Moč ženske

Naslednja knjiga, prebrana v samoizolaciji: roman Olga Bernharda Schlinka, eden od romanov z letošnjega festivala Fabula. Schlink me je ponovno prepričal, enako kot s svojim starejšim romanom Bralec in zbirko kratkih zgodb Ljubezenski pobegi. Njegovo najnovejše delo Olga je izšlo leta 2018, pri nas letos pri založbi Beletrina.

Gre za roman z zanimivo zgradbo in še bolj zanimivim, inteligentnim načinom pripovedi. Na zadnji platnici izdaje Beletrine beremo: "Olga sprva deluje kot klasični, velikopotezni zgodovinski roman, za katerega pa se kmalu izkaže, da mu tempo narekuje prebrisan avtor, ki je vseskozi korak pred bralci." Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi del pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, za katerega na samem začetku lahko še verjamemo, da je tudi vsevedni. Vendar nam nadaljevanje pokaže, da ni tako. Pripovedovalec nam namreč marsikaj zamolči - najsi bo zato, ker določenih stvari noče izdati, ali pa zato, ker jih preprosto ne ve. Zgodba je postavljena na prelom iz 19. v 20. stoletje. V začetnem poglavju pobližje spoznamo otroštvo in mladost glavne junakinje Olge, deklice, ki po smrti staršev odrašča z odklonilno babico v delavskem okolju. Že v otroštvu se močno zbliža in spoprijatelji s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, ki postane tudi njena velika ljubezen za vse življenje. Čeprav sta si Olga in Herbert zelo različna, se odlično ujameta in dopolnjujeta; njuni naklonjenost in ljubezen sta vseskozi obojestranski. Olga je dekle, ki že od malega ve, kaj hoče. Želi se učiti in postati učiteljica. V času, ko izobrazba pri ženskah, sploh tistih iz proletarskega okolja, ni bila cenjena in so jo zato težko dosegle, njej to z vztrajnostjo in neomajno voljo uspe. Postane učiteljica in se preseli v drug kraj. Njena zveza s Herbertom se nadaljuje, čeprav od vsega začetka sluti, da je obsojena na propad, saj je njegovi starši ne odobravajo in sinu ne dovolijo poroke z revnim dekletom. Poleg te glavne ovire za njuno zvezo pa se pojavi še ena: Herbertovo pustolovstvo, njegove težnje po osvajanju še neodkritih ozemelj, po doseganju "prostranstva brez konca". Vse to ga prižene do številnih potovanj in nazadnje leta 1913 do preslabo pripravljene odprave na severni tečaj, s katere se nikoli ne vrne. Olga ga čaka, njena ljubezen noče obupati; a sčasoma se umakne resignaciji, ko spozna, da je Arktika očitno terjala življenje njenega ljubega. S pomočjo Herbertovih pustolovščin in načina, kako jih opisuje Olgi, avtor oriše zgodovinsko dogajanje v Nemčiji od pruskega kanclerja Bismarcka prek kolonialnih osvajanj in zločinov v imenu zavzemanja ozemelj (na primer genocid nad afriškim ljudstvom Hererov) do osvajanj v imenu raziskovanja. Prav tako zgodovinsko dogajanje ves čas vpliva tudi na Olgo - po Herbertovi smrti spremljamo njeno pot še v času prve in druge svetovne vojne ter študentskih nemirov ob koncu šestdesetih let, lik pripovedovalca v Drugem delu pa nas pripelje vse do sodobnosti. 

Drugi del se začne potem, ko se Prvi del konča s poročanjem o Olginem begu pred začetnim divjanjem prve svetovne vojne leta 1945. Pripovedovalec je tukaj prvoosebni. Deček Ferdinand pripoveduje, kako je Olga Rinke šivala pri njegovi družini (potem ko je oglušela, je morala odstopiti z mesta učiteljice in se je začela preživljati s šivanjem) in kako se je z njo spoprijateljil. Kljub temu, da je bila gluha, sta se veliko pogovarjala. Olga ga je vedno razumela, tudi takrat, ko ga starši niso. Njuno prijateljstvo se je nadaljevalo tudi kasneje, še mnogo let potem, ko Olga ni več šivala pri družini in je bil Ferdinand že odrasel. Kljub temu, da sta si bila zelo blizu, pa je Olga tudi Ferdinandu zamolčala določene stvari iz svojega življenja, kar pomeni, da tudi prvoosebni pripovedovalec v Drugem delu (Ferdinand) ne ve vsega. 

