O tem, ali bo po tem spet vse tako kot prej - in zakaj ne sme biti

Ljudje govorijo: oh, samo da to mine, pa bo spet vse tako kot prej. Kako bo lepo, ko bo spet vse tako, kot je bilo prej! Ko se bo spet vse vrnilo v stare tirnice... Zjutraj služba in šola, popoldne domov, zvečer kavč in televizija, potem spat, in zjutraj jovo na novo, in tako vsak dan, iz dneva v dan isto. Vmes plačevanje davkov in položnic, borba za vsakdanji kruh, ker nam nič ne sme biti podarjeno, vse si moramo prislužiti v potu svojega obraza. Vse to nam daje občutek varnosti in nam pomaga, da se ne začnemo spraševati, kdo smo v resnici in ali je to res vse, kar je. Samo tega ne... Tega se bojimo kot hudič križa. Da bi bili prisiljeni razmišljati o globljih stvareh, o stvareh, ki so onstran našega banalnega vsakdana, zapolnjenega z ničnimi opravili in životarjenjem iz dneva v dan, za katerega mislimo, da je normalno. Zato si ljudje želijo samo tega, da bi se lahko življenje vrnilo na stare tire. Da bi bilo vse tako kot prej. In za to so pripravljeni požreti marsikaj: testiranja za neko bolezen, ki ne obstaja, cepljenja proti neki bolezni, ki ne obstaja, celo čipirali bi se, dali bi še zadnji kanček svobode, ki so jo mogoče imeli, vsemu temu bi podvrgli sebe in celo svoje otroke, in to takoj, v trenutku, brez pomišljanja. Vse samo zato, da bi dobili majavo zagotovilo, da bo potem vse tako kot prej.

No, pa NE BO tako kot prej. NIKOLI VEČ ne bo vse tako kot prej. In HVALA BOGU, da ne bo. Kar se mene tiče, če bi imela vpogled v prihodnost in bi tam videla, da bo vse spet tako kot prej, bi se izbrisala s tega sveta. Ker resnično nočem živeti v tem svetu, če bo na njem spet vse tako kot prej. Nočem živeti v svetu, kjer imajo bogati čedalje več, revni pa čedalje manj. Nočem živeti v svetu, kjer otroci umirajo zaradi lakote, ko pa bi lahko ob pravilni razporeditvi dobrin VSI imeli vsega dovolj. Nočem živeti v svetu, kjer se trguje z ljudmi, kjer se prodaja in posiljuje otroke, kjer se z njimi počne stvari, ob katerih ti zledeni kri in lahko bruhaš, bruhaš do onemoglosti, ko izveš, kaj so morala preživljati najbolj nedolžna in najčistejša bitja na tem planetu. Nočem živeti v svetu, kjer grozljivo trpijo druga najbolj nedolžna in čista bitja na tem planetu - živali, ki morajo vsak dan skozi pekel samo zato, da jih lahko človeški osebki, ki si ne zaslužijo tega imena, brez konca mečejo v svoje goltance in pošiljajo njihova trpeča telesa skozi svoj prebavni sistem, dan za dnem, znova in znova in znova. Nočem živeti v svetu, kjer uspevajo in imajo srečo samo tisti, ki jim je vseeno za druge, katerih glavno poslanstvo v življenju je to, da grabijo podse in večajo kup, na katerem sedijo, medtem ko resnično nadarjeni ljudje, ki bi radi zgolj sledili klicu svojega srca in počeli tisto, kar jim narekuje duša, ne morejo preživeti in imajo vedno premalo. Nočem živeti v svetu, ki tepta nedolžne in ranljive, ki iz njih iztiska vse, kar lahko, ker je to pač vse, kar je na tem svetu pomembno: iztisniti iz vsega in vseh največ, kar lahko, in tisto čim bolj donosno uporabiti. Nočem živeti v svetu, kjer tako imenovane religije v imenu boga počnejo grozote, ki si jih niti predstavljati ne moremo - zato, da se lahko tisti, ki pridigajo o skromnosti, valjajo v zlatu, da se nam tisti, ki pridigajo o ljubezni, za našim hrbtom rogajo in pljuvajo po vsem, kar je najsvetejše, da tisti, ki naj bi bili najsvetejši, počnejo nepopisno ogabne stvari z najbolj čistimi in nedolžnimi. In raja jim še naprej daje vse, kar ima, tudi kadar sama nima ničesar več. Nočem živeti v takšnem svetu. V svetu, kjer so okrog mene zombiji, ki poslušno kimajo stvarem, ob katerih vse moje bitje kriči NE, NE!! Zombiji, ki so najbolj srečni, ko gledajo in poslušajo črno škatlo, ki jim govori, kako morajo živeti in kako morajo razmišljati, ker sami tega niso sposobni. In čim bolj jim laže, tem bolj so pomirjeni. Zombiji, ki komaj čakajo, da si poveznejo kos blaga čez nos in usta - pravzaprav se zdi, da so celo svoje življenje nestrpno čakali prav na trenutek, ko si bodo lahko poveznili masko na obraz, ker je očitno, kako zelo jih to osrečuje in kako ne morejo več brez nje. Ne morejo. Tako zelo so se navezali na ta simbol podreditve in suženjstva, da nikamor več ne morejo brez njega, celo v naravo, kjer so sami, ne. In pri vsem tem trmasto vztrajajo tudi še potem, ko številna dejstva okrog njih že KRIČIJO, kaj je res in kaj ni, kaj se v resnici dogaja. Nočem več živeti v takšni družbi. Dovolj mi je. Hočem LJUDI okrog sebe, nočem zombijev. Ljudi, ki so ŽIVI, ki VEDO, KDO SO, ki znajo razmišljati s svojo glavo, predvsem pa znajo ČUTITI, s srcem, z dušo. Tam so vsi odgovori. Samo zaupati si je treba. Treba je izpustiti iz rok STRAH, ki se ga tako krčevito oklepajo (zakaj pravzaprav? Mar res tako uživajo v trpljenju??), in se odpreti LJUBEZNI. Delovati, razmišljati, čutiti, živeti iz LJUBEZNI. To je vse.

Hočem živeti v svetu, kjer je vsega dovolj za vse. V svetu, kjer ni bolezni, pomanjkanja, trpljenja, sovraštva in kriminala, ker so ljudje preprosto spoznali, da vsega tega ne potrebujejo. Da vsega tega dejansko NI, ker obstaja samo tisto, kar oni želijo. Hočem živeti v svetu, kjer sta narava in ljubezen Bog, vse tisto, kar je bilo bog prej, pa je preprosto odpadlo, ker je to svet višjih vibracij, v katerem se človeštvo v polnosti zaveda, kdo smo, zakaj smo tukaj in kaj je naš namen. Hočem živeti v svetu, v katerem sleherni človek sledi klicu svojega srca in počne tisto, ob čemer mu poje duša, ne da bi se moral za to čemur koli odreči. Hočem živeti v svetu, kjer vlada obilje za vse, kjer je vibrirajoče zdravje najbolj normalno in naravno stanje telesa, v svetu, kjer sleherno bitje uživa spoštovanje in ljubezen, ki si ju zasluži.

Vse to kreiram v svoji glavi, ker vem, da mora biti najprej tam, preden se lahko materializira tudi zunaj. Kakor zgoraj, tako spodaj, kakor znotraj, tako zunaj. Vse to lahko skreirate tudi vi - v trenutku, ko začnete verjeti, da je to mogoče. Če mislite, da je vse to preveč naivno in da takšne stvari niso mogoče - imate prav. In če mislite, da so mogoče še večje in še osupljivejše stvari od tega, kar sem opisala - imate tudi prav. Izbira je vaša. V kakšnem svetu želite živeti? Kaj vas pritegne, kaj prižge vašo dušo, kaj vas osrečuje?

Prosim, spoznajte, kdo ste v resnici. Tukaj niste kar tako brez zveze. Niste ubogo bitje brez moči, ki ničesar ne zmore samo in ves čas rabi druge, da mu diktirajo, kako naj živi. Niste nepomembno naključje, ki se je rodilo zato, da živi na avtopilotu, dela stvari, ki ga ne veselijo, trpi po nepotrebnem in predvsem spi, globoko SPI. Ne, vi ste mnogo, mnogo več od tega. In ko boste to spoznali, boste lahko pomagali ustvariti RAJ NA ZEMLJI. Ker zato smo namreč tukaj. To je naša naloga. Pomagajte. Potrebujemo vas. ZDAJ.