13. januar 2018
[...]
Takoj po novem letu je umrl moj ded. Preminil je naravne smrti, vse do zadnjega dne odličnega zdravja. Doživel je častitljivo starost, ne poznam veliko 95-letnikov, sploh pa ne tako vitalnih in zdravih ljudi tako visoke starosti. Kljub temu dejstvu in navkljub temu, da se vsi zavedamo, da je imel lepo življenje, se je z njegovo smrtjo težko sprijazniti. Bil je nekakšna korenina, ki je vse druge, tudi veliko mlajše od sebe, držala pokonci. Če je bilo kdaj komu težko in se je bal, da ne bo vzdržal svojega bremena, se je samo spomnil na deda in takoj mu je bilo lažje. Tudi jaz sem to počela. Vse nas je opogumljal in nam vlival voljo do življenja. In zdi se mi, da je imel mene še posebej rad. Ko sem bila še majhna punčka, me je vedno, ko me je zagledal, stisnil v objem, vzkliknil: »Lučkica moja!« in me cmoknil na čelo. Ko sem bila starejša, me ni nikoli pozabil potrepljati po ramenu ali roki in me vprašati, kako sem. Včasih, če sva se videla le od daleč, mi je samo pomežiknil, kot da imava neko skrivnost, samo midva. Neizmerno sem ga imela rada in težko se sprijaznim z dokončnim dejstvom, da ga ni več tu.
Začetek novega leta je bil torej zaznamovan z žalostjo ob slovesu od njega, ki smo ga imeli za skoraj nedotakljivega; s skrbmi ob pogrebu in vseh teh formalnih zadevah, s spomini in grenko-sladkim obujanjem njegovega bogatega življenja. Potem je prišla na vrsto zapuščinska razprava. In izvedela sem nekaj, kar me je dobesedno vrglo na rit.
Moj ded, moj ljubi ded, ki mu ne bom mogla nikoli izkazati svoje hvaležnosti, mi je zapustil kos zemlje in manjšo hišo. In to v Brežni vasi.
Ja, prav tam, kjer živi Vlado.
***
