petek, 29. marec 2024

13. januar 2018

[...]

Takoj po novem letu je umrl moj ded. Preminil je naravne smrti, vse do zadnjega dne odličnega zdravja. Doživel je častitljivo starost, ne poznam veliko 95-letnikov, sploh pa ne tako vitalnih in zdravih ljudi tako visoke starosti. Kljub temu dejstvu in navkljub temu, da se vsi zavedamo, da je imel lepo življenje, se je z njegovo smrtjo težko sprijazniti. Bil je nekakšna korenina, ki je vse druge, tudi veliko mlajše od sebe, držala pokonci. Če je bilo kdaj komu težko in se je bal, da ne bo vzdržal svojega bremena, se je samo spomnil na deda in takoj mu je bilo lažje. Tudi jaz sem to počela. Vse nas je opogumljal in nam vlival voljo do življenja. In zdi se mi, da je imel mene še posebej rad. Ko sem bila še majhna punčka, me je vedno, ko me je zagledal, stisnil v objem, vzkliknil: »Lučkica moja!« in me cmoknil na čelo. Ko sem bila starejša, me ni nikoli pozabil potrepljati po ramenu ali roki in me vprašati, kako sem. Včasih, če sva se videla le od daleč, mi je samo pomežiknil, kot da imava neko skrivnost, samo midva. Neizmerno sem ga imela rada in težko se sprijaznim z dokončnim dejstvom, da ga ni več tu.

Začetek novega leta je bil torej zaznamovan z žalostjo ob slovesu od njega, ki smo ga imeli za skoraj nedotakljivega; s skrbmi ob pogrebu in vseh teh formalnih zadevah, s spomini in grenko-sladkim obujanjem njegovega bogatega življenja. Potem je prišla na vrsto zapuščinska razprava. In izvedela sem nekaj, kar me je dobesedno vrglo na rit.

Moj ded, moj ljubi ded, ki mu ne bom mogla nikoli izkazati svoje hvaležnosti, mi je zapustil kos zemlje in manjšo hišo. In to v Brežni vasi.

Ja, prav tam, kjer živi Vlado.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

ponedeljek, 25. marec 2024

22. november 2017

V trgovini je bil cel kup mulcev, srednješolcev, ki so v dveh vrstah čakali na blagajno. Mularija kakih šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih let. Ponavadi, ko vidim takšne pubertetnike, pomislim: ti so morali biti vsi rojeni po letu 2000. Ali pa tam nekje. Leto 2000 je zame še vedno skoraj kot nekaj, kar je bilo včeraj. Vsa ta leta, ki so se nabrala čez, se zgolj z vrtoglavo hitrostjo nizajo eno za drugim na rep dvatisočice. Že skoraj celih osemnajst let je minilo od takrat. Leta 2000 sem imela 14 let, bila sem na koncu osnovne šole, dobila sem prvo menstruacijo, zaljubila sem se … Vse to in še kaj se je dogajalo tisto leto. Vsi ti mulci, ki jih dandanes videvam, skoraj vsi po vrsti višji od mene, glasno preklinjajoči in sveto zaverovani v svojo odraslost, vsi ti mulci pa takrat še niti rojeni niso bili. In spet se zavem, kako neverjetno hitro gre čas. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

nedelja, 24. marec 2024

20. oktober 2017

[...]

Pred kratkim sem prebrala prvo knjigo iz serije Transurfing realnosti z naslovom Prostor različic. Ne bi mogla reči, da je tema te knjige zame nekaj novega in nikoli prej slišanega, sem pa kljub temu izvedela tudi nekaj povsem novih stvari. Recimo, skrivnostno področje sanj. Kaj se dogaja, ko sanjamo? Po besedah avtorja se človekova duša medtem, ko njegov razum spi ali zgolj dremlje, potika po nerealiziranih sektorjih v prostoru različic. Povedano drugače, duša obišče tiste svetove, ki v naši trenutni realnosti niso materializirani, a zaradi tega niso nič manj resnični. Sanje torej sploh niso iluzija. Niso izmislek razuma, ampak so slike, ki jih razum gleda, posreduje pa mu jih duša. Ta lahko potuje tudi v preteklost in prihodnost ali pa si zgolj ogleduje vse, kar bi lahko bilo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

četrtek, 21. marec 2024

30. september 2017

Včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … in za njo zima. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje že tako divje hitro, da si lahko srečen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja vsega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

sobota, 16. marec 2024

Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali. (Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja, str. 281)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

četrtek, 14. marec 2024

27. april 2017

[...]

