15. maj 2018

[...]

Ko sem se predvčerajšnjim vozila proti domu, sem razmišljala, kako neverjetno je, da sva se spoznala že pred desetimi leti, ne da bi vedela, da sva v sorodu. In kako čudno sta se potem, čez dve leti in pol, najini poti ločili … in se ponovno prekrižali čez sedem let in pol, v povsem drugačnih okoliščinah, ki so se nato prefinjeno in osupljivo zložile skupaj, in to na takšen način, da nihče, ki bi vse to opazoval, ne bi mogel verjeti, da gre za naključja.

Pomislila sem tudi … Mogoče sva se tako dobro ujela in tako odlično (marsikdaj brez besed) razumela tudi zato, ker se po najinih žilah pretaka ista kri … Ker sta se moj ded in njegova babica tako nesmrtno ljubila, da se je ta ljubezen neizbrisno vtisnila v njuno kri, v njun genski zapis, in se zdaj prenaša naprej s krvjo in geni, na vse njune potomce?

Vem, skrajno idealistično in najbrž pretirano romantično razmišljanje. A ponavadi se v redu počutim in mi dobro dene, če lahko tako razmišljam. Ali je tudi res, je povsem nebistveno. 

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Zmajal je z glavo. »Vem, ampak … Glej, Živa, mi verjameš, da se na to sploh nikoli nisem spomnil? Iskreno povedano, ko sem bil s tabo, je bila moja babica zadnje, na kar bi mislil. Vse kaj drugega sem imel v glavi in niti v sanjah mi ne bi padlo na pamet, da bi se s tabo pogovarjal o starih starših. Si ti kdaj pomislila na kaj takega, ko si bila z mano? Da bi se pogovarjala z mano o svojem dedu ali babici?«

»Oh, ne, lepo te prosim,« sem se zasmejala. »Spet imaš prav. Če pogledam takole … je res naravnost smešno. In povsem razumljivo, zakaj mi nisi nikoli omenil svoje tako posebne babice. Samo … Ja, če gre zame, si res ne morem predstavljati, da bi bila takrat v tvoji bližini sposobna misliti še na kaj drugega kot nate. Nisem pa vedela, da je bilo tudi s tabo tako. Da tudi ti v moji bližini nisi mogel razmišljati o drugih stvareh …«

»Ah, daj no, spet se podcenjuješ. Zakaj je to tako čudno? Meni se zdi precej logično. Vedno sem težil k temu, da se človeku, s katerim se pogovarjam, povsem posvetim, da se resnično, iz srca zanimam zanj, ne le navidezno. Ne pa, da se z nekom kao pogovarjaš, kimaš in se delaš, kako strašno te zanima to, kar govori, z mislimi pa si čisto drugje. Tega nikoli nisem prenašal pri ljudeh. To se itak začuti in družbe takšnega človeka nihče ne bo prav dolgo trpel, nihče se ne bo hotel pogovarjati z njim več kot enkrat. Zato se sam vedno trudim, da nisem tak. Ko sem z nekom, se mu stoodstotno posvetim. Poslušam ga, ga sprašujem, se zanimam zanj in ne mislim na nič drugega. Takrat je v mojih mislih samo ta človek. Seveda to ne pomeni, da njegove probleme in tegobe prevzamem nase; ne, ostanem na distanci, ne dovolim, da bi njegovi problemi vplivali na moj duševni mir. Sočustvujem z njim, vendar ne potonem pregloboko. Držim se pač načela: bodi do drugih tak, kot si želiš, da bi bili drugi do tebe. In lahko rečem, da se mi to samo obrestuje.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Premolknil je in nekaj tuhtal.

»Ja, spomnim se tistega najinega izleta na morje … in kaj sem ti takrat rekel glede babice. To je bil bolj izgovor, veš … Ni se mi toliko mudilo domov zaradi nje.«

»Saj sem vedela! Kar zdelo se mi je, da je bil to samo izgovor!«

»Ja, in še kako pripraven … V bistvu sem hotel čim prej stran od tebe.« Pogledal me je. »Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo s tabo ali ker bi te imel poln kufer, prav nasprotno. Preveč sem bil potreben in ti si me privlačila ko sto mater. Bal sem se, da se ne bom mogel več zadrževati, če bom še nekaj časa v tvoji bližini.«

Pogoltnila sem in debelo pogledala. »Resno?!«

»Resno. Saj se verjetno spomniš, kaj sem ti potem enkrat kasneje rekel … Da sem si želel spati s tabo in sem imel kar probleme zaradi tega. Na vso moč sem se moral zadrževati, ko sva bila skupaj v šotoru; pa tudi sicer, skoraj ves čas, ki sva ga preživela skupaj.«

»Tako torej … Sicer pa se mi je kar zdelo, da je bilo kaj takega. Ne morem reči, da me to, kar si mi povedal, pretirano preseneča.«

»Seveda ne, le kako bi te. Sama se prav dobro zavedaš svoje privlačnosti.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Ko sem prišla do hiše, sem opazila, da je džip na dvorišču. Povzpela sem se do vhodnih vrat in potrkala. Kmalu sem ga skozi šipo zagledala, kako prihaja proti vratom. Njegov obraz je imel rahlo presenečen izraz.

»O, le čemu se imam zahvaliti za ta obisk?« je vljudno vprašal, ko je odprl vrata. Povabil me je noter. Vstopila sem in rekla, da sem mu prišla nekaj povedat.

»A tako? Zdaj sem pa že prav radoveden.« Rekel mi je, naj sedem in me vprašal, ali bi kaj spila. Zahvalila sem se in rekla, da ni treba.

»V bistvu sem prav vesela, da sem te dobila doma. V gozdu pri drvih te ni bilo in pomislila sem, da si mogoče kam šel ali pa da nimaš več dopusta.«

»Dopust imam res samo še do konca tega tedna, v ponedeljek grem nazaj v službo. Kar pa se tiče drv, sem si danes vzel prosto, ker vreme ni prav nič spodbudno. Že ves dan grozi, da se bo vsak čas ulilo.«

Prikimala sem. »Torej imam res srečo. Kot sem rekla, nekaj pomembnega bi ti rada povedala. Zanimalo pa bi me tudi, če kaj od tega ti že veš.«

Njegov presenečen pogled je izdajal, da nima niti najrahlejšega pojma, za kaj gre.

»Zdaj pa res ne vem, kaj naj si mislim. Imaš vso mojo pozornost.«

Globoko sem vdihnila in nekaj trenutkov izbirala besede.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)