Uf ... Po celem tednu se javljam iz te "ledene doline" (no, ne ravno doline), ki zdaj, hvala bogu, ni več tako ledena, ampak kar precej staljena. In šele zdaj prihajajo na dan vse razsežnosti katastrofe ...
Vsi, ki me berete, prav gotovo veste, da so vremenske razmere, ki smo jih imeli zadnji teden, najhuje prizadele prav Postojno, kjer živim, in večji del Notranjske. Prvič smo izkusili, kako je biti več dni, praktično cel teden brez elektrike. In ni nam všeč. V trenutku so zamrle skoraj vse človeške dejavnosti, svet se je ustavil. Torej kaj je človek brez elektrike? Je res tako zelo, tako neverjetno odvisen od elektrike, da ga brez nje skorajda ni? Na žalost res. Tisočletja so bili ljudje prisiljeni živeti brez elektrike, še vedeli niso zanjo. Zdaj pa je elektrika temelj vsega človekovega bitja in žitja. Žalostno, da še en sam dan le s težavo preživimo brez nje. Da ne govorimo o tem, kaj se zgodi, če je ni dlje časa. Človek si ne more oprati in zlikati perila, ne more delati, ne more se zabavati (računalnik in internet sta pomemben sestavni del tako dela kot zabave), ne more si napolniti mobitela, te pomembne vezi z zunanjim svetom, ne more niti jesti (ker so vsi sodobni štedilniki seveda na elektriko, da ne govorimo o pečicah), zebe ga kot psa, ker ni ogrevanja, ne more se umiti, ker ni tople vode, zjutraj, zvečer in ponoči ga blokira tema, tako da v teh urah ne more delati nič več pametnega razen tega, da meditira; sodobni človek pa nad meditacijo - torej nedelanjem in nerazmišljanjem - zaenkrat še ni pretirano navdušen. Zakaj bi bil, ko pa elektrika nudi toliko bolj zanimivih in razburljivih stvari.
Ja, oddaljili smo se od narave tako zelo, da se ji morda nikoli več ne bomo mogli približati tako, kot smo jih bili blizu nekoč. Pa ne le to, tudi trpežni smo bili veliko bolj. Danes smo tako razvajeni, da se še največji mehkužci ne morejo meriti z nami glede mehkužnosti. Vem za osebe, ki v teh dneh, ko je elektrika bolj ali manj dostopna le preko agregatov, nažigajo svoj agregat dan in noč, 24 ur na dan, tudi ponoči, ko ga sploh ne potrebujejo, in tudi, ko jih ni doma. Medtem pa še vedno na tisoče gospodinjstev nima niti kančka njihovega sebičnega udobja. Kakšna solidarnost je to?
Pa dovolj o tem ... Upajmo, da se bodo razmere kmalu uredile. Trenutno sem v postojnskem kriznem štabu, kjer je svetlo, toplo, imamo dostop do interneta, lahko gledamo televizijo, skratka, vse tisto, kar je bilo do zdaj samoumevno, zdaj pa je kar na lepem postalo dragocena dobrina. Še do tople vode sem postala bolj spoštljiva. Da ne govorim o tem, kako sem si danes izmučila roke (do krvavih žuljev), ko sem dve uri na roke prala perilo v vroči vodi. V takih razmerah pač ne razmišljam veliko o veganskih sladicah, priznam. Dokaj logično. Mi je pa danes uspelo speči kruh v štedilniku na drva. Tako kot so delali včasih. Ja, tudi brez elektrike se da peči. Ampak česa drugega se raje ne bi lotila, ne bi tvegala, ker pri tem načinu peke obstaja neprimerno večja možnost, da se kaj zažge. No, lahko bi spekla tudi kakšno pito, zavitek ali kaj takega, a o tem v zadnjem tednu res nisem razmišljala, ker sem se ubadala s povsem drugimi stvarmi. Precej banalnimi, a življenjsko neobhodnimi.
Rženi kruh pa je, kot rečeno, prav lepo uspel.
Konstantno je treba paziti na temperaturo, ki ne sme preveč nihati. Vsake toliko je treba dodati samo eno ali dve drvci, da temperatura ostaja ves čas približno enaka.
Kruhec še v pečici ...
... in zunaj nje.
Takšen kruh je še veliko bolj okusen kot iz električne pečice. Že samo skorja, hrustljavo zapečena od naravnega ognja ... in sredica - še bolj rahla. Vsekakor priporočam nakup štedilnika na drva - takšna naložba se milijonkrat povrne. Ne samo, da se da v njem peči dobrote na naraven način, obenem poskrbimo tudi za ogrevanje, ki ogreje ne samo telo in možgane, tako kot centralna kurjava, ampak tudi srce. Po mojem mnenju je to ne samo štedilnik preteklosti, ampak tudi - še bolj - prihodnosti. Moje prihodnosti definitivno.
Sladostrastnica se bo spet javila takoj, ko bo mogoče :). Ne vemo še, kdaj naj bi dobili elektriko ... glede na razsežnosti katastrofe in materialne škode, ki je pri tem nastala, zna vse skupaj trajati še kar nekaj časa. Ampak kar je poglavitno, je to, da smo vsi živi in zdravi! Vedno bi lahko bilo še huje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar