Sobota, 30. september 2017
Včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … in za njo zima. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje že tako divje hitro, da si lahko srečen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja vsega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.
Odlomek je iz nove knjige ZAPISKI SKULIRANE SLADOSTRASTNICE, ki izide že prihodnji teden! Takrat jo tudi prejmete vsi, ki ste jo že naročili. Knjiga je na voljo v predprodaji tukaj: https://www.cajtng.net/.../sara-zupan-zapiski-skulirane.../. Akcijska cena velja samo do izida knjige!
Ni komentarjev:
Objavite komentar