Olgina zgodba se v celoti in v vseh svojih odtenkih razkrije pred nami šele v Tretjem delu; do takrat nas avtor bolj ali manj pušča v negotovosti. Ferdinand se po Olgini smrti dokoplje do njenih pisem, ki jih je pisala ljubljenemu Herbertu, ko je šel na odpravo, s katere se ni vrnil, pa tudi še potem; pisala mu je tudi veliko kasneje, ko je že vedela, da njenih pisem nikoli ne bo prebral. V Tretjem delu se torej pred nami razgrne njena enostranska korespondenca s Herbertom, ki nam odkrije še zadnje skrivnosti njenega osupljivega življenja.

Bernhard Schlink je z Olgo ustvaril zanimiv in močan ženski lik: inteligentno, neodvisno žensko, ki zelo dobro opazuje in razume okolje in čas, v katerem živi, žensko, ki si vzame tisto, za kar verjame, da ji pripada in si zasluži, čeprav je to v njenem času vse prej kot lahka naloga. Bori se za svoj prostor pod soncem, za poklic in gmotno neodvisnost, in bori se tudi za pravico do ljubezni, ki pa zaradi različnih nenaklonjenih okoliščin nazadnje ostane neizpolnjena. Kljub temu je mogoče reči, da je bilo njeno življenje polno, tako poguma kot smisla, in da ga je glede na dane okoliščine preživela v najboljšem možnem smislu.

Schlink je s svojim zadnjim romanom vsekakor utrdil svoje mesto v svetovni literaturi in dokazal, da ni brez razloga eden najuspešnejših evropskih in najpomembnejših nemških pisateljev ter literarni klasik 20. stoletja. 

Na koncu včerajšnjega zapisa sem pripela povezavi do dveh člankov. Članek pod prvo povezavo govori o tem - če zelo na grobo in poenostavljeno povzamem (za resnično razumevanje je treba prebrati cel članek) - da obstoj virusov vse do danes sploh ni potrjen. Raziskovalci so ugotovili, da so tisto, kar naj bi bili "virusi", v bistvu delčki bolnih celic. Naših celic - celic v človeškem telesu. In tisto, kar imamo mi za viruse, v resnici sploh ne obstaja.

Hja, kaj pa zdaj? Če torej virusov sploh ni, pomeni, da ni nobenega zloveščega sovražnika v podobi zlobnih bakterij zunaj nas. Tisto, kar nam resnično lahko škoduje, je znotraj nas, ne pa zunaj. Je V nas. Kar lahko pomeni samo eno: da smo MI SAMI tisti, ki smo odgovorni za svoje zdravje - in le mi sami vplivamo nanj - s tem, kar dajemo vase. Toda brez skrbi: ljudje tega nočejo verjeti. Veliko lažje je preložiti odgovornost na druge, na nekaj ali nekoga zunaj sebe. Zakaj nekateri kar pobesnijo, če jim skušaš dopovedati kaj takšnega, kot sem sama pravkar tukaj napisala? Res, nekateri se prav užalijo. Označijo te za bedaka, ki nima pojma (četudi jim predložiš izsledke znanstvenih raziskav!), ali v najboljšem primeru za brezbrižneža in brezčutneža, ki se požvižga na vse, ki so umrli zaradi takšnih in drugačnih bolezni, ki se jim, tem žrtvam, celo posmehuje (?!), ker nihče ni sam kriv za to, da zboli, to pa res ne, lepo prosim. Vedno je krivo nekaj zunaj njega.

Ljudje nočejo slišati o tem, da so SAMI ODGOVORNI za svoje zdravje in da so v skoraj 100 % primerov sami krivi, če zbolijo, in da se v 100 % primerov lahko edino sami (trajno) pozdravijo. Nočejo slišati tega. Odgovornost za svoje zdravje ali bolezen hočejo preložiti na druge. Na medicino, zdravnike, zastrupljeno ozračje in hrano, "smrtonosne" viruse. Ampak žal je tako, da je tisto, kar daleč najbolj vpliva na zdravje ljudi, njihovo lastno početje, ravnanje, obnašanje in navade. V smislu prehrane in drugače. Ja, res je: način prehranjevanja je za zdravje daleč najbolj odločujoč dejavnik. In to velja za čisto vse bolezni - tudi za koronavirus. (Ki navsezadnje mogoče sploh ne obstaja.) Od tega dejstva, v katero 500 % verjamem, ne bom nikoli odstopila niti za milimeter.

Vendar morajo ljudje to spoznati sami. Ni jih mogoče prisiliti v spoznanja. Vsakdo se mora sam dokopati do njih. Samo presneto težko je gledati, kako se mučijo, ko pa bi bilo lahko njihovih muk tako rekoč v trenutku konec. In še bolj faking težko je gledati, kako svoje otroke učijo istih stvari, kot so jih vajeni sami, kako jim vcepljajo navade, ki so njim samim v pogubo (četudi se tega v tem trenutku še ne zavedajo), kako jim svoje napake servirajo kot način življenja - in tako pehajo v pogubo še njih. Pa vendar k sreči za otroke vedno ostaja upanje. Kadarkoli se lahko sami dokopljejo do spoznanj, do katerih se njihovi starši niso, in uberejo pravo pot. Se obrnejo v smer, ki jim bo prinesla resnično zdravje.

Kar se tiče tegale koronavirusa ... (Ne, res ne verjamem vanj, vedno manj!) Z malo zdrave pameti smo lahko popolnoma brez skrbi. In če se kdo sprašuje in sekira glede tega, kako dolgo bomo zdaj vsi skupaj v tej karanteni in samoizolacijah, do kdaj bo vendar vse to trajalo, naj vas potolažim: do 12. aprila bo definitivno vsega tega konec in bo spet vse po starem. Saj menda ne mislite, da bi določene institucije v državi dovolile, da bi Veliko noč preživeli v samoizolaciji in je ne bi mogli praznovati tako, kot se spodobi? Velika noč brez svetih maš?! 😲 Tako da, kar lepo brez skrbi: če ne prej, bo do takrat zloglasni koronavirus čudežno izginil.

Should we be concerned about the lack of questioning of the draconian government measures in response to this virus? So far in 2 months of hysteria and panic, 20,000 people have died worldwide. In the same 2 months, 200,000 people have committed suicide, and this number may be rapidly increasing due to the increased poverty, hopelessness, and despair resulting from shutting down large swaths of the economy. 1.8 million people have died of hunger (completely preventable if we cared and put modest funding to it), 3 million people have died of coronary disease and another 250,000 of diabetes (also preventable by simply educating people to eating an all-plant diet), and 600,000 have died due to medical mistakes. Why no fuss about these figures? What makes us easy to scare and manipulate, and gullible?

          -Will Tuttle

Korona-razmišljanje

Kot sem že zadnjič obljubila in kot nameravam že nekaj časa, se bom tokrat razpisala o našem trenutnem stanju. O tej situaciji, ki jo mediji imenujejo epidemija, vsi skupaj imamo vsak dan večkrat na jeziku besede "karantena", "samoizolacija", "vsaj 1,5 metra narazen", "umivati roke" in "razkužila", a ko sama razmišljam o vsem tem, zadnje čase vse pogosteje pomislim preprosto "farsa". 

Ne, ne bom trdila, da je čisto vse izmišljeno. Tudi ne bom trdila, da mi je vseeno za vse umrle, domnevne žrtve koronavirusa. Nikakor ni moj namen zmanjševati resnost situacije ali se celo posmehovati (?!) tistim, ki so tako ali drugače podlegli. Upam, da je to jasno. Kar želim poudariti, je to, da pravzaprav nihče od nas ne ve, kako resno je v resnici. Kdo nam garantira, da je vse, kar nam servirajo mediji, 100 % res? Je kdo preveril številke, ki nam jih dnevno plasirajo pri poročilih, po televiziji, radiu in povsod drugod? Se nam kakršno koli preverjanje, raziskovanje ali razmišljanje z lastno glavo niti ne zdi potrebno, ker smo pač tako naivni, da mislimo, da so tisti, ki so "nad" nami, nekakšna popolna, nezmotljiva božanstva, ki nam vsem skupaj želijo samo dobro, zato jih naravnost ganljivo in skrajno ljubeče skrbi za nas in naše zdravje - in zato jim pač slepo verjamemo? Kar pa je še bolj zaskrbljujoče in pomilovanja vredno, je to, da skoraj nihče ne ve, kako deluje človeško telo, kaj so sploh virusi in kako se jih lahko ubranimo. 

