Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 8.

[...] »Eh, saj ljubezni sploh ni,« je rekel s polnimi usti in se gugal na stolu. »Je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen: zaploditev potomcev in nadaljevanje vrste. Prava ljubezen je praktično nemogoča. Če že pride do tega, da se dva prostovoljno združita (kakšna sreča je že to, da sta si oba všeč!), vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, ki so tako trdno ukoreninjeni, da jih je skoraj nemogoče spreminjati. Človek prinaša s sabo vso mogočo prtljago, ki so mu jo že v ranem otroštvu oprtali na ramena starši, kasneje pa še družba; prinaša svojo izoblikovano podobo anime ali animusa, kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja. Ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen in kako trpi, ker ga oni ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup, ker se ne prilega njegovim pričakovanjem. Če bi v odnose vstopali samo svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem, mogoče … Otrok, ki bi že od rojstva živel v neobsojajočem in nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in nikomer ne sodijo, ampak samo živijo – tak otrok bi zrastel v človeka s čistim umom in ta človek bi bil sposoben vstopiti v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. In če bi se našla dva taka človeka, bi verjetno lahko ustvarila nekaj, čemur ti praviš ljubezen. Zdaj pa mi povej: koliko takšnih ljudi poznaš? Koliko takšnih ljudi v današnjem času in v tej naši izrojeni družbi sploh hodi naokrog po tem svetu?« 

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki jo lahko naročite tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../. 

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 7.

[...] »Jadviga je bila pravzaprav zelo posebna ženska,« je nadaljevala. »Če bi živela v srednjem veku, bi jo gotovo označili za čarovnico in jo zažgali na grmadi. Na svojem vrtičku je gojila ogromno različnih vrst zelišč, s katerimi je znala pozdraviti številne tegobe in bolezni. Bila je neverjetno usklajena z naravo. Verjela je v neka svoja božanstva, pravila jim je duhovi. Duhovi zemlje, duhovi neba, duhovi vode, duhovi dreves … Verjela je, da ima vsako drevo svojega duha. In tudi, da imajo živali dušo. Zato je za svoje kokoši zelo lepo skrbela: jajca jim je s spoštovanjem vzela, a njih ni nikoli zaklala in pojedla. V bistvu ni jedla mesa nobene živali.«

»Kaj res?« sem vzkliknila. Zato torej vegetarijanske kuharice v njeni kuhinji! se je potrdil moj sum.

»Res, res. Spomnim se, da se je z mesom prenehala hraniti že, ko je bila še pri nas, v hiši mojih staršev. Za tiste čase je bilo to precej nenavadno. Sicer smo mesa jedli zelo malo – enkrat na teden, ponavadi v nedeljo, je vsak dobil en majhen kos in to je bilo vse. S tem smo bili zadovoljni. Ni bilo tako kot danes. Sveta pomagavka, včasih kar ne morem verjeti, kaj se danes počne s tem mesom. Eni se bašejo z njim, kot da ne bi imeli vseh kolesc v glavi. Človek nikoli ni jedel takšnih količin mesa, saj zato pa je danes tudi toliko bolezni. V mojih časih je bilo meso bolj neke vrste priboljšek, nekaj, kar si privoščiš vsake toliko, nikakor pa ne vsak dan in to cele gore. Sama se še danes držim tega: enkrat na teden en majhen kos, to mi je dovolj. No, Jadviga pa ni hotela niti tega. To se nam je zdelo kar malo čudaško. Mi smo se tako veselili tistega edinega dne v tednu, ko si bomo lahko privoščili košček mesa, ona pa je neke nedelje kar na lepem izjavila, da mesa ne bo več jedla, in rekla mojim staršem, da ju lepo prosi, da je nič ne sprašujeta in njen kos preprosto razdelita med ostale. Bila sta začudena, vendar sta jo pustila pri miru. Moja starša sta bila za tiste čase zelo tolerantna in precej odprtih nazorov. Enkrat sem pri mizi celo slišala svojo mamo, ko je Jadviga spet odklonila meso, zamrmrati: "Saj te razumem." Moja mama je bila zelo nežna duša; nikoli ni mogla prisostvovati nobenemu zakolu. Vedno, ko smo imeli koline, se je nekam skrila, da je ni nihče našel. Spomnim se, da sem jo enkrat slišala, kako je očetu s studom rekla: "Zakaj mora klavec vedno najprej spiti toliko žganja? Je mar kronik ali kaj?" Oče se je nekaj izmotaval, ona pa je usekala: "No, no, kar pusti, saj vem: trezen se nikoli ne bi bil sposoben lotiti tega krvavega dela."

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki jo lahko naročite tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../.

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 6.

Nedelja, 4. marec 2018

[...] Kako ji je bilo pri srcu, ko je čakala na svojega ljubega, čakala, da se bo spet za nekaj uric odtrgal od svojega družinskega življenja in se zatekel v njen objem? Kako ji je bilo preživljati noči sama, vselej sama, v prazni, hladni postelji, vedoč, da njen ljubljeni deli posteljo s svojo zakonito ženo? Je bila vedno tako tolerantna in potrpežljiva, kot tisočletja stara kamnita gora, ki le stoično, nemo opazuje bezljajoči, nori svet pod sabo? Mu res ni nikoli ničesar očitala? Ali pa ji je včasih počil film in je zmetala iz sebe ves gnev, vso bolečino, ves bes nad nepravičnim življenjem? Ali pa je to počela tiho, na skrivaj, nikoli pred njim, ker je vedela, da mu je že brez njenih izbruhov dovolj težko? Morda jo je bolečina razžirala od znotraj in jo sčasoma povsem razjedla, da je zaradi nje umrla … Ali pa se je na takšno življenje navadila, zamahnila z roko in si rekla: »Kurc gleda,« se preprosto veselila podarjenih trenutkov, ki jih je lahko preživela z njim, našla radost in izpolnitev v drobnih, vsakdanjih stvareh, v miru, ki ga je lahko končno neomejeno uživala, gojenju zelenjave na velikem vrtu, zalivanju rož in sprehajanju po gozdu, večernem posedanju na klopci pred hišo in opazovanju sončnega zahoda, poslušanju skrivnostne tišine, ki se je zvečer prikradla iz gozda, branju dobrih knjig in razmišljanju o stvareh, ki so v življenju pomembne …

Se je sprijaznila s tem, da si ljudje drug drugega ne moremo lastiti, da niti najbolj ljubljeni in najbližji človek ne more biti naša last? Da je vsakdo vedno sam, ne glede na to, kako obrneš …

Nikoli ne bom vedela. Česa vsega ne bomo nikoli vedeli. Človeška srca so kot brezdanji, temni vodnjaki, polni skrivnostnih svetov, v katere nikoli ne stopi človeška noga; vstop imajo le duše, ki si lastijo te svetove in ki v njih dihajo in utripljejo in živijo morda še bolj zares kot v svetu, v katerem se giblje in diha telo človeka.

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki je že izšla! Knjigo lahko naročite tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../.

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 5.

Torek, 21. november 2017

In pri tem ugotavljam, da sem si mnogokrat sama zaprla vsa vrata, prepogosto sem si sama zaprla pot do uresničitve svojih sanj, preprosto zato, ker nisem dovolj verjela vase. Ker sem se na smrt bala lastne moči. Vedno, ko sem se premalo potrudila, je bilo to zato, ker sem se bala.

In to je rdeča nit mojega življenja. Moj temeljni problem, ki me spremlja od ranega otroštva. Strah. Enkrat v tej, drugič v drugi preobleki, skozi čas nenehno menjava oblike, a nikoli me povsem ne zapusti. Zadnje čase se mi dozdeva, da se še najbolj od vsega bojim same sebe. Bojim se lastne moči.

Nekaj bom morala storiti sama s sabo, če hočem res polno preživeti svoje življenje in izkoristiti vse danosti in vsaj nekatere od talentov, ki so mi bili položeni v zibelko. Tako kot se bojim same sebe, tako se tudi bojim, da bi zapravila svoje življenje, s tem ko nič ne ukrenem, ko se ne premaknem tja, kjer mi je mesto, ko se ne vzravnam in se ne pokažem, pokažem, kdo sem jaz.

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki je že izšla! Knjigo lahko naročite tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../.

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 4.

Petek, 20. oktober 2017

Pred kratkim sem prebrala prvo knjigo iz serije Transurfing realnosti z naslovom Prostor različic. Ne bi mogla reči, da je tema te knjige zame nekaj novega in nikoli prej slišanega, sem pa kljub temu izvedela tudi nekaj povsem novih stvari. Recimo, skrivnostno področje sanj. Kaj se dogaja, ko sanjamo? Po besedah avtorja se človekova duša medtem, ko njegov razum spi ali zgolj dremlje, potika po nerealiziranih sektorjih v prostoru različic. Povedano drugače, duša obišče tiste svetove, ki v naši trenutni realnosti niso materializirani, a zaradi tega niso nič manj resnični. Sanje torej sploh niso iluzija. Niso izmislek razuma, ampak so slike, ki jih razum gleda, posreduje pa mu jih duša. Ta lahko potuje tudi v preteklost in prihodnost ali pa si zgolj ogleduje vse, kar bi lahko bilo.

