Ovseni kruh

V začetku tega tedna sem ob obisku Lisine štacune v Pivki od prijazne Lise dobila v dar dva kilograma ovsene moke. Iz te moke pa res še nikoli nisem ničesar spekla, zato sem si rekla, bom pač poskusila narediti ovseni kruh. Bomo videli, če bo iz te moke kaj kruha! :) Res, da nisem še nikoli slišala za ovseni kruh, saj prav zato pa sem tudi hotela narediti ta eksperiment. Res me je zanimalo, kaj se bo izcimilo. Glede na to, da sem tako rekoč "izumila" 100 % rženi kruh, ki sem ga začela delati po istem postopku kot vse kruhe brez kvasa (z vinskim kamnom), sem si mislila, mogoče bo pa tudi z ovseno moko uspelo. Sicer sem bila pripravljena tudi na to, da ne bo, ker vem, da ovsena moka vsebuje zelo malo glutena, zato ne bi smela biti presenečena, če kruh iz te moke brez dodatka pšenične ne bi uspel.  

No, rezultat sploh ni bil tako slab. Najprej sem mislila, da ne bo iz vsega skupaj nič. Ko sem namreč škilila v pečico, kjer se je kruh pekel, sem videla, da je ves čas enak in da se ni sploh nič dvignil. Ko je minil čas pečenja, sem ga vzela iz pečice in ko sem ga obrnila na drugo stran, sem videla, da se je uspešno spekel, le da ni nič vzhajal. Nič hudega, če bo le užiten, sem si mislila. In je bil! Sicer je bil precej zbit in zelooo drobljiv (tako drobljiv, da bolj težko kaj namažeš nanj), a vseeno okusen. Diši in tudi okus ima - zanimivo - po lešnikih.

 

 

 

Torej spet en dokaj uspel eksperiment :). Moram povedati, da je bil ta kruh nekaterim zelo všeč. Ko smo se dobile na pijači z dvema kolegicama iz operacije PVSP, Jano in Tino, sem vsaki od njiju prinesla en kos tega kruha. Res nisem pričakovala, da ga bosta takoj odprli in tudi skoraj takoj - pojedli! :) Vseeno pa bom naslednjič za ta kruh ovseno moko zmešala s pšenično - samo zato, da se ne bo tako drobil.

Dve torti za dva rojstna dneva

Hja, precej pozna sem, priznam ... Rojstna dneva sta bila že prejšnji teden, jaz se pa šele zdaj oglašam ... A ne gre za lenobo ali kakšen drug neopravičljiv razlog. Prva stvar je ta, da mi nobena od dveh tort, ki sem ju naredila za oba rojstna dneva (svojega in bratovega), ni uspela in sem bila zaradi tega precej besna. Posebno druga torta, pri kateri sem naredila eno precej nepremišljeno napako, zaradi katere se je vse (no, ne čisto vse - vsaj okus je bil enako dober) sfižilo. In zato potem nisem hotela več niti razmišljati o tej neuspeli torti in sem jo kar potisnila nekam tja v ozadje spomina. Drugi, pomembnejši razlog pa je ta, da se trenutno v mojem življenju dogajajo velike spremembe in so zdrave sladice nekako pristale na stranskem tiru. Saj ne, da mi niso več pomembne ali da me zdrava prehrana ne zanima več, daleč od tega! To so stvari, ki me bodo vedno zanimale in ki bodo vedno predstavljale pomemben del mojega življenja. A so tudi stvari, ki so še pomembnejše in brez katerih niti ukvarjanja z zdravo prehrano ne bi moglo biti. In te stvari so zdaj trenutno "prišle na tapeto" mojega življenja.

Sem skrivnostna, vem, a niti slučajno ne mislim že zdaj izdati kaj več ;).

Torej, torta za moj rojstni dan je bila sicer dobra in vse to, a čokoladni preliv se ni naredil prav in zato je bila na pogled ne ravno vabljiva.

 

 

Ja, vem, lep napis ... :) A preliv ni uspel tako, kot bi moral, ker nisem imela pri roki nobenega tekočega sladila in sem uporabila tisto, kar sem imela - to pa je bil ksilitol, ki je v zrnati obliki in se zato nikakor ni hotel stopiti v kokosovi maščobi. Ker se torej sestavine niso prav povezale, se je kokosova maščoba potem, ko je bil preliv že na torti, ločila od kakava in ksilitola, kar je povzročilo neprijetno belo in razbrazdano površino preliva predvsem ob robu torte. Saj ne rečem, dobra je bila vseeno, a nikakor ni izgledala tako, kot bi morala. 