Vsako leto zaradi lakote umre 5,6 milijona otrok. Odrasli niti niso všteti v to številko. Zaradi navadne gripe vsako leto umre do 650.000 ljudi. Zaradi raka vsako leto umre 8,2 milijona ljudi. Zaradi srčne kapi in srčno-žilnih bolezni vsako leto umre 17,5 milijona ljudi. To so samo nekatere od najpogostejših sodobnih bolezni, ki terjajo zdravje ljudi in njihova življenja. Priznam, malo me moti ves ta prah, ki se v zadnjem času obilno dviga okoli tega tako imenovanega COVID-19, vsa ta medijska pozornost, ki jo žanje, se mi zdi obupno pretirana in neupravičena, glede na to, da nikjer in nikoli nihče ne omenja vseh otrok, ki so v zadnjem letu umrli zaradi lakote, recimo. Ali pa vseh tistih, ki so bili žrtve raka, srčno-žilnih bolezni, gripe itd. Zakaj vse to sploh ni pomembno, nek nov virus, ki se je kar na lepem pojavil, pa je pripeljal tako daleč, da je dobesedno ustavil naša življenja (saj ne, da bi bilo to kaj slabega; o tem kasneje), nas pritiral skoraj na rob blaznosti, da si ne upamo več v trgovino, celo v naravo ne več, ob tem pa nekateri perejo oblačila vsak dan, si nenehno razkužujejo roke in nosijo zaščitne maske povsod, celo zunaj, na sprehodu? Kaj se pravzaprav dogaja - smo vsi skupaj dokončno izgubili razum ali kaj? Kako lahko resnično verjamemo, da gre samo za to, da javnost kar na lepem neverjetno skrbi za naše zdravje? 

Dnevno nam trobijo: umivajte si roke (to je navodilo za otroke; ne bi morali tega redno početi že prej?), razkužujte si jih, ne družite se, ko ste zunaj ali v trgovini, upoštevajte varnostno razdaljo vsaj 1,5 metra, kašljajte in kihajte v rokav, ko si obrišete nos, si takoj umijte roke itd. itd. NIHČE pa nam ne pove, kaj lahko naredimo, da bo naš organizem postal za viruse neprijazno okolje. Tega nam absolutno nihče ne pove, ker to ni nikomur v interesu. Domov smo dobili zloženke z informacijami o tem, kaj je koronavirus, kakšni so simptomi okužbe in kaj naj naredimo, če jih opazimo pri sebi. Nismo pa dobili zloženk z informacijami o tem, katero hrano naj jemo, da bomo na viruse bolj odporni, ali pa (optimistično, priznam) o tem, katera hrana viruse v našem telesu dobesedno eliminira, da jih izvržemo še preden so v nas dobro vstopili. SEVEDA NISMO dobili teh informacij! In če nam je tako vseeno in smo že tako slaboumni, da nas to niti ne zanima - hja, potem nam lahko samo bog pomaga. Kaj je ta zloglasni koronavirus? Virus kot vsi drugi. Ja, očitno povzroča hujše simptome kot drugi, bolj "nedolžni" virusi - TODA, pri kom povzroča hujše simptome? Pri tistih, ki so že tako ali tako šibkega zdravja. Velika večina ljudi, ki so do zdaj umrli zaradi tega virusa, prav gotovo niso umrli SAMO zaradi tega virusa. V glavnem gre za starejše ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, ki so imeli tudi druge pridružene bolezni. In, saj vemo: če si že tako bolj slabega zdravja, je včasih dovolj, da se ti pritakne en navaden prehlad, pa je vsega konec. Kaj bi rada povedala? Ponovno: nikakor nočem zmanjševati pomena zdravja in življenj teh ljudi, ki so umrli. Želim samo poudariti preprosto dejstvo, da se človeško telo tudi proti temu virusu bori enako kot proti vsem drugim virusom. Če je telo zdravo, če je imunski sistem močan, če telo ni "zapackano" zaradi nepravilne prehrane in slabega načina življenja - potem bo šel ta in katerikoli drug virus gladko mimo njega. Virusi se "prilepijo" tja, kjer je za njih ugodno okolje. Tja, kjer lahko uspevajo. V zdravem telesu to ni mogoče. Ne pravim, da se zdrav človek ne bo okužil - morda se bo, a bo vse skupaj videti kot navaden prehlad, ki bo izzvenel v nekaj dneh, ali pa simptomov sploh ne bo imel. Zakaj pravijo, da otroci zelo težko zbolijo zaradi tega virusa - da so bolj prenašalci kot kaj drugega? Ker so še relativno "čisti", nezapackani, ker je njihov imunski sistem večinoma še zelo močan in nepoškodovan. 

