Slivova pita

Predvčerajšnjim sem prvič v življenju naredila pito. Ja, prav ste prebrali, prvič v življenju :). To je pač ena od stvari, ki jih nisem nikoli prej pekla, kot tudi še marsičesa drugega ne. Zdaj, ko imam čisto pravi pekač za pito - okrogel, z valovitim robom - pa sem si rekla, bom enkrat poskusila tudi to. Imela sem kozarček odličnega domačega slivovega džema, ki mi ga je zadnjič, ko sva jo obiskala, podarila Marja. In tako sem naredila slivovo pito.

Uporabila sem pšenično polbelo moko - pita bi bila sicer boljša iz polnozrnate moke, še boljša iz pirine; a moka je bila vsaj bio. Naredila sem enako testo kot za veganske piškote: 

 

- dva dela moke (500 g),

- en del bio margarine (250 g) - v mojem primeru Gourmet,

- 100 g ksilitola (naravno sladilo, ki sem ga ravno imela pri roki; v poštev pride seveda tudi katerokoli drugo naravno sladilo),

- vanilija v prahu, 

- ščepec himalajske soli,

- malce ruma,

- kanček sojinega/riževega mleka.

 

V hladilniku ohlajeno testo sem razdelila približno na pol. Eno polovico sem razvaljala in enakomerno poravnala po okroglem pekaču. Testo sem prekrila s slivovim džemom.

 

Drugo polovico ohlajenega testa sem naribala čez nadev.

 

 

Nato se je pita dobre pol ure pekla v pečici. Pečena je izgledala prav slastno:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz testa, ki je ostalo (ker ga je bilo malo preveč, da bi vsega naribala po vrhu pite), sem naredila piškotke.

 

 

 

In še narezana pita ... ki je prav kmalu odromala v dva sladkosnedna želodčka ;). 

 

 

 

 

 

Prav gotovo se bo pita zdaj večkrat znašla v repertoarju mojih veganskih sladic, le da bom vedno obvezno uporabila polnozrnato moko. Počutje po zaužitju sladice iz polnozrnate moke je povsem drugačno kot po zaužitju take iz bele ... po slednji se počutiš, kot da bi pogoltnil kos cementa. Še posebno, če malček pretiravaš, kar jaz počnem pogosto, ker sem pač sladkosnedna :). A prav za to gre, da se pri sladicah iz bele moke veliko lažje pretirava kot pri takih iz polnozrnate. Teh enostavno ne moreš pojesto toliko.

Naslednjič torej pita iz polnozrnate moke ... le da ne vem še, kakšna. Mika me čokoladna ... ali pa mogoče češnjeva, glede na to, da se počasi bliža čas tega slastnega sadeža. Nekaj od tega vsekakor bo, pa naj bo presenečenje ;).

 

 

 

 

Miklavž! :)

Miklaaaavž, prihaja Miklavž ... :) V kuhinji Sladostrastnice se že zbirajo ideje, sestavine in ustvarjalne sile. Jutrišnji dan, zadnji dan pred Miklavžem, bo delaven od jutra (tam nekje od štirih naprej) pa do večera. Kar nekaj naročil sem dobila, poleg tega pa moram pripraviti darilca še za vse svoje domače. No, ne da moram ... hočem! Res se nisem primerno izrazila :). Moram niti slučajno ni primeren izraz, ker me obdarovanje najbližjih tako osrečuje, da to ne more biti obveza, ampak je želja, iskrena želja po tem, da drugim nekaj dam, jih s tem osrečim in - zanimivo ali pa povsem logično - na ta način osrečim tudi sebe, še veliko bolj kot sem srečna takrat, kadar sem sama obdarovana. Definitivno drži, da je največja sreča v dajanju in ne toliko v prejemanju. Kdor daje, pa tako ali tako tudi dobi.

Torej, kaj bo jutri (in tudi že danes zvečer) nastajalo v Sladostrastničini kuhinji?

 

Čokolada, veliiiko čokolade ...

 

 

 

Halva, kar precej halve, ker je tako priljubljena, da jo hočejo kar vsi ... ;)

 

 

 

Veganski kokosov kolač v obliki mafinov ...

 

Veganski piškotki ...

 

Slani krekerji s semeni in himalajsko soljo ...

 

... in še marsikaj, to še zdaleč ni vse. Vsak paketek dobrot bo seveda vključeval tudi lepo misel, tako da bo dela res čez glavo. Ampak ko se nekaj počne z veseljem in strastjo, ni težko. ;)

Čez nekaj dni se seveda ponovno oglasim s svežimi fotografijami Miklavževih poslastic ...