Drugače pa je bila ta torta v glavnem iz pirinega zdroba in češnjevega kompota. Torej bi jo lahko poimenovala pirino-češnjeva torta ali pa pirina torta s češnjami. Recept sem si izmislila nekaj dni prej. V kompot (iz katerega sem seveda prej odstranila češnje in jih izkoščičila) sem zakuhala pirin zdrob. Ko je bil kuhan, sem primešala še izkoščičene češnje, malo ruma, vanilije in to je to. Sladkorja ni bilo treba dodajati, ker je bil že v kompotu. To pirino-češnjevo maso sem nato nanesla v okrogel model, ki sem ga položila na pladenj za torto. Pustila sem, da se je nekoliko ohladila in strdila, kasneje pa sem jo še premazala z domačo marmelado in neuspelim čokoladnim prelivom. Sledilo je strjevanje v hladilniku do naslednjega dneva. Če zanemarimo ne ravno najlepši videz preliva, je bila torta zelo okusna.

 

 

 

Tista, ki sem jo naredila za bratov rojstni dan, pa se je še bolj sfižila, a pojedli smo jo vseeno in to po hitrem postopku. Ja, vsaj dobra je bila, če je bil že videz katastrofalen. Gre za torto "Prosene sanje s čokolado" po mojem izvirnem receptu. Polomila sem ga, ko sem uporabila čisto malce preveč rastlinskega mleka - samo malo preveč in torta je bila pokvarjena. (Kar se videza tiče, ne drugače.) Bila je takšna, da se ni dalo rezati lepih kosov in jo je bilo treba jesti z žlico. Vseeno sem jo slikala, ko je bila še cela - niti ni izgledala tako slabo, a če bi slikala kakšen posamezen "kos" (ja, "kos" v navednicah), slika ne bi bila tako omamno lepa. No ja, kaj hočemo ... Ne more prav vedno in čisto vse uspeti!

 

 

 

Tile spodrsljaji so me ponovno opomnili, da sem zgolj ljubiteljska in amaterska "slaščičarka" in da sicer res znam delati stvari, ki so zelo dobre (in zdrave!), ne pa tudi pretirano lepe za oko. Kar pa je pri slaščičarstvu še kako pomembno. Ker se vedno je najprej z očmi in šele potem z usti. Verjetno ne bom nikoli dovolj dobra v tem - v ustvarjanju res lepih, ne samo dobrih slaščic.

Torto iz prosene kaše bom bratu verjetno naredila še enkrat, tokrat takšno, kot mora biti - da ne bo samo dobra, ampak se jo bo tudi dalo narezati na lepe kose.

Hm, spomnila sem se, da zamujam z jedjo meseca ... in to kar pošteno, ker sem o zadnji jedi meseca pisala decembra, če se ne motim! Ja, potem je prišla tista ujma in vse skupaj pošteno zmešala ... tako da je januarska jed meseca pač odpadla. Tudi februar se izteka, tako da bom v naslednjih dneh "postregla" z novo jedjo meseca. Obljubim :). 

Ponovno halva

Hja, nič pretirano zanimivega se ne dogaja odkar nas je zdelala ledena ujma (ali pa morda bolj NATO -ujma? Glej http://www.publishwall.si/stoychi./post/98643/voja%C5%A1ki-kemi%C4%8Dni-letalski-napad-nata-na-slovenijo-ii?ref=postojna ). Kdo bi vedel, karkoli je že bilo, ni bilo ravno prijetno in je vsaj začasno ustavilo ali pa vsaj onesposobilo naše vsakdanje aktivnosti. Tudi moje ustvarjanje se je skoraj povsem ustavilo. Vse, kar sem naredila v tem času, je bilo nekaj rund v štedilniku na drva pečenega kruha in, pred enim tednom, malce drugačna halva - s prelivom iz češnjevega kompota. Nič posebnega, vem, a če ni bilo ničesar bolj posebnega, mora biti to dovolj :). Morda bo ob koncu tega tedna kaj bolje, pred vrati je namreč moj rojstni dan ;).

Halva, prelita s toplim češnjevim kompotom, je bila prijetna za oko in prav tako tudi nadvse okusna.

 

 

Ker je bila prelita s kompotom, je bila še bolj sočna. A kar se mene tiče, moram reči, da mi je bolj všeč tista oblita s čokolado in posuta z orehi.

Toliko za danes. Tokrat sem res nezaslišano kratka, vem, a če ne prej, ob koncu tedna se zagotovo spet javim ... Življenje se počasi vrača v ustaljene tirnice, kaj pa hoče.

Po-katastrofično javljanje ...

Uf ... Po celem tednu se javljam iz te "ledene doline" (no, ne ravno doline), ki zdaj, hvala bogu, ni več tako ledena, ampak kar precej staljena. In šele zdaj prihajajo na dan vse razsežnosti katastrofe ...