Nihče vam tega ne bo povedal, ker že razvijajo cepivo proti koronavirusu, in kdo bi se potem sploh šel cepit, če bi vsi verjeli, da se lahko popolnoma sami ubranijo pred to in tudi vsemi drugimi boleznimi? Hja, lepo vas prosim, kam pa pridemo. Od česa bo živela farmacevtska industrija? Tale COVID-19 jim pride zelo prav - enkratna priložnost za lansiranje novega cepiva, ki ga bodo prestrašene brezmožganske ovčice pograbile kot mano z neba. Rešitev iz nebes. In spet bomo vsi okej. Spet bomo lahko hodili v službo, v šolo, v vrtec - ker bomo cepljeni proti tistemu hudiču. Ne, nihče vam ne bo povedal, da je skoraj vse odvisno od tega, kaj jeste. Nihče vam ne bo povedal, da so vaše zdravje, vaša odpornost in posledično vaša dovzetnost za viruse - tudi za koronavirus - odvisni skoraj popolnoma samo od tega, s čim se prehranjujete. Nihče vam ne bo povedal, da bi se v primeru, če bi s svojega jedilnika črtali vse živalske beljakovine, mnogo težje okužili s katerim koli virusom. Nihče vam tudi ne bo povedal, da bi v primeru, da bi se odločili prehranjevati samo s sadjem in zelenjavo (presno), možnost, da zbolite za čimer koli, postala praktično NIČNA. Ne, nihče vam ne bo povedal, da vam lahko ob taki prehrani ljudje z gripo in koronavirusom kihajo in kašljajo direktno v faco, lahko vas stuširajo s svojimi kužnimi izločki, pa se ne boste nalezli. Ne boste zboleli. Ker ne morete. Ker je vaše telo postalo za viruse in podobne bakterije neprijazen teren. Lahko pridejo nanj, a ga bodo takoj zapustili, ker na njem ne morejo preživeti.

Jezi me, res me jezi vse to nepoznavanje osnovnih dejstev o zdravju in delovanju človeškega telesa. Jezi me človeška neumnost, brezmožganskost, slepo sledenje drugim, ne da bi se vsaj za trenutek razmišljalo z lastno glavo. Samo ponavljati eden za drugim, ponavljati kot papiga tisto, kar smo slišali pri poročilih, po radiu, od soseda, od naključne panične gospe, ki je čakala v vrsti pred trgovino. Brezpogojno in popolnoma brezcenzurno sprejemanje VSEH informacij, ki pridejo do nas, malone navdušeno potapljanje v vsesplošno skupinsko paniko, plasirano od nekod zunaj, plavanje v skupinskem dreku z zatisnjenimi očmi in ušesi, da ne bi slučajno videli ali slišali česa takega, kar bi utegnilo spremeniti sliko, ki si jo pridno predvajamo v glavi, ker so nam tako rekli. 

Norimo zaradi nekega virusa (ker so nam tako rekli!), medtem pa nam planet še naprej propada. Naše družabno življenje se je tako rekoč ustavilo, zaprli so se šole in vrtci, lokali, restavracije, zaprli so se razni uradi, knjižnice, odpovedani so vsi družabni dogodki - pa so se mogoče zaprle tudi klavnice? O ne, klanje se ni ustavilo. Ljudje preveč potrebujejo meso in ostale živalske izdelke, ki jih uspešno vzdržujejo bolne - v telesu in v glavi - da so lahko še naprej hvaležne žrtve farmacevtske industrije in medicine. Ker tako mora biti - ljudje morajo še naprej jesti meso in živalske izdelke, ker bodo tako mnogo bolj dovzetni za vse bolezni (tudi koronavirus) in bodo še naprej odličen vir zaslužka ("zdravila", cepiva itd.). Kam bi pa prišli, če bi naenkrat vsi ljudje spregledali, za kaj pri vsem skupaj gre, in vzeli svoje zdravje v svoje roke (kamor tudi spada)? 

