Apokrifni transurfing 1 in 2

Kot obljubljeno, se tokrat posvečam naslednjima knjigama Vadima Zelanda, to sta Apokrifni transurfing 1 (Osvobajamo zavest) in Apokrifni transurfing 2 (Osvobajamo dojemanje). V teh knjigah avtor razloži splošna načela transurfinga in se posveti tudi drugim področjem našega življenja, tistim, ki so najbolj osnovna in temeljna in brez katerih ne more delovati tudi ničesar drugega. To so zrak, voda in hrana - esencialne sestavine življenja, brez katerih ne moremo preživeti.  

Avtor poudari, da je za naše zdravje bistvenega pomena, da dihamo živ zrak, pijemo živo vodo in jemo živo hrano. Problem je le v tem, da je dandanes vse to, kar naj bi bilo nekaj najbolj preprostega (in je v preteklosti tudi bilo), postalo skoraj nedosegljivo. Nekaj tako naravnega je postalo skoraj znanstvena fantastika. Toda ni nemogoče, samo nekoliko se je treba potruditi. Živ zrak lahko dihamo povsod, kjer je dovolj narave: v gozdu, med drevesi, v gorah, ob morju. Pravzaprav je celo zrak v mestih boljši od tistega v stanovanjih - zrak v zaprtih prostorih je najbolj mrtev in posledično najbolj ubijalski. Kar pomeni, da je za nas najbolje, da zunaj preživimo čim več časa, kolikor je le mogoče. (Obstajajo sicer tudi nekakšne naprave za "oživljanje" zraka, nekakšni ionizatorji, ki jih omenja avtor v knjigi. Kdor ima dovolj denarja, ker te zadeve niso ravno poceni, lahko poskusi tudi s tem. Jaz sem raje več časa zunaj.) 

Živa voda je naslednja bistvena stvar, a do te je še veliko težje priti kot do živega zraka. Če nimamo možnosti dostopati do kakšnega izvira nekje v neokrnjeni naravi, najbolje pod vznožjem kakšnih gora, potem se nam bolj slabo piše. Spet nam ne preostane drugega kot da si nabavimo naprave (ja, tukaj jih je več!), s katerimi lahko obdelamo vodo in jo tako naredimo spet primerno za pitje. (Kar voda iz vodovoda še zdaleč ni, tako vsaj pravi avtor. Glede na to, kako zavzeto človek že stoletja onesnažuje zemljo, je res nemogoče, da bi voda ostala čista, saj kroži in se tako nenehno le še dodatno zastruplja.) Torej, če želimo res dobro, živo vodo za pitje, potrebujemo tri naprave. Najprej destilator, s katerim vodo destiliramo. Nato elektroaktivator, s katerim vodo oživimo. In potem še akvadisk, s katerim vodi povrnemo njeno naravno strukturo (s tem pa se izboljšajo tudi vse druge njene lastnosti). Ja, kako smo si zakomplicirali življenje, kajne? Tako zelo, da moramo sami sebi izdelovati drage naprave, s katerimi tisto, kar je bilo včasih vsem dostopno v najbolj naravni obliki, naredimo spet vsaj približno naravno. 

Potem pa še živa hrana. Mogoče precej lažje dosegljiva (vsaj zame) kot živa voda. V teh dveh knjigah sem samo ponovno dobila potrditev tistega, kar sem vedela že prej. Zdaj res ne potrebujem več potrditev. Živa hrana je tista hrana, ki ni bila termično obdelana. Vsaka termično obdelana ali drugače sprocesirana hrana je mrtva hrana. Takšna hrana (kuhana, pečena, ocvrta itd.) nam jemlje življenjsko moč in zdravje. Zakaj se ljudje staramo, nekateri tudi zelo hitro? Zaradi tistega, kar prihaja v nas, in če je tisto, kar vstopa neposredno v nas (zrak, voda, hrana), mrtvo, nam to ne more dati življenja, kajne? Ni res, da se moramo kar sprijazniti s staranjem in s pešanjem zdravja, ki pride z leti. To je zabloda. Človek, ki se prehranjuje z živo hrano, pije živo vodo in diha živ zrak, lahko ohrani zdravje, kakršno je imel pri 20-ih, tudi še pri 80-ih - in je to popolnoma normalno. Počutje, zdravje in videz človeka, ki je v glavnem živo hrano, so neprimerno drugačni od počutja, zdravja in videza človeka, ki se prehranjuje v glavnem z mrtvo in industrijsko hrano.