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki je že izšla! Knjigo lahko naročite tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../.

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 3.

Sobota, 30. september 2017

Včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … in za njo zima. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje že tako divje hitro, da si lahko srečen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja vsega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki izide že prihodnji teden! Takrat jo tudi prejmete vsi, ki ste jo že naročili. Knjiga je na voljo v predprodaji tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../. Akcijska cena velja samo do izida knjige!

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 2.

Sobota, 7. maj 2016

Res se včasih zdi, kot da imajo nekateri ljudje vtikanje v druge in njihovo intimnost za svojo ekskluzivno pravico. [...]

Podobno je zdaj, ko imava otroka. (Ne, nikoli ni miru, vtikovalci ostanejo vtikovalci.) Bova mar ostala samo pri enem?! Ja, to pa ne gre, madona. Otrok vendar mora imeti kakšnega sorojenca, ne more biti sam, bi mogoče rada imela neznosno razvajenega, scrkljanega edinca?! Vsi imajo po dva, tri otroke ali več, kdo pa še ima samo enega?! Otrok se mora naučiti solidarnosti, življenja v skupnosti z drugimi, mora se naučiti, da je treba deliti svoje stvari, svoje igrače z drugimi. In tudi v vrtec ne hodi? Ja, kako se bo pa potem naučil vsega tega, lepo prosim?! Postal bo nesocializiran divjak, samozadosten in samovšečen sebičnež, ki so mu starši vedno vse prinesli k riti. Ne bo znal pravilno govoriti, ne bo se znal primerno vesti, ne bo se znal vklopiti v družbo, ničesar ne bo znal, ker ga bodo lastni starši uničili, najprej s tem, ker mu ne dajo bratov in sester (sebičneža! Je lažje samo z enim kot z dvema, tremi, štirimi, ne? Imata več časa zase, ne?!), potem pa še s tem, ker ga ne strpajo v vrtec, kjer so vsi pridni otroci vseh pridnih, poslušnih staršev, ki pridno hodijo v svoje službe in garajo za tuje cilje, medtem ko tuji ljudje pazijo na njihove otroke. Saj ni važno, če smo vsi skupaj pozabili, zakaj sploh živimo, lepo vas prosim, kdo pa o tem sploh še razmišlja? Bodimo realni. Človek mora imeti otroke, čim več otrok, mora jih dati v vrtec, in medtem ko se oni cmarijo v tistem kotlu zgodnjega programiranja, mora on lepo v službo, ki jo sovraži, a od nečesa je pač treba živeti. To je pač življenje, človek.

Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki je že na voljo v predprodaji: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../

Vabljeni na FB stran Zapiski sladostrastnice: https://www.facebook.com/sladostrastnica

Odlomki iz Zapiskov skulirane sladostrastnice - 1.

Sreda, 10. september 2014

Kako sem vesela, da sem prišla do knjige Modrost rojevanja. Povsem je spremenila moje poglede in v večini totalno zgrešena prepričanja o porodu in rojevanju. Ta knjiga me resnično opogumlja, mi prikazuje rojevanje iz povsem drugačnega zornega kota.

Nekateri odlomki so mi še posebej všeč …

Ženska v ozadju dvorane je pritegnila moj pogled zaradi izraza na obrazu, ki ga je imela, ko je poslušala zgodbo. Želela si je spregovoriti o izkušnji ob porodu svojega prvega otroka. Med prvo porodno dobo (ko se maternično ustje odpira) je sedela na postelji v moževem objemu. Na uho ji je zašepetal: »Čudovita si!« in bila je prepričana, da je čutila, kako se ob poslušanju teh besed njen maternični vrat odpira.

»Prosim, ponovi, kar si rekel,« ga je prosila.

Ponovil je besede in spet je čutila, kako se njeno maternično ustje odpira.

»Vem, da bosta mislila, da sem nora,« je rekla možu in babici, »ampak ali lahko to ponavljaš?«

Mož, ki se mu je pridružila babica, je kot lajna ponavljal te besede. Kmalu je bilo njeno maternično ustje popolnoma odprto in porodila je otroka.