Slišala sem več teorij o tem, da naj bi koronavirus nastal na kitajskih tržnicah, kjer prodajajo surovo meso in še žive živali. Tega ne vem, a se mi zdi povsem verjetno. Velika večina vsega sranja, s katerim se danes človeštvo ubada, izvira iz človekovega neverjetnega, brezsramnega, brezumnega in zločinskega izkoriščanja živali. Iz njegovega prepričanja, da so živali tu za našo uporabo, da jih lahko izrabimo in izcuzamo na vse mogoče in nemogoče načine, in ravnanja, ki logično sledi iz takšnega prepričanja. Iz grozljivega odnosa, ki ga imamo do živali, izvira odnos, ki ga imamo do soljudi. Vse je isto, vse je eno, zakaj bi se torej do soljudi obnašali kaj drugače kot se obnašamo do živali? Vse to pa v temelju kaže na človekov, milo rečeno, žalosten odnos do samega sebe. Kako smo lahko do drugih kaj drugačni kot do sebe? Vse je eno. Zunanji svet je samo naše ogledalo.

Vse te bolezni, koronavirus je samo ena od njih - in niti slučajno ne najhujša - so tu in bodo tu zato, ker smo se za milijone svetlobnih kilometrov oddaljili od narave in od tistega, kar v resnici smo. Namesto sočutja smo izbrali brezčutnost. Namesto ljubezni sovraštvo. Namesto spoštovanja brezbrižnost in izkoriščevalskost. Vse, kar dajemo od sebe, se nam vrača, postoterjeno. Zato me pojav takšnih in drugačnih, vedno novih bolezni, sploh ne preseneča. Niti malo. Tako in še veliko huje bo, dokler se ne bomo ZBUDILI. Dokler ne bomo končno že enkrat odprli oči in se zavedeli, kaj počnemo. Da uničujemo planet, da si požigamo tla pod nogami, da žagamo edino vejo, na kateri vsi skupaj čepimo. Pa kaj res mislimo, da gre vse to lahko kar takole nekaznovano naprej, ali kaj? Kdaj bodo ljudje spoznali, da ne morejo žeti ljubezni, zdravja in sreče, dokler okrog sebe sejejo samo sovraštvo, bolezen, strah in nesrečo? Kako, s kakšno pravico lahko pričakujejo srečo in zdravje? 

Ne morem verjeti in ne morem razumeti. Grem ven, na sprehod, na sonce, in srečujem ljudi z maskami na obrazu. Pa kaj vam bodo maske, dragi ljudje? Tako popolnoma smo zašli, da bi bilo groteskno, če ne bi bilo predvsem tragično. Zdaj je obdobje, ko smo doma in imamo več časa. In to se mi zdi edina resnično dobra stran vse te korona-norije, sredi katere se trenutno nahajamo. Kaj, ko bi ta čas koristno izrabili - mislim tako, da bi se ozrli malo vase? Ne mislim za utapljanje v negativnih novicah in paničarjenje ob (resničnih?) podatkih o tem, koliko jih je spet umrlo. Ne, mislim na čas, ki si ga vzameš zase, samo zase, da se poglobiš vase, v svojo notranjost, kjer so odgovori na vsa vprašanja. Vsak človek globoko v sebi ve, da ni prav izkoriščati drugih, kajne? Vsakdo v sebi ve, da bo lahko zdrav in srečen le, če bo za to kaj naredil - če morajo drugi trpeti in umreti za njegovo zdravje in srečo, potem to ni prava pot in zdravja in sreče ne bo dobil. Zdaj imamo čas - čisto mogoče zadnji čas - da se vrnemo k naravi, ker je to naša edina rešitev. Druge ni. Pojdimo ven, v naravo, dihajmo, opazujmo, kako je v naravi vedno vse prav. Narava je tako samozadostna in tako napolnjena sama s sabo, da ni prostora za ničesar drugega. In dejansko NI ničesar drugega. Če gremo stran od narave, nimamo več nič. 

Prosim vas, spoznajte to. Spoznajte osnovna dejstva, do katerih se ni težko dokopati; samo srce je treba odpreti in malce bolj aktivirati svoje možgane - zato jih namreč imamo. Ne bojte se koronavirusa - oziroma, bojte se ga prav toliko, kot se bojite raka, srčno-žilnih bolezni, gripe in lakote v tretjem svetu (in ne nujno samo v tretjem svetu; tudi pri nas je veliko ljudi lačnih, ker nimajo niti za preživetje). Ker vse to je ISTO. Ne dojemajte COVID-19 kot neke izolirane, od drugih ločene bolezni, ker to ni. Bolezen je na vsem svetu samo ena: v fizičnem smislu toksičnost telesa, v psihičnem pa neumnost, nepoučenost in SLEPOTA. Duhovna, ne dobesedna. 

Če se ne bomo zbudili, bodo prišle še hujše stvari. Veliko hujše. Takrat bo za jokcanje prepozno. Ukrepati je treba ZDAJ.

Nekaj v branje in razmislek:

https://steemit.com/health/@johnblaid/the-existence-of-any-virus?fbclid=IwAR2Sie503amfKvCfgT7A2T82RdAe1tVyuJqpe37-EdhhEDwWWayhULY6igg

https://www.facebook.com/ivan.soce.3/posts/1527997434028333

O enem najbolj odmevnih sodobnih romanov

Tokrat se javljam iz karantene 😷. Kdo bi si mislil, kaj? Prav gotovo nihče od nas, ki smo danes živi, še ni doživel česa takega. Šole in vrtci so zaprti, ljudje, ki si to lahko privoščijo, delajo od doma, tisti, ki ne, morajo biti še naprej izpostavljeni na delovnih mestih, lokali in neživilske trgovine so zaprti, v živilske trgovine pa se lahko vstopa le posamezno in pod strogimi pogoji. Velja prepoved javnega zbiranja, prepoved uporabe športnih igrišč in otroških igral. Ljudje moramo biti v samoizolaciji in se ne družiti z drugimi. Ha, se je zame konkretno kaj spremenilo? Nič. Medtem ko nekateri jokajo in stokajo, ker ne znajo ali ne morejo živeti sami s sabo, je zame vse isto kot prej. Sem v glavnem doma, s svojo ljubo družinico, hodimo ven, v naravo, beremo, se pogovarjamo in igramo. Nič kaj dosti drugače kot prej. Zame je biti sam s sabo in s tistimi, ki jih imaš najraje, nuja in blagoslov. Zato v mojem življenju v tem času ni bistvenih sprememb, sploh pa ne težav. In, veste kaj? Mislim, da tudi tale zloglasni koronavirus ni naša največja težava in grožnja. Sploh ne. Naša največja grožnja je nekaj čisto drugega. 

A o tem bom pisala drugič. Danes se oglašam z namenom, da pokomentiram zadnjo prebrano knjigo. (Navsezadnje je to tudi čas za malo več branja, kajne?) V mislih imam roman, ki je v knjižnicah nenehno izposojen in je treba nanj čakati. Sama sem prišla na vrsto ravno v tem času, ko so se knjižnice zaprle. Tisti, ki so za mano, se bodo torej načakali; knjigo sem namreč že prebrala, a vrniti je seveda ne morem. Gre za "bodočo klasiko" (tako revija Guardian) Normalni ljudje mlade irske pisateljice Sally Rooney. Slednja je nase opozorila že s prvencem Pogovori s prijatelji, ki je izšel dve leti prej. O njenem drugem romanu sem toliko slišala, da sem ga, jasno, dala na seznam svojega obveznega branja. Le kaj je tako posebnega na tej knjigi, sem se spraševala, da je avtorica zanjo pobrala večino pomembnejših književnih nagrad, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in se proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, kot piše na zadnji platnici izdaje Mladinske knjige?

Knjiga je pri nas izšla lani v zbirki Kapučino založbe Mladinska knjiga. Gre za intimno pripoved o odnosu med Marianne in Connellom, ki se poznata že iz otroštva in se prvič resno zbližata v zadnjem letniku srednje šole, kjer sta sošolca. Marianne je nekakšna "outsiderka", ki se drži bolj zase, ne zna ali noče se vklopiti v družbo drugih, skratka, je tista "ta čudna". Vendar je inteligentna in dobra učenka, pa tudi samozadostna in ena tistih, ki se požvižgajo na to, kaj drugi mislijo in govorijo o njih. Pripada višjemu družbenemu razredu kot Connell. Ta živi sam z mamo, ki dela kot čistilka v hiši Mariannine družine. Razen v šoli se Marianne in Connell prav tam pogosto videvata - ko Connell prihaja po mamo. Od vsega začetka sta prijatelja, razumeta drug drugega, kot ju nihče drug ne razume. Ko med njima preskočijo še zadnje iskrice in se spustita v razmerje, skrbno pazita (zlasti Connell), da to ostane njuna skrivnost in da se v šoli ne izdata. Kljub temu, da se tako dobro ujameta, se tu pokaže prva temeljna razlika v njunih značajih: če je Marianne vseeno, kaj si drugi mislijo o njej, za Connella to nikakor ne velja. Izkaže se, da fant samega sebe vidi in dojema predvsem skozi oči drugih ljudi.

Še pred koncem šole se njuna krhka zveza pretrga. Connell začne hoditi z drugo sošolko, ki jo je povabil na maturantski ples in v katero sploh ni zaljubljen. Z Marianne si izbereta isto fakulteto, zato se srečujeta še naprej. Leta, ki sledijo, so zaznamovana z izmenjavajočimi se približevanji in oddaljevanji. Enkrat sta skupaj, drugič ne, zdaj ima on drugo dekle, zdaj spet ona drugega fanta. Nikoli pa ni z nikomer tako, kot je lahko samo med njima: spoznanje, h kateremu se vračata vedno znova. Marianne ima temačno skrivnost, ki jo celo Connell samo sluti in jo docela odkrije šele proti izteku romana. Tudi sam se bori s svojimi demoni, drugačnimi kot ona, a nič manj bolečimi. Zdi se, da vse njune tegobe najbolj udarijo na plano prav takrat, ko nista skupaj. Ko sta "samo" prijatelja (in prijatelja sta vedno). Takrat bralca zagrabi, da bi jima vzkliknil ali vsaj zašepetal: "Oh, pa dajta no, bodita vendar skupaj! Saj je menda jasno, da sta ustvarjena drug za drugega!" Res ni dvoma o tem, a njiju še kar nekaj razdvaja, kar naprej. Muke ločitve in pogrešanja, ko se tudi po več mesecev ne vidita, trden občutek, da nikoli z nikomer drugim ne bo tako kot z njim/njo, sladko zavedanje moči, ki jo imata drug nad drugim ... Na koncu ju življenje spet združi. Spet sta skupaj - a nikar ne misli, dragi bralec, da se lahko na zadnji strani knjige povsem sprostiš ob zagotovilu, da bosta skupaj tudi ostala. Ne, avtorica nam tega ne privošči. Konec je odprt in precej negotov. Connell bo mogoče - verjetno - odšel na podiplomski študij v tujino. Marianne verjetno - gotovo - ne bo šla z njim. Se bo vrnil? Bosta spet skupaj? Kdo bi vedel?

Nedvomno inteligentno napisan roman, ki ga odlikujejo dovršen jezik, tekoč slog pripovedi (brez narekovajev v premem govoru) in živost literarnih likov. Vseeno pa moram reči, da sem ob vsem prahu, ki se dviguje okrog te knjige, pričakovala nekaj več. Ni se mi zgodilo, da bi po prebrani zadnji strani obstala z odprtimi usti in vzdihnila: "Oh, kako dobra knjiga!" Pa to nikakor ne pomeni, da se mi ni zdela dobra - samo pričakovala sem več, ob vsem tem pompu. Dejansko še vedno, tudi zdaj, ko sem jo prebrala, ne vem, v čem je toliko boljša od mnogih drugih knjig, ki so recimo ostale neopažene. Mogoče gre spet samo za tisto, o čemer sem pisala zadnjič - za to, kdo je knjigo napisal. Nekdo, ki ima zveze in mu lahko drugi naredijo dobro reklamo ... Nekdo tak se vsekakor lažje prebije na seznam 100 najboljših knjig 20. stoletja, kamor je roman Normalni ljudje uvrstila revija Guardian, kajne? 

Knjiga je vredna branja, da ne bo pomote. In je vrhunsko napisana, tudi o tem ni dvoma. Vendar se zlahka zgodi, da ob vsej medijski pozornosti, ki je je določena knjiga deležna, potem, ko jo preberemo, občutimo rahlo razočaranje, ker smo pričakovali nekaj več. Zase lahko mirno rečem naslednje: obstaja veliko knjig, ki so me dobesedno vrgle na rit. Tale me pač ni.