Vsi, ki me berete, prav gotovo veste, da so vremenske razmere, ki smo jih imeli zadnji teden, najhuje prizadele prav Postojno, kjer živim, in večji del Notranjske. Prvič smo izkusili, kako je biti več dni, praktično cel teden brez elektrike. In ni nam všeč. V trenutku so zamrle skoraj vse človeške dejavnosti, svet se je ustavil. Torej kaj je človek brez elektrike? Je res tako zelo, tako neverjetno odvisen od elektrike, da ga brez nje skorajda ni? Na žalost res. Tisočletja so bili ljudje prisiljeni živeti brez elektrike, še vedeli niso zanjo. Zdaj pa je elektrika temelj vsega človekovega bitja in žitja. Žalostno, da še en sam dan le s težavo preživimo brez nje. Da ne govorimo o tem, kaj se zgodi, če je ni dlje časa. Človek si ne more oprati in zlikati perila, ne more delati, ne more se zabavati (računalnik in internet sta pomemben sestavni del tako dela kot zabave), ne more si napolniti mobitela, te pomembne vezi z zunanjim svetom, ne more niti jesti (ker so vsi sodobni štedilniki seveda na elektriko, da ne govorimo o pečicah), zebe ga kot psa, ker ni ogrevanja, ne more se umiti, ker ni tople vode, zjutraj, zvečer in ponoči ga blokira tema, tako da v teh urah ne more delati nič več pametnega razen tega, da meditira; sodobni človek pa nad meditacijo - torej nedelanjem in nerazmišljanjem - zaenkrat še ni pretirano navdušen. Zakaj bi bil, ko pa elektrika nudi toliko bolj zanimivih in razburljivih stvari.

Ja, oddaljili smo se od narave tako zelo, da se ji morda nikoli več ne bomo mogli približati tako, kot smo jih bili blizu nekoč. Pa ne le to, tudi trpežni smo bili veliko bolj. Danes smo tako razvajeni, da se še največji mehkužci ne morejo meriti z nami glede mehkužnosti. Vem za osebe, ki v teh dneh, ko je elektrika bolj ali manj dostopna le preko agregatov, nažigajo svoj agregat dan in noč, 24 ur na dan, tudi ponoči, ko ga sploh ne potrebujejo, in tudi, ko jih ni doma. Medtem pa še vedno na tisoče gospodinjstev nima niti kančka njihovega sebičnega udobja. Kakšna solidarnost je to?

Pa dovolj o tem ... Upajmo, da se bodo razmere kmalu uredile. Trenutno sem v postojnskem kriznem štabu, kjer je svetlo, toplo, imamo dostop do interneta, lahko gledamo televizijo, skratka, vse tisto, kar je bilo do zdaj samoumevno, zdaj pa je kar na lepem postalo dragocena dobrina. Še do tople vode sem postala bolj spoštljiva. Da ne govorim o tem, kako sem si danes izmučila roke (do krvavih žuljev), ko sem dve uri na roke prala perilo v vroči vodi. V takih razmerah pač ne razmišljam veliko o veganskih sladicah, priznam. Dokaj logično. Mi je pa danes uspelo speči kruh v štedilniku na drva. Tako kot so delali včasih. Ja, tudi brez elektrike se da peči. Ampak česa drugega se raje ne bi lotila, ne bi tvegala, ker pri tem načinu peke obstaja neprimerno večja možnost, da se kaj zažge. No, lahko bi spekla tudi kakšno pito, zavitek ali kaj takega, a o tem v zadnjem tednu res nisem razmišljala, ker sem se ubadala s povsem drugimi stvarmi. Precej banalnimi, a življenjsko neobhodnimi.

Rženi kruh pa je, kot rečeno, prav lepo uspel.

 

 

Konstantno je treba paziti na temperaturo, ki ne sme preveč nihati. Vsake toliko je treba dodati samo eno ali dve drvci, da temperatura ostaja ves čas približno enaka.

 

Kruhec še v pečici ...

 

 

... in zunaj nje.

 

 

 

Takšen kruh je še veliko bolj okusen kot iz električne pečice. Že samo skorja, hrustljavo zapečena od naravnega ognja ... in sredica - še bolj rahla. Vsekakor priporočam nakup štedilnika na drva - takšna naložba se milijonkrat povrne. Ne samo, da se da v njem peči dobrote na naraven način, obenem poskrbimo tudi za ogrevanje, ki ogreje ne samo telo in možgane, tako kot centralna kurjava, ampak tudi srce. Po mojem mnenju je to ne samo štedilnik preteklosti, ampak tudi - še bolj - prihodnosti. Moje prihodnosti definitivno.

Sladostrastnica se bo spet javila takoj, ko bo mogoče :). Ne vemo še, kdaj naj bi dobili elektriko ... glede na razsežnosti katastrofe in materialne škode, ki je pri tem nastala, zna vse skupaj trajati še kar nekaj časa. Ampak kar je poglavitno, je to, da smo vsi živi in zdravi! Vedno bi lahko bilo še huje.