Za nama je šesta predstavitev knjig, tokrat v Sežani, še en prijeten literarni večer, na katerem sva, tako kot na vseh predstavitvah doslej, s strani moderatorke, ki je vodila pogovor, na račun svojih knjig poslušala samo pohvale. Tako kot vsi, ki so knjigi prebrali, je imela za povedati samo dobre stvari. Omenila je, da je knjigi brala vzporedno in da se ji je ob tem dozdevalo, kot da bere eno samo knjigo. Da je bilo izredno zanimivo spremljati isto zgodbo z dveh različnih gledišč - moškega in ženskega, njegovega in mojega. Da gre nedvomno za zelo redek pojav v literaturi, ko sta dve knjigi različnih avtorjev na tako poseben način povezani. Povedala je tudi, da je morala, ker sta bili obe knjigi v sežanski knjižnici izposojeni, po njiju v postojnsko knjižnico, in da je to naredila z veseljem. Torej, podobno kot vsi bralci doslej je knjigi ocenila kot izjemno zanimivo branje, tako z vidika vsebine kot tudi v smislu zgradbe in njune medsebojne povezanosti. Menda obe knjigi bralca, ki ju vzame v roke, kar "zagrabita" in ju težko odloži, preden pride do konca. Direktorica se je med pogovorom z nama precej poglobila v vsebino obeh knjig in nama v zvezi s tem zastavljala tehtna vprašanja. Ob tej priložnosti bi se rada gospe Magdaleni Svetina Terčon, direktorici Kosovelove knjižnice Sežana, še enkrat zahvalila za topel sprejem in pozornost, ki nama ju je namenila - že z branjem in poglabljanjem v najini knjigi, potem pa še ob odlično vodenem literarnem večeru.
Ob vseh pohvalah, ki jih (zaenkrat še redki) bralci izrekajo najinima knjigama, pa si ne morem kaj, da me ne bi nekaj motilo in tudi žalostilo. Vedno bolj. Kaj? Ja, saj se najdejo ljudje, ki izvejo za najini knjigi in ju preberejo. Ja, tudi na predstavitve pridejo. Ampak pride jih pet. (Točno toliko jih je bilo v Sežani.) V najboljšem primeru jih pride med pet in deset. (Ljubljana, recimo.) Vem, da sva (še) neznana avtorja. Ampak ali so neznani avtorji v primerjavi z znanimi manj vredni pozornosti? Pišejo slabše, imajo manj zanimive zgodbe? Stanje v kulturi je žal, še zmeraj, porazno. Ljudem se ne da hoditi na kulturne dogodke, če pa že pridejo, bodo seveda raje šli na literarni večer, na katerem se predstavlja nekdo, ki ga vsi poznajo, za katerega so že vsi slišali, nekdo, ki je avtor odmevne knjige, ki jo vsi berejo. In takšne knjige je (mogoče) celo vredno kupiti, ker smo o njih že toliko slišali. Le kdo bo v današnjem času kupoval knjige neznanih avtorjev, za katere prvič sliši? Saj nisva Bronja Žakelj. Nisva napisala Belo se pere na devetdeset. To je knjiga, ki gre za med, pa čeprav gre za zgodbo, ki je je ena sama žalost. Ali pa mogoče prav zato? Saj vemo, kakšni smo Slovenci. Čim bolj se utapljamo v trpljenju in čim globlje bredemo po boleznih, tegobah in nesrečah, tem bolj uživamo. Pa da ne bo pomote: nimam popolnoma nič proti Bronji Žakelj. Njeno knjigo sem prebrala, gre za odlično napisano, slogovno dovršeno delo. Zgodba, ki jo opisuje, je pretresljiva, še toliko bolj, ker vemo, da je resnična. In vendar še vedno ne razumem, zakaj je knjiga dvignila toliko prahu. Zakaj je tako iskana, tako brana. Ja, opisuje resnično zgodbo - in mogoče nas prav resnične zgodbe nagovorijo najbolj -, ki pa je polna trpljenja. Je to res vse, kar nas pritegne? Res tako uživamo v mučeništvu, tegobah, trpljenju? Kaj to pove o nas? Ponovno, da me ne bo kdo razumel narobe: tudi takšne knjige je treba brati, tudi takšnim zgodbam je treba posvetiti pozornost, brez kančka dvoma. Ampak, takšno zgodbo je dobro potem, ko se jo prebere, počasi izpustiti - ne pozabiti!, samo izpustiti jo iz svojega uma, ji ne dovoliti, da se preveč močno zasidra v glavi in tam ostane, ker nam lahko to povzroči določeno škodo. Preveč osredotočanja na negativne vidike življenja nikoli ne prinese nič dobrega. In zato: ja, treba je brati tudi takšne knjige. Vse to je življenje. A nikakor ni dobro "obviseti" na teh zgodbah, razmišljati in razglabljati o njih tudi še potem, ko so že zdavnaj prebrane.
