Jedi meseca: UŽITNE DIVJE RASTLINE

Če se ne motim, je že napočil čas za novo jed meseca. In kaj bi lahko bilo primernejše za obravnavo v tem času kot divje rastline ... tiste užitne, seveda :). Zato tokrat "jedi meseca" namesto "jed". Ker jih je veliko in se da iz njih pripraviti res veliiiiiiiiiko čudovitih in slastnih variacij. Tokrat se bom omejila na dve izmed množice užitnih in zdravilnih divjih rastlin, ker je o tem že veliko napisanega in se že povsod najde dovolj informacij o tej temi. Dovolj je, da se skoči v knjižnico po kakšno knjigo o užitnih divjih rastlinah (še posebno priporočljiva je literatura izpod peresa iskrivega Daria Corteseja), ali pa, še lažje, na internet, in potrebne informacije so tu.

 

ČEMAŽ

Prvi v vrsti samo zato, ker je meni najljubši in ga najpogosteje uporabljam v kuhinji. Prav zdaj je sezona čemaža - od aprila do maja - zato se ga splača nabrati in ga tudi vložiti, da ga lahko uporabljamo skozi vse leto. To je res dobra naložba v naše zdravje.

Čemaž je tako kot česen naravni antibiotik. Raste v senčnatih gozdovih in ga lahko že na daleč prepoznamo po množični rasti in vonju po česnu. V maju ali ponekod že prej dobi lepe bele cvetove. Užitna je cela rastlina, najbolj uporabni pa so listi.

Pozitivne lastnosti čemaža:

Ureja prebavo.

Odvaja odvečno vodo iz telesa.

Deluje kot antibiotik in lahko pomaga tudi pri odganjanju glist.

Čisti kri, kožo in dihala.

Preprečuje nastajanje krvnih strdkov in notranjih krvavitev.

Pomaga pri težavah z dihali in določenih boleznih, povezanih z njimi, med drugim tudi pri astmi.

Čisti ledvice in mehur.

Izboljša splošno počutje in prežene spomladansko utrujenost.

Poživlja (daje energijo).

Sprošča mišice in krepi želodec.

Niža in ureja krvni pritisk.

Znižuje nivo holesterola.

Pomaga zbijati vročino.

Blažilno deluje na živčni sistem.

Čeprav je čemaž zelo zdrav, ga moramo uživati zmerno, drugače nam lahko preveč razdraži prebavila. V primernih količinah pa nanje deluje blagodejno in čistilno.

Kuhati in drugače termično obdelovati ga ne smemo, če želimo ohraniti vse zdravilne snovi, ki jih je rastlina polna. Dodajamo ga šele na koncu kuhanja, tako ohranimo tudi neokrnjen čemažev okus.

Recept za vložen čemaž:

- 60 dag čemaža,

- 6 dcl olivnega olja,

- nekaj (himalajske) soli.

Narezane čemaževe liste skupaj z olivnim oljem in soljo zmeljemo s paličnim mešalnikom. Zmes nadevamo v steklene kozarčke in jih dobro zapremo. Vložen čemaž je obstojen do enega leta, če so kozarčki dobro zaprti.

Sama tako pripravljen čemaž uporabljam skozi vse leto v različnih jedeh: z njim jem ajdovo in proseno kašo, riž, polnozrnate testenine, polento, kvinojo in še kaj. Preprosto primešam ga jedi (približno eno žlico), ko je ta že na krožniku in premešam.

Svež čemaž v aprilu in maju uporabljam na iste načine, le da ga zgolj na drobno narežem in ga primešam solati ali kuhani jedi skupaj z olivnim oljem ali kokosovo maščobo. Tako je nastala tudi naslednja jed:

 

polnozrnate testenine s čemažem in smrdljivko.

 

Brez čemaža si praktično ne predstavljam več svojega življenja, saj ga čez celo leto jem vsaj nekajkrat na teden, posebno pozimi, ko ni na voljo veliko zelenjave. Za to pa moram v aprilu in maju kar nekaj dni garati, da ga naberem in vložim dovolj.

 

 

SMRDLJIVKA

 

 

S to več kot užitno in tudi zelo okusno (kljub neprivlačnemu imenu) rastlino sem se spoznala šele lani. Navadna smrdljivka je sorodnik regrata, le da ima precej bolj izrazit vonj. Diši po kuhanem krompirju. (In ne, ne smrdi.) Raste v gozdovih, predvsem bukovih pa tudi mešanih. Nabiramo jo od marca do junija, v višjih legah pa še dlje. Uporabna je cela rastlina. Vsebuje veliko vitaminov in rudnin, grenčine za dejavno prebavo, ima krepčilne in razstrupljevalne lastnosti. Popke lahko vlagamo v kis.

Sama jo uporabim na podoben način kot svež čemaž: dodam jo različnim kuhanim jedem ali solati. En primer uporabe smrdljivke je na zgornji fotografiji (v družbi s čemažem), še eden pa tu spodaj:

 

 

 

basmati riž s smrdljivko in čemažem.

 

 

Naj poleg omenjenih dveh vsaj naštejem še nekaj rastlin, ki jih tudi sama uporabljam: divji por (divji luki), regrat, kopriva, šetraj, materina dušica, mala strašnica ...

 

Več kot pametno in priporočljivo je torej, da se odpravite v bližnji gozd in si naberete nekaj od bogastva, ki nam ga ponuja radodarna narava. Toliko čudovite in krepčilne hrane - in to zastonj! A previdnost seveda ni odveč: treba se je temeljito poučiti o rastlinah, ki jih nameravamo nabirati. Ko točno vemo, kako rastlina izgleda in kakšne so njene lastnosti, se lahko izognemo vsem neljubim pomotam.  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Polnozrnata breskova pita

Kot sem obljubila, sem po piti iz bele moke zadnjič naredila še eno iz polnozrnate. In, logično, bila je še veliko boljša od tiste iz bele ...

Pita je bila breskova - uporabila sem breskve iz kompota - testo pa povsem enako kot zadnjič, le da iz polnozrnate moke.

 

Polovice vloženih breskev, nadevane na spodnjo plast testa ...

 

 

... in pokrite z vrhnjo plastjo testa.

 

Pečena pita je izgledala takole:

 

 

 

 

 

Bila je res slastnejša od prejšnje (kako tudi ne, s polnozrnato moko je vse veliko bolj okusno!). Od zdaj naprej torej samo še polnozrnate pite :).

 

Veganska musaka

Kdo pravi, da vegetarijanci ali celo vegani ne moremo jesti takšnih kar tradicionalno mesnih jedi, kot je recimo musaka? Prav gotovo, da jih lahko, pa še slastne so. Veganska musaka, ki sem jo naredila zadnjič (in že velikokrat), je mojemu dragemu izvabila nemalo gurmanskih užitkov in navdušenih pohval mojih kuharskih sposobnosti ;). Obvezne sestavine za takšno musako so:

- krompir (seveda!),
- "mleto" sojino meso (drobni koščki),
- čebula in česen,
- čim več dobrih (in bio) začimb (himalajska sol, curry, kurkuma, paprika v prahu, kajenski poper, sojina omaka, mogoče še kakšna domača zelenjavna mešanica ...),
- kokosova maščoba,
- redko testo za palačinke iz malo (polnozrnate) moke in sojinega mleka, soli in olivnega olja.

Krompir narežemo na kolobarje, sojino meso pa pripravimo po ustaljenem postopku (za 10 minut ga namočimo v vroči vodi), ter ga nato nekaj časa pražimo na sesekljani čebuli in česnu (ki smo ju predhodno na hitro popražili na kokosovi maščobi) ter ga izdatno začinimo. Večjo ponev namastimo in dno obložimo s krompirjevimi kolobarji. Čez nanesemo plast nadeva iz sojinega mesa (polovico prihranimo za še eno plast). Čez to plast spet polagamo krompir, ki ga prekrijemo s še eno plastjo začinjenega sojinega mesa. Sledi še zadnja plast krompirja, čez vse to pa prelijemo testo za palačinke. Musako pečemo v pečici približno eno uro ali po potrebi.
Dober tek! :)

 

 

 

Slivova pita

Predvčerajšnjim sem prvič v življenju naredila pito. Ja, prav ste prebrali, prvič v življenju :). To je pač ena od stvari, ki jih nisem nikoli prej pekla, kot tudi še marsičesa drugega ne. Zdaj, ko imam čisto pravi pekač za pito - okrogel, z valovitim robom - pa sem si rekla, bom enkrat poskusila tudi to. Imela sem kozarček odličnega domačega slivovega džema, ki mi ga je zadnjič, ko sva jo obiskala, podarila Marja. In tako sem naredila slivovo pito.

Uporabila sem pšenično polbelo moko - pita bi bila sicer boljša iz polnozrnate moke, še boljša iz pirine; a moka je bila vsaj bio. Naredila sem enako testo kot za veganske piškote: 

 

- dva dela moke (500 g),

- en del bio margarine (250 g) - v mojem primeru Gourmet,

- 100 g ksilitola (naravno sladilo, ki sem ga ravno imela pri roki; v poštev pride seveda tudi katerokoli drugo naravno sladilo),

- vanilija v prahu, 

- ščepec himalajske soli,

- malce ruma,

- kanček sojinega/riževega mleka.

 

V hladilniku ohlajeno testo sem razdelila približno na pol. Eno polovico sem razvaljala in enakomerno poravnala po okroglem pekaču. Testo sem prekrila s slivovim džemom.

 

Drugo polovico ohlajenega testa sem naribala čez nadev.

 

 

Nato se je pita dobre pol ure pekla v pečici. Pečena je izgledala prav slastno:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz testa, ki je ostalo (ker ga je bilo malo preveč, da bi vsega naribala po vrhu pite), sem naredila piškotke.

 

 

 

In še narezana pita ... ki je prav kmalu odromala v dva sladkosnedna želodčka ;). 

 

 

 

 

 

Prav gotovo se bo pita zdaj večkrat znašla v repertoarju mojih veganskih sladic, le da bom vedno obvezno uporabila polnozrnato moko. Počutje po zaužitju sladice iz polnozrnate moke je povsem drugačno kot po zaužitju take iz bele ... po slednji se počutiš, kot da bi pogoltnil kos cementa. Še posebno, če malček pretiravaš, kar jaz počnem pogosto, ker sem pač sladkosnedna :). A prav za to gre, da se pri sladicah iz bele moke veliko lažje pretirava kot pri takih iz polnozrnate. Teh enostavno ne moreš pojesto toliko.

Naslednjič torej pita iz polnozrnate moke ... le da ne vem še, kakšna. Mika me čokoladna ... ali pa mogoče češnjeva, glede na to, da se počasi bliža čas tega slastnega sadeža. Nekaj od tega vsekakor bo, pa naj bo presenečenje ;).