»Človeštvo ni pomembno. Človekov lastni jaz je tisto, česar ne smemo izdati.«

»Kaj pa če bi kdo dejal, da Hitler ni izdal svojega lastnega jaza?«

Obrnil se je.

»Prav imate. Ni ga. Toda milijoni Nemcev so dejansko izdali sami sebe. V tem je bila tragedija. Ne v tem, da je imel en sam človek toliko poguma, da je bil zloben. Ampak v tem, da milijoni niso imeli poguma, da bi bili dobri.« (John Fowles, Mag, str. 159)

 

Kolektivna krivda … Da, Hitler je bil pošast, o tem ni dvoma. Toda stvar je v tem, da nikoli, za nobeno stvar, ki se na svetu zgodi, ni kriv en sam človek. Še bolj kot njegova zloba je pošastno dejstvo, da mu je bilo toliko ljudi pripravljenih slediti; toliko mogoče čisto dobrih, običajnih ljudi, ki so se pod vplivom nekoga drugega spremenili v zaslepljene pošasti. En sam človek ne more uničiti celih narodov. Tam, kjer se združi masa ljudi, pa se lahko rodi nepredstavljivo – v dobrem ali slabem smislu. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

torek, 12. marec 2024

15. maj 2016

Požvižgam se na to, kaj naj bi bilo prav, kaj naj bi bilo bolje za otroka, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj je tisto, kar delajo vsi. Nihče drug razen mene nima napotkov za moje življenje, nihče drug z njim ne razpolaga, nihče drug ne bo vzgajal mojega otroka. Ne hodi v vrtec in mogoče nikoli ne bo; in kaj potem? Ljudje imajo očitno preveč časa, glede na to, kako vneto se vtikajo v to zadevo. Dandanes vlada že nekakšna vsesplošna vrtčevska psihoza. Kdor ni v vrtcu, je že a priori čudak. Pardon, njegovi starši so. Ne hodi v vrtec? Kdo pa ga potem čuva? A mama je doma? Ne hodi v službo?! Otrok ima že eno leto, mama je pa še vedno doma?!

Ja, mama je doma, ker ji je lepo z lastnim otrokom, če lahko to verjamete. Mama je mnenja, da je za otroka dobro, če je veliko z njim, vsaj prvi dve, tri leta življenja. Mami se ne zdi prav, da bi svojega otroka obesila na grbo tujim ljudem, medtem ko bi šla sama garat za tuje cilje, ker pač verjame, da to ni vse, zaradi česar smo na svetu, verjame, da je še nekaj več. Kakšna naivnica, kajne? Sanjačka … Živela bo pa od ljubezni, najbrž.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

sobota, 9. marec 2024

22. april 2016

Neskončno sem uživala ob branju tega odličnega romana ob sončnih, toplih popoldnevih na klopci v parku, medtem ko je Aleksej Lev spal v vozičku. Ob takih priložnostih pomislim, kako malo rabim, da sem srečna. Sreča je pri meni največkrat pogojena s tem, da se lahko posvetim sebi, se poglobim vase in v drobne stvari, ki jih moja duša obožuje. Če uspem svojo dušo kolikor toliko redno oskrbovati z malenkostmi, ki jih ljubi, sem srečna.

Branje tega romana je bilo ena od teh malenkosti. Vedno znova sem se našla v zgodbi, se poistovetila z junaki.

 

Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si. (Richard Yates, Krožna cesta, str. 31)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik


četrtek, 7. marec 2024

Sprašujem se: je mogoče ljubiti dva človeka? Ne mislim na tisto univerzalno, kozmično ljubezen, prek te je mogoče ljubiti vse ljudi; mislim na ljubezen med moškim in žensko. Je mogoče, da ženska ljubi dva moška? Ali pa moški dve ženski?

Tu se lahko pojavita dva potencialna problema. Prvi je v tem, da je vprašljivo, koliko časa lahko človek – recimo, da je ženska – vzdržuje to razdeljenost svojega srca in svoje ljubezni, ki jo mora v enaki meri, ‘bratsko’ deliti na dva dela. Drugi problem je v tem, ali se ljubljena moška strinjata s tem, da sta dva. Da vsak od njiju ve, da pač ni edini. Sicer obstaja možnost, da ženska nobenemu od njiju ne pove za drugega in tako vsakega od njiju drži v veri, da je zanjo edini. A to je možnost, ki je rezervirana za duhovno zaostale duše. Ženska, ki je zavestna, ki je duhovno prebujena, bo, če se bo že znašla v takšni situaciji, obema ‘prizadetima’ osebama odkrito povedala, kako čuti, za kaj pri vsem skupaj gre in da se pač – vsaj za zdaj – ne more odločiti samo za enega od njiju. In če ima opravka z moškima, ki sta – podobno kot ona – visoko duhovno zavedna, ne bo imela posebnih težav z njima. Kajti zaveden človek ne pozna ljubosumja, posesivnosti in posedovalnosti, zato dopušča tistemu, ki ga ljubi, da je to, kar je – in nič drugega. Pušča mu popolno svobodo. Ne veže ga nase in se tudi sam ne veže nanj. Sprejema ga točno takšnega, kot je, in ne čuti niti najmanjše težnje po tem, da bi ga spreminjal.

Kdo bi torej vedel … Verjetno je mogoče, vendar je tudi težko. Presneto težko. V družbi, kakršno imamo zdaj, je nekaj takšnega zagotovo težko izvedljivo, če pa že, je najlažje ob pomoči laži. A prav laž je tisto, kar vodi v razkroj.

Predvidevam, da je vse odvisno od duhovne zrelosti ženske in/ali moškega, skratka vseh vpletenih. Če je duhovna zrelost dovolj velika, je vse mogoče. Mogoče je enako močno ljubiti dva človeka, zakaj ne? Če je v srcu dovolj ljubezni, toliko ljubezni, da se razliva čez, čez robove srčnih prekatov, potem ni nobene ovire. In tistih dveh, ki sta ljubljena, ne bi smelo motiti to, da nista edina; saj vendar vsak od njiju dobiva svoj delež ljubezni, ki mu pripada, mar ne?

Eh, težko, težko … Za to je treba nadčloveka …

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

sreda, 6. marec 2024

Lahko bi si že enkrat vbila v glavo, da mi ni treba laziti po kolenih za moškim. Lahko bi mi že enkrat postalo jasno, da bo moški tisti, ki bo prosil mene in se plazil za mano. Nikoli več mi ne bo treba od nobenega tipa slišati »pridi k meni, če hočeš«, ampak bom poslušala samo »pridi k meni, prosim te!« ali pa, še bolje, bo kar sam prišel k meni. Kadarkoli, kamorkoli, od koderkoli.

Morda se je vse do zdaj zdelo, kot da nimam več niti kančka samospoštovanja, zato pa naj se od zdaj naprej vidi, da ga vsaj za trohico le imam.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

nedelja, 3. marec 2024

14. oktober 2009

Sicer pa svet ni naklonjen ljubezni. Ne predani, iskreni, brezpogojni, strastni, prvinski ljubezni. Naklonjen je samo trem stvarem: denarju, denarju in denarju. Sita sem tega, da se vse vrti okrog denarja. Če nimaš denarja, celo, če ga nimaš dovolj, ne moreš nič; lahko samo crkneš. Preseda mi ta nenehna gonja za denarjem in materialnimi dobrinami, to panično služenje denarja in še bolj panično zapravljanje.

Zasužnjeni smo. Pozabili smo, kako biti brezskrbni in srečni, pozabili smo na svoje korenine in svoje bistvo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

sobota, 2. marec 2024

2. avgust 2009

Temu se reče bolečina. Temu se reče prebolevanje bolečine, postopno sprijaznjenje z realnostjo. Temu se reče sesutje iluzij in romantičnih idealov.

Trenutno se nahajam v nekakšnem osebnem peklu. Tudi to bo minilo, kot vse, a dokler traja, ni ravno lepo. Zavedam se, da je vse, kar mi povzroča trpljenje, samo v moji glavi, pa kljub temu ne morem izstopiti iz sebe, iz svoje glave, ki mi povzroča najhujšo bolečino.

Čas bi bil, da se odločim, kaj naj naredim s svojim življenjem, predvsem pa je čas, da se naučim živeti. Ker pri triindvajsetih tega še vedno ne znam. Pravzaprav se mi zdi, da to znam manj kot kadarkoli prej. Popolnoma neprilagojena sem, neprilagojena temu svetu in temu življenju. Sem kot Camusov tujec, tujec v tem svetu, tujec sama sebi. Ne najdem več svoje rdeče niti. Iščem jo pri drugih ljudeh, a se vselej izkaže, da je nima nihče, in to me vedno znova razočara, potre, dotolče. Vedno mislim, da so odgovori in rešitve, ki jih iščem, v nekom drugem.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)