Prepričana sem, da so bili vsi navzoči počaščeni, ko so slišali to čudovito zgodbo o možnostih, ki se odprejo, ko se ženska in moška energija učinkovito in usklajeno dopolnita. Pri zgodbah mi je najbolj všeč njihova moč, da nas poučijo o zmožnostih, o katerih brez njih ne bi nič vedeli. Kaj je lahko bolj osvobajajočega za bodočega očeta kot vednost, da lahko z ljubečimi besedami svoji partnerki ponudi moč in energijo, s katerima lahko postane njen porod bistveno lažji, celo tako zelo, da preide v ekstazo?

Drug primer očitne povezave med duhom in telesom je čas po rojstvu otroka, ko se posteljica loči od maternične stene. Zgodi se, da se maternica ne krči dovolj, da bi zaustavila krvavitev iz mesta, kjer je bila posteljica pritrjena. V takih primerih ponavadi uporabljajo zdravila ali zdravilne rastline, da bi vzpodbudili dodatno krčenje, kar bi zaustavilo krvavitev. Včasih so dovolj že besede. Večkrat se je zgodilo, da sem materi rekla, naj ustavi krvavitev, in je to tudi res storila. (Ina May Gaskin, Modrost rojevanja, str. 148–149)

Odlomek je iz knjige Zapiski skulirane sladostrastnice, ki je že na voljo v predprodaji: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../

Vabljeni na FB stran Zapiski sladostrastnice: https://www.facebook.com/sladostrastnica

KNJIGA ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE ŽE V PREDPRODAJI!

Zaradi velikega povpraševanja je roman Zapiski skulirane sladostrastnice že od danes na voljo v predprodaji!

Na kratko o vsebini:

Roman Zapiski skulirane sladostrastnice nadaljuje zgodbo romana Zapiski nore sladostrastnice, ki ga je Sara Zupan izdala leta 2018. Nadaljevanje je bilo napisano takoj za izidom prvega romana, a zaradi raznih zapletov z založbami ni ugledalo svetlobe dneva do danes. Junakinja Živa, ki smo jo v prvem delu spremljali kot študentko književnosti, se v tej knjigi znajde pred novimi, resnejšimi življenjskimi izzivi, je nekoliko starejša in bržkone tudi bolj odrasla. Pa je res? Koliko Emme Bovary je v resnici v njej? Kako lahko ali težko se človek iztrga iz neuporabnih, škodljivih vzorcev obnašanja in delovanja? Tudi v tej knjigi vas čaka nekaj globokih uvidov v psihologijo ženske (pa tudi moškega!), vse skupaj pa dodatno začini nepričakovana “zgodba v zgodbi” iz preteklosti. Kaj potrebuje Živa, da bo končno dosegla svoj mir?

Skratka, po nekoliko težjem branju - moji zadnji knjigi V zajčjo luknjo - vam s tem romanom ponujam nekaj lažjega, svetlejšega, sproščujoče poletno branje. 😉

Knjiga je velikosti A5 in ima 176 strani. Po akcijski ceni 18 €, ki velja do dneva izida (predvidoma 20. maja), jo lahko naročite tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../.

NADALJEVANJE ROMANA ZAPISKI NORE SLADOSTRASTNICE

Tik pred izidom svoje tretje knjige V zajčjo luknjo - Kako sem doživljala korono (ki izide prav v teh dneh) napovedujem tudi že četrto - in to je dolgo pričakovano nadaljevanje mojega prvenca Zapiski nore sladostrastnice, ki je izšel novembra 2018.

Drugi del z naslovom Zapiski skulirane sladostrastnice je bil napisan takoj za prvim delom, že pred skoraj štirimi leti, vendar zaradi raznih neljubih zapletov z založbami vse do danes še ni izšel. Mnogi bralci (in predvsem bralke) so me spraševali, kdaj bo izšlo nadaljevanje?? Zanimalo jih je namreč, kako se zgodba nadaljuje, konec prvega romana jih je zintrigiral. A skulirana sladostrastnica je potrpežljivo čakala v predalu ... in zdaj je končno prišel trenutek, da njena zgodba dobi epilog. Vas zanima, kako se nadaljuje in kako konča? Potem vzemite v roke novi roman, ki izide predvidoma že 20. maja! 😊

V kratkem bo mogoče knjigo naročiti v predprodaji po znižani ceni. Ostanite na liniji 😉.

Vabljeni na FB stran Zapiski sladostrastnice: https://www.facebook.com/sladostrastnica