Nisem se nameravala tako razpisati o knjigi Belo se pere na devetdeset (o kateri sem tukaj, na svojem blogu, konec koncev že govorila). Hotela sem le izraziti svoje nezadovoljstvo nad splošnim nezanimanjem za avtorje, ki (še) niso tako znani, pa imajo vseeno kaj za povedati - mogoče celo marsikaj izredno zanimivega, navdihujočega, tudi pretresljivega. A zdi se, kot da se narod zbudi in dvigne samo takrat, ko se dvigne tudi prah - okrog nekoga, ki je napisal nekaj, o čemer vsi govorijo. In če nekaj berejo vsi, potem moramo še mi, kajne? Le zakaj bi se nam zdelo vredno povohati knjige nekih neznanih avtorjev, o katerih ne govori nihče? In temu primeren je potem tudi obisk na predstavitvah takšnih knjig in avtorjev. Le kako naj bi ustvarjalec, avtor nekega dela dobil povračilo za svoje delo in trud, če ne tako, da bralci njegovo knjigo kupijo in preberejo? Se od pisateljev mogoče pričakuje, da bodo živeli od zraka? O ne, morali bi početi kaj drugega, seveda. Kruh bi si morali služiti z opravljanjem nečesa, kar sovražijo (ali jih v najboljšem primeru pušča hladne kot počasi taleči se led), pisanje pa bi moralo biti nekaj "za zraven", nekakšen hobi. A kaj, če pisatelj na to ne pristane? Kaj, če globoko v sebi ve, da je pisanje tisto, kar je njegov poklic? Kaj, če je pisanje edino, za kar se mu zdi vredno žrtvovati ure in ure svojega časa, dneve in tedne in mesece (in leta) svojega življenja, edino, kar v njem prižiga iskro, kar iz njega izvleče tisto najboljše? Kajti to, kar je za nekoga popravljanje avtomobilov, električne napeljave, operiranje bolnih in prodajanje v trgovini, to je za pisatelja pisanje. Predstavlja mu njegovo poslanstvo, smisel življenja, predstavlja mu njegovo DELO. In enako, kot si sleherni človek, ki dela, zasluži, da se lahko s svojim delom preživlja, si to, verjeli ali ne, zasluži tudi pisatelj. Ker to je njegovo delo - in vredno je prav toliko kot vsako drugo. Medtem ko mnogi drugi poklici skrbijo za materialne vidike življenja ljudi, pisateljski poklic skrbi za tisto nevidno, neotipljivo pri ljudeh: njihove duše (pa naj se sliši še tako klišejsko), njihovo psiho. In to je nekaj, kar je veliko premalo cenjeno. Pisatelj lahko s svojim delom vpliva na življenja ljudi in jih pomaga spremeniti v še večji meri, kot to lahko uspe drugim poklicem in materialnim aspektom, ki jih predstavljajo. In, ja, saj na splošno družba literaturi vse to priznava, na splošno priznava njeno vrednost. Toda če pisatelj še tako dobro skrbi za duhovne, duševne in vsesplošno neotipljive vidike življenja ljudi, to še ne pomeni, da je tudi sam nekakšno ezoterično, nesnovno bitje, ki za svoj obstoj na tem svetu ne potrebuje ničesar materialnega. Nasprotno, materialni pogoji so ena prvih in glavnih stvari, ki jih potrebuje, da sploh lahko ustvarja. A na to se nekako pozablja. Naš družbeni sistem je tako narejen, da na avtorje in njihovo ustvarjanje ne da kaj dosti, kar pomeni, da jim tudi materialnih sredstev privošči bore malo. Pa ni samo sistem, tu so tudi ljudje, bralci. Celo med najbolj navdušenimi, strastnimi bralci se najdejo taki, ki jim je škoda denarja za nakup knjige. Tudi v današnjem času, ko so včasih knjige prav smešno poceni, se njim zdi preprosto škoda kupovati literaturo. Mislijo si, zakaj bi knjigo kupoval, saj si jo lahko izposodim v knjižnici, več kot enkrat je itak ne bom prebral. Takšno razmišljanje je med ljudmi splošno razširjeno in je, če pogledamo s čisto praktičnega vidika, tudi razumljivo. Toda za avtorje je takšno razmišljanje pogubno.
Sama takšnega načina razmišljanja ne razumem, čeprav se zavedam, da sem ena redkih, ki razmišljajo drugače. Spadam v manjšino, ki knjige redno kupuje, in to kljub temu, da denarja nimam ravno na pretek. To se mi zdi pomembno. Pomembno se mi zdi imeti knjige doma, pomembno se mi zdi brati in prebrati kakšno knjigo tudi večkrat. Če gre za kvalitetno branje, ki nam nekaj da, ki nas obogati - zakaj ne? Želim si, da bi se te stvari spremenile, pa ne le zaradi mene, temveč zaradi vseh, ki se iz dneva v dan trudijo, da bi si s svojim delom zagotovili preživetje, z delom, ki je sicer pošteno delo, vredno prav toliko kot vsako drugo, vendar v družbi veliko premalo cenjeno, in zato so marsikdaj tisti, ki bi se radi preživljali z nečim, kar jih iskreno zanima in veseli, pahnjeni na rob revščine.
Redki bralci moje knjige, s katerimi sem imela do zdaj priložnost govoriti, pravijo, da je knjiga super, da je odlično branje, tiste vrste, ki te "povleče". Vsi brez izjeme jo pohvalijo. A potem pride predstavitev, na kateri se pojavi peščica ljudi, od katerih knjige ne kupi nihče. Kaj mi takrat pomagajo pohvale in mnenja, da je knjiga dobra? Od tega ne morem živeti. Ne morem s pohvalami plačati položnic ali iti v trgovino in kupiti hrano.
Lahko samo upam, da ne bo vedno tako. In lahko pozovem, vljudno in z najboljšimi nameni, vse navdušene bralce, naj se jim ne zdi škoda kdaj kakšno knjigo tudi kupiti. Zato so namreč napisane. Avtorji morajo od nečesa živeti. To je njihovo delo, njihovo poslanstvo. In z nakupom njihovih knjig to podprete. Daste jim gorivo, da lahko ustvarjajo še naprej. Kajti, bodimo iskreni, brez bralcev tudi pisatelja ni. Ne obstaja.
Še nekaj foto utrinkov s predstavitve knjig v Sežani ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar