Kot obljubljeno, se tokrat posvečam naslednjima knjigama Vadima Zelanda, to sta Apokrifni transurfing 1 (Osvobajamo zavest) in Apokrifni transurfing 2 (Osvobajamo dojemanje). V teh knjigah avtor razloži splošna načela transurfinga in se posveti tudi drugim področjem našega življenja, tistim, ki so najbolj osnovna in temeljna in brez katerih ne more delovati tudi ničesar drugega. To so zrak, voda in hrana - esencialne sestavine življenja, brez katerih ne moremo preživeti.
Avtor poudari, da je za naše zdravje bistvenega pomena, da dihamo živ zrak, pijemo živo vodo in jemo živo hrano. Problem je le v tem, da je dandanes vse to, kar naj bi bilo nekaj najbolj preprostega (in je v preteklosti tudi bilo), postalo skoraj nedosegljivo. Nekaj tako naravnega je postalo skoraj znanstvena fantastika. Toda ni nemogoče, samo nekoliko se je treba potruditi. Živ zrak lahko dihamo povsod, kjer je dovolj narave: v gozdu, med drevesi, v gorah, ob morju. Pravzaprav je celo zrak v mestih boljši od tistega v stanovanjih - zrak v zaprtih prostorih je najbolj mrtev in posledično najbolj ubijalski. Kar pomeni, da je za nas najbolje, da zunaj preživimo čim več časa, kolikor je le mogoče. (Obstajajo sicer tudi nekakšne naprave za "oživljanje" zraka, nekakšni ionizatorji, ki jih omenja avtor v knjigi. Kdor ima dovolj denarja, ker te zadeve niso ravno poceni, lahko poskusi tudi s tem. Jaz sem raje več časa zunaj.)
Živa voda je naslednja bistvena stvar, a do te je še veliko težje priti kot do živega zraka. Če nimamo možnosti dostopati do kakšnega izvira nekje v neokrnjeni naravi, najbolje pod vznožjem kakšnih gora, potem se nam bolj slabo piše. Spet nam ne preostane drugega kot da si nabavimo naprave (ja, tukaj jih je več!), s katerimi lahko obdelamo vodo in jo tako naredimo spet primerno za pitje. (Kar voda iz vodovoda še zdaleč ni, tako vsaj pravi avtor. Glede na to, kako zavzeto človek že stoletja onesnažuje zemljo, je res nemogoče, da bi voda ostala čista, saj kroži in se tako nenehno le še dodatno zastruplja.) Torej, če želimo res dobro, živo vodo za pitje, potrebujemo tri naprave. Najprej destilator, s katerim vodo destiliramo. Nato elektroaktivator, s katerim vodo oživimo. In potem še akvadisk, s katerim vodi povrnemo njeno naravno strukturo (s tem pa se izboljšajo tudi vse druge njene lastnosti). Ja, kako smo si zakomplicirali življenje, kajne? Tako zelo, da moramo sami sebi izdelovati drage naprave, s katerimi tisto, kar je bilo včasih vsem dostopno v najbolj naravni obliki, naredimo spet vsaj približno naravno.
Potem pa še živa hrana. Mogoče precej lažje dosegljiva (vsaj zame) kot živa voda. V teh dveh knjigah sem samo ponovno dobila potrditev tistega, kar sem vedela že prej. Zdaj res ne potrebujem več potrditev. Živa hrana je tista hrana, ki ni bila termično obdelana. Vsaka termično obdelana ali drugače sprocesirana hrana je mrtva hrana. Takšna hrana (kuhana, pečena, ocvrta itd.) nam jemlje življenjsko moč in zdravje. Zakaj se ljudje staramo, nekateri tudi zelo hitro? Zaradi tistega, kar prihaja v nas, in če je tisto, kar vstopa neposredno v nas (zrak, voda, hrana), mrtvo, nam to ne more dati življenja, kajne? Ni res, da se moramo kar sprijazniti s staranjem in s pešanjem zdravja, ki pride z leti. To je zabloda. Človek, ki se prehranjuje z živo hrano, pije živo vodo in diha živ zrak, lahko ohrani zdravje, kakršno je imel pri 20-ih, tudi še pri 80-ih - in je to popolnoma normalno. Počutje, zdravje in videz človeka, ki je v glavnem živo hrano, so neprimerno drugačni od počutja, zdravja in videza človeka, ki se prehranjuje v glavnem z mrtvo in industrijsko hrano.
In tole zdaj ni več le teorija, nekaj, kar bi prepisala od Vadima Zelanda. Ne, to so moje lastne izkušnje. Ko sem ob branju teh knjig dobila še eno potrditev glede tega, kateri način prehranjevanja je za človeka najboljši, sem se odločila, da je to dovolj in da bom ponovno poskusila. S presnim prehranjevanjem, namreč. Ja, tudi avtor teh knjig, Vadim Zeland, je presnojedec. A meni ni šlo za to, da bi zdaj postala kot on. Ne, s presnim prehranjevanjem sem se sama prvič seznanila že pred več kot trinajstimi leti. Takrat sem tudi prvič poskusila, vsa navdušena. A verjetno še ni bil pravi čas, in mogoče se zadeve tudi nisem lotila na pravi način. Zdravje se mi je sicer močno izboljšalo, počutila sem se odlično, le shujšala sem preveč. Tokrat - letos na začetku poletja, ko sem prebrala knjigi, o katerih je govora v tej objavi - sem se odločila, da poskusim ponovno. Minilo je trinajst let, v tem času sem mogoče dozorela, mogoče je napočil pravi čas, sem razmišljala. In zdi se, da sem imela prav. Tokrat nisem bila tako radikalna kot prvič. Zaenkrat sem izgubila le približno tri kilograme (takrat, pred leti, pa v enakem času več kot deset). Stvari sem se lotila bolj postopno oziroma sem tu in tam pojedla še kaj kuhanega; a približno 95 % moje prehrane je bilo presne. In tako je tudi zdaj. Ostajam pri tem, ker sem ugotovila, da je zame tako najbolje. Opažam namreč ogromno, res veliko razliko v svojem počutju in zdravju, predvsem kar se tiče prebave. Pa sploh nisem 100 % presnojedka. Dovolj je tistih 90-95 %. Moj jedilnik je zdaj takšen: za zajtrk obvezno zeleni smuti (malo manj kot liter), za malico kakšen sadež ali pest oreščkov ali semen, za kosilo takšna ali drugačna solata (zelena solata, radič, poleti paradižniki in kumare, solata iz svežega zelja itd.), včasih z dodatkom semen ali s kakšnim presnim kruhkom (te si delam sama doma); popoldne pa sem ponavadi tako sita, da mi ni treba jesti ničesar do večera, ko si privoščim manjšo večerjo, običajno sestavljeno iz kakšnega suhega sadja (suhe marelice, fige, datlji - te imam najraje) in oreščkov - zadnje čase sem skoraj obsedena s praženimi arašidi, ki jih jem večkrat na teden. Torej, občasno še vedno pojem tudi kaj, kar ni presno: včasih kuhan krompir v radiču ali zeljni solati, tu in tam poleg solate za kosilo majhna porcija kuhane ajdove ali prosene kaše ali kvinoje, pa praženi arašidi, brez katerih preprosto ne morem. To je to. In, ja: pozabila sem na česen - veliko, veliko česna v solatah! Brez tega ne gre :). Včasih pojem tudi kakšen košček domačega (obvezno!) sira (ki je tudi presno živilo) - še posebej mi je všeč na kocke narezan v solati iz paradižnikov in kumar. Očitno ne morem biti 100 % veganka. A se s tem ne obremenjujem, sploh pa se ne trapim z nekimi neumnimi poimenovanji in predalčkanji, kaj sem in kam spadam. Jem pač tisto, za kar sem ugotovila, da najbolj koristi mojemu zdravju ali mu vsaj ne škodi. Kar se tiče mesa, je itak vse jasno - ne jem ga že od pubertete in ga tudi nikoli več ne bom, ker zame to ni hrana. Enako meni tudi avtor knjig o transurfingu. Ne more biti hrana nekaj, kar je dvakrat mrtvo. Najprej ubijemo žival, potem pa jo še skuhamo (spečemo, ocvremo, whatever). Jemo termično obdelana trupla z informacijami smrtnega strahu, bolečine in žalosti, in potem še pričakujemo, da bomo zdravi.
Mirno lahko rečem, da nikoli nisem imela tako bleščeče prebave, kot jo imam (in sem jo imela že takrat, pred trinajstimi leti) ob uživanju pretežno presne hrane. Moj trebuh nikoli ni bil raven, vedno je bil napihnjen - RAZEN ob uživanju pretežno presne hrane. Pustite vse probiotike in razne pripravke za zmanjšanje napihnjenosti, ki jih je danes na voljo malo morje - jejte v glavnem surovo sadje in zelenjavo, semena, oreščke in kalčke, pa vaš trebuh ne bo nikoli več napihnjen. Mislim, tu ne gre le za to, kaj ješ, ampak tudi za to, česa vse NE ješ - in ker so to v glavnem samo stvari, ki nam delajo samo škodo, je neizogibno, da se slej ko prej pokažejo pozitivni rezultati. Pri presni prehrani ni glutena, ni soli (solat ni treba soliti, saj vsa zelenjava že vsebuje naravno organsko sol, prav tako sadje!), ni sladkorja (droga vseh drog!!) in ni kuhane in pečene hrane, ki v črevesju gnije in tako ustvarja idealne pogoje za razvoj najrazličnejših parazitov. Verjamete, da smo vsi polni črvov? Če bi lahko pogledali v notranjost svojih prebavil, bi se zgrozili. Nihče, ki je mrtvo hrano, ni popolnoma brez parazitov. Le pretežno živa hrana, živa voda in živ zrak v telesu ustvarjajo pogoje, ki so neprimerni za obstoj parazitov. To tudi sama dobesedno občutim. Prej sem imela večino časa trebuh tako napihnjen, kot bi bila v najmanj tretjem mesecu nosečnosti. Odkar sem letos ponovno prešla na skoraj 100 % presno prehrano - a morala sem vztrajati nekaj časa, minila sta vsaj dva meseca ali še več, preden se je moja prebava zares uredila - tega ni več. Moj trebuh je večino časa povsem raven, pa sem že mislila, da je to zame nedosegljiv ideal. Ni! Nič ni nedosegljivo, vse je mogoče, samo s pravilnim pristopom!
Vsekakor toplo priporočam v branje tudi ti dve knjigi Vadima Zelanda, v katerih si lahko podrobneje preberete o tem, kakšno prehrano priporoča in zakaj jo priporoča. V drugem delu najdete tudi sistemske recepte za pripravo presnih jedi z esencialnimi sestavinami, ki so za telo najpomembnejše. Saj ni treba, da mu takoj vse verjamete. Najprej preizkusite na sebi. Jaz mu verjamem. A zato, ker sem tisto, kar pravi o hrani, preizkusila na lastni koži, in to že večkrat. Tokrat je, kot vse kaže, zame prišel čas, da to končno postane moj trajni način prehranjevanja in življenja. Odlično počutje mi ne dovoli, da bi še kdaj padla nazaj v stare tirnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar