Lahko bi si že enkrat vbila v glavo, da mi ni treba laziti po kolenih za moškim. Lahko bi mi že enkrat postalo jasno, da bo moški tisti, ki bo prosil mene in se plazil za mano. Nikoli več mi ne bo treba od nobenega tipa slišati »pridi k meni, če hočeš«, ampak bom poslušala samo »pridi k meni, prosim te!« ali pa, še bolje, bo kar sam prišel k meni. Kadarkoli, kamorkoli, od koderkoli.

Morda se je vse do zdaj zdelo, kot da nimam več niti kančka samospoštovanja, zato pa naj se od zdaj naprej vidi, da ga vsaj za trohico le imam.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

14. oktober 2009

Sicer pa svet ni naklonjen ljubezni. Ne predani, iskreni, brezpogojni, strastni, prvinski ljubezni. Naklonjen je samo trem stvarem: denarju, denarju in denarju. Sita sem tega, da se vse vrti okrog denarja. Če nimaš denarja, celo, če ga nimaš dovolj, ne moreš nič; lahko samo crkneš. Preseda mi ta nenehna gonja za denarjem in materialnimi dobrinami, to panično služenje denarja in še bolj panično zapravljanje.

Zasužnjeni smo. Pozabili smo, kako biti brezskrbni in srečni, pozabili smo na svoje korenine in svoje bistvo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

2. avgust 2009

Temu se reče bolečina. Temu se reče prebolevanje bolečine, postopno sprijaznjenje z realnostjo. Temu se reče sesutje iluzij in romantičnih idealov.

Trenutno se nahajam v nekakšnem osebnem peklu. Tudi to bo minilo, kot vse, a dokler traja, ni ravno lepo. Zavedam se, da je vse, kar mi povzroča trpljenje, samo v moji glavi, pa kljub temu ne morem izstopiti iz sebe, iz svoje glave, ki mi povzroča najhujšo bolečino.

Čas bi bil, da se odločim, kaj naj naredim s svojim življenjem, predvsem pa je čas, da se naučim živeti. Ker pri triindvajsetih tega še vedno ne znam. Pravzaprav se mi zdi, da to znam manj kot kadarkoli prej. Popolnoma neprilagojena sem, neprilagojena temu svetu in temu življenju. Sem kot Camusov tujec, tujec v tem svetu, tujec sama sebi. Ne najdem več svoje rdeče niti. Iščem jo pri drugih ljudeh, a se vselej izkaže, da je nima nihče, in to me vedno znova razočara, potre, dotolče. Vedno mislim, da so odgovori in rešitve, ki jih iščem, v nekom drugem.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

23. junij 2009

Misel na Vlada in na to, kar imava razčistiti, noče in noče zapustiti mojih možganov. A dokler nama končno ne uspe, da se dobiva, mi ne preostane drugega, kot da čakam. Uf, včasih se mi medlo dozdeva, da sanjam. Tako se počutim, kot da sem »vtaknjena v zračno luknjo« (čisto razumem Slavka Gruma, ki je to napisal v enem svojih ljubezenskih pisem svoji ljubici). Kot da sem v nekem vmesnem prostoru, kjer je komaj kaj zraka, tako da ne morem niti prav dihati; visim tam, v tistem vmesnem prostoru, v tistih Vicah, stojim nekje na sredi, z eno nogo na robu Pekla, z drugo na robu Raja. Na katero stran se bom nazadnje prevesila?

Vsekakor pa od tega ni odvisna celotna moja usoda. Raj je v vsakem primeru tu, pred mojim nosom, in od ničesar zunanjega ni odvisno, ali oziroma kdaj bom vstopila vanj. To je prepuščeno samo meni.

***

 Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

31. maj 2009

Ko razmišljam o njem in tistem pismu ter o tem, kaj, za vraga, se bo zdaj zgodilo (kaj mi bo rekel), se počutim, kot da sedim z ramo ob rami s pripovedovalkami v fiktivnih dnevnikih v obdobju med obema vojnama: »Ali bom znorela?« »Mojbog, zblaznela sem, zblaznela!«

Z mano sicer še ni tako hudo, a če preveč razmišljam o tem, kaj vse sem napisala v pismu in da je on vse tisto prebral, če si poskušam predstavljati njegove morebitne komentarje, sem že precej bliže. Predvsem zato, ker nimam niti približne predstave o tem, kako, za vraga, se bom vedla, ko se vidiva. Se bom sploh zmožna obnašati kakorkoli že? Me ne bo kar konec od sramu?

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

 

21. oktober 2008

Danes je našo državo s svojim obiskom počastila angleška kraljica. Kakšne ceremonije … Mediji nas dobesedno bombardirajo z raznimi navodili, na primer: če nas dohiti vozilo z modro-zelenimi ali kaj vem kakšnimi lučmi, skratka vozilo, ki prevaža kraljico, se moramo nemudoma umakniti s ceste in mu dati prednost; še najbolje bo, dodajam jaz, če v svoji majhnosti in nepomembnosti zapeljemo v blaten jarek in tam ostanemo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

18. april 2008

On in njegova prisotnost mi ne moreta dati tistega, kar si lahko dam le sama. To mora biti ves čas v meni, drugače ne morem biti srečna in izpolnjena nikoli, niti kadar sem v njegovi družbi. Morda pa sem se končno začela uglaševati s svojim bistvom in spoznavati, kdo pravzaprav sem in kolikšno notranjo moč imam. V sebi, v svoji notranjosti imam ves svet in vse, kar potrebujem za popolno življenje. Ničesar se mi ni treba bati, ničesar želeti, po ničemer hrepeneti. Vse je tu, v meni. Zunanji svet, ki ga vidim, samo zrcali mojo notranjost. Je torej mogoče, da ne bi bila srečna, ko pa v sebi nosim vse? Četudi ostanem brez vseh materialnih stvari – v sebi imam vse. Celo če ostanem brez soljudi – v resnici nikoli ne morem ostati brez njih. Kako bi bilo to mogoče, ko pa sem ves čas eno z vsemi, ki jih imam rada?

Ni mogoče, da bi bila kdaj v pomanjkanju česarkoli. Čemu torej strahovi, želje, hrepenenja, pričakovanja … Svoj človek sem in ta človek je v sebi popoln. Zato sem svobodna in zato razumem tudi svobodo drugega.

***

Iz romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je že na voljo v knjigarni založbe Sanje.

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice.html