umetno svetlobo. Prisiljene so le jesti, da bi tudi same hitro postale hrana. Odvzeta jim je svoboda, sonce, nebo in zelenje iz naravne okolice. Živijo žalostno, kratko in nesmiselno življenje, izpolnjeno s strahom in trpljenjem. Ta bitja so ustavljena v svoji evoluciji. Vendar to ni vse njihovo trpljenje. Opazujemo transport do klavnic, vidimo kri, slišimo krike, občutimo bolečino. In vse to traja že predolgo. Veliko kladivo udarja kravo v glavo, ta ponori in pade na kolena. Udarec se ponavlja in nezavestna žival pade. Zatem jo ljudje pripnejo na kljuke, s katerih visi z glavo navzdol, in ji prerežejo vrat. V njenih očeh vidimo grozo, strah, trpljenje in bolečino, ki traja predolgo. Zavest je motena, lesk v očeh ugaša. Zadnje, kar vidi, je mlaka lastne krvi, nad katero visi. Bolečina pričenja popuščati, vse postaja črno in daleč, zvoki izginejo v tej daljavi, dokler duša končno ne zapusti tega trpečega telesa. Njej sledi druga, peta, tisoča krava, krvavi niz pa se nadaljuje brez konca.
Temu strupu ljudje rečejo meso. Živalsko truplo je zanje hrana. Ljudje se ne zavedajo, da z uživanjem teles teh živali v svoje bitje vnašajo vse preživeto trpljenje teh duš kot škodljivo energijo, ki jih maže in ugaša svetlobo njihovega lastnega bitja. [...]
Sedaj vidimo ljudi, stare in mlade, kako brezbrižno hodijo po mestnih ulicah mimo bolnih in lačnih živali. Te male duše so ljudje sami zapustili, ne da bi jih še želeli imeti v svojem domu. Redko kdo takšni ubogi duši podari tisto trohico pozornosti ali hrane. Neredko jih pretepajo in ubijajo.
Otroci ščuvajo pse na mačke, jih kamenjajo, da bi čim prej padle z dreves. Zelo nas skrbi, da jih ta zločin zabava in da starši ne reagirajo. Opazujemo avtomobile, ki hitijo po ulicah in vozijo čez vse, kar ni človeškega rodu in dovolj veliko, da poškoduje vozilo. Vidimo, kako ljudje z neznanjem ubijajo še več teh malih duš in uporabljajo njihova materialna telesa za neka nekoristna, pogosto tudi za ljudi škodljiva tako imenovana zdravila proti raznim boleznim.
Iz mest gremo v naravo, kjer ljudje zaradi zabave ali iz čiste materialne koristi brez usmiljenja lovijo divje, svobodne živali, jih velikokrat ujamejo in ubijajo v strašnih pasteh. Čutimo zadovoljstvo lovca, ko skozi merek opazuje srno, ki ne ve, da določena oddaljenost od človeka ne pomeni tudi varnosti. Velike bleščeče oči prestrašeno strmijo v človeka. Ta v njih ne vidi ničesar, niti njene želje po življenju niti njene pravice do svobodnega življenja. Glava srne postane trofeja, ki jo obesijo na zid, telo pa meso, ki ga bodo pojedli. Brezčutno pritisne na petelina na puški, naboj hitro premaga to razdaljo in srna pade, ubita v gozdu, v svojem domu, ki je zanjo tudi ustvarjen.
Vidimo razburkano morje v majhni pečini nekega otoka, vrelo in rdeče od krvi umirajočih delfinov, ki jih ljudje obkoljujejo in jih s kavlji brezčutno vlečejo iz mrež, še napol žive. Zapeljalo jih je njihovo zaupanje v ljudi, naivnost in iskrenost sta jih stali življenja. Sledi pogled na velike krvave kose ledu, po katerih ljudje preganjajo nemočne mladiče pingvinov in jih ubijajo s kopji, medtem ko njihove matere nemočno in v bolečinah spuščajo krike žalosti, opazujoč strašno smrt svojih otrok. Zatem jih odirajo, nekatere še napol žive, ne glede na njihove prestane bolečine in vzklike.
Opazujemo farme živali s krznom, ki jih ljudje vzgajajo izključno zaradi kožuha, v katerega se oblačijo in se tako ponižujejo v svoje starodavne primitivne prednike iz jam. Že samo takšno dejanje jih spusti nekoliko lestvic nižje v njihovi evoluciji. Smrt teh živali je strašna. Vidimo ljudi na napačnih poteh spoznanj, ki v magičnih ritualih žrtvujejo Varuhove otroke. Ti želijo s pomočjo njihove krvi priti do raznih moči in znanj, nepotrebnih za duhovni razvoj.
[...] - Ljudje ne razumejo, da imajo tudi živali dušo in da ne obstajajo zato, da bi jim služile, temveč da bi si s človekom enakovredno delile ta planet, se vmeša Sedmi.
- Ne zmenijo se za čustva mojih otrok. Pojmujejo jih kot stvari, ki jih lahko uporabijo in odvržejo, ko jim niso več potrebne, se z žalostjo ponovno oglasi Varuh.
- Ne zavedajo se, da vse to zlo, vsi kriki in vse trpljenje živali ustvarjajo negativno energijo. Vsa ta tema odhaja v Univerzum, ki se umaže in zastruplja. Niso se ponavljale le pritožbe Zemlje, temveč tudi drugih bitij, ki obstajajo v njeni bližini, katerih prisotnosti pa se Zemljani ne zavedajo, se oglasi Četrti.
- Večina ljudi še ni spoznala, da ima planet, na katerem obstajajo živa bitja, dušo in čustva. Tudi Sonce je zanje le zvezda, kopica plinov in ognja, nadaljuje Peti.
[...] - Duhovni razvoj Zemljanov ne gre v korak s tehnološkim. Njihova zavest je na porazno nizki ravni, se vključi v razpravo še eno svetlobno bitje.
- Takšen odnos ljudi do živali ni edini razlog, zaradi katerega smo se zbrali, se ponovno vključi Sedmi.
- Na žalost. Zemljani uničujejo sam planet. Čista in neizčrpna energija je povsod okoli njih in v njih samih, vendar tega ne vidijo ali ne želijo videti. Namesto da razvijajo čisto tehnologijo, prekopavajo Zemljo in ji prinašajo vse večje, globlje in boleče rane, ki se težko celijo. [...]
Milica Petrović, Mostovi neskončnosti, str. 316-323
Ni komentarjev:
Objavite komentar