In tole zdaj ni več le teorija, nekaj, kar bi prepisala od Vadima Zelanda. Ne, to so moje lastne izkušnje. Ko sem ob branju teh knjig dobila še eno potrditev glede tega, kateri način prehranjevanja je za človeka najboljši, sem se odločila, da je to dovolj in da bom ponovno poskusila. S presnim prehranjevanjem, namreč. Ja, tudi avtor teh knjig, Vadim Zeland, je presnojedec. A meni ni šlo za to, da bi zdaj postala kot on. Ne, s presnim prehranjevanjem sem se sama prvič seznanila že pred več kot trinajstimi leti. Takrat sem tudi prvič poskusila, vsa navdušena. A verjetno še ni bil pravi čas, in mogoče se zadeve tudi nisem lotila na pravi način. Zdravje se mi je sicer močno izboljšalo, počutila sem se odlično, le shujšala sem preveč. Tokrat - letos na začetku poletja, ko sem prebrala knjigi, o katerih je govora v tej objavi - sem se odločila, da poskusim ponovno. Minilo je trinajst let, v tem času sem mogoče dozorela, mogoče je napočil pravi čas, sem razmišljala. In zdi se, da sem imela prav. Tokrat nisem bila tako radikalna kot prvič. Zaenkrat sem izgubila le približno tri kilograme (takrat, pred leti, pa v enakem času več kot deset). Stvari sem se lotila bolj postopno oziroma sem tu in tam pojedla še kaj kuhanega; a približno 95 % moje prehrane je bilo presne. In tako je tudi zdaj. Ostajam pri tem, ker sem ugotovila, da je zame tako najbolje. Opažam namreč ogromno, res veliko razliko v svojem počutju in zdravju, predvsem kar se tiče prebave. Pa sploh nisem 100 % presnojedka. Dovolj je tistih 90-95 %. Moj jedilnik je zdaj takšen: za zajtrk obvezno zeleni smuti (malo manj kot liter), za malico kakšen sadež ali pest oreščkov ali semen, za kosilo takšna ali drugačna solata (zelena solata, radič, poleti paradižniki in kumare, solata iz svežega zelja itd.), včasih z dodatkom semen ali s kakšnim presnim kruhkom (te si delam sama doma); popoldne pa sem ponavadi tako sita, da mi ni treba jesti ničesar do večera, ko si privoščim manjšo večerjo, običajno sestavljeno iz kakšnega suhega sadja (suhe marelice, fige, datlji - te imam najraje) in oreščkov - zadnje čase sem skoraj obsedena s praženimi arašidi, ki jih jem večkrat na teden. Torej, občasno še vedno pojem tudi kaj, kar ni presno: včasih kuhan krompir v radiču ali zeljni solati, tu in tam poleg solate za kosilo majhna porcija kuhane ajdove ali prosene kaše ali kvinoje, pa praženi arašidi, brez katerih preprosto ne morem. To je to. In, ja: pozabila sem na česen - veliko, veliko česna v solatah! Brez tega ne gre :). Včasih pojem tudi kakšen košček domačega (obvezno!) sira (ki je tudi presno živilo) - še posebej mi je všeč na kocke narezan v solati iz paradižnikov in kumar. Očitno ne morem biti 100 % veganka. A se s tem ne obremenjujem, sploh pa se ne trapim z nekimi neumnimi poimenovanji in predalčkanji, kaj sem in kam spadam. Jem pač tisto, za kar sem ugotovila, da najbolj koristi mojemu zdravju ali mu vsaj ne škodi. Kar se tiče mesa, je itak vse jasno - ne jem ga že od pubertete in ga tudi nikoli več ne bom, ker zame to ni hrana. Enako meni tudi avtor knjig o transurfingu. Ne more biti hrana nekaj, kar je dvakrat mrtvo. Najprej ubijemo žival, potem pa jo še skuhamo (spečemo, ocvremo, whatever). Jemo termično obdelana trupla z informacijami smrtnega strahu, bolečine in žalosti, in potem še pričakujemo, da bomo zdravi.

Mirno lahko rečem, da nikoli nisem imela tako bleščeče prebave, kot jo imam (in sem jo imela že takrat, pred trinajstimi leti) ob uživanju pretežno presne hrane. Moj trebuh nikoli ni bil raven, vedno je bil napihnjen - RAZEN ob uživanju pretežno presne hrane. Pustite vse probiotike in razne pripravke za zmanjšanje napihnjenosti, ki jih je danes na voljo malo morje - jejte v glavnem surovo sadje in zelenjavo, semena, oreščke in kalčke, pa vaš trebuh ne bo nikoli več napihnjen. Mislim, tu ne gre le za to, kaj ješ, ampak tudi za to, česa vse NE ješ - in ker so to v glavnem samo stvari, ki nam delajo samo škodo, je neizogibno, da se slej ko prej pokažejo pozitivni rezultati. Pri presni prehrani ni glutena, ni soli (solat ni treba soliti, saj vsa zelenjava že vsebuje naravno organsko sol, prav tako sadje!), ni sladkorja (droga vseh drog!!) in ni kuhane in pečene hrane, ki v črevesju gnije in tako ustvarja idealne pogoje za razvoj najrazličnejših parazitov. Verjamete, da smo vsi polni črvov? Če bi lahko pogledali v notranjost svojih prebavil, bi se zgrozili. Nihče, ki je mrtvo hrano, ni popolnoma brez parazitov. Le pretežno živa hrana, živa voda in živ zrak v telesu ustvarjajo pogoje, ki so neprimerni za obstoj parazitov. To tudi sama dobesedno občutim. Prej sem imela večino časa trebuh tako napihnjen, kot bi bila v najmanj tretjem mesecu nosečnosti. Odkar sem letos ponovno prešla na skoraj 100 % presno prehrano - a morala sem vztrajati nekaj časa, minila sta vsaj dva meseca ali še več, preden se je moja prebava zares uredila - tega ni več. Moj trebuh je večino časa povsem raven, pa sem že mislila, da je to zame nedosegljiv ideal. Ni! Nič ni nedosegljivo, vse je mogoče, samo s pravilnim pristopom!

Vsekakor toplo priporočam v branje tudi ti dve knjigi Vadima Zelanda, v katerih si lahko podrobneje preberete o tem, kakšno prehrano priporoča in zakaj jo priporoča. V drugem delu najdete tudi sistemske recepte za pripravo presnih jedi z esencialnimi sestavinami, ki so za telo najpomembnejše. Saj ni treba, da mu takoj vse verjamete. Najprej preizkusite na sebi. Jaz mu verjamem. A zato, ker sem tisto, kar pravi o hrani, preizkusila na lastni koži, in to že večkrat. Tokrat je, kot vse kaže, zame prišel čas, da to končno postane moj trajni način prehranjevanja in življenja. Odlično počutje mi ne dovoli, da bi še kdaj padla nazaj v stare tirnice.

Razkritje novice

Tako, odločila sem se, da je čas, da nekaj povem. Danes bom naredila malo premora od Vadima Zelanda, z njim in njegovim Apokrifnim transurfingom nadaljujem v naslednji objavi. Danes pa ... ja, danes bom odgovorila na svojo "Namigujočo pesem", ki sem jo tukaj objavila v začetku aprila letos. Namig ne bo več samo namig :).

Novica pa je tale: v zelo bližnji prihodnosti - mogoče že naslednji mesec - bo pri založbi Primus izšla moja prva knjiga. Roman z naslovom Zapiski nore sladostrastnice. To je bila zame ena najlepših novic v mojem dosedanjem življenju (s tem se lahko primerja le še rojstvo mojega otroka pa nič drugega). Glede na to, da si že od malih nog, že vse odkar vem zase, želim postati pisateljica, je to zame ogromna, največja potrditev. Ves moj trud, toliko let urjenja v pisanju, toliko časa, namenjenega pisanju - vse to se je zdaj končno začelo obrestovati. Moje poslanstvo, tista glavna stvar, zaradi katere sem sploh tukaj, se je začelo uresničevati. To je tako lep občutek, da ga je težko opisati. Zdaj približno vem, kaj pomeni samouresničitev. Ko začneš izpolnjevati svoj življenjski namen in ko ti tudi okolje začne pritrjevati, te utrjevati v veri, da je res prav to tisto, kar je tvoj namen, je to nekaj najbolj osrečujočega. Če človek v življenju ne počne tistega, kar ga resnično veseli - ne more biti srečen. Marsikdaj je do tega težko priti, premagati je treba veliko ovir in težav. A na koncu se vse poplača - če človek nikoli ne preneha verjeti vase in v svoj življenjski namen.

Skratka, v naslednjem mesecu ali največ dveh pričakujte, da me boste lahko brali tudi v širši obliki :). Moj prvenec je roman v obliki dnevniških zapisov. Napisala sem tudi že drugi roman, ki je nadaljevanje prvega. Upam, da bo objavljen tudi ta. Trenutno pa pišem že tretji roman, ki bo malo drugačen od prvih dveh. 

Tukaj pripenjam besedilo, ki na kratko predstavi vsebino knjige in ki bo na zadnji platnici.

Roman Zapiski nore sladostrastnice je dnevnik študentke književnosti, ki svoja razmišljanja o svetu in literaturi prepleta z mukami in srečo neizživete ljubezni. Pri tem pogosto zapade v patetiko, česar se zaveda tudi sama, a nekako ne more izstopiti iz tipično ženskega dojemanja ljubezni, v katerem je ljubljeni moški središče njenega vesolja. Ko je po mnogih preobratih že videti, da se bo njeno hrepenenje izpolnilo, se vse obrne v povsem drugo smer …

Saj res: v "Namigujoči pesmi" sem namignila, da je novica kar dvojna, kajne? Seveda, nisem še povedala, da bo poleg moje knjige izšla tudi knjiga mojega Petje. Ja, kar obe hkrati bodo izdali, eno za drugo :). Najprej bo izšla njegova, z malo zamika pa še moja. Njegovo sem tukaj, na svojem blogu že predstavila - lani, ko so jo njegovi sorodniki izdali v samozaložbi, kot darilo za rojstni dan. Tisto je bila res lepa gesta, a kaj, ko je 50 izvodov tako hitro pošlo. Zdaj pa jo bo - končno - izdala založba Primus in tu bo nova priložnost ... in tudi njegove sanje se bodo - tako kot moje - naposled zares uresničile. 

Tik pred izidom obeh knjig vas tukaj obvestim :).

Transurfing realnosti - četrtič

Četrto stopnjo transurfinga realnosti je avtor Vadim Zeland poimenoval Upravljanje realnosti. V tej knjigi razloži, da je upravljanje realnosti cilj in smisel življenja vsakega bitja. 

Če stvari ocenjujemo tako, da jih med seboj primerjamo, s tem ustvarjamo polarizacijo. Sile ravnovesja odpravljajo polarizacijo tako, da soočijo nasprotja. Predmeti ali lastnina, ki jim pripisujemo poseben pomen, tako privlačijo objekte z nasprotnimi lastnostmi. Polarizacija izgine ob uporabi načela transurfinga. To načelo se glasi: Dovolite sebi biti to, kar ste, in drugim, da so to, kar so.

Pomembno je, da se v vsakem trenutku zavedamo, kaj delamo, zakaj to delamo in zakaj to delamo na takšen način. Skratka, pomembno je, da ne spimo. 

Razne strukture nas učijo, kaj naj si želimo. To je zasužnjevanje volje (namere). V strukturi človek izgubi sebe in ne ve več, kdo je in kaj si želi. Da bi se osvobodili od zasužnjevanja volje, je potrebno izbrati vlogo aktivnega opazovalca. Če se naša pozornost ujame v zanko nihala (strukture), postanemo od njega odvisni. Za odklop iz te odvisnosti je potrebno pozornost preusmeriti drugam in se ukvarjati s čim drugim, zamenjati scenarij in dekoracijo.

V boju z nihalom ne moremo zmagati. Ali se odpovemo nevarni igri ali pa začnemo svojo, da postanemo izbranec nihala. Da lahko začnemo svojo igro, si moramo dopustiti, da smo to, kar smo.

Svet je dvostransko ogledalo. Na eni strani se nahaja materialna realnost, na drugi pa metafizični prostor različic. Človek dojema realnost tako, kot so ga naučili. Če človek nima točke opore v realnosti, je življenje podobno nezavednemu sanjanju v budnem stanju. 

Pojdimo med gledalce in opazujmo. Delujmo iz razdalje, posodimo svoje telo in ostanimo opazovalci.

Življenje vsakega živega bitja so Božje sanje. Namen življenja, enako kot samo služenje Bogu, je soustvarjanje - ustvarjanje skupaj z Bogom. 

S pomočjo vsega, kar obstaja, Bog ustvarja realnost in jo upravlja. Vsakemu živemu bitju je dal svobodo in moč, da po svoji zavesti oblikuje svojo lastno realnost.

Kadar izražamo namero, vedimo, da je to Božja namera. Kako lahko dvomimo o njeni izpolnitvi?

Ne prosimo, ne zahtevajmo in ne iščimo, temveč ustvarjajmo.

Naslednjič: Apokrifni transurfing 1 istega avtorja.

Transurfing realnosti - tretjič

Tretja knjiga iz serije Transurfing realnosti ima naslov Naprej v preteklost.

V tej knjigi med drugim izvemo, kako se lahko premikamo po prostoru različic in se prestavljamo v času naprej in nazaj. S pravilnim pristopom je to dejansko mogoče.

Avtor najprej razloži princip dveh energijskih tokov, ki tečeta skozi naše telo: eden prihaja iz središča vesolja skozi našo glavo in teče po telesu navzdol, drugi pa prihaja iz središča zemlje, vstopa skozi naša stopala in teče po telesu navzgor. To je prosta energija, ki jo aktiviramo in okrepimo z vsakodnevno vizualizacijo teh dveh tokov v svojem telesu. Energija se mora prosto pretakati skozi nas. Če sta naša energijska kanala ves čas široka in pretočna, bomo imeli ves čas visoko raven življenjske moči.

Pri doseganju lastnih ciljev je izredno pomembno, da usmerimo svojo pozornost tudi na druge ljudi. S tem, ko se iskreno zanimamo za druge, se nam odprejo nova vrata do našega cilja. Za dosego svojih ciljev lahko uporabimo notranjo namero drugih ljudi. Človek, za katerega se iskreno zanimamo in do njega izražamo simpatijo, bo začutil, da mu lahko pomagamo pri uresničitvi njegove notranje pomembnosti. Tako ga pridobimo na svojo stran. Ko se odrečemo nameri dobiti in jo zamenjamo z namero dati, bomo dobili to, čemur smo se odrekli. Pomembno je, da zavestno priznamo svoje napake in da drugim dopustimo, da imajo prav.

Prevelika samozavest nam ne koristi. Samozavest je druga stran negotovosti. Če ničemur ne pripisujemo pomembnosti, potem ne potrebujemo ne negotovosti ne samozavesti. Vse je takšno, kot je. Poraz sprejmimo hladnokrvno. Na cilje se osredotočimo, kot da so že doseženi. Naša izbira je nespremenljiv zakon. Pomembno je, da se ne bojimo, da ne skrbimo in se ne razburjamo, da si nehamo želeti in da nehamo pričakovati. Vsega tega se lahko znebimo preprosto tako, da samo delujemo. Če se odločimo, da bomo navidezno negativne spremembe v scenariju svojega življenja videli kot pozitivne, se bomo znašli na ugodni tirnici. Kar vidimo kot pozitivno, bo takšno neizogibno tudi postalo. Veselimo se ob neuspehih in jih tako spremenimo v uspehe. Svoj nadzor preusmerimo z upiranja toku različic na prepuščanje toku različic.

Na koncu avtor razloži postopek transakcije: to je postopek, ki nam, če ga izvajamo, prikaže spremembe v odtenkih dekoracij našega življenja. Namen transakcije je samo opazovanje gibanja skozi prostor različic. Premikanje proti našemu cilju je osveževanje sloja našega sveta. Svet kot ogledalo odseva odnos, ki ga imamo do njega.

Naslednjič: četrta knjiga iz serije z naslovom Upravljanje realnosti.